CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00075766
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1. ZOdv člen 17, 17/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/2, 2/3.
spor majhne vrednosti - plačilo odvetniških storitev - naročilo storitev - sestava pogodbe - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - zaslišanje le ene stranke - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dolžna plačati za pripravo osnutka predpogodbe, ker te storitve tožniku ni naročila.
Zaslišanje samo ene od strank lahko predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer takrat, kadar je zaslišanje samo ene od strank kršitev pravice do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave pred sodiščem. Vendar takšna kršitev v tem postopku ni podana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM00074834
ZFPPIPP člen 34, 35, 38, 38/1, 42, 44, 44/1, 44/1-3, 44/2, 427, 427/1, 427/1-2. ZPP člen 236a. ZGD-1 člen 8, 263.
izbris družbe brez likvidacije - huda malomarnost - skrbnost povprečnega človeka - skrbnost strokovnjaka - spregled pravne osebnosti - odškodninska odgovornost organa vodenja ali nadzora - višina denarne odškodnine - poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja - predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti ali prisilne likvidacije
V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v obdobju od 20. 7. 2017, ko je bil seznanjen s terjatvijo tožnice na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, do 15. 11. 2017, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP), namenoma oziroma z hudo malomarnostjo ravnal v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP ter ni pravočasno opravil dejanj iz 38. člena ZFPPIPP. Sodna praksa je namreč zavzela enotno stališče, da je huda malomarnost podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.
prenehanje obveznosti s poplačilom - izpolnitev obveznosti solidarnega dolžnika - stroški postopka - izpolnitev obveznosti pred koncem glavne obravnave
Ni sporno, da je bila terjatev plačana s strani enega od solidarnih dolžnikov v mesecu aprilu 2022, in sicer po vložitvi tožbe (dopolnitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 26. 11. 2021), in pred izdajo sodbe, ki je bila 17. 3. 2023. Obveznost je prenehala pred izdajo sodbe, zato je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava (270. člen OZ) sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.
Tožeča stranka neutemeljeno zahteva, da se ji povrnejo stroški postopka, češ da je bil predlog za izvršbo potreben in tudi njegova dopolnitev. Če bi tožbo umaknila, potem ko je bila terjatev plačana, bi sodišče to lahko upoštevalo (158. člen ZPP). Tega pa ni storila, čeprav je od plačila do izdaje sodbe preteklo skoraj leto dni. Ker torej ni tako ravnala, je sledila odločitev o tožbenem zahtevku. Ta je sedaj spremenjena, toda ne na podlagi umika tožbe, pač pa na podlagi pritožbe; tožbeni zahtevek je zavrnjen, zato je zavrnjen po načelu uspeha tudi njegov stroškovni del. Pritožbi je bilo zato treba v celoti ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico vret (4. in 5. alineja 358. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00075810
OZ člen 285, 285/1, 619, 642, 642/3. ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - izpolnitev naročila - delna izpolnitev pogodbe - pravica do plačila za delo - sklepčnost tožbe
OZ ne vsebuje izrecne določbe o tem, kdaj pridobi podjemnik pravico do plačila. Drži, da jo sodna praksa izpeljuje iz osrednje značilnosti podjemnikove storitvene obveznosti kot obligacije rezultata. Podjemnik ne pridobi pravice do plačila za opravljen posel le z dokončanjem posla, temveč z izročitvijo posla naročniku oziroma, ko mu omogoči, da opravljeni posel uporabi za namen, zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo. Posel je opravljen, če je naročnik prevzel izvršeno delo. To pomeni, da ga je potrdil (tretji odstavek 642. člena OZ) ali prevzem zavrnil brez utemeljenega razloga.
Sklepčnost tožbe je materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka, ki pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Za sklepčnost tožbe pri podjemni pogodbi na podlagi 619. člena OZ zadošča, da tožeča stranka navede, da ji je tožena stranka naročila opravo določenega posla, da je tožeča stranka posel opravila in da tožena stranka ni izpolnila zaveze o plačilu.
Ker tožeča stranka plačila za neizvedena dela ne vtožuje, pač pa zahteva le plačilo za izvedena in tožencu izročena pogodbena dela, tožena stranka pa je delno izpolnitev brez ugovorov o napakah in napačni izpolnitvi sprejela, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tudi izvedena, prevzeta, a še neplačana dela.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074299
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 1a, 1a-4, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 372, 372/1.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - nejasna pogodbena določila - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - aleatornost pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dokazno breme - dobra vera - slaba vera banke - tuja valuta - valutno tveganje - valutna klavzula v CHF - menjalni tečaj - dogovor o valutni klavzuli - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - skladnost zakonskih določb s pravom EU - razlaga ZVPot - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča - zmotna uporaba materialnega prava - načelo vestnosti in poštenja
Čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, tj. Vrhovnega sodišča, povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsolentni, odločbe, ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne.
Dejstvo, da potrošnik nosi (neomejeno) valutno tveganje, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi še ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje. Vendar pa to velja le in zgolj, če je bil sklenitelj pogodbe ustrezno informiran o tveganjih, ki jih prevzema.
Bistveno za ta postopek je bilo ugotavljanje ali je toženka tožnikoma ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemata, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani, kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njune odločitve lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodbe.
Pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja ni bila izpolnjena že z umestitvijo 20. člena v kreditno pogodbo, kjer sta tožnika potrdila, da sta bila v celoti seznanjena z riziki najetja kredita v tuji valuti, saj je ključna presoja, ali jima je bilo valutno tveganje v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00072576
URS člen 22. ZFPPIPP člen 14, 14/3, 14/3-1, 14/3-2, 231, 231-3. OZ člen 83, 106, 107, 578. ZGD-1 člen 498, 498/1. ZPP člen 7, 212, 226, 226/2, 285, 286a, 286a/4, 286a/5, 337.
enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - razpravno načelo - razjasnjevalna obveznost sodišča - materialno procesno vodstvo - upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka - verjetno izkazana terjatev - overjen prevod listin, sestavljenih v tujem jeziku - posojilna pogodba - namensko posojilo - posojila družbi namesto lastnega kapitala - odstop od posojilne pogodbe - nejasna pogodbena določila v posebnih primerih - odstop od pogodbe brez naknadnega roka - odstop od pogodbe pred iztekom roka - predčasno prenehanje pogodbe
Za presojo aktivne legitimacije upnika je pomembno stanje verjetno izkazane terjatve, s katero upnik izkazuje svojo aktivno legitimacijo, to dejstvo pa mora obstajati ves čas postopka. Če dolžnik po vložitvi predloga terjatev plača, upnik ne izgubi aktivne legitimacije, če verjetno izkaže tudi druge terjatve do dolžnika, in to ne glede na to, ali so te terjatve dospele pozneje. Za presojo je ključen / presečen trenutek zaključek naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, to pa pomeni, da je ključno vprašanje, ali so ob zaključku naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom izpolnjeni zakonski pogoji, torej verjetno izkazana terjatev ter zamuda s plačilom te terjatve več kot dva meseca.
prodajna pogodba - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v skladu z določilom prvega odstavka 435. člena OZ plačati še preostanek po vtoževanem računu ter v skladu z določilom 378. člena OZ tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.
nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne - prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev vloge - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Izkaže se, da je bila vloga dovolj določna, da jo je mogoče obravnavati. Po pregledu spisa pritožbeno sodišče dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo drugače, v prvi vrsti najprej odgovoriti na prošnjo pritožnika za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe, za katerega je zaprosil po prvem pozivnem sklepu in navedel, da je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. V spisu ni sklepa sodišča o navedeni vlogi za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe.
OZ-UPB1 člen 619. ZPP člen 154, 155, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 365, 365/1-3, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - dodatna dela - trditvena podlaga - relevantno dejansko stanje - razpravno načelo - potrebni pravdni stroški
Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki v sporu majhne vrednosti ni predmet pritožbene graje, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede podjemne pogodbe (619. člen OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072148
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. OZ člen 87, 193.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - načelo primarnosti prava EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - brezplačna pravna pomoč
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo nacionalno pravo, konkretno ZIZ, pri tem ni kršilo načela primarnosti evropskega prava, niti Ustave RS in načela enakosti pred zakonom, niti ni zanemarilo zavezujočih odločb SEU. Argument možnosti brezplačne pravne pomoči za tožnika ni bil odločilen. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da tožnika nista z ničemer konkretizirala svojih trditev, in sploh nista naslovila vprašanja njunega finančnega položaja. Sodišče prve stopnje se korektno sklicuje tudi na 59. točko odločbe SEU C-287/22, kjer SEU pravi, da „mora [nacionalno] sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako bo lahko isto sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil“.
prodajna pogodba - uveljavljanje napak - pravne napake - rok za uveljavljanje napak - dokazi in dokazovanje
Tožbo, s katero uveljavlja pravno napako, je tožnica vložila več kot štiri leta odkar je zanjo zvedela oziroma po preteku (enoletnega) prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice iz naslova pravnih napak (prvi odstavek 495. člena OZ). To pomeni, da je njena pravica za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih napak v času vložitve tožbe že ugasnila. Zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika zato ni bilo potrebno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00072784
OZ člen 433, 433/1. ZPP člen 253, 253/1.
pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote - neodplačnost - odgovornost prevzemnika - solidarna odgovornost - omejitev odgovornosti - gospodarska celota - nadaljevanje opravljanja dejavnosti - prenos delavcev - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - zaslišanje izvedenca - pisna dopolnitev - pisno dopolnilno mnenje - strokovna vprašanja - izvedenec kot sodnikov pomočnik - metodologija
Pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 433. člena OZ so torej: prenos premoženjske celote ali njenega posameznega dela, pogodbeni prenos, povezava med prenesenim premoženjem in dolgom prenosnika. Pogoj, da gre za neodplačen prenos premoženjske celote ali njenega dela, v 433. členu OZ ni izrecno omenjen, vendar bi bilo po namenu in učinkih veljavnost določbe smiselno omejiti samo na takšne prenose. Odgovornost je omejena do vrednosti aktiv prenesene premoženjske celote.
Pri obravnavanju tožbe na podlagi 433. člena OZ je treba najprej ugotoviti, kaj je bilo preneseno s prenosnika premoženja na prejemnika premoženja, ter presoditi, ali to predstavlja premoženjsko celoto ali posamezen njen del. Če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, je podana solidarna odgovornost prejemnika premoženjske celote oziroma njenega dela za dolgove, ki se nanašajo na to premoženjsko celoto oziroma njen del. V nadaljevanju je treba ugotoviti vrednost aktiv prenesene premoženjske celote, saj je odgovornost prejemnika premoženja omejena do te višine. Vrednost prenesenega premoženja ne vpliva na presojo, ali je prišlo do prenosa premoženjske celote ali njenega dela in je zato podana solidarna odgovornost prejemnika za dolgove prenosnika, ampak je pomembna v okviru ugotavljanja omejitve prejemnikove odgovornosti po višini.
Pojem premoženjske celote ali njenega posameznega dela se ne more nanašati na prenose posameznih individualnih stvari, ampak mora premoženjska celota pomeniti določeno smiselno in zaokroženo gospodarsko celoto, ki zajema skupek premoženjskih upravičenj, med katerimi je določena povezava.
Ni potrebno, da prejemnik prevzame celotno premoženjsko celoto, ampak zadošča, da prejemnik prevzame del premoženjske celote, kar izhaja že iz samega besedila prvega odstavka 433. člena OZ. Bistveno pa je, da tudi ta del premoženjske celote sam po sebi predstavlja zaokroženo gospodarsko celoto, ki prejemniku omogoča nadaljevanje opravljanja dejavnosti prenosnika. Dejstva, da je tožena stranka s prehrano dosegala bistveno manjši obseg poslovanja kot družba A., d. o. o., da je prevzela le enega od šest zaposlenih, da je bila baza kupcev prenesena le delno, da niso bile prevzete vse zaloge, in druga dejstva, ki kažejo na to, da ni bila prevzeta celotna premoženjska celota ampak le posamezen njen del, niso odločilna za presojo izpolnjenosti pogojev iz 433. člena OZ.
Kadar stranka poda pripombe na pisno izvedensko mnenje in od izvedenca zahteva dodatna pojasnila, mora sodišče glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, ali so pripombe strank tako tehtne in obsežne, da terjajo pisno dopolnitev mnenja, ali pa bo izvedenec lahko nanje odgovoril ustno na naroku. Pisna dopolnitev je potrebna zlasti v primerih, kadar mora izvedenec opraviti kake dodatne izračune, analize ipd., česar ni mogoče opraviti na naroku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00072571
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 242, 242/2. ZPP člen 214, 214/2, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 356, 356/2, 1022. ZIZ člen 46, 46/3.
sklep o začetku stečajnega postopka - insolventnost - domneva insolventnosti - domneva trajnejše nelikvidnosti - likvidna sredstva - terjatev iz naslova kredita - poroštvena obveznost - trditveno breme - nekonkretizirane trditve - pavšalne trditve - sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage - nedovoljenost informativnih dokazov - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v sodbi - vloge v postopku - enaka vsebina vlog - podpis vloge - obravnava vloge glede na njeno vsebino - pravica do izjave v postopku - zastaranje judikatnih terjatev - zastaranje obresti - izvršba na podlagi nepravnomočnega sklepa - pritožba družbenika
V okoliščinah konkretnega primera, tj. ob več let trajajoči blokadi transakcijskih računov dolžnika in ob nespornem dejstvu, da zapadli judikatni terjatvi upnika več kot 10 let nista poravnani, tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj sklicevanje dolžnika na pravila poslovno-finančne stroke (ki so sicer tudi inkorporirana v ZFPPIPP), finančno analizo in dobre finančne kazalnike, ne zadošča za izpodbitje domneve trajnejše nelikvidnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00072415
OZ člen 131.
teorija adekvatne vzročnosti - teorija jajčne lupine - pravnorelevantna vzročna zveza
Drugače rečeno, skladno s sodno prakso, na katero se sklicuje celo toženka, povzročitelj škode odgovarja tudi za nepreddvidljive ozioroma težko predvidljive posledice, ki se pri oškodovancu pojavijo v o liki novih pojavnih oblik škode ali v njenem večjem obsegu zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj, če so v vzročni zvezi s škodni m dogodkom (t.i. doktrina egg shell skull).
ZPP člen 214, 214/2, 358, 358-3. OZ člen 190, 190/1, 193, 346.
neupravičen odjem električne energije - neupravičena pridobitev - ugovor zastaranja - splošni petletni zastaralni rok - priznana dejstva - sprememba izpodbijane sodbe
Tožeča stranka je v tožbi podala navedbe o tem, katere postavke je upoštevala v izračunu, zneski po posameznih postavkah in seštevki pa so navedeni v priloženem izračunu. Splošne navedbe tožeče stranke glede izračuna količine odjema električne energije so tako razvidne že iz tožbe, v priloženem izračunu pa so te navedbe substancirane s konkretnimi zneski. Trditvena podlaga tožeče stranke glede porabljene količine električne energije je bila tako dovolj konkretizirana, da je omogočala toženi stranki, da nanjo konkretizirano odgovori.
Ker v vtoževanem obdobju med strankama ni bila sklenjena pogodba, ki bi urejala dobavo električne energije toženi stranki oziroma odjem električne energije s strani tožene stranke, tožena stranka pa je v tem obdobju vseeno odjemala električno energijo, je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Zato je dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi, kar pomeni, da je dolžna plačati porabljeno električno energijo.
Dolžnost plačevanja preživnine je izhajala iz veljavnega izvršilnega naslova oz. pravne podlage, ki je upravičevala prehod koristi na toženko. Tega ne spremeni dejstvo, da naj bi otrok v spornem obdobju dejansko živel pri tožniku. Ker torej predpostavka odsotnosti pravne podlage po 190. členu OZ ni izpolnjena, tožnik s postavljenim zahtevkom ni mogel uspeti. Tožnik bi v spornem obdobju (v času do spremembe pravnomočne sodne odločbe) in v sklopu podanih trditev lahko uveljavljal (zgolj) povrnitev na toženko odpadlega dela stroškov preživljanja.
Komunalni prispevek je obvezna javna dajatev, ki ga mora plačati investitor, če želi biti priključen na javno omrežje. Ali povedano bolj konkretno. S plačilom komunalnega prispevka 13. 4. 2019, ki ga je toženka določila leta 2008, je tožnica le izpolnila zakonsko obveznost, ki ji je zagotovilo priklop objekta na javno omrežje. Iz teh razlogov ni odločilno, da toženka ni izdala posebne odločbe, v kateri bi tožnici naložila, da plača komunalni prispevek. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da upravna enota ne bi smela izdati odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, če je menila, da komunalni prispevek ni plačan, s tem, da obveznost plačila komunalnega prispevka nastane na podlagi odločbe o njegovi odmeri in ne z izdajo gradbenega dovoljenja.
ZIZ člen 272. ZVKSES člen 4, 4/3, 4/4, 4/7, 16, 16/2, 16/3.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - vezanost na pravno podlago, ki jo navede stranka - verjeten obstoj terjatve
Rok za izročitev nepremičnine je obvezna sestavina pogodbe, pridobitev uporabnega dovoljenja pa je eno od dejanj, ki po kogentni zakonski določbi sestavljajo izročitev (tretji odstavek 16. člena v zvezi s tretjim, četrtim in sedmim odstavkom 4. člena ZVKSES). Ker pridobitev uporabnega dovoljenja sodi v toženkino sfero, določitev te okoliščine kot pogoj za izročitev učinkuje enako kot opustitev določitve roka izpolnitve toženkine obveznosti in posledično kot izključitev odgovornosti za zamudo, ki je po drugem odstavku 16. člena ZVKSES prepovedana.
Ker je verjetno izkazana ničnost zaradi kršitve kogentnih določb ZVKSES, za odločitev ni pomembno, ali je sporna pogodbena določba nična tudi na podlagi ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00072572
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 347, 347/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse
Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.