ZZ člen 46. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-2, 279/1-5, 279/1-6.
izdaja dovoljenja za kolektivno upravljanje - sprememba statuta - soglasje - ničnost - razlogi za ničnost
Glede ničnostnega razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP dejstvo, da je stranka upravnemu organu dejansko dala neresnične podatke zaradi tega, da bi organ namerno zavedla, mora biti v dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno. To pa iz v tem upravnem sporu presojanega upravnega postopka ne izhaja.
Ni izkazan tudi ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ta ničnostni razlog je podan le, če je v odločbi taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. To pomeni, da mora zakon kot posledico kršitve te določbe predpisati ničnost. Iz 46. člena ZZ pa takšna posledica kršitve te določbe ne izhaja. Zato tožbeni ugovor, da sta dovoljenji nični zato, ker k spremembi statuta ni bilo soglasja tožnika kot soustanovitelja, kar pomeni ničnost statuta, to pa nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, tudi ni sprejemljiv in ga sodišče zavrača.
Tožnik s tem, ko je že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe uveljavljal nekatere vidike oziroma pojavnosti diskriminacije, ni navajal dejstev, ki bi bila povsem nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kot je zmotno navedla tožena stranka, ampak je njegova prošnja v zvezi z zatrjevanim diskriminatornim ravnanjem zoper Berbere neutemeljena, ker tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper tožnika na omenjenih relevantnih področjih dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev osebnih dokumentov, ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočile uresničevanje človekovih pravic, ki bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.
Glede revščine je Upravno sodišče že vpeljalo v upravno-sodno prakso standard, da kadar tožnik uveljavlja pomanjkanje sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb v primeru vrnitve v izvorno državo, gre sicer lahko za kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, še posebej če gre za mladoletnega prosilca. Vendar pa glede na opisano odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika v konkretnem primeru očitno niso izkazani pogoji za varstvo z vidika 3. člena EKČP.
prispevki za socialno varnost - obnovljen postopek - nova odločba - pravni interes
V obravnavani zadevi je tožnikov pravni interes za odpravo izpodbijane odločbe prenehal s tem, ko je bila izpodbijana odločba že v celoti odpravljena in v obnovljenem postopku nadomeščena z novo odločbo. Tožnik s tožbo ne more več spremeniti (izboljšati) svojega pravnega položaja.
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a.
Za obstoj standarda očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo, kot je to presodila tožena stranka v obravnavani zadevi. Tožena stranka bi glede na specifične okoliščine posameznega primera v skladu s prosto presojo dokazov (10. člen ZUP) morala utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Tega pa ni storila, ampak je na podlagi ugotovitve, da tožnik nima potnega lista in osebne izkaznice, le posplošeno sklepala, da je želel namerno prikriti svojo pravo identiteto, čeprav iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožnik med postopkom spreminjal svoje osebne podatke.
Omejitev gibanja je dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. To po presoji sodišča logično pomeni, da navedenega ukrepa ni mogoče izreči že v stanju, ko pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, vendar je ne preverja. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.
ZDoh-2 člen 16, 16/2, 99, 99/1. Pravilnik o transfernih cenah (2006) člen 2.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - vrednost poslovnega deleža - vrednost kapitala ob odsvojitvi - enake ali podobne cene - okoliščine in dejstva o zadevi
Sporen je obstoj okoliščin, v katerih so bile transakcije (prodaje) poslovnih deležev, ki se primerjajo, izvedene. Tožnik namreč v svojih vlogah izpostavlja vprašanje zastave drugega poslovnega deleža in iz tega izvirajoče možnosti stečaja cele družbe (A.) kot pomembno okoliščino, ki je obstajala v času, ko je svoj delež odsvojil in ki je že v času prve prodaje drugega deleža in še zlasti pri tretji prodaji ni bilo več. Teh okoliščin pa davčni organ ne presodi in ne sprejme predlogov za zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o okoliščinah, v katerih je bil odsvojen tožnikov delež in s tem o takratnih možnostih njegove prodaje. Primerljivost okoliščin transakcij je namreč treba ugotavljati za čas, ko so se transakcije izvedle. Pri tem ne gre za ugotavljanje subjektivnih okoliščin, temveč za objektivne okoliščine, za katere se trdi v tožbi, da so bile različne ob zadevni prodaji tožnikovega deleža in ob prodaji drugega poslovnega deleža nepovezani osebi. Pri tem sodišče dodaja še, da sorodstvena oziroma poslovna povezanost med pričami in tožnikom ne izključuje njihovega zaslišanja. Prav tako ga ne izključuje verjetnost, da bi bile lahko priče pristranske. Takšna ocena lahko sledi šele po njihovem zaslišanju.
ZDavP-2 člen 158. ZUP člen 82. ZZZDR člen 51, 51/2.
vpogled v spis - pravica do vpogleda v spis - ugovor tretjega - hipoteka - skupno premoženje - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pravni interes
Tožnica je na podlagi določbe drugega odstavka 82. člena ZUP zahtevala vpogled v spis kot „tretja“ oseba, pri čemer je utemeljevala, da ima od tega pravno korist. Z davčnim zavezancem, na katerega se nanaša predmetni spis, katerega vpogled zahteva, je leta 1975 sklenila zakonsko zvezo ter v času trajanja zakonske zveze pridobila nepremičnino, v kateri tudi živi, na katero se nanaša sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Po presoji sodišča se tožnica utemeljeno sklicuje na drugi odstavek 51. člena tedaj veljavnega ZZZDR, ki je določal, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje. Posledično je tožnica izkazovala, da je solastnica nepremičnine, na katero se nanaša sklep o zavarovanju izpolnitve davčnega zavezanca. Zato ni mogoče pritrditi davčnemu organu, da s podanimi navedbami tožnica ni verjetno izkazala, da bi od pregledovanja dokumentov v davčni zadevi, na katero se nanaša njena zahteva za vpogled v spis, lahko imela pravno korist.
ZLet člen 17, 17/2, 17/2-6. Tarifa za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije (2014) člen 12.
civilno letalstvo - stalno nadzorstvo - letna tarifa - potrdilo
Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 12. člena Tarife za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije (gradnja zrakoplovov), in sicer gre za letno tarifo, ki po drugem odstavku tega člena obsega izvedbo stalnega nadzora nad izdanim certifikatom. Ne ta določba, ne postavka tarife "stalni nadzor po podizvajalcu" ne določata, katera opravila vključuje ta tarifa. V tem se ta ureditev oziroma postavka razlikuje od ostalih postavk 12. člena Tarife, pa tudi od ureditve v ostalih členih, ki natančno opredeljujejo opravila, vključena v Tarifo, že v besedilu členov, nato pa še posebej, ob posamezni postavki oziroma opravilu. Tarifa zato tožniku ne daje podlage, da bi plačilo zneska po tarifi pogojeval z opravo točno določene storitve, njenega obsega oziroma načina izvedbe.
ZUP člen 9, 99, 99/2. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 36, 36/1. ZSICT člen 44.
sodni izvedenec - prepoved opravljanja dela - kršitev pravice do izjave - poseben ugotovitveni postopek
Toženka dejansko ni vodila skrajšanega ugotovitvenega postopka. S tem, da je toženka tožniku dala možnost, da se – v skladu z 9. členom ZUP – izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, je toženka dejanje (za uveljavitev oziroma varstvo pravic tožnika) v postopku opravila in s tem de facto vodila posebni ugotovitveni postopek. Kljub temu, da toženka vodenja posebnega ugotovitvenega postopka v izpodbijani odločbi ni posebej obrazložila, pa to ni vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, s čimer bistvena kršitev določb postopka ni podana.
Ker 44. člen ZSICT ne določa roka, v katerem mora tožnik kot sodni izvedenec za obdobje začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenca deponirati štampiljko in izkaznico, je toženka v skladu z določbo drugega odstavka 99. člena ZUP rok pravilno določila sama in hkrati pojasnila svojo odločitev, upoštevaje okoliščine primera; in sicer s sklicevanjem na prvi odstavek 36. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.
ZVO-1 člen 19, 20, 115, 115/1. Uredba o odpadnih nagrobnih svečah (2019) člen 22, 22/1, 23, 23/1, 23/3, 43.
varstvo okolja - ravnanje z odpadki - odvoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto - finančno jamstvo
Sam zakonodajalec je uvedel razširjeno odgovornost proizvajalca (sedmi odstavek 20. člena ZVO-1), kar je bistveno, pri tem pa prepustil, da se s podzakonskim predpisom (le) natančneje in podrobneje uredijo z zakonom določena vprašanja. Že na zakonski ravni so torej opredeljena vprašanja, ki naj se podrobneje razčlenijo s podzakonskim predpisom. Izvršilne klavzule so namreč lahko splošnejše ali povsem precizne, pri čemer pa izbira, kakšno vrsto izvršilne klavzule bo zakonodajalec v posameznem primeru izbral, sodi v polje njegove proste presoje. Zato tožbeni očitek o neustavnosti ZVO-1, ker naj bi imel v 19. in 20. členu preširoko pooblastilo za razširjeno odgovornost proizvajalca, po presoji sodišča ni utemeljen.
status rezidenta - ugotavljanje rezidentskega statusa - središče osebnih in ekonomskih interesov - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je v zvezi z izkazovanjem središča njegovih osebnih interesov, v postopku predložil številna dokazila, davčni organ pa se do vsakega predloženega dokazila posebej ni opredelil. Zgolj pavšalni zaključki davčnega organa v zvezi s predloženimi dokazi in sklicevanje organa na smernice, ki jih je v zvezi s vprašanjem središča osebnih interesov že zavzelo sodišče skozi dosedanjo prakso, ne zadostujejo za odločitev. Davčni organ tudi ni upošteval tožnikovih navedb o posebni naravi oziroma o posebnem načinu izvajanja osebnih vezi in stikih, ki jih je imel tožnik s svojimi otroci. Svojo odločitev pa je vezal tudi na stalno prijavljeno prebivališče žene v Sloveniji, kljub temu, da je tožnik pojasnil, da je leta 1992 zapustil Slovenijo in odšel delat v Avstrijo, kmalu pa se mu je pridružila tudi žena, ki je od leta 2006 dalje dejansko delala in živela izključno v Avstriji.
davek od premoženja - odprava odločbe po 90. členu ZDavP-2 - pravočasnost zahteve - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko tožnik uveljavlja tudi v primeru, če zatrjuje, da je prišlo do očitne napake, ker je odločba o odmeri davka od premoženja utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi toženka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige. Tega dejstva pa toženka zaradi napačnega stališča, da v obravnavnem primeru ne gre za očitno napako v smislu prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, ni ugotavljala.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-(a), 8/3-(b). ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - ugotavljanje istovetnosti
Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.
prekinitev prestajanja zaporne kazni - razlogi za prekinitev - zdravstveni razlog - začasna odredba
V primeru, da je ogroženo življenje tožnika, varnostni zadržek ne more v vsakem primeru pretehtati nad zdravjem oziroma nad ohranitvijo življenja. Potrebno je tehtanje med varnostnimi zadržki in zdravstvenim stanjem tožnika ter rešitvijo, ki jo za to tožnik predlaga. Seveda pa, v kolikor tožnik vztraja pri operaciji v Avstriji, bo moral, glede na razloge, ki jih je organ navedel pri presoji varnostnega zadržka in ga povečujejo (da se iz prejšnjih prekinitev kazni zaradi zdravljenja v Avstriji ni vrnil; ter da je med prekinitvijo kazni storil nova kazniva dejanja), izkazati, da je pri njem le operacija aortne zaklopke v Avstriji rešitev za njegovo zdravje oziroma življenje, s pregledom in izvidom iz ustrezne ambulante v Sloveniji.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - dvom v zatrjevano istovetnost - okoliščine, ki kažejo na begosumnost - zastopanje v upravnem postopku - svetovalec za begunce - sorazmernost ukrepa
Če je oseba v izvorni državi preganjana, res ni mogoče pričakovati, da jo bo zapustila na legalen način in z dokumenti, vendar pa je pomembno ali izpolni svojo sodelovalno obveznost v upravnem postopku glede potrjevanja njegove identitete. Toženka pravilno opozarja, da si tožnik ni prizadeval k ugotovitvi njegove istovetnosti, tj. k temu, da bi pridobil kak osebni dokument.
Svetovalec za begunce daje podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih na Upravnem sodišču Republike Slovenije in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ne pa tudi v upravnem postopku. Ob podaji prošnje je bil tožnik vprašan, ali želi odvetnika oziroma pravnega zastopnika, vendar je odvrnil, da ne.
Sodišče se ne strinja s toženkino presojo, da predhodno obnašanje tožnika zadostuje za sklep o utemeljeni nevarnosti pobega. Treba je ugotoviti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na nevarnost pobega, torej take okoliščine, ki kažejo prav na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila. Toženka ima sicer prav, da se pričakuje, da bo oseba, ki potrebuje zaščito, to poiskala v zanjo prvi varni državi in da ne bo imela „ciljne države“. Vendar zgolj na podlagi tega, da tožnik ni zaprosil za zaščito niti v Bolgariji niti na Hrvaškem, niti v Sloveniji, dokler ni bil vanjo vrnjen s strani italijanske policije, ter da je kot svojo ciljno državo navajal Francijo, po presoji sodišča ni mogoče utemeljeno sklepati na nevarnost pobega. Toženka pa ni navedla nobene druge okoliščine, ki bi kazala na to, da tožnik sedaj, ko je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, tukaj ne bo počakal do zaključka postopka, temveč bo pobegnil.
upravna zadeva - upravna odločba - pravica do pritožbe - za odločanje pristojni organ
V zvezi s postopkom umeščanja dodatne kvalifikacije je najti podlage za opredelitev zadeve kot upravne zadeve. Glede na določbe 8. člena ZSOK je mogoče zaključevati, da gre za enostransko odločanje v posamični in konkretni zadevi.
Odločitev CPI (strokovne komisije NKT v njegovem okviru) z dne 14. 5. 2018 se vsebinsko izrazi v obliki upravne odločbe kot oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je odločeno o (pravici, obveznosti oziroma) pravni koristi predlagatelja.
Ob stališču, da odločitev strokovne komisije NKT o vlogi predlagatelja (četrti odstavek 8. člena ZSOK) po vsebini predstavlja upravno odločbo, izdano v upravni zadevi (2. člen ZUP), to pomeni, da je po prvem odstavku 13. člena ZUP zoper to odločitev dovoljena pritožba, kajti ZSOK pravice pritožbe ne izključuje.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2, 84/2. ZTuj-2 člen 97. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - ugotavljanje prosilčeve istovetnosti - dvom v prosilčevo identiteto - begosumnost
Pomanjkljiva obrazložitev očitnega dvoma v tožnikovo identiteto zadostuje za sklep, da niso izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj to pomeni, da izpodbijani sklep nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih.
Po presoji sodišča tožnik utemeljeno tudi ugovarja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla konkretnih dejstev, v zvezi s katerimi bi ga bilo treba še zaslišati, torej opraviti osebni razgovor ter da ni izkazano, da je bila podana morebitna poizvedba oziroma prošnja tuji državi.
V danem primeru podlaga za izplačilo škode ni neposredna škoda na posameznem kmetijskem gospodarstvu oz. GERK-u, marveč, da je posamezno kmetijsko gospodarstvo oz. GERK uvrščen v Program na podlagi postopka, ki ga predpisuje ZUOPPSKP. Tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi bili predmetni GERK-i, za katere je Agencija zavrnila tožnikov zahtevek za dodelitev sredstev za odpravo škode, vključeni v Program. Dokumenti, ki pa niso bili sprejeti in potrjeni po postopku, predpisanem z ZUOPPSKP in drugimi predpisi, ki urejajo odpravo posledic nesreč, ne morejo biti podlaga za določitev temelja oz. povračilo škode v primeru, kot je obravnavani.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javno povabilo - delitev sredstev po zaporedju prispelih vlog - pogoji javnega povabila - poraba sredstev javnega razpisa - načelo enakega obravnavanja
Toženka je predložene ponudbe pravilno obravnavala po vrstnem redu njihovega prispetja in do porabe razpoložljivih finančnih sredstev. Za tako ravnanje je imela podlago tako v zakonu (četrti odstavek 47. člena ZUTD), kot v javnem povabilu (drugi odstavek 19.1 točke), ki ju je morala pri odločanju upoštevati.
Pri kriteriju obravnavanja ponudb po času prispetja in do porabe razpoložljivih finančnih sredstev ne gre za kršitev načela enakega obravnavanja, saj je ta pogoj oziroma kriterij, ki je bil (vnaprej) javno objavljen, veljal enako za vse prijavljene kandidate na javno povabilo. Kriterij vrstnega reda prispetja ponudbe je po svoji naravi jasen in objektiven ter zato (praviloma) niti ne potrebuje dodatne vsebinske opredelitve.
izdaja potrdila - potrdilo o plačilu davka - pobot davčnih obveznosti - neporavnane obveznosti - preplačilo
Pri zapiranju terjatev iz naslova davkov in prispevkov mora davčni organ spoštovati določbe 93. člena ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da mora davčni organ s plačilom davčnega zavezanca zapreti terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navedene na plačilnem nalogu. V konkretnem primeru je davčni organ ugotovil, da so bile, glede na reference prejemnika, ki jih je pri plačilih dne 18. 4. 2017 navedla tožnica in glede na to, da morajo biti davki in prispevki iz naslova izplačanih plač plačani v 5 dneh, poravnane obveznosti iz naslova davka in prispevkov. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da se navedena plačila ne more upoštevati za zapiranje dne 10. 4. 2017 zapadlih terjatev iz naslova DDPO.
davčna izvršba - predmet davčne izvršbe - izvršilni naslov
Ker ZDavP-2 v 1. točki drugega odstavka 145. člena med izvršilnimi naslovi, na podlagi katerih se opravi davčna izvršba, navaja izvršljivo odločbo o odmeri davka, nima prav tožnik, ko navaja, da je mogoče začeti davčno izvršbo le zoper izvršilni naslov, ki ga izda sodišče v sodnem postopku.
Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ.