KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00074969
KZ-1 člen 76, 76/3, 99, 99/9-3, 240, 240/2. OZ člen 186, 336, 337, 347, 353, 369. ZPP člen 14.
krivdna odškodninska odgovornost - povzročitev škode s kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pridobitev premoženjske koristi - ugovor zastaranja odškodninske terjatve - zastaranje terjatve - kdaj začne teči zastaranje - pretrganje teka zastaralnega roka - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - obseg vezanosti - trditveno in dokazno breme - solidarnost dolžnika - sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja
Kadar je velika premoženjska škoda edini kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, bi bilo pravdno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede višine škode le toliko, kolikor škoda tvori znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da civilno sodišče ne sme ugotoviti, da je škoda nižja od 50.001 EUR, ker bi tako poseglo v kvalifikacijo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa pravdno sodišče pri ugotavljanju obsega škode v nobenem primeru ne bi moglo poseči v kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker sta v drugem odstavku 240. člena KZ-1 oba kvalifikatorna znaka (velika premoženjska škoda in velika premoženjska korist) določena alternativno. Povedano drugače, ne glede na to, kakšen obseg škode bi ugotovilo pravdno sodišče, to ne bi vplivalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker bi šlo že zaradi višine premoženjske koristi za kvalificirano obliko.
Ker pravdno sodišče ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljen obseg škode, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženca, da mora tožnica v predmetnem postopku dokazati višino škode oziroma, da ji je nastala škoda, ki je višja od odvzete premoženjske koristi.
Tožnica kot oškodovanka ima v skladu z 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine, pri čemer je treba upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Zaradi nastale škode tožnica ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se ne sme z odškodnino obogatiti.
V primerih, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju kazenskega pregona oziroma s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.
OZ člen 190, 193, 198, 378. ZPP člen 189, 214, 339, 353. URS člen 23.
neupravičena obogatitev - izpraznitev in izročitev stanovanja - uporabnina - višina uporabnine - litispendenca - identiteta zahtevkov - ekvivalenčna teorija - uporabnina za stanovanje - dokazi in dokazovanje - izvedensko mnenje - tržna najemnina - ugotovljeno dejansko stanje - dovoljenje za bivanje - konkretiziranost ugovora - pavšalen ugovor - priznano dejstvo - nezakonito bivanje - izročitev in izpraznitev nepremičnine - poslovni najem - primerna uporabnina - materialno procesno vodstvo - dokaz s postavitvijo izvedenca - odločanje o ugovoru litispendence - temelj zahtevka - obratovalni stroški - stanovanjski namen
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora litispendence, saj glede prvega in tretjega toženca ter druge toženke ne gre za istovetnost pravdnih strank v obravnavani zadevi z zadevo opr. št. I Pg 366/2021, glede četrtega toženca (kjer je istovetnost pravdnih strank sicer podana, saj je tudi s. p. fizična oseba), pa je dejanski temelj obeh zahtevkov (za izpraznitev istega poslovnega prostora) različen, zato litispendenca tudi glede četrtega toženca ni podana. V zadevi opr. št. I Pg 366/2021 je namreč to predhoden obstoj najemnega razmerja za opravljanje poslovne dejavnosti in zatrjevan krivdni odpovedni razlog pri poslovnem najemnem razmerju na podlagi ZPSPP, v obravnavani zadevi pa nezakonito bivanje oziroma uporaba nepremičnine za stanovanjske potrebe brez ustreznega pravnega naslova na podlagi SZ-1. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo tudi dejanski temelj posameznega zahtevka (ekvivalenčna teorija).
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi treba razlikovati med najemom poslovnega prostora za poslovni namen in najemom za bivanje. Ker je tožnik uveljavljal uporabnino zaradi uporabe poslovnega prostora za bivanje, čeprav je bil poslovni prostor namenjen poslovni dejavnosti in ne stanovanjski, in ker je bila med pravdnima strankama višina uporabnine sporna, najemnina v skupni višini 250,00 EUR mesečno pa je bila dogovorjena (med tožnikom in četrtim tožencem kot s. p. in družbo četrtega toženca) za poslovni najem, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da znesek 250,00 EUR mesečno dogovorjene najemnine za poslovni namen ni primeren znesek za uporabo nepremičnine v stanovanjske namene. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da znesek 250,00 EUR sicer lahko predstavlja primerno tržno najemnino za poslovni prostor za poslovno dejavnost, ni pa nujno, da je to primerna tržna najemnina za uporabo istega poslovnega prostora za stanovanjske namene, zato bi moral glede primerne uporabnine za poslovni prostor (v stanju, kot je) za stanovanjske namene podati oceno izvedenec ustrezne stroke, vendar tožnik dokaznega predloga o postavitvi izvedenca tudi po opravljenem materialno procesnem vodstvu, za katerega v nasprotju s stališčem pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo izvedeno skladno z določbo 285. člena ZPP, ni podal. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine, ker tožnik ni dokazal njegove višine, je zato pravilna.
Terjatev, ki jo ima tožeča stranka zoper dolžnika, je (zgolj) predhodno vprašanje v razmerju do zahtevka tožeče stranke v tem postopku, ki je zahtevek na izpodbijanje učinkov darilne pogodbe med zakoncema. Za izdajo začasne odredbe je moral upnik oziroma tožeča stranka za verjetno izkazati, da so podane predpostavke za ta zahtevek, ki jih skupaj določata prvi odstavek 255. člena in prvi odstavek 256. člena OZ.
ZPP člen 183, 183/1, 183/1-2, 183/2, 285, 449, 449/2. OZ člen 375, 375/1, 635, 635/1, 635/2, 639, 639/3.
gospodarski spor majhne vrednosti - prehod iz rednega postopka v spor majhne vrednosti - nasprotna tožba - samostojno obravnavanje nasprotne tožbe - materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti - dolžnost materialnoprocesnega vodstva - stvarne napake - jamčevalni zahtevek - odprava napak na račun izvajalca - rok za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka - obrestovanje obresti
Materialno procesno vodstvo ima svoje okvire, ki jih sodišče ne sme preseči. Predvsem ne sme preseči meje svoje razjasnjevalne dolžnosti na način, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. Sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, po katerem se postopek začne, teče in zaključi po volji strank, in ne sme prekršiti dolžnosti, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnava obe stranki. Po presoji pritožbenega sodišča bi prvostopenjsko sodišče preseglo takšen okvir, v kolikor bi toženko spodbudilo, da namesto nasprotne tožbe, s katero je uveljavljala zahtevek za plačilo stroškov odprave napake, postavi v tem pravdnem postopku ugovor znižanja plačila.
OZ člen 14, 86. ZGD-1 člen 268, 268/2, 514, 514/1, 514/3, 515.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - imenovanje in odpoklic poslovodje - razlogi za odpoklic poslovodje - sklep o odpoklicu - ničnost sklepa
Sodišče druge stopnje soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 21 obrazložitve, da v družbi z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d. o. o.) določba 514. člena ZGD-1, prvi odstavek, ne predstavlja podlage za uporabo 268. člena istega zakona, ki sicer ureja imenovanje in odpoklic uprave v delniški družbi (v nadaljevanju d. d.). Določbe o nadzornem svetu v d. d., ki so glede na dikcijo prvega odstavka 514. člena ZGD-1 uporabljive (tudi) v d. o. o., so določbe od 273. do vključno 284.a člena ZGD-1, med tem ko se določba 268. člena ZGD-1 dejansko nanaša na imenovanje in odpoklic uprave (poslovodstva) d. d. ter je umeščena v 5. oddelek (Organi delniške družbe), pododdelek 2 (Uprava). Ker je imenovanje in odpoklic poslovodstva v d. o. o. urejeno posebej, in sicer v določbi 515. člena ZGD-1, po pravilnem stališču izpodbijane sodbe o odpoklicu poslovodje v d. o. o. ni mogoče odločati na podlagi 268. člena ZGD-1. Glede na navedeno ne drži trditev pritožbe, da prvi odstavek 514. člena ZGD-1 „napotuje“ na uporabo vseh določb ZGD-1 o nadzornem svetu v delniški družbi. Ker torej v obravnavani zadevi sklep nadzornega sveta toženke v skladu z 86. v zvezi s 14. členom OZ ni ničen (ne more biti v nasprotju z določbo 268. člena ZGD-1, saj slednja v d. o. o. ni uporabljiva), je odveč kakršnokoli razpravljanje sodišča o vsebini Pogodbe o zaposlitvi, v skladu s katero je (bil) možen odpoklic tožnika kot poslovodje pred potekom mandata, in to brez utemeljenega razloga (takšen odpoklic je v d.o.o. možen v skladu s tretjim odstavkom 515. člena ZGD-1, takšen odpoklic pa je tudi v skladu z Aktom o ustanovitvi toženke, ki je veljal v spornem obdobju, pri čemer takšen razlog predstavlja odpoklic iz ekonomsko poslovnih razlogov (34. člen).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00072410
OZ člen 33. ZPP člen 140, 142, 142/3, 142/4, 182, 182/3, 318, 318/1, 318/1-4.
izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - sklenitev kupoprodajne pogodbe - zavezovalni pravni posel - predpogodba - vročitev tožbe s fikcijo vročitve - obvestilo o prispelem pisanju - pravilna vročitev tožbe v odgovor - pasivnost tožene stranke - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - sistem afirmativne litiskontestacije - domneva priznanja tožbenih trditev - nasprotje med trditvami in dokazi - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - primarni in eventualni zahtevek
Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzame obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (33. člen OZ). V konkretnem primeru je bila izstavitev zemljiškoknjižne listine vezana na sklenitev prodajne pogodbe (pogodbeni stranki sta se namreč v 9. členu navedene pogodbe dogovorili, da bo zemljiškoknjižno dovolilo podano šele v prodajni pogodbi). S tem, ko je sodišče prve stopnje smiselno ugotovilo, da je podano nasprotje med zatrjevanim dejstvom, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba ter predloženim dokazom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), iz katerega katerih izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba, ne bi smelo izdati zavrnilne zamudne sodbe, temveč bi moralo nadaljevati postopek in po opravljeni glavni obravnavi o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.
OZ člen 190, 190/1, 190/2, 191. ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskem sporu majhne vrednosti - neupravičena pridobitev - izvajanje storitev
Drugi odstavek 190. člena OZ izrecno določa, da lahko neupravičeni pridobitelj doseže korist tudi s storitvijo, ki jo opravi neupravičeno prikrajšani. Tožeča stranka se je ukvarjala s storitvijo prodaje dostopa do določenih podatkovnih baz in možnost dostopa tožene stranke do teh baz brez ustrezne protidajatve tožene stranke pomeni prav situacijo, ki jo ureja določba drugega odstavka 190. člena OZ. Drugačna interpretacija bi to določbo v celoti izvotlila.
IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00083621
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 223, 223/2, 223/3. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 52, 52/1, 105, 105/2, 236, 236/1, 236/1-5, 240, 240/2, 329, 329/3, 331, 331/2, 339, 339/2, 371, 371/2. OZ člen 336, 336/1, 356, 365, 369, 369/1, 369/3. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. ZPP člen 92.
oškodovanje tujih pravic - predlog oškodovanca za pregon - pooblaščenec oškodovanca - rok za vložitev predloga za pregon - začetek teka roka za vložitev predloga - pravočasnost predloga za pregon - dokazni postopek - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - načelo proste presoje dokazov - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna relevantnost predlaganega dokaza - zaslišanje pooblaščenca - navzočnost pri sprejemanju dokazov - navzočnost priče pri izvajanju dokazov - dokazna vrednost izpovedbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaralni rok pri pretrganju - plačilo odškodnine na podlagi pravnomočne sodbe - izvršilni postopek - izvršba za izterjavo denarne terjatve na premičnine - prodaja predmeta izvršbe - odtujitev stvari - prodaja motornega vozila - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu - dejanski lastnik vozila - zavest o protipravnosti - direkten naklep - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - uveljavljanje adhezijskega zahtevka v kazenskem postopku - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi - opozicijski ugovor
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca.
Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec.
S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo opraviti takoj za obdolženko (procesni položaj pooblaščenca je primerljiv s procesnim položajem oškodovanca samega) in pred tem ne bi smel biti navzoč pri sprejemanju dokazov, ne zadostuje.
Dejstvo, da je obdolženka vedela, da zoper njo teče izvršilni postopek za poplačilo zapadle, a neporavnane oškodovančeve terjatve, med drugim tudi izvršba na obdolženkine premičnine, torej tudi na osebni avtomobil, kar izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 11. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 10. 4. 2013, kar sprejemajo tudi pritožniki, ob upoštevanju obdolženkine izobrazbe - ekonomistka, s končano ekonomsko fakulteto, tudi po oceni pritožbenega sodišča vodi v razumen zaključek, da je obdolženka vedela, da je dolžna in da bi moral biti prodani avtomobil oziroma izkupiček od prodaje avtomobila predmet poplačila oškodovanca kot upnika v izvršilnem postopku.
Glede pritožbene navedbe, da je imel oškodovanec v trenutku odločanja sodišča o njegovem premoženjskopravnem zahtevku že pravnomočen izvršilni naslov, posledično pa bi ga moralo sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo, se je s pravilnimi razlogi opredelilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je terjatev, ki jo oškodovanec uveljavljal v kazenskem - adhezijskem postopku kot premoženjskopravni zahtevek posredno sicer povezana s terjatvijo, ki je predmet izvršilnega postopka, kar pa pomeni, da bo obdolženka v primeru, da bo oškodovancu plačala njegov prisojeni premoženjskopravni zahtevek lahko uveljavljala tako imenovani opozicijski ugovor v izvršilnem postopku iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Obe, v nesreči udeleženi vozili, sta bili v času nezgode v obratovanju. Iz tega obratovanja (vožnje tovornega vozila po cesti in delovanja avtodvigala na oziroma nad cestiščem) je izhajala potencialna možnost večje in težko obvladljive škode. Gre za konkurenco dveh nevarnih stvari oziroma nevarnih dejavnosti, zato na mesto objektivne odgovornosti vstopi krivdna odgovornost.
Voznik tovornega vozila (kot poklicni voznik) je zaznal neobičajno situacijo na vozišču in imel vse možnosti, da se ji izogne. V teh razmerah bi moral ravnati z večjo previdnostjo in pazljivostjo.
odškodnina zaradi smrti bližnjega - ožji družinski član - sorodstveno razmerje
Pri presoji o upravičenosti do odškodnine je potrebno izhajati iz namena pravilno uporabljene materialnopravne določbe prvega odstavka 180. člena OZ, ki pravno varstvo zagotavlja glede na ustvarjene medsebojne čustvene vezi. Te (torej vsebinski vidik) lahko v izjemnih primerih pretehtajo nad pomenom, ki ga ima formalna opredelitev kroga posrednih oškodovancev oz. upravičencev do odškodnine. Če namreč citirana določba za ožje družinske člane (zakonec, otrok, starš) predpostavlja tako močno medsebojno čustveno navezanost, da jih avtomatično uvršča v krog upravičencev za odškodnino po pokojnem sorodniku, potem v primeru dejansko obstoječih medsebojnih čustvenih vezi, ki so rezultat po vsebini ekvivalentnega enakovrstnega razmerja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 180. člena, oškodovancu ni mogoče odreči pravnega varstva zgolj z argumentom, da gre za osebo izven (formalno določenega) kroga posrednih oškodovancev.
ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju - poslovna sposobnost stranke - demenca - pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti - dokazna ocena - izvid in mnenje izvedenca - verodostojnost priče - odvetnik kot priča - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - izločitev sodnega izvedenca
Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v citiranem sklepu, lahko v skladu z 247. členom ZPP zahteva izločitev sodnega izvedenca le stranka, ne pa tudi izvedenec sam. Ta odločitev je tako že pravnomočna. Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da bi se izvedenec v obravnavani zadevi moral sam izločiti zaradi svoje nepristranskosti, ker je, preden je izdelal izvedensko mnenje v predmetni zadevi pred postopkom dal drugačno mnenje in naj bi bil podan odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vprašanje o tem, ali bo sodni izvedenec predlagal, da ga sodišče oprosti opravljanja dela v posamezni zadevi (tretji odstavek 246. člena ZPP) zaradi določenih okoliščin, odvisno zgolj od predloga sodnega izvedenca in nanj pravdna stranka ne more imeti vpliva. Četrti odstavek 246. člena ZPP namreč določa, da mora obstoj okoliščin iz tretjega odstavka tega člena izvedenec sporočiti sodišču. Tako so pritožbena zatrjevanja v zgoraj nakazani smeri neutemeljena, bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP pa ni podana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00073504
ZPP člen 13, 274, 274/1, 308, 359. OZ člen 86, 86/1. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/2, 20a.
sporazum o razdelitvi skupnega premoženja - zavrženje tožbe - uporaba materialnega prava - neveljavnost pravnega posla - odločanje o predhodnem vprašanju - ničnost pravnega posla - oderuškost - napake volje - pravna narava notarskega zapisa - prepoved reformacije in peius
Notarski zapis ni ne odločba ne poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom in nima učinka pravnomočnosti, temveč ima (lahko) le učinek neposredne izvršljivosti. Učinek pravnomočnosti imajo zgolj sodne odločbe in sodne poravnave in le glede njih zakon predpisuje, da se tožba zavrže, če sodišče ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že bilo (s sodno odločbo) pravnomočno razsojena ali o katerem je že sklenjena sodna poravnava (prvi odstavek 274. člena ZPP in 308. člen ZPP). Ker neposredno izvršljiv notarski zapis nima učinka pravnomočnosti, ne predstavlja ovire za sojenje, zato sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo tožbeni zahtevek na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem zavrniti kot neutemeljen iz razloga, ker skupno premoženje ne obstaja več (saj je bilo s sporazumom v obliki notarskega zapisa že veljavno razdeljeno med bivša izvenzakonska partnerja).
Vendar se je v predmetni zadevi pritožil zgolj tožnik, zavrnitev tožbenega zahtevka pa je za tožnika manj ugodna odločitev kot zavrženje tožbe (ker je v primeru zavrženja tožbe možno isto tožbo vložiti še enkrat, v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pa zaradi učinka materialne pravnomočnosti sodbe to več ni mogoče).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083801
ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Izjava o prevzemu valutnega tveganja v obravnavani je bila presplošna in nezadostna, da bi lahko potrošnik ocenil tudi potencialno znatne ekonomske posledice. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožniki niso bili poučeni, da sprejemajo neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da so neomejeno prepuščeni zakonitostim trga, kar ima lahko zanje tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja obveznosti plačila kredita v domači valuti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00071248
ZPP člen 274, 274/1, 324, 324/3.
preživnina za mladoletnega otroka - pobotni ugovor v pravdi - procesni pobotni ugovor - zavrženje pobotnega ugovora - res iudicata
Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo uveljavljani pobotni ugovor, v zvezi s katerim dejanskega stanja ni ugotavljalo, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi v dajatvenem delu tožbenega zahtevka tožnice in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00071079
OZ člen 6, 6/2, 239, 240, 619, 635, 637. ZPP člen 7, 243.
pogodba o delu - izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve - napaka izvršenega posla - odgovornost izvajalca del - odškodninska odgovornost zaradi kršitve pogodbene obveznosti - rok za grajanje napak - pravočasno grajanje napak - vzrok za napako - oprostitev dolžnika odgovornosti - odprava napake in povrnitev škode - napaka materiala - ogrevanje - skrbnost dobrega gospodarja - navodila za delo - izvedensko mnenje - dokazno breme - dokazni standard prepričanja - dokazni standard verjetnosti
Izvajalec za napako odgovarja, če ne dokaže, da vzrok zanjo ne izvira iz njegove sfere.
Tožena stranka bi kot strokovnjak vsekakor morala poznati dobro prakso glede temperature za polaganje Totracevi.
Najbolj verjeten vzrok za napako v sistemu talnega ogrevanjaje je prenizka temperatura pri krivljenju/oblikovanju in polaganju cevi.
Čeprav je za vsebinsko odločanje o pravno relevantnih dejstvih potrebna gotovost, pa sodna praksa dopušča, da je v določenih primerih, ko je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, dopustno znižanje dokaznega standarda, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Nižji dokazni standard se sprejme v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena, kar je zaradi specifičnih strokovnih vprašanj podano po presoji pritožbenega sodišča tudi v tem primeru
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070990
ZPP člen 13, 206, 206/4. ZBan-1 člen 261e, 350a.
načelo pravne varnosti - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - prekinitev postopka - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - dopuščena revizija - odločanje sodišča - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - pojasnilna dolžnost banke - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Ni dvoma, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak tudi rešijo čimbolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevah, v katerih je pritrdilo odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP, dalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku. Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanje kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (19. 12. 2016) dalje in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinka odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo. Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (U-I-4/20), nato pa zakon v celoti razveljavilo. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinka odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije ponovno časovno odmaknjeno in nepredvidljivo.
Vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke, je brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge očitke, ki pa so vsebinsko nepovezani. O teh očitkih pa sodišče lahko odloča dalje.
Če se bo sodišče prve stopnje odločilo, ali je vprašanje nezakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, bo lahko odločalo samo. Za širšo razlago 206. člena ZPP pa je treba dodati, da sodišče prve stopnje ni zahtevalo postopka pred Vrhovnim sodiščem.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071135
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2. ZPotK člen 7, 7/1. ZVPot-1 člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - prosto urejanje obligacijskih razmerij - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - predmet pogodbe - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nejasna pogodbena določila - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - dobra vera - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - ničnost kreditne pogodbe - sodna praksa SEU - novejša sodna praksa
Ker je glede na povedano pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženka s pojasnili, kakršna je podala tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe, ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, in ker tudi ne obstoje nobene izjemne dejanske okoliščine na strani tožnikov, sledi materialnopravni zaključek, da je toženka kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti spornih kreditnih pogodb.
ZPP-UPB3 člen 14. KZ-1 člen 54, 54/1, 91, 91/1, 91/2, 240, 240/1. OZ-UPB1 člen 353, 353/1, 352, 367. ZGD-1-UPB3 člen 263, 263/6.
meje pravnomočnosti - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo - zastaralni rok pri odškodninski terjatvi za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - premoženjsko pravni spor
Pravnomočna sodba veže stranke spora in samo sodišče, ki je sodbo izdalo (prvi in drugi odstavek 320. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravnomočna sodba sicer učinkuje tudi proti generalnim in singularnim naslednikom ter proti sosporniškemu intervenientu, vendar je v konkretnem primeru več kot očitno, da toženec v pravdi med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. na vrnitev neupravičenih nakazil ni imel statusa osebe, ki bi jo vezala pravnomočna sodba iz te pravdne zadeve, pri kateri toženec tudi ni sodeloval.
OZ člen 619, 638, 639, 639/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 66, 68, 69, 75, 114.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - napake opravljenega dela - jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - zadržanje plačila - tehnična dokumentacija - pomanjkljivosti projektne dokumentacije - vnaprejšnja dokazna ocena
Za odločitev v tem primeru je pravno odločilno le, da so se dela, ki so bila zaračunana v spornem računu, nanašala na dela po sklenjeni Pogodbi. Ni bistveno, da v vtoževanem računu niso bila zajeta le dela, glede katerih je tožena stranka tožeči stranki očitala napake. Vsa dela, ki so bila dogovorjena po Pogodbi, vključno z dodatno dogovorjenimi deli, je treba gledati kot celoto. Tožena stranka je namreč v skladu z določili Pogodbe in PGU imela pravico, da do odprave napak zadrži plačilo za katerokoli opravljeno delo po sklenjeni in naknadno razširjeni Pogodbi ter tudi, da v kolikor tožeča stranka napak ne odpravi, naroči odpravo napak pri drugem izvajalcu na stroške tožeče stranke.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tudi v kolikor tehnična dokumentacija tožeči stranki s strani tožene stranke ni bila izročena, bi jo tožeča stranka skladno s svojo dolžno skrbnostjo morala zahtevati pred vgradnjo geberita in se zato svoje odgovornosti za napake pri vgradnji geberita in pisoarja tudi, če ji tožena stranka tehnične dokumentacije za vgradnjo geberita samostojno ni izročila pred začetkom njegove vgradnje, ne more razbremeniti. Tožeča stranka bi namreč morala toženo stranko kot dober strokovnjak obvestiti o pomanjkljivosti projektne dokumentacije in jo pred začetkom del (vgradnjo geberita) zahtevati.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da „je utemeljeno tudi zadržanje sredstev s strani tožene stranke“. Iz navedenega zaključka sodišča prve stopnje in preostale obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kaj je bil razlog za zavrnitev zahtevka tožeče stranke (preuranjenost zahtevka za plačilo zaradi obstoja pravice do zadržanja ali prenehanje pravice do plačila za opravljeno delo). Obrazložitev izpodbijane sodbe namreč o tem nima nobenega razloga, pri čemer pravica do zadržanja sredstev sama po sebi še ne pomeni prenehanja obveznosti za plačilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00071886
OZ člen 3, 5, 5/1, 40, 40/2, 86, 86/1, 92, 255, 255/1, 256, 256/1. ZPP člen 184, 184/1, 184/2, 185, 185/1. ZZK-1 člen 244, 244/1, 244/2.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - neučinkovanje pogodbe do upnika - ničnost pravnega posla - izbris hipoteke - objektivna sprememba tožbe - uveljavljanje novega zahtevka namesto prvotnega - sprememba tožbe v ponovljenem postopku - dopustnost spremembe tožbe - združitev pravd v skupno obravnavanje - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov - litispendenca - pravnomočno zavrnjen zahtevek o glavni stvari - aktivna legitimacija za izbrisno tožbo - paulijanska tožba (actio pauliana) - načelo vestnosti in poštenja - načelo akcesornosti - pritožbena obravnava
Pritožbeno stališče, da ta sprememba ni bila dopustna, ker ima (primarni) zahtevek drugačno dejansko in pravno podlago kot prvotni, je zgrešen. Če bi imela oba zahtevka enako dejansko in pravno podlago, zaradi istovetnosti zahtevkov sploh ne bi šlo za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tudi ni res, da je bilo o enakem zahtevku že pravnomočno odločeno. S prvo sodbo v tej pravdi (P 143/2014-II z dne 20. 4. 2016) je namreč sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in ne o ničnosti spornih pravnih poslov.
Neutemeljen je pritožbeni pomislek glede pravočasnosti spremembe tožbe. Po razveljavitvi prve sodbe se je glavna obravnava začela znova, zato tožnica s spremembo tožbe ni bila prekludirana (prvi odstavek 184. člena ZPP).
Tožničin interes ni zgolj ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov, pač pa, da se lastninska pravica na nepremičninah, ki sta bili predmet ničnega razpolaganja tožencev, vpiše (nazaj) v korist prvega toženca, da bo tožnica v izvršilnem postopku zoper njega lahko poplačala svojo terjatev. Če je torej tožnici uspelo dokazati, da so sporni pravni posli tožencev nični, ji je kot upnici treba omogočiti, da s pomočjo izbrisne tožbe zahteva tudi zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti, sicer bi bilo njeno varstvo prazno. Izpodbijanje z actio Pauliana po 255. členu OZ za nične pravne posle ne pride v poštev, saj so ti že od samega začetka absolutno neveljavni v razmerju do vsakogar in ne le v razmerju do posameznega upnika.