Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki.
Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko.
Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji nastanitve in plačili), ne morejo zahtevati enakega obravnavanja glede plačila nege kot zavarovanci, ki so dobili nastanitev v domu, ki je del javne mreže institucionalnega varstva. Kot navedeno ni pomembno le, da je pravica do nege zagotovljena iz obveznega zavarovanja, temveč tudi, kdo jo izvaja. Položaji v zvezi s tem so različni.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - kolektivna pogodba dejavnosti
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so bile določbe Sprememb KPND 1998 v delu, ki se nanašajo na stroške iz dela in druge sporne prejemke, razveljavljene z določbami Aneksa 2012, čeprav predlagatelj ni bil podpisnik Aneksa 2012, bil pa je podpisnik Sprememb KPND 1998.
predlog za dopustitev revizije - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zasebno druženje s predstavniki družb, ki pri delodajalcu sodelujejo v postopkih javnega naročanja - zavrnitev predloga
Trditve o medsebojnih poznanstvih in prijateljevanju sodnikov z obdolženko in njeno družino ter v zvezi s sporom s predsednikom Višjega sodišča v Celju pa ostajajo na povsem pavšalni ravni, saj predlagateljica konkretnih primerov, iz katerih bi izhajalo, da gre za takšne odnose, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose in bi lahko vplivali na nepristranskost sodnikov, ne navaja. Predsednik sodišča pa nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov. Njegova funkcija sodi le na področje sodne uprave. Sodniki pri reševanju konkretnih zadev niso vezani na nikakršna navodila nadrejenih in so zavezani soditi po ustavi in zakonih.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00057189
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - dokazni standard - dokazno breme - nova dejstva - prekluzija - preganjanje zaradi vere - sprememba veroizpovedi - stopnja prepričljivosti - verodostojnost in verjetnost izjav prosilca
Skladno s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1 lahko upoštevajo le tista nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Temu kriteriju pa pritožnik (čeprav je bilo na njem trditveno in dokazno breme) ni zadostil, saj ni pojasnil (še manj dokazal), kako (če sploh) je oziroma bi željo po spremembi vere manifestiral navzven in kakšne konkretne posledice bi ga zaradi tega lahko doletele v izvorni državi.
Prostorski izvedbeni akti, ki jih sprejme Vlada oziroma lokalna skupnost, so podzakonski predpisi oziroma splošni pravni akti. Za presojo njihove skladnosti z Ustavo oziroma zakoni, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove neustavnosti ali nezakonitosti razveljavi ali odpravi, pa je po Ustavi izključno pristojno Ustavno sodišče. Zakonodajalec je z 58. členom ZUreP-2 Upravnemu sodišču podelil pristojnost, ki vsebinsko ustreza tej izključni pristojnosti Ustavnega sodišča, zato je taka ureditev v neskladju s tretjo (za državne prostorske izvedbene akte) oziroma četrto (za občinske prostorske izvedbene akte) alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave in prvim odstavkom 161. člena Ustave.
Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrženju tožbe, ob upoštevanju navedenih razlogov, o nepristojnosti Upravnega sodišča, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti in ustavnosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih aktov, pravilna.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje grožnje - predlog za kazenski pregon
Procesna predpostavka kazenskopravnega varstva te časti in dobrega imena je predlog oškodovanke za pregon. Zato je treba predlog oškodovanke razumeti kot procesno dejanje, s katerim ta izvršuje svojo pravico do varstva časti in dobrega imena. Vložitev predloga za kazenski pregon ima tako poseben pomen za oškodovankino izvrševanje pravice do sodnega varstva zoper kršitve časti in dobrega imena. V veljavni zakonski ureditvi je posredovanje vsebine obsojenčevih elektronskih sporočil v predlogu za pregon ne le primerno, ampak tudi neizogibno ravnanje.
V obravnavanih pisanjih obsojenec ni kritiziral dela sodnice (niti v zadevi B. B., niti v predhodnem postopku zoper obsojenca), temveč so pisanja obsegala izključno zmerjanje in žaljivke, brez širšega konteksta; enako je ravnal tudi, ko je grožnje izrekel. Ravno to razžalitev loči od žaljive obdolžitve, namreč pri razžalitvi gre za vrednostne sodbe, ocene, oznake, katerih resničnosti zaradi njihove narave ni mogoče dokazovati. Ker gre za vrednostne sodbe o oškodovanki, obsojenčevih izjav ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti.
Vse oznake (kurba, prasica, kurbetina, gnoj, izmeček, sodrga, pizda), ki jih je imenu in/ali funkciji oškodovanke dodal obsojenec so psovke oz. nizkotni izrazi, ki označujejo lahkoživega, ničvrednega, zanikrnega, lenega, prezira vrednega človeka.
Navedba obsojenca, da bo z oškodovanko poračunal do Žal je namig na napad na njeno življenje in telo. Take besede so pri oškodovanki zato lahko objektivno vzbudile občutek strahu pred napadom na njeno življenje in telo.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-7. ZUP člen 87, 87/1, 88, 88/4, 89. ZPP člen 196, 197.
ukrep medobčinskega inšpektorja - vročitev upravnega akta - rok za vložitev tožbe - procesne predpostavke - sosporništvo - ugoditev pritožbi - izčrpanje rednih pravnih sredstev
Kadar v upravnem sporu na strani tožeče stranke nastopa več tožnikov, je treba pri preizkusu obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe preveriti tudi, v kakšnem medsebojnem razmerju so tožniki oziroma, za kakšno vrsto sosporništva gre. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da enotnemu sosporniku (v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki v upravnem postopku ni izčrpal rednih pravnih sredstev, le zaradi tega v upravnem sporu ni mogoče odkloniti statusa tožnika, saj se učinki prvostopenjske odločitve in posledično tudi učinki odločitve o pritožbi drugih enotnih sospornikov zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa raztezajo tudi nanj in je spor mogoče rešiti le za vse na enak način. V takem primeru je zato treba pri presoji pravočasnosti tožbe poleg prvega odstavka 28. člena ZUS-1 upoštevati tudi 197. člen ZPP. Ta za primer, da se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, določa, da lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje do takrat, dokler še teče rok za kateregakoli izmed njih. Vse navedeno pa ne velja, če je več tožnikov v razmerju navadnih sospornikov. Takrat je treba obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe (kot sta dopustnost in pravočasnost tožbe) v upravnem sporu presojati za vsakega posebej.
Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače).
Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče odloči o predlogu izvedenca za oprostitev izvedenskega dela, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
ZVO-1-UPB1 člen 51a. Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7.
presoja vpliva na okolje - celovita presoja vplivov na okolje - pravica do pritožbe - pravica do pravnega varstva - prenos direktive - pravo EU
Zoper sklep, izdan na podlagi 51. a člena ZVO-1, lahko pritožbo vložijo vse osebe, ki za njeno vložitev izkažejo pravni interes (43. člen ZUP). Vložitve pritožbe ZVO-1 tudi ne veže na predhodno sodelovanje v postopku. Je pa njena vložitev pogoj za vložitev tožbe. ZUS-1 namreč v prvem odstavku 6. člena določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, te ni vložila. Vložitev pritožbe v upravnem postopku, kadar jo zakon dopušča, je torej procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za vsebinsko presojo tožbe. Če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Glede na ureditev v ZVO-1, ki ne določa vključitve javnosti v predhodne postopke presoje vplivov na okolje in javne objave uvedbe tega postopka, pritožnici ni mogoče očitati, da bi morala za izdajo sklepov vedeti oziroma, da bi se morala o njihovi izdaji pozanimati. Objava sklepov na spletu je sicer namenjena seznanitvi splošne javnosti, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati, še manj pa zahtevati, da bi posamezniki (ves čas, tudi ob morebitni medijski izpostavljenosti projekta) preverjali, ali je na spletni strani objavljena odločitev, ki bi lahko posegla v njihov pravni položaj in da bi bilo od tega odvisno njihovo uresničevanje pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00056326
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84/6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - vložitev prošnje zaradi odložitve ali preprečitve odstranitve iz države - merila za presojo - objektivni pogoj - implementacija direktive - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Okoliščina, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 torej v tem pogledu pomeni ustrezno implementacijo Recepcijske direktive II, saj določa objektivno merilo za presojo, ali je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi zadržal ali oviral svojo odstranitev iz države.
Upravno sodišče mora v upravnem sporu zoper odločbo, izdano v postopku po ZNISESČP, presoditi zakonitost te odločbe glede na določbe tega zakona. Tudi če s tožbo ni uveljavljana nezakonitost izpodbijane odločitve temveč neustavnost zakonske pravne podlage zanjo, se mora Upravno sodišče samo opredeliti do teh tožbenih ugovorov in jih, če meni, da so neutemeljeni, obrazloženo zavrniti. Če pa meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne le Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tudi 14. člen Ustave Republike Slovenije zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na osebne okoliščine ter enakost pred zakonom. Ne more pa Upravno sodišče te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek.
ZMed člen 78, 78/1, 78/1-7, 81. ZUS-1 člen 64, 64/3. ZUP člen 281, 281/1.
televizijski program posebnega pomena - pridobitev statusa nepridobitnega televizijskega programa - pogoji za pridobitev statusa - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - obseg presoje - učinki pravnomočnosti sodbe - materialna pravnomočnost - meje materialne pravnomočnosti - objektivne meje pravnomočnosti - načelo ne bis in idem - zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Ker je sodba postala pravnomočna in zaradi vezanosti na pravna stališča, ki so bila razlog za odpravo odločbe, pomeni, da je bila toženka v ponovljenem postopku dolžna upoštevati pravnomočno razlago sodišča glede navedene določbe ZMed. Upravno sodišče v tem prvem sodnem postopku ni presojalo dejanskega stanja v zvezi z zakonskim pogojem iz sedme alineje prvega odstavka 78. člena ZMed, saj revident sam navaja, da dejansko stanje v zvezi s to določbo tedaj ni bilo sporno. To pomeni, da če sodišče tega dejanskega stanja ni presojalo oziroma ga ni sámo ugotavljalo, se tudi pravnomočna (prva) sodba nanj ni nanašala. Toženka zato v ponovljenem upravnem postopku, v katerem je morala sprejeti odločitev o statusu, ni bila vezana na s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, še manj pa na dejansko stanje iz časa izdaje prve upravne odločbe, saj je bila ta odločba s sodbo v celoti odpravljena in torej v nobenem delu ni mogla postati pravnomočna.
dopustitev revizije - pogoji za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje ni postavljeno - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Navedenim zahtevam predlagatelj ni zadostil. Predlog je namreč vložen kot revizija, v njem pa predlagatelj ni jasno in konkretno navedel oziroma izpostavil spornega pravnega vprašanja, o katerem naj bi odločalo revizijsko sodišče, in kratke obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Prav konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja in s tem povezana kratka predstavitev pravnega problema sta namreč bistvena elementa predloga za dopustitev revizije, saj ni naloga Vrhovnega sodišča, da iz argumentov, navedenih v predlogu, samo izlušči potencialno objektivno pomembno pravno vprašanje.
nedovoljenost revizije - odločanje sodišča brez glavne obravnave - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - nesporno dejansko stanje - kršitev pravice do izjave v postopku - zavrženje revizije
Tožnik mora v tožbi povedati, zakaj toži, s čimer opredeli obseg želenega sodnega varstva. Ker revident s tožbo ni uveljavljal, da v postopku pred izdajo ni imel možnosti uveljavljati dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe, se Upravno sodišče pri presoji, da o zadevi odloči brez glavne obravnave, ni bilo dolžno opredeljevati do vprašanja, ali obstajajo okoliščine iz druge alineje tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, ki terjajo odločanje na glavni obravnavi. Sodišču zato v tem pogledu ni mogoče očitati kršitve pravil upravnega spora, postavljenemu vprašanju pa ne pripisati pomena za obravnavano zadevo.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 367b, 367b/4, 367b/6, 367č.
predlog za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - obrazložitev predloga za dopustitev revizije - priloge predloga za dopustitev revizije - postulacijska sposobnost - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker je priloga predloga za dopustitev revizije, ki jo je podpisala stranka sama, bistveni sestavni del predloga, predlogu za dopustitev revizije pa ni priloženo potrdilo o tem, da ima zakonita zastopnica tožene stranke opravljen pravniški državni izpit, je Vrhovno sodišče ne more upoštevati.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZGD-1 člen 305, 395, 395/2.
predlog za dopustitev revizije - izpodbijanje sklepa skupščine - izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe - kršitev pravice delničarjev do obveščenosti - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretne zadeve sklep skupščine o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja izpodbojen zaradi kršitve pravice do obveščenosti po drugem odstavku 395. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).