pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - tožba za ugotovitev ničnosti - izpodbijanje veljavnosti oporoke - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - odločitev o podrednem tožbenem zahtevku - kršitev pravice do pritožbe - zavrnitev pritožbe
Čeprav pritožnici delno utemeljeno očitata sodišču druge stopnje neuporabo reformatoričnih pooblastil iz 355. člena ZPP, Vrhovno sodišče sodi, da z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa zgolj v delu, kolikor se nanaša na II. točko izreka sodbe prve stopnje, ne bi doseglo namena, zaradi katerega je pravno sredstvo iz 357.a člena ZPP predvideno, ampak bi se dosegel celo nasproten rezultat, kot pa ga to pravno sredstvo zasleduje. Z vrnitvijo zadeve pritožbenemu sodišču, da samo odloči o zahtevku za ugotovitev ničnosti oporoke, o zadevi ne bi bilo dokončno rešeno, ob še odprti odločitvi o podrejenem zahtevku za izpodbijanje oporoke in siceršnji razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje glede veljavnosti drugih pravnih poslov pa bi se postopek še podaljšal in s tem tudi po nepotrebnem poseglo v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
ZPP člen 23, 24, 24/1, 25, 25/2. ZDSS-1 člen 5. ZIZ člen 62.
postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - razveljavitev sklepa o izvršbi - spor o pristojnosti - individualni delovni spor - negativni kompetenčni spor - sodišče splošne pristojnosti - delovno sodišče - spor o pristojnosti med rednim in delovnim sodiščem - zavrženje predloga
Okrajno sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je menilo, da je za odločanje v obravnavani zadevi pristojno delovno sodišče ter pred Vrhovnim sodiščem sprožilo spor o pristojnosti. Slednji v dani fazi postopka še ni podan, saj delovno sodišče svoji pristojnosti doslej (še) ni nasprotovalo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK
VS00062831
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/5, 84/6. ZUP člen 9, 144, 144/1, 144/1-4, 146.
mednarodna zaščita - pridržanje v centru za tujce - pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito - osebna varnost - nujni ukrep v javnem interesu - pravica do izjave - izvedenec psihiatrične stroke - zavrnitev pritožbe - zavrnitev izdaje začasne odredbe - zavrženje pritožbe
Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi – tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so navedbe glede zavrnitve predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke neutemeljene.
Sodišču se po tem, ko je na začetku pritožnikovega zaslišanja preverilo pritožnikovo stanje (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 11. 2022 na strani 4, l. št.29) in na podlagi tega, kar izpostavlja v omenjeni točki obrazložitve (da je mirno in zbrano spremljal narok ter smiselno in tekoče odgovarjal na postavljena vprašanja), tudi ni vzpostavil dvom o priitožnikovi procesni sposobnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00063638
ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6, 31, 31/3. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 65/3. URS člen 23, 23/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - ugovor zoper sklep o izvršbi - spor o nedopustnosti izvršbe - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - procesna predpostavka za vložitev tožbe - lex specialis - predhodni postopek kot procesna predpostavka - predhodni postopek pred državnim odvetništvom - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že z izpolnitvijo procesnih predpostavk po drugem in tretjem odstavku 65. člena ZIZ, kar je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno z izdajo sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega. Drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ v povezavi s šestim odstavkom 27. člena ZDOdv pomenita ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv.
Zmotna je presoja nižjih sodišč, da z interakcijo pravdnih strank v izvršilnem postopku ni bila izpolnjena predpisana procesna predpostavka za vložitev tožbe in da ni bil uresničen namen predhodnega postopka z možnostjo njegove izvenpravdne razrešitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00063639
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 347, 347/2, 348, 348/5. OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/2, 153/3. ZVZD-1 člen 3, 3/1, 5. ZDR člen 43.
povrnitev škode - nesreča pri delu - delo na višini - poškodba pri padcu z višine - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za varno delo - navodila za varno delo - razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti - ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - konkretizacija procesnih kršitev - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
V sodni praksi je sprejeto stališče, da že delo na nižji višini, kot je bila v konkretnem primeru, predstavlja nevarno dejavnost. Tožnik je bil usposobljen za varno delo na objektu in bi mogel in moral vedeti, da način, na katerega se je lotil dela, ni pravilen. Vendar za varno opravljanje dela ni imel na voljo nobene ustrezne rešitve. Preostalo mu je samo še to, da o tem obvesti svojega nadrejenega in da po potrebi opusti opravljanje nevarnega dela, česar ni storil. Obravnavani tožnikovi opustitvi pa težo dodatno zmanjšuje tudi okoliščina, da je šlo za nujno delo, s katerim se je mudilo. Delodajalec je z opustitvijo nadzora in konkretnih navodil delavce prepustil samim sebi ter jih tako tiho oziroma posredno usmeril, da delo na način, ki je z vidika varnosti in zdravja pri delu nesprejemljiv, čim prej opravijo. Ob tehtanju vsega pojasnjenega Vrhovno sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, ter da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti toženkinega zavarovanca po tretjem odstavku 153. člena OZ.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov in iz razloga smotrnosti - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - uslužbenec pristojnega sodišča kot priča v postopku - prebivališče prič - zavrnitev predloga
Okoliščina, da je v zadevi kot priča bila zaslišana uslužbenka sodišča, po prepričanju Vrhovnega sodišča tehtnice nepristranskosti ne nagiba ne v eno ne v drugo smer. Uslužbenka ni v nobenem razmerju s pravdnima strankama. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče je procesno dejanje brez vnaprejšnjega vrednotnega predznaka, ki bi kazal v prid ene ali druge stranke. Priča v postopku niti ne zmaga niti ni poražena; v njeno pravno sfero s sodno odločitvijo ni poseženo. Zgolj zato, ker je kot priča bila zaslišana uslužbenka glede objektivnih okoliščin, povezanih z njenim delom pri sodečem sodišču, videz nepristranskosti ne bo omajan.
Razlog za delegacijo pristojnosti je tudi smotrnost; v poštev pride predvsem takrat, kadar je utemeljeno pričakovati, da bo pri drugem sodišču postopek enostavnejši in cenejši kot pri sicer pristojnem sodišču. Ker gre za izjemo od siceršnje krajevne pristojnosti, jo je treba razlagati restriktivno. Dejstvo, da bi predlaganima pričama bilo lažje opraviti zaslišanje na ljubljanskem sodišču, glede na razdaljo med Ljubljano in Novim mestom, ne odtehta posega v splošno krajevno pristojnost.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - MEDIJSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VS00063924
ZAvMS člen 39. ZUS-1 člen 32, 32/2.
začasna odredba - televizijska oddaja - javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - svoboda izražanja - zavrnitev izdaje začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče tako sicer pritrjuje pritožnici, da je z odločbo toženke nedvomno prišlo do posega v pravico do svobode izražanja, kar je smiselno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa gre v obravnavani zadevi za poseg, ki ga izrecno predvideva jasna in nedvoumna zakonska določba in pomeni bistvo inšpekcijskega postopka, ki se nanaša prav na medijske vsebine. Zatrjevana škoda je torej v določenem obsegu pravno dopustna, predmet spora – in s tem tudi odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe – pa ni zgolj dovoljenost oziroma zakonitost posega samega po sebi, temveč tudi njegova sorazmernost oziroma uravnoteženost z varovanimi ustavnimi pravicami. Pri tem je prvo ravnoteženje med temi pravicami opravil že zakonodajalec, saj bi v primeru, če bi obravnavani poseg že sam po sebi pomenil kritičen poseg v pravico do svobode izražanja, lahko že z zakonom določil, da ima vložitev tožbe v upravnem sporu zoper takšno odločbo suspenzivni učinek. To pomeni, da bi pritožnica morala navesti, zakaj in v čem konkretni poseg presega pravno dopustno škodo oziroma ali je zavarovana dobrina tudi v času do zaključka upravnega spora prizadeta v nesorazmerju s pravno dopustno škodo. Take navedbe pa so tako v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot v pritožbi povsem izostale. Zgolj pritožničina trditev, da kakršenkoli poseg v pravico do svobode izražanja pomeni težko popravljivo škodo, ne pomeni dejanskega izkazovanja take škode.
Podobno velja tudi za pritožničine navedbe o tem, da naj bi umik spornega dela televizijske oddaje iz medijev pritožnice, kot tudi sprejem smernic in navodil, seznanjanje novinarjev, voditeljev in ostalih zaposlenih, kot tudi gledalcev, vsi skupaj in vsak zase, tudi v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu hromil novinarsko delo, omejeval svobodo izražanja in ustvarjal t. i. zastraševalni učinek (chilling effect). Ker gre v tem primeru smiselno za bodočo škodo, bi morala pritožnica konkretneje navesti okoliščine, s katerimi bi utemeljila, da grozeča škoda pomeni poseg v njeno dejavnost, ki bi jo pomembno prizadel. Kot že rečeno, bi šele s takimi navedbami izkazala, da je grozeča škoda predvidljiva, pričakovana in predvsem težko popravljiva.
dopuščena revizija - verifikacija stare devizne vloge - obrestna mera - razlaga določb zakona - ustavno skladna razlaga - neenaka obravnava - dolžnost sodišča - zahteva za oceno ustavnosti
V skladu z načelom zakonitosti mora upravni organ ostati v okviru zakona ob uporabi ustaljenih razlagalnih metod prava in si pri tem prizadevati ustavnoskladno razložiti določbo. Če pa Upravno sodišče meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne sme pa svoje ustavne dolžnosti iz 156. člena Ustave, ko je stranka že uveljavljala sodno varstvo v upravnem sporu, te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek, saj za to nima podlage ne v zakonskih določbah ne v določbah Ustave. Taka zahteva tudi iz sodb ESČP, na katere se Upravno sodišče sklicuje, ne izhaja.
Glede na stališče Upravnega sodišča, da razlogov za neenako obravnavo ne more dati sodišče, ker naj bi šlo za področje, ki med drugim zadeva izvrševanje ekonomske in socialne oziroma proračunske politike, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je presoja spoštovanja določb Ustave (tudi iz 14. člena) vselej pravna presoja, ki jo mora biti sposobno opraviti sodišče. Izbrani kriterij razlikovanja mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja, za različno obravnavo enakih pravnih položajev pa mora obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari in ne iz izvajanja proračunske politike. Pomembno je torej vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.
referendum - izpodbijanje izida - prepozna pritožba - štetje roka
Zoper poročilo DVK o izidu glasovanja na referendumu se lahko pritožba vloži v roku treh dni po njegovi objavi v Uradnem listu Republike Slovenij, vloži pa jo lahko vsak glasovalec (prvi odstavek). Glede štetja rokov in načina vložitve pritožbe se na podlagi 55. člena ZRLI upošteva 4. člen ZVDZ, ki določa, da roki po tem zakonu tečejo ne glede na nedelje, državne praznike in druge dela proste dneve (prvi odstavek) ter da se vloge, ki so po tem zakonu vezane na roke, vlagajo neposredno pri pristojnih organih (drugi odstavek). To pomeni, da mora pritožnik vložiti pritožbo zoper poročilo DVK v treh dneh od objave poročila neposredno pri Vrhovnem sodišču, ki je pristojno za odločanje o tej pritožbi (drugi odstavek 53.a člena ZRLI). Če sodišče dejansko prejme vlogo po izteku tega roka, je pritožba vložena prepozno.
nujna delegacija - dvom v nepristranskost sojenja - drug tehten razlog - objektivni kriterij - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - zavrnitev predloga
Čeprav je rezultat posameznih ugoditev zahtevam strank, da so izločeni vsi sodniki pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Murski Soboti, predlog za prenos pristojnosti ni utemeljen. Pogoj za nujno delegacijo iz 66. člena ZPP namreč ni izpolnjen, saj sodniki pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Murski Soboti niso edini sodniki tega sodišča. Šele ko bi bil izločen sleherni sodnik predložitvenega sodišča, bi bil podan razlog za prenos pristojnosti na drugo krajevno pristojno sodišče.
predlog za dopustitev revizije - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - neobstoječa sodba - zavrženje predloga za dopustitev revizije - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (II Ips 177/2015 in II Ips 115/2017), da neobstoječe odločitve ni mogoče izpodbijati ne z rednimi ne z izrednimi pravnimi sredstvi. Kadar je tako, gre za položaj iz 325. člena ZPP, v katerem pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe. Napako lahko odpravi z dopolnitvijo sodbe samo tisto sodišče, ki je napako zagrešilo, in sicer le na predlog stranke, ki je vezan na 15 dnevni prekluzivni rok, štet od prejema sodbe. Če stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ne poda, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjeno.
Podjemni pogodbi med obema toženkama sta se izvajali kot pogodbi o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku (čeprav se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati), dejansko pa sta bili namenjeni temu, da se prikrije stalna potreba druge toženke po delu tožnika.
Druga toženka je ob sodelovanju s prvo toženko ravnala očitno nezakonito in zlorabila na videz zakonite pogodbe na škodo tožnika in ostalih delavcev prve toženke. Na ta način je bil vzpostavljen specifičen poslovni model s strani teh pravnih oseb, ki po vsebini ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč tudi delovno razmerje teh delavcev pri drugi toženki. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju sicer izhajali iz zakonskih možnosti, vendar sta jih uporabili na nezakonit način, zaradi česar sta tožnika prikrajšali za delovno razmerje pri dejanskem delodajalcu (drugi toženki) in za pravice iz tega razmerja.
Z izvajanjem takšnega nezakonitega modela poslovanja je bilo pogodbeno razmerje med tožnikom in prvo toženko (ki je bilo formalno vzpostavljeno s pogodbo o zaposlitvi) zlorabljeno. Dejanski delodajalec tožnika je bila torej druga toženka, ki pa je hotela ta svoj položaj prikriti z na videz zakonitimi pogodbami oziroma opisanim poslovnim modelom. Delovno razmerje tožnika je bilo v takšnem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Glede na ugotovljene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalno sklenjena pogodba o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki kot njegovem dejanskem delodajalcu. Pri tem ni odločilna volja strank v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi tožnika s prvo toženko. Tudi pojma delodajalca iz drugega odstavka 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre le za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
Ker pa je imel tožnik pred tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri prvi toženki od 1. 4. 2011 in ker je imel pri prvi toženki tudi položaj delavca, tožniku za obdobje do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugi toženki. V tem primeru namreč ne gre za soočenje različnih statusov (kot npr. v primeru, ko je sklenjeno civilnopravno razmerje, pa ima to razmerje elemente delovnega razmerja), saj gre v konkretnem primeru za konkurenco dveh delovnih razmerij kot enakovrednih statusov. Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje tožnika in na pridobljene (realizirane) pravice za nazaj.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
stečaj delodajalca - pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca - Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije
Tožnica je v stečajnem postopku prijavila terjatev iz naslova nadomestila plače in odpravnine po začetku stečajnega postopka - v rokih in na način, kot to določa ZFPPIPP. S tem je izpolnila tudi bistven pogoj za pridobitev pravice iz ZJSRS, saj zakon drugih pogojev kot je pravilna in pravočasna prijava terjatve za upravičence v tožničinem položaju ne določa.
Sodišče se je torej zmotno postavilo na stališče, da bi tožnica za pridobitev pravice po ZJSRS morala dodatno vložiti še tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Taka zahteva nima nobene podlage v zakonu, poleg tega bi bila v nasprotju z namenom ustanovitve Sklada.