ZZZDR-UPB1 člen 200, 200/2, 200/3. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
skrbnik za poseben primer - naloge skrbnika - ugovor - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe
Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, pravne oseba ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz določb ZZZDR ne izhaja, da bi o ugovorih zoper delo skrbnika in zoper delo centra za socialno delo moralo biti odločeno z upravnim aktom. Glede na določbe ZZZDR odločanje o ugovoru zoper delo skrbnika in o ugovoru zoper delo centra za socialno delo ne predstavlja odločanja o upravni zadevi (2. člen ZUP) ali v drugi javnopravni stvari (4. člen ZUP), zato tudi po presoji sodišča organ ni bil dolžan postopati po ZUP (1. člen ZUP).
postopek za oceno ogroženosti otroka - ukrepi za zavarovanje otrokovih pravic - varstvo otrokovih pravic in koristi
V obravnavanem primeru ne gre za pravno situacijo iz 106. člena ZZZDR, zato sodišče tožbenih navedb v zvezi s pravico do stikov ni obravnavalo. V obravnavanem primeru gre za postopek, ki ga je CSD na pobudo tožnika opravil po uradni dolžnosti na pravni podlagi po 119. členu ZZZDR, po katerem je CSD dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Na tem pravnem temelju je dano splošno pooblastilo socialnemu varstvu za ukrepanje za varovanje otrokovih koristi.
Soglasje staršev (ali, kot v obravnavanem primeru, celo predlog matere, da se otrok namesti v zavod) centra za socialno delo ne odvezuje obveznosti, da v ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe ugotovi obstoj pogojev, ki jih za določitev ukrepa določa zakon, tj. posebej kvalificirano osebnostno ali vedenjsko motenost otroka.
oddaja otroka v rejništvo - otrokova korist - odvzem otroka
Center za socialno delo je s pomočjo različnih sredstev ugotavljal različna dejstva, ki so lahko relevantna za odločitev v zadevi, vendar pri tem ni razvidno, da bi sploh ugotovil, da je tak ukrep nujen oziroma neogibno potreben za tak cilj in da obstaja sorazmerje med ciljem in njegovimi posledicami. Posledično tudi ni mogoče ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi v resnici narekovale tako intenziven ukrep in kako je center vrednotil okoliščine, ki ne govorijo v prid tega ukrepa.
ZUP člen 298, 298/2. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64, 64/1.
nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zaslišanje otroka - stiki z otrokom - upravna izvršba - onemogočanje stikov
Dejansko stanje mora biti v tolikšni meri razčiščeno in ugotovljeno, da se lahko oceni, ali je tožnica kot mati naredila vse, kar je v njeni moči, da bi se stiki lahko v celoti realizirali. Zato je treba otroka, čeprav gre za izvršilni postopek, zaslišati, saj to pogojuje že sama narava obveznosti.
predodelitev otroka - prenos krajevne pristojnosti
Za prenos pristojnosti po 85. členu ZSV ne zadoščata dejstvi, da otrokova zaupna oseba živi na območju drugega CSD kot otrok in njegova starša ter tožnikovo nestrinjanje z ravnanji delavcev CSD.
ZZZDR člen 120, 120. ZSV člen 88, 88, 88. ZUP člen 144, 221, 144, 221.
skrajšani postopek - odvzem otroka staršem
Po mnenju sodišča glede na določbi 88. člena ZSV-UPB1 in 120. člena ZZZDR, ki se nanašata na zakonsko ureditev odvzema otroka staršem, odvzem otroka staršem po skrajšanem postopku ni možen.
roditeljska pravica - stranka v postopku - mnenje otroka - odvzem otroka - oddaja otroka v rejništvo - otrokova korist - zastopanje otrok - kolizijski skrbnik
Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP- tudi v kontekstu MKOP - uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Otrok, čigar eden od staršev živi v tujini in je državljan druge države EU, ne sme biti v slabšem položaju glede procesnih pravic v zvezi z udeležbo tega starša v postopkih, ki zadevajo otroka, glede na položaj drugih otrok, katerih starši ne živijo v drugi državi EU. Vprašanje procesne udeležbe otrokovega očeta v postopku je treba ločiti od instituta privoljenja v oddajo v rejništvo. V primeru oddaje otroka v rejništvo zadošča privoljenje tistega roditelja, pri katerem otrok živi, kar pa ne pomeni, da organ ni bil dolžan poskusiti pritegniti v postopek otrokovega očeta in ugotoviti njegovo voljo, mnenje, prek njega ugotoviti relevantna dejstva, ali pa vsaj nedvoumno ugotoviti, da noče sodelovati v postopku in da ga zadeva ne zanima. Določila 157. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako, da CSD odda otroka v rejništvo, čim oče ali mati v to privolita, ne glede na pogoje iz 157. člena ZZZDR in ne glede na to, kaj je pristojni organ naredil za to, da bi družini pomagal s strokovno pomočjo ali kaj je predlagal, da bi bil poseg v ustavne pravice milejši. Tožena stranka bi morala v postopku preveriti, ali je privoljenje pristno, oziroma bi morala glede na navedbe v pritožbi, da je bil otrok odvzet s prisiljenjem oziroma zvijačo, ugotoviti relevantna dejstva in po vsebini odgovoriti na to pritožbeno navedbo. Ta pritožbeni ugovor bi tožena stranka morala ustrezno obravnavati tudi zaradi določila 279. člena ZUP. Ker se izvršuje izrek upravne odločbe (in mora biti ta jasen in določen), ne pa njena obrazložitev, je prvostopenjski akt, ki ga tožena stranka z izpodbijano odločbo potrjuje, nezakonit, ker bi moralo biti tisto, kar se izvršuje, navedeno v izreku, ne pa v obrazložitvi.
Posvojitev otroka ima za posledico prenehanje roditeljske pravice, saj s posvojitvijo prenehajo pravice in dolžnosti staršev do otroka, kakor tudi otroka do staršev. Gre torej za izjemno pomembne in daljnosežne posledice, tako pravne in osebnostne narave, zato tudi zakon določa pretek določenega časa od nastanka razloga za posvojitev do dejanske posvojitve. Navedeni čas zato po presoji sodišča ni namenjen zgolj preverjanju koristi posvojenca, kot to utemeljujeta tožnika, temveč tudi omogoča roditelju, da še vedno varuje svojo roditeljsko pravico. Tako lahko v tem roku uveljavi svojo roditeljsko pravico, kolikor je bil neznanega bivališča ali pa prekliče svojo izjavo o privolitvi, da da otroka v posvojitev. Navedena izjava namreč prvotno pomeni, da center začne postopek posvojitve, šele s pretekom enoletnega roka pa ima za posledico izdajo odločbe o posvojitvi in s tem prenehanje roditeljske pravice. Do tedaj pa lahko roditelj podano izjavo po mnenju sodišča prekliče brez kakršnih koli omejitev.
Med tem ko drži stališče tožene stranke, da v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo v izvršbi zaradi določila 1. odstavka 292. člena ZUP ni mogoče uspešno uveljavljati argumentov zoper pravilnost odločbe, ki se izvršuje, pa ne drži trditev tožene stranke, da se v izvršilnem postopku, ko gre za izvršbo s prisilitvijo, v nobenem primeru ne odloča o pravicah, obveznostih strank, ampak se le prisilno izvršujejo obveznosti, o katerih je bilo odločeno v upravnem postopku. Ni namreč mogoče izključiti primera, da upravni organ z izdajo odločbe v izvršbi s prisilitvijo nedopustno poseže v iztožljivo ustavno pravico.
ZZZDR člen 35, 35. ZUP člen 239, 239/1, 239, 239/1.
stiki z otrokom
Tožena stranka je odločila 11. 2. 2003, ko je bil v spisu že podatek, da je bila izdana nadomestna odločba Centra za socialno delo A. Pravilno je stališče tožnice, da bi morala tožena stranka to spremenjeno okoliščino upoštevati in pred svojo sprejeto odločitvijo preveriti oziroma ugotoviti ali je izvršilni naslov, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o dovolitvi upravne izvršbe z dne 13. 11. 2002, odpravljen ali razveljavljen ter ali so podani pogoji po 1. odstavku 293. člena ZUP in šele nato odločiti o pritožbi tožnice proti sklepu Upravne enote A z dne 13. 11. 2002; vse to pa bo morala tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku. Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-312/00 z dne 23. 4. 2003 in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04, v nadaljevanju: ZZZDR-C). V 35. členu ZZZDR-C je urejen način dokončanja tekočih oziroma že začetih postopkov po 1. odstavku 106. člena ZZZDR. Postopki, ki so začeti do uveljavitve novele, to je do 1. 5. 2004, se tako dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR in o pritožbah zoper te odločbe odloča ministrstvo, pristojno za družino (1. odstavek 39. člena ZZZDR-C). Ker se je v tej zadevi upravni postopek začel pred uveljavitvijo ZZZDR-C in ker se je v smislu 1. odstavka 39. člena ZZZDR-C končal z odločbo tožene stranke z dne 11. 2. 2003, je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pristojno upravno sodišče.
ZZZDR člen 6, 78, 78/3, 106, 106/1, 106/2, 213. URS člen 23, 54, 54/1, 56, 56/1. MKVCP člen 8. KZNOP člen 3, 3/1, 9, 9/3. ZPP člen 409, 410. ZUS člen 1, 1/2 16, 16/1, 39, 39/1. ZST člen 13, 13/1.
izvedenec - stiki z otrokom
Prizadeta stranka je imela vzpostavljeno družinsko vez z mladoletno BB od njenega rojstva dne 15. 9. 2001, do starosti BB treh mesecev. Upravni organi, ki odločajo o stikih, morajo v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi z stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. Bistveno je vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je upravni organ naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili in da bi bila zlasti tožnica in prizadeta stranka, pa tudi BB, ki je bila ob izdaji prvostopenjske odločbe sicer stara samo 2 leti in 1 mesec, pripravljeni za vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist, in da je na podlagi ugotovljenih relevantnih dejstev dokazna ocena tožena stranke, na kateri temelji ureditev stikov, zakonita. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot velja v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Po presoji Upravnega sodišča je v tovrstnih sporih bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih in da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe v psiho-socialnem smislu ponujena pomoč za uspešno izvedbo stikov. Nadaljnje oziroma zadnje ključno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa je, ali je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev in predhodno izvedenih pripravljalnih ukrepov v upravnem postopku določila stike tako, da načinu in intenzivnosti ureditve stikov ni mogoče očitati nerazumnosti.
ZZZDR člen 213, 106, 106/1, 106/2, 6, 78, 78/3, 213, 106, 106/1, 106/2, 6, 78, 78/3. URS člen 56, 56/1, 23, 54, 54/1, 56, 56/1, 23, 54, 54/1. ZSV člen 88. ZUS člen 60, 60/1, 60/3, 16/1, 20, 20/2, 1, 1/2, 16, 60, 60/1, 60/3, 16/1, 20, 20/2, 1, 1/2, 16. ZPP člen 409, 409. MKVCP člen 8. MEKUOP člen 7.
stiki z otrokom - otrokova korist
Dejstvo, da je bila med prizadeto stranko in otrokom vzpostavljena družinska vez, je pomembno tudi zaradi tega, ker morajo upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi s stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V konkretnem upravnem sporu je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili ter da bi bili vsi trije pripravljeni za ponovno vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Narava in obseg teh pripravljalnih ukrepov oziroma storitev pa sta odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera in v okviru tega je nujno medsebojno razumevanje in sodelovanje vseh vpletenih. Obveznosti za uporabo prisilnih ukrepov morajo biti omejene zaradi potrebe po uravnoteženju pravic in interesov obeh staršev in otroka. V zvezi s temi pozitivnimi obveznostmi je po presoji sodišča bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih ter da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe ponujena psihosocialna pomoč za uspešno izvedbo stikov. Pravilna in celovita informacija o odnosu otroka do starša, ki uveljavlja stike, je nepogrešljiva predpostavka za ugotovitev otrokove prave želje in s tem tudi za vzpostavitev že omenjenega ravnovesja med interesi vseh vpletenih.
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04 - ZZZDR-C) je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah navedel, da se postopki v zadevah med drugim tudi iz 106. člena ZZZDR, ki so začeti do uveljavitve tega zakona, dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR, o pritožbah zoper te odločbe odloča ministrstvo, pristojno za družino. Tako je tožena stranka pravilno odločila na podlagi 1. odstavka 39. člena ZZZDR-C. Iz priloženih upravnih spisov izhaja, da se je upravni postopek začel pred uveljavitvijo ZZZDR-C, končal se je z dokončnostjo odločbe tožene stranke z dne 8. 12. 2003, zato je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke pristojno upravno sodišče.
ZZZDR člen 106, 106/1, 106, 106/1. ZUP člen 251, 251/1, 251/2 in 251/3, 251, 251/1, 251/2 in 251/3.
stiki z otrokom
Po presoji sodišča bi morala tožena stranka upoštevati spremenjeno dejansko stanje v času njenega odločanja in bi morala upoštevati, da je otrok na podlagi začasne odredbe opr. št. P ... z dne 5. 1. 2004 začasno dodeljen v varstvo in vzgojo očetu BB. Sprememba dejanskega stanja je bila v času odločanja tožene stranke znana, zato bi morala tožena stranka to dejstvo upoštevati in ugotoviti, da so bila v postopku nepopolno ugotovljena dejstva (1. odstavek 251. člena ZUP), ter to upoštevati pri svoji odločitvi ali po 2. ali pa 3. odstavku 251. člena ZUP.
za odločanje v upravnem sporu mora tožnik ves čas postopka od vložitve tožbe do odločitve sodišča, izkazovati pravni interes. Tako mora izkazovati, da izpodbijani akt neposredno posega v njegove pravice in pravne koristi oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovi tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. SZ člen 121, 121/8, 121, 121/8. URS člen 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14. ZSV člen 121, 121/8, 121, 121/8. ZUS člen 60, 60/3, 60, 60/3. ZAzil člen 47, 47-1, 47-3, 47, 47-1, 47-3. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
begunec - načelo zakonitosti - subvencija
Določilo 8. odstavka 121. člena SZ med drugim pravi, da pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge odloči o upravičenosti in višini subvencije. Enako mora veljati tudi za skrajni rok odločanja tožene stranke v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev begunca. To pomeni, da bo tožena stranka morala, ker tega ni storila v upravnem postopku, napraviti ustrezne poizvedbe o praksi odločanja pristojnih organov glede subvencioniranja najemnine in razjasniti dejansko stanje z vidika vprašanja, od kdaj gredo te pravice upravičencem in temu prilagoditi tudi odločitev oziroma obrazložitev v obravnavanem primeru.
URS člen 54. ZUS člen 46, 46/6, 59, 59/2. MKOP člen 18. ZUP (1986) člen 1.
zastopanje otroka - roditeljska pravica - stiki z otrokom
Starš, pri katerem otrok ne živi, ima načeloma pravico do zastopanja otroka v pravnih postopkih že na podlagi ZZZDR in 54. člena Ustave, zato ni potreben nikakršen zahtevek na center za socialno delo, da mu le-ta prizna omenjeno pravico, saj ta pravica izhaja iz same zakonodaje. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko odločitev, da ne gre za upravno stvar utemeljuje s tem, da je zakoniti zastopnik otroka samo tisti, ki izvršuje roditeljsko pravico, to pa je tisti od staršev, pri katerem otrok živi.
Po določbah ZUP ugotavljanje vzrokov, zakaj pravnomočna in izvršljiva odločba ni bil izvršena in kdo je odgovoren za njeno izvršitev, ni predmet izpodbijanega sklepa.
Materialni predpis tako ne daje preživninskemu zavezancu neposrednega položaja ne aktivne ne pasivne stranke, saj je postopek za uveljavitev nadomestila preživnine namenjen izključno varstvu koristi mladoletnega otroka, kateremu je plačevanje preživnine že določeno, vendar pa se ta obveznost ne izpolnjuje. Preživninski zavezanec tako ne more imeti položaja stranke, saj se o njegovih pravicah ali obveznostih v tem postopku ne presoja. Morebitna udeležba v zvezi z določbo 21.f člena ZJSRS pa je mogoča le, če preživninski zavezanec dokaže, da je plačal vse preživninske obveznosti za nazaj in dva meseca vnaprej oziroma da je te prevzel njegov dolžnik.