Kriteriji so določeni eksemplifikativno. To pomeni, da lahko sodišče poleg teh kriterijev, uporabi tudi druga pomembna dejstva, po drugi strani pa sodišče tudi ni dolžno prav v vsakem primeru uporabiti vseh kriterijev, ki so primeroma našteti v prvem odstavku tega člena. Vendar pa mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega (1. in 4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) kot tudi z dejanskega vidika (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Slednjega torej ni mogoče povsem zanemariti.
128. člen ZD, 54.a člen ZSVarPre in 9. člen ZSVarPre-E je treba razlagati tako, da se dedovanje omeji le do zakonsko določene višine (2/3) dejansko prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova dane socialne pomoči. Za valorizacijo denarne socialne pomoči pri omejitvi dedovanja, ni zakonske podlage.
Sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 206. člena ZPP odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Ker je bil z uveljavitvijo DZ institut delnega ali popolnega odvzema poslovne sposobnosti nadomeščen z institutom delne ali popolne postavitve odrasle osebe pod skrbništvo (295. člen DZ), se določba uporablja tudi v primeru, ko je začet postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Prekinitev je obvezna.
Ker dvajsetletno obdobje do začetka veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (1. 1. 2003) še ni poteklo, SPZ pa priposestvovanja osebne služnosti ne pozna več, osebna služnost stanovanja ni bila priposestvovana.
Ker se zoper odločitev o zavrnitvi predloga glede predlaganih ukrepov iz 19. člena ZPND predlagateljica ne pritožuje, s pritožbo ne more biti uspešna samo glede napotitve v programe iz 19.a člena, ki se lahko določi le v primeru izreka ukrepov iz 19. člena ZPND.
Toženca ne moreta uspešno zahtevati, da bi sodišče priznalo učinke sodne poravnave, potem ko sta sprejela, da zaradi neuresničitve odložnega pogoja ni začela učinkovati in je sodišče o (delu) predmeta njenega urejanja izdalo pravnomočno sodbo; še manj lahko po lastni volji iz nje izbirata dele, ki jima ustrezajo, in zahtevata delno priznanje njene veljavnosti.
Sprememba s sodno odločbo izrečenega ukrepa za varstvo koristi otroka je skladno s prvim odstavkom 160. člena DZ mogoča le takrat, ko se med izvajanjem ukrepa izkaže, da bo slabo vplival na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje.
Za izdajo začasne odredbe o prepovedi približevanja staršev otrokom po 162. členu DZ ni odločilno, če je prišlo do nasilja v družini, kot ga opredeljuje 3. člen ZPND, pač pa, če je otrok zaradi ravnanja staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju ali na premoženju (157. člen DZ).
Postopek spremembe s pravnomočno odločbo določene preživnine poteka v dveh korakih. V prvem koraku mora sodišče ugotavljati, ali so se v času od zadnje določitve preživnine potrebe preživninskega upravičenca in/ali zmožnosti zavezancev bistveno spremenile. Šele če na to vprašanje odgovori pritrdilno, pa mora nato v drugem koraku znova celovito presoditi potrebe otroka in pridobitne zmožnosti obeh staršev ter določiti novo preživnino.
Sodišče je opravilo primerjave dejanskih okoliščin iz časa prvotne določitve preživnine s tistimi, ki so aktualne ob odločanju o njeni spremembi.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se z ureditvijo premoženjskih razmerij glede skupnega premoženja premoženjsko stanje udeležencev ni bistveno spremenilo, temveč se je spremenila le struktura oziroma oblika njunega premoženja. Res je, da je predlagatelj postal edini zavezanec za poplačilo skupnih dolgov in da ima zaradi izplačila nasprotni udeleženki 100.000 EUR manj denarnih sredstev, vendar je hkrati postal izključni lastnik prej skupnih nepremičnin. Nasprotna udeleženka je po drugi strani prejela 100.000 EUR denarnih sredstev in ni več zavezanka za skupne dolgove, vendar je zaradi tega izgubila lastninsko pravico na teh nepremičninah. Pri oceni preživninskih zmožnosti staršev se ne upoštevajo le razpoložljiva denarna sredstva, temveč njuno celotno premoženje in vsi dohodki ter njune pridobitne zmožnosti.
Predlagateljevo pričakovanje, da ga bosta komaj polnoletni hčeri ob rednem šolanju z dohodki iz priložnostnega dela razbremenjevali določene preživninske obveznosti, je neutemeljeno. Dohodke, ki jih bosta na ta način ustvarili, bosta upravičeno porabili za priboljške.
Po določbi petega odstavka 82. člena ZPP je tožeča stranka tista, ki je dolžna založiti sredstva za postavitev začasnega zastopnika. V zakonu ni podlage, da bi bil stečajni dolžnik oproščen plačila tega stroška.
Ker je odločitev iz plačilnega naloga o odmeri sodne takse pravnomočna, se ugovorna razloga, da taksna obveznost ni nastala oziroma, da je sodišče takso napačno odmerilo, ne moreta uspešno uveljavljati.
Za prisiljenje nasprotnega udeleženca v zdravljenje v DZ ni podlage.
Nepodpisano pritožbo sodišče brez nadaljnjega zavrže.
V okoliščinah konkretnega primera in glede na izhodišča sodne prakse glede odločanja o začasnih odredbah v družinskih postopkih, posebej ko gre za uresničevanje pravice do stikov otroka s starši ter glede na dolgoročnost posledic odločitve o začasni odredbi za končno odločitev, je v obravnavanem primeru obstajala raziskovalna dolžnost sodišča, da v večji meri preizkusi trditve udeležencev in kljub načelu hitrosti razpiše narok in na njem izvede nezamudne dokaze (zaslišanje udeležencev, tudi oprava neformalnega razgovora z otrokom) in nato upravičenost ukrepa utemelji z zadostnimi razlogi.
Sodišče zavrne predlog pravne osebe za ureditveno začasno odredbo z izselitvijo iz hiše, če tožnik težko nadomestljivo škodo utemeljuje s trditvami (i) o "čezmerni obrabi pohištva", ker hišo uporablja večje število oseb; (ii) o neurejeni okolici hiše in možnosti zamrznitve cevi namakalnega sistema in (iii) z domnevo, da se v hiši odvija prostitucija, ki ni verjetno izkazana.
Odmera odškodnine zato ne more odraziti le individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
V posledici vseh najemnikovih del se je vrednost nepremičnine povečala za toliko, kolikor bi moral najemnik plačati za najemnino, če mu nepremičnina ne bi bila oddana brezplačno. O zatrjevani neupravičeni pridobitvi ni moč govoriti, ker ni izkazano ne prikrajšanje tožnika ne obogatitev toženke.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, kateri zavod je najprimernejši, oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca A. A. , ki kot odločujoče ni štel zgolj dejstvo, koliko oseb čaka na posamezni zavod, ampak tudi urejenost zavoda, žensko okolje, zmanjšana možnost, da se nasprotna udeleženka neprimerno izpostavlja in postane žrtev. Tako je sodišče prve stopnje pravilno pri odločitvi za namestitev nasprotne udeleženke prav v SVZ X. upoštevalo ne le zmožnosti posameznih zavodov ampak tudi ostale okoliščine, ki so odločujoče za ustrezno namestitev nasprotne udeleženke glede na njene potrebe.
Predlog za sodno ureditev meje mora biti dovolj konkretiziran, da omogoča opredelitev spornega mejnega prostora in presojo kriterijev iz 77. člena SPZ po zakonskem vrstnem redu. Če predlagatelj ne zatrjuje niti približnega poteka sporne meje, sodišče predloga ne more vsebinsko obravnavati, saj ne more samo ugotavljati, katera meja je sporna, ali nadomeščati manjkajočih trditev predlagatelja.
Izvrševanje skupnega varstva in vzgoje v rezidenčni obliki za razliko od varstva in vzgoje zgolj enega starša predvsem briše občutek staršev, da so otroka izgubili s tem, da je bil zaupan drugemu staršu, krepi občutek starševske skrbi in s tem povezane odgovornosti za otroka pri obeh starših in spodbuja oba starša k ukvarjanju z otrokom.
Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti.
Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala, da bi ji toženec po njenem odhodu s svojimi ravnanji onemogočil ali bistveno otežil uporabo skupne hiše.