ZDoh-2 člen 16, 16/2, 99, 99/1. Pravilnik o transfernih cenah (2006) člen 2.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - vrednost poslovnega deleža - vrednost kapitala ob odsvojitvi - enake ali podobne cene - okoliščine in dejstva o zadevi
Sporen je obstoj okoliščin, v katerih so bile transakcije (prodaje) poslovnih deležev, ki se primerjajo, izvedene. Tožnik namreč v svojih vlogah izpostavlja vprašanje zastave drugega poslovnega deleža in iz tega izvirajoče možnosti stečaja cele družbe (A.) kot pomembno okoliščino, ki je obstajala v času, ko je svoj delež odsvojil in ki je že v času prve prodaje drugega deleža in še zlasti pri tretji prodaji ni bilo več. Teh okoliščin pa davčni organ ne presodi in ne sprejme predlogov za zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o okoliščinah, v katerih je bil odsvojen tožnikov delež in s tem o takratnih možnostih njegove prodaje. Primerljivost okoliščin transakcij je namreč treba ugotavljati za čas, ko so se transakcije izvedle. Pri tem ne gre za ugotavljanje subjektivnih okoliščin, temveč za objektivne okoliščine, za katere se trdi v tožbi, da so bile različne ob zadevni prodaji tožnikovega deleža in ob prodaji drugega poslovnega deleža nepovezani osebi. Pri tem sodišče dodaja še, da sorodstvena oziroma poslovna povezanost med pričami in tožnikom ne izključuje njihovega zaslišanja. Prav tako ga ne izključuje verjetnost, da bi bile lahko priče pristranske. Takšna ocena lahko sledi šele po njihovem zaslišanju.
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a.
Za obstoj standarda očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo, kot je to presodila tožena stranka v obravnavani zadevi. Tožena stranka bi glede na specifične okoliščine posameznega primera v skladu s prosto presojo dokazov (10. člen ZUP) morala utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Tega pa ni storila, ampak je na podlagi ugotovitve, da tožnik nima potnega lista in osebne izkaznice, le posplošeno sklepala, da je želel namerno prikriti svojo pravo identiteto, čeprav iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožnik med postopkom spreminjal svoje osebne podatke.
Omejitev gibanja je dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. To po presoji sodišča logično pomeni, da navedenega ukrepa ni mogoče izreči že v stanju, ko pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, vendar je ne preverja. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.
ZUP člen 9, 99, 99/2. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 36, 36/1. ZSICT člen 44.
sodni izvedenec - prepoved opravljanja dela - kršitev pravice do izjave - poseben ugotovitveni postopek
Toženka dejansko ni vodila skrajšanega ugotovitvenega postopka. S tem, da je toženka tožniku dala možnost, da se – v skladu z 9. členom ZUP – izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, je toženka dejanje (za uveljavitev oziroma varstvo pravic tožnika) v postopku opravila in s tem de facto vodila posebni ugotovitveni postopek. Kljub temu, da toženka vodenja posebnega ugotovitvenega postopka v izpodbijani odločbi ni posebej obrazložila, pa to ni vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, s čimer bistvena kršitev določb postopka ni podana.
Ker 44. člen ZSICT ne določa roka, v katerem mora tožnik kot sodni izvedenec za obdobje začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenca deponirati štampiljko in izkaznico, je toženka v skladu z določbo drugega odstavka 99. člena ZUP rok pravilno določila sama in hkrati pojasnila svojo odločitev, upoštevaje okoliščine primera; in sicer s sklicevanjem na prvi odstavek 36. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2.. ZUS-1 člen 59, 59/1, 63, 63/1.. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - ponovljen postopek
Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. Glede samega dejanja prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.'' Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.
ZNISESČP člen 2, 2/1, 3, 3/1.. ZUP člen 213, 213/1.. ZUS-1 člen 36, 36/1, 59, 59/2, 59/2/2, 63, 63/1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - dopolnilna odločba - obračun obresti
Sodišče poudarja, da je pri izplačilu deviznih vlog varčevalcev v domačih podružnicah slovenskih bank šlo za izplačilo v začetku devetdesetih let v drugačnih ekonomskih razmerah, kar se odraža tudi v načinu izplačila ter obračunanih obrestnih merah. Ker se je razmerje med banko ter varčevalcem ohranilo je tudi razumljivo, da se je za obrestovanje deviznih vlog na podlagi prvega odstavka 7. člena ZPONDV uporabilo obrestne mere, določene za vezane devizne vloge, povečane za najmanj 0,25 odstotne točke, pri upravičencih po ZNISESČP pa so bile obrestne mere določene na drugačen način. Po presoji sodišča ima Republika Slovenija tudi v okviru navodil ESČP v sodbi v Zadevi Ališić dovolj široko polje proste presoje, da upošteva navedene okoliščine in hkrati zagotovi ohranjanje vrednosti deviznih vlog, kar je namen predpisanih obrestnih mer.
Dokončen upravni akt posega v pravni položaj tožeče stranke le z izrekom upravnega akta, v katerem pristojni upravni organ odloči o predmetu postopka. Na podlagi navedenega sodišče s svojo sodno odločbo ne more nadomestiti manjkajoče odločitve o zahtevku stranke v izreku odločbe, saj brez odločitve upravnega organa v izreku odločbe ni prišlo do posega v pravni položaj tožeče stranke.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1,84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - begosumnost - ugotavljanje istovetnosti prosilca - nesorazmernost ukrepa
Zaključku toženke, da je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih ni možno ugotavljati brez tožnika (za katerega je izkazana očitna begosumnost), pritrjuje tudi sodišče. Tožnik pa ima možnost, da v nadaljevanju postopka priskrbi dokaze o svoji identiteti in s tem tudi sam prispeva k izkazovanju sodelovanja v postopku, ali predloži kak drug dokaz, da nima namena zapustiti Slovenije do konca azilnega postopka, s čimer lahko prispeva k morebitni odpravi izrečenega ukrepa.
Sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - dvom - istovetnost - nevarnost pobega - ugotavljanje dejstev - utemeljena nevarnost - objektivni kriterij
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe. Tak dvom bi bil podan, če bi prosilec tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke, če bi na primer dajal različne podatke o svojem imenu, priimku, datumu rojstva, državljanstvu in podobno. Česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje, zato po presoji sodišča očiten dvom v istovetnost ni podan.
Za omejitev gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni. Zato po presoji sodišča ne obstaja pravna podlaga za omejevanja gibanja niti v tem konkretnem primeru niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.
ZZDej člen 42, 42/3, 44d, 44d/1, 44d/1-6. ZJZP člen 74, 74/2.
koncesija - statusno preoblikovanje - prenos dejavnosti - zobozdravstvena dejavnost - prenos koncesije - začasna odredba - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Sodišče v tem upravnem sporu ni dolžno, niti pristojno presojati pravilnosti in zakonitosti statusnega preoblikovanja. Slednje je namreč dopustno in utemeljeno z določbami ZGD-1, sam ZZDej pa izrecno odgovora na vprašanje, ali lahko pride na podlagi statusnega preoblikovanja tudi do prenosa koncesije, ne daje. V zvezi z odgovorom na to vprašanje se zato sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018.
V obravnavani zadevi je treba ločiti pravno podlago oziroma dopustnost materialnega preoblikovanja od dopustnosti singularnega prenosa koncesije in upoštevati dejstvo, da koncesijo podeljuje na primarni ravni zdravstvene dejavnosti občina. Na podlagi sicer dopustnega materialno pravnega preoblikovanja je „prenos“ koncesije dopusten zgolj na podlagi soglasja koncedenta, slednje pa si je koncesionar dolžan pridobiti tako, da izvajalec dejavnosti javno – zasebnega partnerstva predhodno pridobi pisno soglasje javnega partnerja.
Ker je Ustavno sodišče že zavzelo stališče do določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej, ki pa ga upravna organa pri svoji odločitvi nista upoštevala, je odločitev v izpodbijani odločbi, ki vlogo tožeče stranke za izdajo ugotovitvene odločbe opira na tretji odstavek 42. člena ZZDej, materialnopravno zmotna.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - namen brezplačne pravne pomoči - izvršilni postopek
Možnosti vložitve predloga za izvršbo se ne sme enačiti s pravico do pooblaščenca v postopku, saj pooblaščenec, ki je odvetnik in prava vešča stranka, v postopku izvršbe opravlja dejanja v korist svoje stranke ter za zaščito njenih pravic in koristi. Predlog tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zato glede na določilo 24. člena ZBPP ni nerazumen.
Ne drži razlaga tožene stranke, da določba iz 2. alineje prvega odstavka 37. člena Uredbe o shemah neposrednih plačil, ki jo je pri odločanju uporabila tožena stranka, od nosilca kmetijskega gospodarstva, ki uveljavlja podporo za zelenjadnice, zahteva, da ima na površinah, za katere zahteva tako podporo, te prisotne od 7. maja do 15. avgusta, pač pa sodišče z jezikovno razlago te določbe zaključuje, da od upravičenca zahteva, da v tem obdobju opravi setev zelenjadnic.
Glede na to, da je kmetijstvo dejavnost, ki je odvisna od naravnih danosti, ni mogoče vnaprej določati časa, znotraj katerega morajo biti zelenjadnice prisotne na površini, saj bi to pomenilo, da bi se za kraje, ki so klimatsko povsem različni, zahteval enak čas setve in spravila pridelka, kar pa glede na značilnost kmetovanja ni mogoče.
brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov in nagrade odvetniku - odvetniške storitve - odvetniška tarifa - načelo enakopravnosti
Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
Bistveno enaki položaji se morajo obravnavati enako in zakonodajalec mora, v kolikor take položaje ureja različno, za to razlikovanje najti razumen razlog, ki izhaja iz stvari same, zakonodajalec pa ga mora ustrezno utemeljiti. Sodišče ugotavlja, da je predlagatelj zakona, ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade odvetniku - načelo enakosti pred zakonom - svobodna gospodarska ponudba - stroški odvetniškega zastopanja
Odvetniki, ki opravljajo storitve BPP, so v primerjavi z ostalimi odvetniki z vidika plačila za opravljene storitve v različnih položajih glede bistvene okoliščine: prvi imajo zagotovljene stranke in plačilo, drugi pa si morajo prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa so v negotovosti glede plačila. Ker položaja tako nista enaka, tudi njuna različna ureditev ne more pomeniti kršitve načela enakosti.
Iz stališč Ustavnega sodišča izhaja jasno ločevanje med položajem, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, kar pomeni pridobitno dejavnost, ki ima značilnosti gospodarske dejavnosti in jo tudi varuje pravica do proste gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), od položaja, ko odvetniki delujejo v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V takem primeru odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države, ki jih država tudi v celoti financira. V tem položaju določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju z načelom proste gospodarske pobude.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. ZTuj-2 člen 64, 64/1, 69, 69/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 6, 6/1, 6/3.
mednarodna zaščita - odločba o vrnitvi - odstranitev tujca iz države - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito
Po prvem odstavku 64. člena ZTuj-2 bi morala biti tožniku izdana odločba o vrnitvi, saj drugače po zakonski ureditvi sploh ni mogoče govoriti o „izvedbi in izvršitvi“ postopka vračanja oziroma odstranitve po tem zakonu, ki bi jo tožnik lahko oviral z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito.
Izdane odločbe o nastanitvi tožnika v centru do njegove odstranitve iz države po mnenju sodišča v opisani situaciji dometa ni mogoče širiti tako, da bi kakor koli nadomeščala odločbo o vrnitvi.
brezplačna pravna pomoč - pravna sredstva - izčrpanje pravnih sredstev - odločanje v upravnem sporu, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo
Tožnik je zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper akt, ki skladno z določbo 8. člena ZIKS-1 ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Organ za brezplačno pravno pomoč bi z dodelitvijo zaprošene brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja za vložitev tožbe po 2. členu ZUS-1 presegel namen ZBPP, ki je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nujna brezplačna pravna pomoč - pravno svetovanje
Brezplačna pravna pomoč se za pravno svetovanje po prvi alinei prvega odstavka 26. člena ZBPP dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Vendar je tožnik v prošnji dodelitev brezplačne pravne pomoči le-to označil kot nujno. Zato je organ pravilno presojal pogoje iz 36. člena ZBPP, kjer pa se upošteva izpolnjevanje pogojev iz 24. člena ZBPP.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravica do dopisovanja - pritožba v upravnem postopku - nevložitev pritožbe - izkoriščenost pravnih sredstev
Odločanje o tem, ali se obsojencu omogoči dopisovanje z drugimi osebami (ki niso ožji družinski člani) poteka po določbah ZUP-a, kar po določbi drugega odstavka 2. člena ZUP pomeni, da gre za upravno zadevo, o kateri se odloči z upravnim aktom. Zoper te odločitve pa je, potem ko so izčrpana redna pravna sredstva v upravnem postopku, dovoljena tožba v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Zoper odločitev, izdano po prvem odstavku 71. člena ZIKS-1, tako ni mogoča tožba v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
ZBPP člen 11, 13. ZSVarPre člen 18, 18/1, 18/1-2, 27.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženjski pogoj
Določba 2. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS določa, da se v premoženje ne štejejo osebni avtomobili oziroma enosledna vozila do vrednosti 28-kratnika osnovne zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialno varstvene prejemke, za vsak avtomobil oziroma enosledno vozilo, zapis „za vsak“ pa je po presoji sodišča mogoče razumeti le tako (gramatikalna in logična razlaga), da se v premoženje ne šteje (vsak oziroma) noben avtomobil, ki ne presega vrednosti, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe znašala 11.261,04 EUR.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z naturalizacijo - pogoji za sprejem v državljanstvo - neprekinjeno bivanje v RS
Iz podatkov ZPIZ o tožnikovem zavarovanju izhaja, da je bil v obdobju zadnjih petih let pred izdajo izpodbijane odločbe kot detaširani delavec odsoten iz Republike Slovenije več kot štiri leta, kar pa pomeni, da ne izpolnjuje pogoja fizične prisotnosti na ozemlju RS, tj. pogoja, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo RS oziroma naturalizacijo.
omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nastanitev v centru za tujce - ogrožanje varnosti - strah
Poročila, ki so jih pristojni (prisotni ob posameznih dogodkih) napravili ob prej navedenih ravnanjih tožnika, se nahajajo v upravnem spisu zadeve. Sodišče ne najde razloga, da bi v poročila dvomilo. Pri čemer ugotavlja, da je tožnik o nekaterih dogodkih na glavni obravnavi 2. 7. 2020 izpovedoval različno oziroma nasprotujoče (na primer: v zvezi s prepirom, ki se je zgodil 16. maja v času ramadana ter v zvezi z njegovim ravnanjem, če jemlje zdravila, in sicer je najprej izpovedal, da kolikor ne jemlje zdravil, lahko stori marsikaj, nato pa, da če jemlje zdravila, dela probleme in ni več trezen). Tako da se sodišču poraja dvom v tožnikovo verodostojnost.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUreP-2 člen 200.
razlastitev - javna cesta - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt
Sklepu o uvedbi razlastitvenega postopka iz prvega odstavka 200. člena ZUreP-2 ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena. Ker torej izpodbijani sklep predstavlja (le) odločitev procesne narave, ki ne pomeni zaključka odločanja o zadevi, ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ni obnovljen, ustavljen ali končan.
Del izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na zaznambo uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi, s prepovedjo prometa z nepremičninami ali njihovega bistvenega spreminjanja brez soglasja razlastitvenega upravičenca, (zgolj) naznanja nadaljnje posledice njegove izdaje, ki pa jih določa že sam zakon. Ne gre torej za odločitev upravnega organa v okviru danih pooblastil, s tem pa tudi ne za njegovo oblastveno odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega in drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi bila lahko predmet izpodbijanja s tožbo v upravnem sporu.