DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSK0004556
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - Bruseljska uredba IIa - stalno prebivališče - običajno prebivališče - razveza zakonske zveze
Izhodišče za presojo pristojnosti v tej zadevi predstavlja določba 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. november 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (Bruseljska uredba IIa).
poprava sklepa – napaka v imenu – nepravilna označba dolžnika v predlogu za izvršbo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je napaka v navedbi priimka dolžnika le administrativna (pisna) napaka in torej ne gre za spremembo stranke. Zapis stranke v uvodu sodbe oziroma sklepa (in tudi v predlogu za izvršbo) ni nujno odločilen, temveč je treba upoštevati poleg zapisa tudi, kako sta opredelitev stranke razumela sodišče in dolžnik ter tudi celotno vsebino sklepa.
Napako je mogoče popraviti kadarkoli, sodišče pa lahko, če ugotovi, da je prišlo do napake v imenu, to odpravi tudi po uradni dolžnosti in ni vezano na predlog stranke.
ZZZDR člen 12, 13, 51, 51/2, 59, 59/1. ZPP člen 156, 156/1.
zunajzakonska skupnost – zakonska zveza – premoženjska razmerja med zakoncema – delež zakoncev na skupnem premoženju – pravdni stroški – separatni stroški
Ker se način bivanja tudi po sklenitvi zakonske zveze ni spremenil, dejstvo, da tožnik in zapustnica nista skupaj živela, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti pred tem.
tekst :
I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 275,40 EUR.
II. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.
O b r a z l o ž i t e v
(1) Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta ocenilo na 100.000,00 EUR (1. tč. izreka), v nadaljevanju pa odločilo, da se iz zapuščine po pokojni M. P. izločijo do ½ solastne nepremičnine parc. št. X1 in parc. št. X2, k.o. B., do 1/14 solastne nepremičnine parc. št. X3, k.o. B. (2. tč. izreka); do ½ vrednosti osebnega avtomobila Golf JXD reg. št. ... (3. tč. izreka), vse v korist tožnika S. P., tako da izločeni del ne spada v zapuščino po pokojni M. P. v zapuščinskem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod III D 443/2006. Toženi stranki je naložilo plačilo 4.293,14 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (4. tč. izreka).
(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da zadevo po razveljavitvi sodbe vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča o obstoju izvenzakonske skupnosti med zapustnico in tožnikom. V sodbi naj bi manjkali razlogi o odločilnem dejstvu, in sicer, od kdaj je taka skupnost obstajala, sodišče pa naj bi prihajalo v nasprotje, ko najprej ugotavlja, da je skupnost obstajala od leta 1968, nato pa, da od leta 1970. Po mnenju tožene stranke ni dokazana skupna odločitev za gradnjo, s katero je sodišče utemeljilo obstoj izvenzakonske skupnosti. Nasprotno, iz pogodbe o nakupu zemljišča izhaja, da sta kot kupca nastopala zapustnica in njen oče, kar je sodišče povsem prezrlo. Volja za nakup zemljišča je tako obstajala samo pri zapustnici, pri tožniku pa ne, saj bi sicer kot kupec nastopal tudi on, še posebej ob dejstvu, da je imel denar za gradnjo, kot je sam izpovedal. Tudi ugotovitev sodišča, da sta zapustnica in tožnik skupno načrtovala prihodnost, nima podlage v dejstvih. Nikdar nista skupaj živela. Šele huda bolezen zapustnice ju je praktično prisilila k skupnemu življenju. Sodišče celo samo ugotavlja, da je manjkal konstitutivni element izvenzakonske skupnosti – skupno bivanje. Nadalje pritožnik izpodbija tudi ugotovitve sodišča glede deležev zakoncev na skupnem premoženju. Sodišče naj ne bi ugotovilo, od kdaj naprej je tožnik zapustnici izročal svojo plačo. Pritožnik celo dvomi, da je tožnik sploh dajal svoj zaslužek zapustnici, saj to naj ne bi bilo logično glede na to, da je živel v ekonomski skupnosti s svojo družino na kmetiji in ne v skupnem gospodinjstvu z zapustnico. Nesporno je tudi, da tožnik nikdar v 39 letih ni živel v hiši, kar pomeni, da je nikoli ni čutil kot svoje, temveč bolj kot nujno zlo. Prav tako nima podlage ugotovitev sodišča, da sta zapustnica in tožnik njenemu očetu odplačala del kupnine, saj je tožnik povedal, da ne ve niti koliko niti kdaj sta plačala, predložil pa ni niti nobenega dokazila o plačilu. Nepravilno naj bi bil ugotovljen tudi prispevek očeta zapustnice k gradnji. Sodišče je namreč zanemarilo njegov finančni prispevek k izdelavi fasade, ker ni sledilo izpovedi priče F. O., ki je povedal, da mu je izdelavo fasade naročil in plačal oče zapustnice. Navedena priča je res izjavila, da je bila to hiša F. N., kar je logično glede na to, da mu je izdelavo fasade naročil in plačal ravno on, zato ni razlogov, da mu sodišče ne verjame. Končno izpodbija še odločitev o stroških postopka. Sodišče ni odločilo o separatnih stroških tožene stranke, priglašenih na naroku dne 14. 11. 2007 v višini 500 odvetniških točk in 20 % DDV. Odločitve v stroškovnem delu pa tudi sicer ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni obrazložilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo tožeči stranki.
(3) Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede odločitve o stroških.
(4) Sodba sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča sicer po vsebini materialnopravno pravilna glede na vsa raziskana in pravilno ugotovljena dejstva, le potrebna ni, saj tožnikov pravni položaj glede na zahtevek, kot ga je oblikoval, tudi po pravnomočnosti navedene sodbe ne bo nič drugačen, kot pred tem.
(5) Pravilna pa je ocena prvostopenjskega sodišča, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico pred sklenitvijo njune zakonske zveze obstajala. To je prvo sodišče utemeljilo na podlagi ugotovitev o ekonomski skupnosti tožnika in zapustnice, njunih skupnih interesih, ki so se odražali v skupni odločitvi za gradnjo hiše in načrtovanju skupne prihodnosti, čustvenih in intimnih odnosih ter na dojemanju okolice, da sta kot mož in žena. Navedene razloge kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Svojo voljo biti kot mož in žena sta zapustnica in tožnik nato še oblično potrdila s sklenitvijo zakonske zveze, kar je v konkretnem primeru ključna okoliščina tudi za presojo izvenzakonske skupnosti pred tem. Na glavni očitek pritožnikov, da izvenzakonska skupnost ni imela bistvenega elementa – skupnega bivanja, je že odgovorilo prvostopenjsko sodišče. Bistvenega pomena je ugotovitev, da tožnik in zapustnica tudi po sklenitvi zakonske zveze nista zaživela skupaj, temveč sta še vedno živela vsak pri svoji materi, vikende pa sta preživljala skupaj na domu zapustnice. Ker se način bivanja tudi po sklenitvi zakonske zveze ni spremenil, dejstvo, da tožnik in zapustnica nista skupaj živela, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti pred tem. Življenjsko skupnost ženske in moškega, kot jo opredeljuje 12. člen ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 14/89), sestavljajo številni elementi, pri čemer ni nujno potrebno, da morata ženska in moški nepretrgoma živeti skupaj, če so izpolnjeni ostali pogoji kot so ekonomska skupnost, soodvisnost, značilno čustveno in intimno razmerje, medsebojno nudenje pomoči in opore (1).
(6) Neutemeljen je očitek pritožnika glede ugotovitve o tem, ali je tožnik dejansko izročal svoj zaslužek zapustnici, saj sta to potrdili priči D. Š. in A. S., toženi stranki pa nasprotnega z ničemer nista dokazali oziroma sta v zaslišanju celo izpovedali, da o finančnih zadevah zapustnice ne vesta ničesar. Tožnika in zapustnico so očitno povezovali skupni interesi in načrtovanje prihodnosti, kar se je odražalo v skupni odločitvi za gradnjo hiše. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da volje za nakup zemljišča in gradnjo pri tožniku sploh ni bilo, ker na kupoprodajni pogodbi ni bil naveden kot kupec. Očitno je, da je volja tožnika za gradnjo obstajala, saj je bil nakup zemljišča posledica skupne odločitve, tožnik pa je svoj celotni zaslužek namenil gradnji hiše in za pomoč angažiral svoje sorodnike, ki so izdatno prispevali k gradnji. Prvostopenjsko sodišče je tudi pojasnilo, da sta zapustnica in tožnik očetu z obrestmi vrnila denar, s čimer sta odplačala njegov delež, ki ga je nato zapustničin oče z darilno pogodbo v celoti prenesel na zapustnico, ki je postala izključna zemljiškoknjižna lastnica. Čeprav tožnik ni znal pojasniti, kdaj in koliko denarja je bilo očetu zapustnice vrnjeno, to dejstvo samo po sebi ni odločilno in je tudi povsem razumljivo glede na ugotovitve prvega sodišča, da je s skupnimi finančnimi sredstvi v celoti razpolagala zapustnica. Dejstvo, da tožnik v predmetni hiši nikdar ni živel, pa ne vpliva na to, da hiša spada v skupno premoženje tožnika in zapustnice, saj je bila pridobljena z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti in kasneje zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR).
(7) Dejstva, da je zapustnico in tožnika k skupnemu življenju prisila šele bolezen zapustnice, ni mogoče razlagati tako, kot želi prikazati pritožnik, da med njima nikdar ni bilo volje za skupno bivanje, temveč taka okoliščina samo potrjuje njuno čustveno navezanost ter medsebojno nudenje pomoči in opore, kar predstavlja enega izmed temeljev zakonske zveze (13. čl. ZZZDR). Obstoju čustvenih in intimnih odnosov med tožnikom in zapustnico pritožnika niti ne oporekata.
(8) Sodišče je ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico obstajala od leta 1968 dalje (kar pomeni, da tudi leta 1970, ko je bilo pridobljeno zemljišče za gradnjo), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da manjkajo razlogi o tem.
(9) Tudi ocena o tem, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, je materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz zakonske domneve (1. odst. 59. čl. ZZZDR); breme, da se ta domnevo izpodbije, je bilo na strani tožene stranke, ki pa pri tem ni bila uspešna. Ob ugotovitvi, da sta tožnik in zapustnica v času trajanja zakonske zveze (in tudi izvenzakonske skupnosti) prejemala približno enake prejemke in da so k gradnji predmetne hiše izdatno prispevali predvsem tožnikovi sorodniki, je sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega večjega prispevka zapustnice in njenega očeta k gradnji predmetne hiše. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zanemarilo finančni prispevek očeta zapustnice, saj je sodišče na podlagi izpovedi zaslišanih prič in izvedenskega mnenja njegov prispevek ocenilo na približno 11.000,00 EUR. Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo prispevka zapustničinega očeta k izdelavi fasade, ker ni sledilo izpovedi priče F. N., da je fasado na predmetni hiši izdelal po naročilu očeta zapustnice, ki je izdelavo fasade tudi plačal. Vendar pa glede na ugotovljeni bistveno večji prispevek tožnika in njegovih sorodnikov, ki ga je sodišče ocenilo na približno 26.936,00 EUR, finančni prispevek k izdelavi fasade sam po sebi ne vpliva na to, da bi bil delež zapustnice na skupnem premoženju samo iz tega razloga večji.
(10) Pritožba je delno utemeljena le glede pravdnih stroškov, ker prvostopenjsko sodišče ni odločilo o separatnih stroških tožene stranke (1. odst. 156. čl. ZPP). Iz zapisnika z dne 17. 11. 2007 izhaja, da pooblaščenka tožeče stranke tega dne na narok ni pristopila, ker je bila zadržana na glavni obravnavi v kazenskem postopku pri Okrožnem sodišču v C., svoj izostanek pa je opravičila šele po faksu istega dne in prosila za preložitev naroka. Ker bi to morala storiti prej, pa ni, je toženi stranki povzročila stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti ne glede na uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 500 odvetniških točk, kar povečano za 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 275,40 EUR. Za tak znesek je sodišče znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, saj je specifikacija posameznih stroškov tožeče stranke razvidna iz priloženega stroškovnika, tako da je odločitev v stroškovnem delu mogoče preizkusiti, zaradi česar ni podana očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, stroški pa so priznani in odmerjeni pravilno.
(11) Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu (353. čl. ZPP).
(12) Pritožnika sta delno uspela le s pritožbo proti odločitvi o stroških, zato do pritožbenih stroškov nista upravičena (3. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).
neupravičena pridobitev – splošno pravilo – pravila vračanja – uporaba tuje stvari v svojo korist – prikrajšanje – obogatitev – vzročna zveza
Uporaba tuje stvari v smislu 219. čl. ZOR oziroma 198. čl. OZ predvideva izpolnitev vseh splošnih predpostavk neupravičene pridobitve, torej tudi obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo
ZZK-1 člen 148, 148/2, 149, 149/4, 161, 161/3. ZIZ člen 168, 168/4.
vknjižba lastninske pravice - kupoprodajna pogodba - vpis lastninske pravice na dolžnika - zemljiškoknjižno dovolilo
Zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila. Ne more in ne sme se spuščati v vsebino razmerja med udeležencema.
URS člen 23. ZKP člen 83, 148. ZPP člen 8, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
prosta presoja dokazov – dokazna ocena – dokazi in izvajanje dokazov – dokaz, izločen iz kazenskega spisa – nedopustno pridobljen dokaz – ekskluzija dokazov – poseg v pravico do zasebnosti – dokaz, pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica do nepristranskega sodnika
Seznanitev sodišča z izjavami prič, ki sta bili pridobljeni v zakonitem postopku, ni predstavljalo izvedbe nedopustno pridobljenega dokaza, ker ni pomenilo posega v njuno pravico do zasebnosti in tudi ni poseglo v njune temeljne človekove pravice. Pravdno sodišče takšne izjave lahko vpogleda, čeprav morajo biti izločene iz kazenskega spisa na podlagi določila 83. člena ZKP, saj takšne prepovedi v pravdnem postopku ni.
uveljavljanje dedne pravice v pravdi - dediščinska tožba - dedna izjava - obnovitveni razlogi - pravda ob pogojih za obnovo postopka
Če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem v zapuščinskem postopku, lahko po tem, ko je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju, svoje pravice uveljavlja v pravdi. Dedna izjava (bodisi sprejem bodisi odpoved dednemu deležu) mora biti jasna, nedvoumna ter podana v predpisani obliki. Navedbe začasnega zastopnika na zapuščinski obravnavi, da nima nobenega interesa v zapuščinskem postopku, ker se dedinja ni javila, pa ne morejo pomeniti odpovedi dedovanju.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0059615
ZASP člen 146 – 148. OZ člen 198.
avtorski honorar – javno izvajanje glasbenih del – pravilnik – višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del – sklepčnost zahtevka – trditveno breme
Iz trditev tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, za katere javne prireditve in za koliko prireditev zahteva plačilo honorarja za male avtorske pravice, po kateri tarifni številki Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih dejavnosti in kako je izračunala vtoževani znesek. Ni torej mogoče preizkusiti, ali nadomestilo, ki ga tožeča stranka terja za zatrjevano nezakonito uporabo glasbenih del, predstavlja nadomestilo, ki je po višini običajno za javno uporabo glasbenih del.
Z neodplačnim prenosom se je premoženje dolžnika zmanjšalo, saj zanj ni prejel nobenega nadomestila. Ker zaradi tega dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika, je s tem oškodovanje v smislu 2. odstavka 255. člena OZ izkazano. Ali bo upnik zaradi hipoteke, ki sedaj obstaja na sporni nepremičnini, tudi dejansko poplačan, ni pravno relevantno za ugotovitev škode v smislu 2. odstavka 255. člena OZ.
motenje posesti – dejanska oblast nad stvarjo – pravica do posesti – posest služnostne pravice - ekonomski interes za vložitev tožbe - oteženo izvrševanje posesti
SPZ ne pozna več posesti služnostne pravice, ki jo je poznal pred njim veljavni ZTLR. V izreku je sodišče prve stopnje z dikcijo »soposest služnostne trase« le natančno opredelilo, na katerem delu nepremičnin sta tožnika nemoteno izvajala posest in ni ugotavljalo posesti pravice, kot to zmotno očita pritožnik.
Čeprav je izvrševanje posesti le oteženo in ne v celoti nemogoče, je ekonomski interes za vložitev tožbe zaradi motenja posesti vseeno podan. Motenje posesti predstavlja vsakršno ravnanje, ki izvajanje posesti otežuje oziroma ovira.
STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060559
SPZ člen 116, 116/1, 119. ZPP člen 80, 286b, 339, 339/2, 339/2-11, 450, 452.
rezervni sklad – dolžnost plačevanja v rezervni sklad – vpis v zemljiško knjigo – višina prispevka v rezervni sklad – zastopanje etažnih lastnikov – pravočasnost uveljavljanja procesnih kršitev – spor majhne vrednosti
Toženec je z nakupom stanovanja nase prevzel vse obveznosti, ki jih imajo etažni lastniki. Obveznosti plačevanja v rezervni sklad se ne more razbremeniti zgolj zato, ker v zemljiški knjigi (še) ni vpisan kot lastnik stanovanja.
Omejitev števila pripravljalnih vlog v sporih majhne vrednosti (452. čl. ZPP) stranki ne preprečuje, da sodišča ne bi (pravočasno) opozorila na procesne pomanjkljivosti (glede zastopanja nasprotne stranke).
odškodninska odgovornost države za ravnanje državnega organa – ravnanje sodišč – protipravnost – sodnikovo protipravno ravnanje - razveljavitev odločbe – prosta presoja dokazov
Sodnikovo protipravno ravnanje je podano le, če sodnik pri svojem delu ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali če določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma če ravnanje nima podlage v zakonu ali če dano pooblastila zlorabi. Samo razveljavitev odločbe zaradi proste presoje dokazov ni podlaga za odškodninsko odgovornost.
Vnaprejšnja dokazna ocena načeloma ni dovoljena (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče lahko zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Ker pritožnica do seznanitve z izpodbijano odločitvijo ni mogla vedeti, ali bo sodišče prve stopnje zagrešilo opisano kršitev določb pravdnega postopka, ji ni mogoče očitati njenega prepoznega uveljavljanja v pritožbi (286b. čl. ZPP).
ZIZ člen 17, 24, 42, 42/1. ZPP člen 108. ZJSRS člen 21d, 21d/6, 28, 28/1, 28/3.
predlog za izvršbo – določna označba izvršilnega naslova – procesna predpostavka izvršbe - javni jamstveni in preživninski sklad
Javni jamstveni in preživninski sklad kot upnik mora na podlagi prvega odstavka 42. člena ZIZ določno označiti popolni izvršilni naslov, torej izvršilni naslov, iz katerega izhaja dolžnikova preživninska zaveza do preživninskega upravičenca (otroka), in odločbo sklada skupaj z obvestili, ki pa le izkazujejo prehod obveznosti v smislu 24. člena ZIZ. Če predlog za izvršbo ne vsebuje popolne označbe izvršilnega naslova, ni izpolnjena procesna predpostavka izvršbe in je predlog formalno pomanjkljiv, zaradi česar je z njim treba postopati kot z nepopolno vlogo.
V predmetni zadevi je toženec tako dal povod za tožbo in tudi ni pripoznal tožbenega zahtevka, preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari. Tako niso izpolnjeni pogoji iz 157. člena ZPP.
ZZK-1 člen 244, 244/1, 244/2, 244/3. ZDen člen 32, 64, 64/1, 88, 88/3.
ničnost pogodbe - res extra commercio - neveljavnost materialnopravne podlage - izbrisna tožba - dobra vera - načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Tudi nadaljnji posli, s katerimi se razpolaga s stvarjo, ki je izven pravnega prometa, so nični. Iz tega razloga tudi kasnejših pridobiteljev pred izbrisno tožbo ne varuje dobra vera.
povrnitev nepremoženjske škode - posredni oškodovanci - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - prometna nesreča - trajnejša življenjska skupnost - odškodninska odgovornost - deljena odgovornost
Pokojni je najmanj šest mesecev pred smrtjo živel v trajnejši življenjski skupnosti s tožnico, materjo in njenim možem, potem ko se je s svojo zakonsko partnerko razšel, že pred tem pa zaradi skrajno skrhanih odnosov z njo svojo dejansko življenjsko skupnost videl v svoji prvotni družini. Zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo – tretji odstavek 180. člena OZ, ki daje tožnici pravico do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata.
Odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-l-356/02 z dne 23.9.2004, ki je posegla v materijo ZDavP v smislu splošnega akta, nima neposrednih učinkov na konkretni upravni akt, s katerim je bila odmerjena obveznost tožeče stranke. Odmerna odločba tožene stranke je z izdajo ustavne odločbe tako zgolj izgubila zakonsko podlago, zaradi česar je postala nezakonita. Nezakonitost odmerne odločbe pa je mogoče odpraviti le v upravnem postopku. Slednji tako predstavlja edino pot, ki jo ima stranka na voljo, da doseže spremembo odmerne odločitve ter posledično vrnitev neutemeljeno plačanih zamudnih obresti (na obogatitveni podlagi).
stroški ogrevanja stanovanja - stroški odvoza smeti - terjatve iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe - etažni lastnik - najemnik
Po 25. členu SZ-1 se za posle obratovanja ne šteje le zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele, kot trdi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, temveč tudi zagotavljanje dobav in storitev za posamezne dele večstanovanjske stavbe, kadar naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav. Tožeča stranka je zatrjevala, da gre v obravnavanem primeru prav za takšno terjatev. (Neobrazloženo) stališče sodišča prve stopnje, da vtoževani stroški ne morejo bremeniti etažnega lastnika že zato, ker se nanašajo na stroške ogrevanja stanovanja in stroške odvoza smeti, je torej materialnopravno zmotno.