Opravljena dela nadzidave podstrešja stanovanjske hiše, v višini okoli 0,80 m in dolžini okoli 11,50 m z zgrajenima stenama podstrešja, predstavljajo spremembo konstrukcijskih elementov objekta.
Ker so tožniki sporno nadzidavo podstrešja stanovanjske hiše izvedli izven obsega, ki jim je bil dovoljen z odločbo o dovolitvi priglašenih del, za predmetno gradnjo pa niso pridobili gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo.
ZVO-1 člen 157, 157/1, 157/1-1. Pravilnik o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje (2008) člen 6, 11. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 7.
inšpekcijski ukrep - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - meritve hrupa - merilno mesto
Pri meritvah vplivov naprav na okolje je treba izhajati iz maksimalne možne proizvodne obremenitve naprave.
Tožeča stranka po presoji sodišča ne more uspešno uveljavljati zatrjevanega ničnostnega razloga (objektivne) neizvršljivosti odločbe, saj so bila merilna mesta določena na podlagi 11. člena Pravilnika o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje, pri tem pa iz obeh poročil o monitoringu hrupa izhaja, da je merilna mesta določil naročnik, to je tožeča stranka, inšpekcijski organ pa je takšnim merilnim mestom, določenih s strani tožeče stranke, v izpodbijani odločbi zgolj sledil.
ZAID člen 5, 15, 55, 55/5, 55/6. ZGO-1 člen 230, 230/1, 230/2, 230/3. ZUP člen 64, 64/1, 68.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - vpis v imenik pooblaščenih inženirjev - pogoji za vpis v imenik - izpolnjevanje pogojev - materialni prekluzivni rok - sprememba pogojev - neenakopravno obravnavanje
Po presoji sodišča ZAID določa materialni prekluzivni rok za vložitev vloge za uveljavitev pravice, s potekom katerega ugasne sama pravica. Zato tega roka ni mogoče podaljšati in se izteče na zakonsko določen dan, ne glede na to ali na ta dan organ dela.
Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da sme zakonodajalec upoštevaje navedene pogoje spremeniti pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dejavnosti tudi za osebe, ki ta poklic oziroma dejavnost v času spremembe pravne ureditve že opravljajo.1 Sprememba je v skladu z načelom zaupanja v pravo, če je v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem in če je prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo.
Po presoji sodišča gre za razumen razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu oziroma s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje, je tudi Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da je izboljšava kvalitete graditve objektov ustavno dopusten cilj in da lahko zakonodajalec zaradi varovanja javne koristi (dvig kvalitete projektiranja, večja varnost, oblikovna skladnost objektov, večja kakovost graditve) zviša izobrazbene pogoje za projektante in na novo uredi pogoje in način projektiranja objektov.
ZAID od imetnikov pravic, ki jim gredo po prehodni ureditvi ZGO-1, zahteva zgolj to, da v roku 6. mesecev vložijo zahtevo za vpis v imenik in predložijo dokazila.
Zakon ne zahteva dodatnih izobraževanj, niti preverjanja znanja, ampak zgolj predložitev dokazil o že obstoječi izobrazbi in delovnih izkušnjah ter o zavarovanju. Glede na to pa je rok šestih mesecev po presoji sodišča primeren, saj povprečno skrben strokovnjak v tem času lahko zbere že obstoječa dokazila oziroma sklene zavarovanje odgovornosti in vse to predloži organu, ki bo, če bo ugotovil, da je posameznik izpolnjeval strokovne pogoje po ZGO-1, odločil o njegovem vpisu v imenik IZS.
Za tiste, ki so vpisani, je IZS že ugotovila, da izpolnjujejo pogoje za vpis. Zato je razumna ureditev, da jim status, če ne predložijo navedenih dokazil, miruje, saj pomeni le, da trenutno ne opravljajo tega poklica. Tiste osebe, ki v imenik niso bile vpisane, pa morajo svojo strokovno usposobljenost za vpis šele izkazati. Neenakopravno obravnavanje bi tako nastopilo kvečjemu, če bi zakon te osebe, ki niso v enakem položaju, obravnaval enako.
ZFU člen 100. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-4. ZVOP-1 člen 30.
finančna preiskava - predpostavka - dokončen upravni akt - upravna zadeva - dokumentacija - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - seznanitev s podatki - vpogled v spis - zavrženje tožbe
Postopek finančne preiskave se na podlagi 100. člena ZFU uvršča v predpostopkovno fazo, v kateri se še ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca. Na podlagi izsledkov davčne preiskave se skladno s 135. členom ZDavP-2 sprejme odločitev o uvedbi davčnega inšpekcijskega postopka, v katerem ima zavezanec vse pravice po pravilnih davčnega in splošnega upravnega postopka. Navedeno pomeni, da izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnikov
Kljub odgovoru tožba še vedno ne vsebuje vseh podatkov, ki bi jih glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1 morala in tako ostaja tožba nepopolna in nerazumljiva do take mere, da zaradi tega sodišče zadeve ne more obravnavati. Tožeča stranka ni navedla ne tožene stranke niti ni navedla katero upravno odločbo izpodbija, niti zakaj meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in kako oziroma v čem naj jo sodišče odpravi in tako ni postavila tožbenega zahtevka. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je tožba ostala tako nerazumljiva, nepopolna, nejasna ter bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - oblika brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje - vezanost na zahtevek
Pravno svetovanje se dodeli z namenom, da določen kvalificiran pravni strokovnjak v pravnem mnenju poda oceno o dejanskih in pravnih vprašanjih o tem, ali ima vložitev tožbe verjeten izgled za uspeh.
Opredelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči prosilca v sami prošnji še ne pomeni, da tožena stranka po proučitvi zadeve glede na okoliščine zadeve in glede na oceno, da bo dosežen pričakovani rezultat, ne more določiti drugačne oblike in obsega pomoči, kot je zahtevana. V skladu s prvim in drugim odstavkom 28. člena ZBPP namreč tožena stranka ni strogo vezana na zahtevek oz. zaprošeno obliko pravne pomoči, saj zakon določa, da se brezplačna pravna pomoč dodeli zgolj praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Z odločitvijo drugostopnega organa, s katero je bilo tožnikovi pritožbi ugodeno, ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ampak je bilo poseženo le v veljavnost prvostopnega akta na ta način, da je bil le-ta odpravljen. Kljub temu, da v izreku ni bilo izrecno navedeno, da se zadeva vrne v nov postopek, je prvostopni organ sledil napotkom iz obrazložitve in o zadevi odločal v ponovljenem postopku. Po obrazloženem navedena drugostopna odločba ne po 2. in ne po 5. členu ZUS-1 ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena glede tega tožbo zavrglo.
Določbe 20. člena ZVO-1 (kot so spremenjene s 15. členom ZIURKOE) urejajo obveznosti proizvajalcev izdelkov v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalcev, ki v primeru skupnega izpolnjevanja obveznosti glede ravnanja z odpadki te svoje obveznosti prenesejo na družbo z ravnanjem z odpadno embalažo. To pomeni, da na podlagi te določbe tožnica kot družba za ravnanje z odpadno embalažo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca izvajajo v imenu (torej namesto) proizvajalca izdelkov, ne pa v svojem imenu. Stališče toženke, da je družbi za ravnanje z odpadno embalažo mogoče nalagati tudi obveznosti, ki presegajo obveznosti iz sistema skupnega izpolnjevanja obveznosti (torej tiste, ki jih izvajajo v imenu proizvajalca izdelkov), nima pravne podlage niti v določbi d. točke prvega odstavka 8. a člena Direktive o odpadkih, ki določa, da morajo države članice v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalca zagotoviti enako obravnavo proizvajalca proizvodov, ne glede na izvor ali velikost proizvodov brez nalaganja nesorazmernega nalaganja bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji z majhnimi količinami proizvodov.
Ni mogoče nalagati obveznosti za prevzemanje odpadne embalaže, za katero je v prvem odstavku 36. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo določena izjema od predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, zaradi majhnih količin embalaže, ki pa po navedbah tožnice predstavlja več kot 50 % zbrane odpadne embalaže. Ker za to odpadno embalažo posledično ne veljajo določbe razširjene odgovornosti proizvajalca iz sedmega in desetega odstavka 20. člena ZVO-1, tudi ni pravne podlage v zakonu, da ravnanje s to odpadno embalažo prevzame družba za ravnanje z odpadno embalažo.
V ZVO-1 ni pravne podlage za nalaganje obveznosti družbam za ravnanje z odpadno embalažo izven tistih, ki jih izvajajo v imenu proizvajalca izdelkov v okviru skupnega sistema ravnanja z odpadno embalažo in s katerimi ima tožnica sklenjene s pogodbo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - izbris iz registra stalnega prebivalstva - upravičena odsotnost
Po mnenju sodišča sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja, ker za odsotnost, daljšo od enega leta, niso izpolnjeni pogoji upravičene odsotnosti v prvem pet letnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Pogoj dejanskega življenja v RS pri tožnici ni izpolnjen, predvsem zato ker je tožnica zapustila RS že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, še zlasti pa zato ker tožnica v RS nima središča življenjskih interesov, temveč je središče njenih življenjskih interesov v Novem Sadu, kjer sedaj živi in tudi ne namerava prebivati v RS ter se ne želi vrniti v RS, temveč želi le ponovno pridobiti stanovanje JLA. Tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako pa niso bile podane ovire za vrnitev iz zakonsko določenih razlogov, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni položaj - premoženje prosilca - pravica razpolaganja - hipoteka - načelo zaslišanja stranke v postopku - nezmožnost dejanskega razpolaganja s premoženjem
Hipoteka, ki je vpisana na nepremičnini, ni takšna okoliščina, ki bi tožnici onemogočala razpolaganje z nepremičnino.
Tožena stranka ni dala možnosti tožnici, da se izjavi o pridobljenih podatkih iz zemljiške knjige in tudi ne glede vrednosti nepremičnin po podatkih GURS-a, torej, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče ugotavlja, da je tožnica šele z izdajo izpodbijane odločbe bila seznanjena, na podlagi katerih dejstev je tožena stranka odločila o njeni vlogi oziroma prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj ni imela možnosti seznaniti se z listinami in se o njih izjaviti pred izdajo izpodbijane odločbe. Tako je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7. ZUP člen 2, 4, 5, 13, 226, 232.
sofinanciranje iz javnih sredstev - pravica do pritožbe - odločanje upravnega organa druge stopnje o pritožbi - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Ker nalog uresničevanja ustavnih in zakonskih določb za zaščito v Sloveniji živeče romske skupnosti ni mogoče uvrstiti na področje nobenega od ministrstev, je za obravnavanje pritožbe v tovrstnih zadevah, pristojna Vlada Republike Slovenije.
Iz izpodbijanih sklepov in navedb strank izhaja, da v obravnavanem primeru prijaviteljem na javni razpis pravno sredstvo ni bilo zagotovljeno.
Tožnici bi tako morala biti zagotovljena pritožba, o kateri bi kot pristojna odločala Vlada Republike Slovenije.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh zadeve
Zakonska ureditev iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP predpisuje zavrnitev zahteve za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi v primerih, ko je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. To pomeni, da mora organ za brezplačno pravno pomoč pri odločanju o prošnji opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti njegove udeležbe v postopku na podlagi razlogov, ki so spoznavni na prvi pogled („očitni“) in so tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku. Iz upravno sodne prakse izhaja, da pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev brezplačne pravne pomoči, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oziroma zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za brezplačno pravno pomoč.
Iz jezikovne razlage prvega odstavka 117. člena ZDoh-2 izhaja, da se rezidentu v Republiki Sloveniji prizna olajšava iz naslova plačanih premij za dodatno pokojninsko zavarovanje ne samo, če ima izvajalec pokojninskega načrta sedež v Sloveniji, pač pa tudi, če je zavezanec premije plačal izvajalcu pokojninskega načrta s sedežem v kakšni drugi državi članici EU. Dodaten pogoj za priznanje takšne olajšave je, da je izvajalčev pokojninski načrt vpisan v poseben register skladno s predpisi, ki urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Ni razloga, da se takšna davčna olajšava ne bi priznala tudi slovenskemu rezidentu, ki plačuje dodatno pokojninsko zavarovanje skladu v drugi državi članici EU, ki sicer v Republiki Sloveniji ne ponuja dodatnega pokojninskega zavarovanja, izpolnjuje pa vse pogoje po predpisih o pokojninskem zavarovanju te države članice.
Kolikor gre za izvajalca pokojninskega načrta iz druge države članice EU, kamor slovenski rezident plačuje premije in slednji ne ponuja dodatnega pokojninskega zavarovanja na slovenskem trgu, pač pa zgolj v državi, kjer ima sedež, mora tak izvajalec izpolnjevati pogoje za izvajanje pokojninskega načrta po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju te države članice (in ne po slovenskih predpisih). V tem primeru se mu davčna olajšava iz prvega odstavka 117. člena ZDoh-2 mora priznati.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev postavljenega odvetnika - razlogi za razrešitev odvetnika
Razlogov na strani tožnice, ki bi utemeljevali razrešitev odvetnika po devetem odstavku 30. člena ZBPP, tožnica ni konkretno utemeljila niti izkazala. Zgolj pavšalno mnenje tožnice, da odvetnik svoje dolžnosti ne opravlja v redu, ker naj bi kontaktiral z njenim bivšim možem, za drugačno odločitev v zadevi ne zadošča.
Tožnik je smiselno uveljavljal, da naj bi kljub neizpolnjevanju pogoja iz 9. člena ZDen bilo zahtevano premoženje vrnjeno, kar naj bi utemeljevalo povezavo med njegovim primerom ter ustavno odločbo št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, vendar pa s tem po oceni sodišča ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal okoliščin iz 4. točke 260. člena ZUP, saj ni jasno, kako naj bi ta odločitev Ustavnega sodišča predstavljala drugačno odločitev o predhodnem vprašanju v zadevi denacionalizacije bivšega lastnika A. A., tj. vprašanju ugotovitve državljanstva. Zato tudi ni mogoče slediti tožbenim navedbam v zvezi z državljanstvom pok. bivšega lastnika ter njegovih pravnih naslednikov glede na njihov kraj rojstva (tožnik namreč meni, da ker so bili vsi rojeni v Ljubljani, to pomeni, da so državljani RS), saj so to okoliščine, ki bi jih tožnik lahko (oziroma ki jih mogoče je) uveljavljal v postopku ugotovitve državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen.
davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - obseg in vsebina davčnega nadzora - ugotovitvena odločba - pogoji za izdajo odločbe
Davčni organ ni pristojen za ugotavljanje storitve kaznivih dejanj. Prvi odstavek 127. člena ZDavP-2 jasno določa, da davčni nadzor, med drugim po drugem odstavku cit. člena torej tudi davčni inšpekcijski nadzor, obsega nadzor nad izvajanjem oziroma upoštevanjem zakonov o obdavčenju in ZDavP-2. Po presoji sodišča zato po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 ni mogoče izdati ugotovitvene odločbe, s katero bi se ugotovile nepravilnosti s področja kazenskega prava, temveč je mogoče ugotoviti le nepravilnosti, poenostavljeno rečeno, z davčnega področja oz. s področja drugih zakonov, ki spadajo v pristojnost davčnih organov.
davek od dohodkov pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - davčno (ne)priznani odhodki - rezervacije - dolgoročne rezervacije - oblikovanje rezervacij - napačna uporaba materialnega prava
Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre tudi po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, tudi po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku.
Davčni organ izhaja iz napačne razlage materialnega prava, po kateri je mogoče skladno z 29. členom ZDDPO-2 posamezen odhodek, ki je dejansko znižal dobiček pravne osebe, davčno nepriznati zgolj zaradi ocene, da je iz ekonomskega in poslovnega vidika nesprejemljivo, da se je pravna oseba (tožnica) odločila za tako drage storitve. Odločitev o tem, ali je določen odhodek poslovno smotrn ali ne, je primarno stvar poslovne avtonomije pravne osebe in ne temelj vprašanja (ne)upoštevanja pri obdavčitvi na podlagi ZDDPO-2. Le če bi višina odhodka, ki je sicer namenjen za ustvarjanje prihodkov, kazala na to, da gre za zasledovanje tudi drugih ciljev, ali pa da gre za zlorabo davčnih predpisov, je skladno z 29. členom ZDDPO-2 davčni organ pooblaščen, da dejansko nastali odhodek ne prizna pri odmeri davka od dobička na podlagi tega zakona.