rok - stroški postopka - javni uslužbenec - obrazložitev odločbe
Ureditev pravnih sredstev v ZJU zoper odločitve pristojnih organov v postopku izbire in imenovanja kandidata za razpisano delovno mesto je na specifičen način predpisana možnost uresničevanja ustavne pravice do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Zoper odločbo oziroma sklep posebne natečajne komisije ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor, v katerem lahko neizbrani kandidat vloži tožbo iz razlogov, taksativno navedenih v 1., 2. in 4. točki 1. odstavka 65. člena ZJU, pa tudi v primeru, če je natečajna komisija ugotovila, da kandidat po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, sam pa meni, da je. Ta razlog uveljavlja tožnik s tem, da kot neutemeljene ocenjuje navedbe tožene stranke o njegovem neustreznem poznavanju problematike področja. Izpodbijani akt v tem delu ni ustrezno obrazložen v skladu z določbo 1. odstavka 214. člena ZUP, zlasti glede na podatke in listine v predloženem upravnem spisu, ki se nanašajo na skupno časovno dolžino tožnikovega preteklega službovanja na delovnih mestih, ki so razvidna iz tožnikovega življenjepisa in fotokopije delovne knjižice. V obrazložitvi manjka del, v katerem so po vsebini s smiselno uporabo določil 214. člena ZUP utemeljene ugotovitve glede tistih razpisnih pogojev, ki so hkrati vsebovani v Standardih kot samostojni elementi, ki po naravi stvari zahtevajo določeno utemeljitev in tudi natančno navedbo, na podlagi katerih dejanskih okoliščin (z njihovo določno in konkretno opredelitvijo) ali listin ter pravnih določb je tožena stranka opravila presojo. Navedenih pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka s pojasnili, podanimi v odgovoru na tožbo ne more uspešno odpraviti. Prepozno vloženo dopolnitev tožbe po preteku tridesetdnevnega zakonskega roka je sodišče moralo zavreči. Stroške postopka je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v 30-dnevnem roku za prostovoljno izpolnitev, ki ga je sodišče določilo ob upoštevanju okoliščine, da se tožena stranka uvršča med proračunske porabnike, za katere veljavni predpisi določajo posebne roke za plačila obveznosti.
dokazno pravo - zloraba postopka - vezanost na pravno mnenje sodišča - zatečeni begunec - preganjanje zaradi narodnosti in vere - stanje v izvorni državi - azil - begunec
Pri preganjanju ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic"; tožena stranka pa v izpodbijani odločbi to zmotno opredelitev še bolj restriktivno razlaga, ko pravi, da "mora biti oseba mučena ali trajno trpinčena s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti". Takšna opredelitev preganjanja je v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/EC in Konvencijo o statusu begunca. T.i. zatečeni begunec (sur place) je uveljavljen pravni pojem znotraj azilnega prava in pomeni, da lahko status begunca pridobi tudi tisti, ki v času, ko je zapustil izvorni državo ni bil preganjan (ali pa je bil preganjan), pri čemer je bistveno, da je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti kasneje - v času odločanja o prošnji za azil. Stališče sodišča iz zadeve U 1928/05 z dne 5. 10. 2005, ko je za pripadnika romske skupnosti s Kosova ugotovilo, da so podani razlogi splošne narave in pomenijo le odnos večinskega naroda do pripadnikov romske skupnosti, ne more biti odločilna podlaga za rešitev tega upravnega spora, ker to ni splošno sprejeta usmeritev glede odločanja o statusu beguncev, ki so Romi s Kosova (t.i. Country Guidance), ampak je treba vsak primer posamično obravnavati. Ženevska konvencija implicira pravico do dostopa do azilnega postopka, zato je treba določbe ZAzil iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil vedno interpretirati in upoštevati v povezavi z dokazno oceno o (ne)obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem. To zahtevajo določila 26., 27. in 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Pojem zavajanja oziroma zlorabljanja postopka je treba razlagati tako, da ne pride do uporabe formalnih dokaznih pravil, ki pa so v azilnem postopku prepovedani. Uporaba Direktive št. 2004/83/EC v Sloveniji je potrebna glede na to, da opredelitve statusa begunca v slovenskem jeziku v pravnih predpisih sploh ni in se mora pristojni organ že zaradi načela pravne varnosti opirati na to Direktivo. Iz določila 1 (A)(2) člena Ženevske konvencije izhaja, da je z vidika razmer v izvorni državi najprej relevantna država, katere državljanstvo ima prosilec za azil, in šele če prosilec nima državljanstva, je relevantna država, v kateri je nazadnje prebival. Iz Ustave RS izhaja, da sodstvo izvršuje del oblasti v državi. Na splošno velja, da sodne odločbe vežejo druge državne organe Republike Slovenije. V procesnih določbah, ki urejajo upravni spor, se ta oblastvenost in vezanost državnih organov na sodne odločbe konkretneje odraža v določilu 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu.