ZZZDR člen 12, 13, 51, 51/2, 59, 59/1. ZPP člen 156, 156/1.
zunajzakonska skupnost – zakonska zveza – premoženjska razmerja med zakoncema – delež zakoncev na skupnem premoženju – pravdni stroški – separatni stroški
Ker se način bivanja tudi po sklenitvi zakonske zveze ni spremenil, dejstvo, da tožnik in zapustnica nista skupaj živela, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti pred tem.
tekst :
I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 275,40 EUR.
II. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.
O b r a z l o ž i t e v
(1) Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta ocenilo na 100.000,00 EUR (1. tč. izreka), v nadaljevanju pa odločilo, da se iz zapuščine po pokojni M. P. izločijo do ½ solastne nepremičnine parc. št. X1 in parc. št. X2, k.o. B., do 1/14 solastne nepremičnine parc. št. X3, k.o. B. (2. tč. izreka); do ½ vrednosti osebnega avtomobila Golf JXD reg. št. ... (3. tč. izreka), vse v korist tožnika S. P., tako da izločeni del ne spada v zapuščino po pokojni M. P. v zapuščinskem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod III D 443/2006. Toženi stranki je naložilo plačilo 4.293,14 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (4. tč. izreka).
(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da zadevo po razveljavitvi sodbe vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča o obstoju izvenzakonske skupnosti med zapustnico in tožnikom. V sodbi naj bi manjkali razlogi o odločilnem dejstvu, in sicer, od kdaj je taka skupnost obstajala, sodišče pa naj bi prihajalo v nasprotje, ko najprej ugotavlja, da je skupnost obstajala od leta 1968, nato pa, da od leta 1970. Po mnenju tožene stranke ni dokazana skupna odločitev za gradnjo, s katero je sodišče utemeljilo obstoj izvenzakonske skupnosti. Nasprotno, iz pogodbe o nakupu zemljišča izhaja, da sta kot kupca nastopala zapustnica in njen oče, kar je sodišče povsem prezrlo. Volja za nakup zemljišča je tako obstajala samo pri zapustnici, pri tožniku pa ne, saj bi sicer kot kupec nastopal tudi on, še posebej ob dejstvu, da je imel denar za gradnjo, kot je sam izpovedal. Tudi ugotovitev sodišča, da sta zapustnica in tožnik skupno načrtovala prihodnost, nima podlage v dejstvih. Nikdar nista skupaj živela. Šele huda bolezen zapustnice ju je praktično prisilila k skupnemu življenju. Sodišče celo samo ugotavlja, da je manjkal konstitutivni element izvenzakonske skupnosti – skupno bivanje. Nadalje pritožnik izpodbija tudi ugotovitve sodišča glede deležev zakoncev na skupnem premoženju. Sodišče naj ne bi ugotovilo, od kdaj naprej je tožnik zapustnici izročal svojo plačo. Pritožnik celo dvomi, da je tožnik sploh dajal svoj zaslužek zapustnici, saj to naj ne bi bilo logično glede na to, da je živel v ekonomski skupnosti s svojo družino na kmetiji in ne v skupnem gospodinjstvu z zapustnico. Nesporno je tudi, da tožnik nikdar v 39 letih ni živel v hiši, kar pomeni, da je nikoli ni čutil kot svoje, temveč bolj kot nujno zlo. Prav tako nima podlage ugotovitev sodišča, da sta zapustnica in tožnik njenemu očetu odplačala del kupnine, saj je tožnik povedal, da ne ve niti koliko niti kdaj sta plačala, predložil pa ni niti nobenega dokazila o plačilu. Nepravilno naj bi bil ugotovljen tudi prispevek očeta zapustnice k gradnji. Sodišče je namreč zanemarilo njegov finančni prispevek k izdelavi fasade, ker ni sledilo izpovedi priče F. O., ki je povedal, da mu je izdelavo fasade naročil in plačal oče zapustnice. Navedena priča je res izjavila, da je bila to hiša F. N., kar je logično glede na to, da mu je izdelavo fasade naročil in plačal ravno on, zato ni razlogov, da mu sodišče ne verjame. Končno izpodbija še odločitev o stroških postopka. Sodišče ni odločilo o separatnih stroških tožene stranke, priglašenih na naroku dne 14. 11. 2007 v višini 500 odvetniških točk in 20 % DDV. Odločitve v stroškovnem delu pa tudi sicer ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni obrazložilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo tožeči stranki.
(3) Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede odločitve o stroških.
(4) Sodba sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča sicer po vsebini materialnopravno pravilna glede na vsa raziskana in pravilno ugotovljena dejstva, le potrebna ni, saj tožnikov pravni položaj glede na zahtevek, kot ga je oblikoval, tudi po pravnomočnosti navedene sodbe ne bo nič drugačen, kot pred tem.
(5) Pravilna pa je ocena prvostopenjskega sodišča, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico pred sklenitvijo njune zakonske zveze obstajala. To je prvo sodišče utemeljilo na podlagi ugotovitev o ekonomski skupnosti tožnika in zapustnice, njunih skupnih interesih, ki so se odražali v skupni odločitvi za gradnjo hiše in načrtovanju skupne prihodnosti, čustvenih in intimnih odnosih ter na dojemanju okolice, da sta kot mož in žena. Navedene razloge kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Svojo voljo biti kot mož in žena sta zapustnica in tožnik nato še oblično potrdila s sklenitvijo zakonske zveze, kar je v konkretnem primeru ključna okoliščina tudi za presojo izvenzakonske skupnosti pred tem. Na glavni očitek pritožnikov, da izvenzakonska skupnost ni imela bistvenega elementa – skupnega bivanja, je že odgovorilo prvostopenjsko sodišče. Bistvenega pomena je ugotovitev, da tožnik in zapustnica tudi po sklenitvi zakonske zveze nista zaživela skupaj, temveč sta še vedno živela vsak pri svoji materi, vikende pa sta preživljala skupaj na domu zapustnice. Ker se način bivanja tudi po sklenitvi zakonske zveze ni spremenil, dejstvo, da tožnik in zapustnica nista skupaj živela, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti pred tem. Življenjsko skupnost ženske in moškega, kot jo opredeljuje 12. člen ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 14/89), sestavljajo številni elementi, pri čemer ni nujno potrebno, da morata ženska in moški nepretrgoma živeti skupaj, če so izpolnjeni ostali pogoji kot so ekonomska skupnost, soodvisnost, značilno čustveno in intimno razmerje, medsebojno nudenje pomoči in opore (1).
(6) Neutemeljen je očitek pritožnika glede ugotovitve o tem, ali je tožnik dejansko izročal svoj zaslužek zapustnici, saj sta to potrdili priči D. Š. in A. S., toženi stranki pa nasprotnega z ničemer nista dokazali oziroma sta v zaslišanju celo izpovedali, da o finančnih zadevah zapustnice ne vesta ničesar. Tožnika in zapustnico so očitno povezovali skupni interesi in načrtovanje prihodnosti, kar se je odražalo v skupni odločitvi za gradnjo hiše. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da volje za nakup zemljišča in gradnjo pri tožniku sploh ni bilo, ker na kupoprodajni pogodbi ni bil naveden kot kupec. Očitno je, da je volja tožnika za gradnjo obstajala, saj je bil nakup zemljišča posledica skupne odločitve, tožnik pa je svoj celotni zaslužek namenil gradnji hiše in za pomoč angažiral svoje sorodnike, ki so izdatno prispevali k gradnji. Prvostopenjsko sodišče je tudi pojasnilo, da sta zapustnica in tožnik očetu z obrestmi vrnila denar, s čimer sta odplačala njegov delež, ki ga je nato zapustničin oče z darilno pogodbo v celoti prenesel na zapustnico, ki je postala izključna zemljiškoknjižna lastnica. Čeprav tožnik ni znal pojasniti, kdaj in koliko denarja je bilo očetu zapustnice vrnjeno, to dejstvo samo po sebi ni odločilno in je tudi povsem razumljivo glede na ugotovitve prvega sodišča, da je s skupnimi finančnimi sredstvi v celoti razpolagala zapustnica. Dejstvo, da tožnik v predmetni hiši nikdar ni živel, pa ne vpliva na to, da hiša spada v skupno premoženje tožnika in zapustnice, saj je bila pridobljena z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti in kasneje zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR).
(7) Dejstva, da je zapustnico in tožnika k skupnemu življenju prisila šele bolezen zapustnice, ni mogoče razlagati tako, kot želi prikazati pritožnik, da med njima nikdar ni bilo volje za skupno bivanje, temveč taka okoliščina samo potrjuje njuno čustveno navezanost ter medsebojno nudenje pomoči in opore, kar predstavlja enega izmed temeljev zakonske zveze (13. čl. ZZZDR). Obstoju čustvenih in intimnih odnosov med tožnikom in zapustnico pritožnika niti ne oporekata.
(8) Sodišče je ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico obstajala od leta 1968 dalje (kar pomeni, da tudi leta 1970, ko je bilo pridobljeno zemljišče za gradnjo), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da manjkajo razlogi o tem.
(9) Tudi ocena o tem, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, je materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz zakonske domneve (1. odst. 59. čl. ZZZDR); breme, da se ta domnevo izpodbije, je bilo na strani tožene stranke, ki pa pri tem ni bila uspešna. Ob ugotovitvi, da sta tožnik in zapustnica v času trajanja zakonske zveze (in tudi izvenzakonske skupnosti) prejemala približno enake prejemke in da so k gradnji predmetne hiše izdatno prispevali predvsem tožnikovi sorodniki, je sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega večjega prispevka zapustnice in njenega očeta k gradnji predmetne hiše. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zanemarilo finančni prispevek očeta zapustnice, saj je sodišče na podlagi izpovedi zaslišanih prič in izvedenskega mnenja njegov prispevek ocenilo na približno 11.000,00 EUR. Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo prispevka zapustničinega očeta k izdelavi fasade, ker ni sledilo izpovedi priče F. N., da je fasado na predmetni hiši izdelal po naročilu očeta zapustnice, ki je izdelavo fasade tudi plačal. Vendar pa glede na ugotovljeni bistveno večji prispevek tožnika in njegovih sorodnikov, ki ga je sodišče ocenilo na približno 26.936,00 EUR, finančni prispevek k izdelavi fasade sam po sebi ne vpliva na to, da bi bil delež zapustnice na skupnem premoženju samo iz tega razloga večji.
(10) Pritožba je delno utemeljena le glede pravdnih stroškov, ker prvostopenjsko sodišče ni odločilo o separatnih stroških tožene stranke (1. odst. 156. čl. ZPP). Iz zapisnika z dne 17. 11. 2007 izhaja, da pooblaščenka tožeče stranke tega dne na narok ni pristopila, ker je bila zadržana na glavni obravnavi v kazenskem postopku pri Okrožnem sodišču v C., svoj izostanek pa je opravičila šele po faksu istega dne in prosila za preložitev naroka. Ker bi to morala storiti prej, pa ni, je toženi stranki povzročila stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti ne glede na uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 500 odvetniških točk, kar povečano za 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 275,40 EUR. Za tak znesek je sodišče znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, saj je specifikacija posameznih stroškov tožeče stranke razvidna iz priloženega stroškovnika, tako da je odločitev v stroškovnem delu mogoče preizkusiti, zaradi česar ni podana očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, stroški pa so priznani in odmerjeni pravilno.
(11) Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu (353. čl. ZPP).
(12) Pritožnika sta delno uspela le s pritožbo proti odločitvi o stroških, zato do pritožbenih stroškov nista upravičena (3. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).
sodna taksa - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – procesne predpostavke za obravnavo ugovora v zemljiškoknjižnem postopku - ugovor v zemljiškoknjižnem postopku
ZPP ne predpisuje, da bi bilo plačilo sodne takse za ugovor v zemljiškoknjižnem postopku procesna predpostavka za obravnavo ugovora. Tega ne določa niti ZZK-1.
izbris iz registra prebivalstva – elementi odškodninske odgovornosti – ugotovitev protipravnosti – zastaranje terjatve – triletni zastaralni rok - tek zastaralnega roka
Da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva protipraven, je imel tožnik možnost izvedeti z objavo prve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljene v Uradnem listu RS dne 12.3.1999. Tedaj so mu bili znani vsi elementi odškodninske odgovornosti, tedaj bi lahko zahteval povrnitev škode in tedaj je pričel teči zastaralni rok.
Odločba MNZ ne predstavlja podlage za uveljavljanje odškodnine, iz njene vsebine pa tudi ne izhaja, da država preko svojega upravnega organa s to odločbo pismeno pripoznava svojo odškodninsko odgovornost oziroma dolg iz naslova škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
Z neodplačnim prenosom se je premoženje dolžnika zmanjšalo, saj zanj ni prejel nobenega nadomestila. Ker zaradi tega dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika, je s tem oškodovanje v smislu 2. odstavka 255. člena OZ izkazano. Ali bo upnik zaradi hipoteke, ki sedaj obstaja na sporni nepremičnini, tudi dejansko poplačan, ni pravno relevantno za ugotovitev škode v smislu 2. odstavka 255. člena OZ.
poprava sklepa – napaka v imenu – nepravilna označba dolžnika v predlogu za izvršbo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je napaka v navedbi priimka dolžnika le administrativna (pisna) napaka in torej ne gre za spremembo stranke. Zapis stranke v uvodu sodbe oziroma sklepa (in tudi v predlogu za izvršbo) ni nujno odločilen, temveč je treba upoštevati poleg zapisa tudi, kako sta opredelitev stranke razumela sodišče in dolžnik ter tudi celotno vsebino sklepa.
Napako je mogoče popraviti kadarkoli, sodišče pa lahko, če ugotovi, da je prišlo do napake v imenu, to odpravi tudi po uradni dolžnosti in ni vezano na predlog stranke.
Pravni pouk ni vseboval opozorila o tem, da mora biti pritožba podpisana. Za pritožnico (ki nima pooblaščenca) zato napačen pravni pouk ne more imeti posledic iz 336. člena ZPP.
Dokazni sklep je dovolj obrazložen, v njem je sodišče prve stopnje podrobno navedlo, katere dokaze je izvedlo v prvem in katere v ponovljenem postopku, prav tako pa je navedlo tudi katerega dokaza ni izvedlo (ponovnega zaslišanja priče K.), kot tudi iz katerega razloga tega ni storilo (ker je priča umrla). Kljub temu, da je dokazna ocena izpovedi nekaterih prič nekoliko skopa, pa je iz celotnega konteksta obrazložitve ter posameznih zaključkov prvostopnega sodišča vendarle razvidno, zakaj je prvostopno sodišče izpovedbam določenih prič sledilo, drugim pa ne.
ZPP člen 143, 143/4, 1443/5, 143/6. ZPPreb člen 8.
tožba – vročanje – naslov za vročanje – stalno prebivališče
Ker so bile določbe 4., 5. in 6. odstavka 143. člena ZPP, po katerih se vroča na naslov za vročanje, razveljavljene, je treba za vročanje tožbe skladno z obrazložitvijo odločbe ustavnega sodišča vročanje opraviti na enak način, kot se je opravilo pred uveljavitvijo novele ZPP. To pomeni, da bo treba, kadar naslovnik ne prebiva na naslovu stalnega prebivališča, sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča.
ZASP-B člen 26, 26/4. ZASP člen 156, 156/1, 156/2. OZ člen 346, 346/3. URS člen 125.
avtorske pravice – kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic – tarifa – sprememba tarife – sporazum – enostranski akt
Ker je 4. odstavek 26. člena ZASP-B dal tarifi v Pravilniku iz leta 1998 moč skupnega sporazuma, ki so ga med sabo sklenili tožeča stranka kot kolektivna organizacija in reprezentativni predstavniki uporabnikov, tožeča stranka te lahko od takrat dalje zaračunava izključno v višini tarife v Pravilniku iz leta 1998. Višina te tarife se lahko spremeni le s spremembo skupnega sporazuma v soglasju obeh strank. Ker je Pravilnik iz leta 2006, ki je bil sprejet in objavljen v času veljavnosti ZASP-B, torej še pred objavo ZASP-D, enostranski akt tožeče stranke kot ene pogodbene stranke, na veljavnost ali spremembo skupnega sporazuma ni mogel vplivati.
motenje posesti – dejanska oblast nad stvarjo – pravica do posesti – posest služnostne pravice - ekonomski interes za vložitev tožbe - oteženo izvrševanje posesti
SPZ ne pozna več posesti služnostne pravice, ki jo je poznal pred njim veljavni ZTLR. V izreku je sodišče prve stopnje z dikcijo »soposest služnostne trase« le natančno opredelilo, na katerem delu nepremičnin sta tožnika nemoteno izvajala posest in ni ugotavljalo posesti pravice, kot to zmotno očita pritožnik.
Čeprav je izvrševanje posesti le oteženo in ne v celoti nemogoče, je ekonomski interes za vložitev tožbe zaradi motenja posesti vseeno podan. Motenje posesti predstavlja vsakršno ravnanje, ki izvajanje posesti otežuje oziroma ovira.
ZZK-1 člen 148, 148/2, 149, 149/4, 161, 161/3. ZIZ člen 168, 168/4.
vknjižba lastninske pravice - kupoprodajna pogodba - vpis lastninske pravice na dolžnika - zemljiškoknjižno dovolilo
Zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila. Ne more in ne sme se spuščati v vsebino razmerja med udeležencema.
URS člen 23. ZKP člen 83, 148. ZPP člen 8, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
prosta presoja dokazov – dokazna ocena – dokazi in izvajanje dokazov – dokaz, izločen iz kazenskega spisa – nedopustno pridobljen dokaz – ekskluzija dokazov – poseg v pravico do zasebnosti – dokaz, pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica do nepristranskega sodnika
Seznanitev sodišča z izjavami prič, ki sta bili pridobljeni v zakonitem postopku, ni predstavljalo izvedbe nedopustno pridobljenega dokaza, ker ni pomenilo posega v njuno pravico do zasebnosti in tudi ni poseglo v njune temeljne človekove pravice. Pravdno sodišče takšne izjave lahko vpogleda, čeprav morajo biti izločene iz kazenskega spisa na podlagi določila 83. člena ZKP, saj takšne prepovedi v pravdnem postopku ni.
ODŠKODNINSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0060041
OZ člen 131.
povzročitev škode – vzročna zveza – retrospektivna analiza vzročnosti – posojilna pogodba – zastavitev nepremičnine – prikrivanje obremenjenosti nepremičnine pri poznejši zastavi – overitev pri notarju – overitev dveh izvodov originala iste kupoprodajne pogodbe pod isto številko
Pri retrospektivni analizi vzročnosti vzročna zveza med ravnanjem in škodo obstaja, če analiza pokaže, da se škodni dogodek ne bi zgodil ob predpostavki, da druge okoliščine škodnega dogodka ostanejo nespremenjene, razen okoliščine, da odgovorna oseba ni storila konkretnega dejanja, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058333
ZOR člen 154, 210. OZ člen 131, 190. ZPP člen 190, 212, 215, 319, 319/3, 359.
neupravičena obogatitev – pravila vračanja – uporaba tuje stvari v svojo korist – uporaba solastne stvari – nepoštenost pridobitelja – povzročitev škode – podlage za odgovornost – prikrajšanje – obseg prikrajšanja – korist – izključni lastnik
Če je prikrajšani tudi izključni lastnik stvari (do celote), njegovo prikrajšanje vrednostno ustreza koristi, ki jo ima na drugi strani uporabitelj (povečanje oziroma zmanjšanje premoženja za samo stvar in za njeno uporabo, prihranek izdatkov oziroma odsotnost prejemkov v višini najemnine), zato mu ga ni treba podrobneje pojasnjevati. Zaradi narave in posledic režima lastninske pravice več oseb na nerazdeljeni stvari je položaj nekoliko drugačen, ko stvar uporablja eden od njenih solastnikov. Korist, ki jo ima od te uporabe, namreč ne povzroči nujno (enakega) prikrajšanja drugih solastnikov, zato ga mora(jo) prikrajšani glede na okoliščine primera konkretneje zatrjevati in izkazati.
ZAVAROVANJE TERJATEV – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0058334
ZIZ člen 272. ZOR člen 154. ZPP člen 5, 182/2, 212, 298.
denarna terjatev – začasna odredba – obstoj terjatve – standard verjetnosti – odškodninska odgovornost staršev – bolezen otroka
Sama narava hitrega in sumarnega postopka zavarovanja terjatve sodišču narekuje pristop, ki naj (praviloma) ne terja dodatnega izvajanja dokazov. Sodišče tako o utemeljenosti pogojev za izdajo začasne odredbe odloči glede na stanje ob predlogu za začasno odredbo.
Nesporazumi med staršema so prisotni v številnih družinah, pa običajno do bolezni otrok ne privedejo. Res pa je, da z načinom vzgoje in varstva ter klimo, ki jo v družini ustvarijo, starši vplivajo na osebnostni razvoj otrok; to je običajno in temu se nihče, tudi tožnica, ne more izogniti. Vendar pa poleg družinskih odnosov, ki jih ustvarijo starši, na osebnostni razvoj otroka, njegovo zdravje, psihofizično počutje vplivajo tudi številni drugi faktorji: npr. genetski, socialni, miljejski …. Trditvam tožnice, ki vzrok svojih težav poenostavljeno pripisuje odnosu staršev med seboj in do nje, njunih vzgojnih metod in prijemov, načinu njenega oskrbovanja zato ni mogoče slediti.
ZZZDR člen 51, 51/2, 54, 59. ZNP člen 123. ZOR člen 214. ZPP člen 181, 181/3. ZZK-1 člen 12.
skupno premoženje – delež zakoncev na skupnem premoženju – razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja drugega zakonca – neupravičena pridobitev – pravila vračanja – obseg vrnitve – podatki o nepremičnini, ki se vpišejo v zemljiško knjigo – ugotovitvena tožba – vmesni ugotovitveni zahtevek – pravdni stroški
Ob upoštevanju okoliščin, da je toženec v obdobju trajanja skupnega življenja prejemal bistveno večje dohodke (skoraj trikrat več), da je v gradnjo hiše namenil tudi posebno premoženje (dohodek od prodaje zapuščine) in da je tožnici pri oskrbi hčera pomagala tudi njena tašča, je utemeljen toženčev zahtevek po višjem deležu na skupnem premoženju.
stvarna služnost – priposestvovanje služnosti – redno izvrševanje služnosti – način izvrševanja služnosti – služnost vožnje – služnost hoje – tožba - nasprotna tožba – stroški postopka
Služnost se s priposestvovanjem pridobi le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi. Glede na to, da so se redne vožnje izvrševale le za kmetijske potrebe (obdelava njive, košnja trave, prevoz sena za živali), sta tožnika služnost lahko priposestvovala le za te namene.
Služnostne pravice voženj zaradi razvojnih sprememb ni mogoče omejiti le na določene vrste vozil.
spor majhne vrednosti – upravnik – najem agregata – odškodninska odgovornost – prekoračitev pooblastil upravnika
Iz vseh navedenih dejstev nesporno izhaja protipravnost ravnanja tožene stranke kot upravnika, ker je sklenil s tožečo stranko kot zastopnik lastnikov najemno pogodbo za obdobje, ki je presegalo obdobje najema, s katerim so lastniki še soglašali. Ker odobritve za daljši čas od lastnikov ni pridobila, je s tem prekoračila pooblastila za sklenitev najemne pogodbe.