Ni mogoče slediti očitku toženke, da vozilo oziroma priklopnik tožnice ni bil tehnično brezhiben, če je imel opravljen tehničen pregled, tožnici pa ni mogoče očitati, da bi za ugotovljeno pomanjkljivost vedela ali morala vedeti.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila predmetna prodaja letala obdavčena z DDV ter da je bila v skladu z ZDDV-1 tožnica kot prodajalec zavezana plačati DDV. Sporna je bilo namreč le vprašanje, ali sta se pravdni stranki v Prodajni pogodbi dogovorile, da nosi stroške plačila DDV toženka. To vprašanje pa se ne more presojati na podlagi določil ZDDV-1, ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije (1. člen ZDDV-1), ampak na podlagi avtonomnega pogodbenega prava pogodbenih strank, v predmetnem primeru na podlagi Prodajne pogodbe.
Namen petega odstavka 251. člena OZ je v tem, da se odpravi dvom, ali bo stranka, ki je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, morala plačati pogodbeno kazen. Takšnega dvoma ni, če je upnik že predhodno, v času trajanja zamude, pozval dolžnika k izpolnitvi obveznosti in podal izjavo, da bo uveljavljal pogodbeno kazen. Zato ni potrebno, da bi upnik dolžnika še enkrat opozoril, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.
Pogodbena kazen, ki predstavlja trinajstkratnik dnevne najemnine za vsak dan zamude je nesorazmerno visoka. V okoliščinah konkretnega primera je po presoji višjega sodišča še dopustna pogodbena kazen s stoodstotnim pribitkom dnevnega zneska najemnine, kar predstavlja kaznovalni element.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073749
ZASP člen 5, 17, 18, 21, 73, 81, 81/1, 99, 167, 168. OZ člen 3, 619, 766. ZPP člen 350, 350/2.
sklenitev pogodbe - vrsta pogodbe - podjemna pogodba (pogodba o delu) - avtorska pogodba - predmet pogodbe - avtorsko delo - materialna in moralna avtorska pravica - prenos materialne avtorske pravice - obseg prenosa avtorske pravice - kršitev materialne avtorske pravice - kršitev moralne avtorske pravice - pravica spoštovanja avtorskega dela - skazitev avtorskega dela - avtorstvo - trditveno in dokazno breme - licenčna pogodba - dolžnost sklenitve pogodbe - načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij - avtorski honorar in nadomestilo - sodno varstvo - zahtevki - povrnitev škode in civilna kazen - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - delno izpodbijanje sodbe - obseg izpodbijanja - nejasna pritožba
Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe.
Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine.
Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetnika teh materialnih avtorskih pravic ne more uveljavljati plačila za nadaljnjo uporabo teh izdelkov, saj s pogodbami prenosa ni omejila (73. člen ZASP).
Po prvem odstavku 81. člena ZASP se določi primeren honorar, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v spornih pogodbah določili višino plačila za opravljeno delo in prenos avtorskih pravic. Toženec je s plačilom dogovorjenega zneska tožnici izpolnil svojo pogodbeno obveznost, zato tožnica ni upravičena od toženca zahtevati nadaljnjega plačila honorarja - v kolikor njena pritožbena izvajanja merijo na to, da bi bilo potrebno kateremu od uveljavljanih zahtevkov ugoditi na tej pravni podlagi. Pri tem ni odveč še dodati, da do prisoje kakšnega zneska ni upravičena niti na obogatitveni podlagi, saj je toženec za uporabo del imel v pogodbah veljaven pravni naslov.
postopek v sporu majhne vrednosti - zahteva za izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - izjema od načela obligatornosti glavne obravnave - pisno izvedena pravdna dejanja - odločanje na podlagi listinskih dokazov - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - dokazna ocena sodišča prve stopnje - odvetniška tarifa - plačilo za odvetniške storitve - dogovor o plačilu odvetniških storitev - ustni dogovor o plačilu - oblika ad probationem - strošek odgovora na pritožbo - kriterij potrebnosti stroškov
Postopek v sporu majhne vrednosti namreč poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Glavna obravnava ni obligatorna, zato bi morali pravdni stranki izrecno predlagati izvedbo naroka, česar pa nobena od njiju ni storila.
Za dogovor, ki predvideva drugačno plačilo odvetniških storitev, kot to določa OT, je po 17. členu OT sicer res predpisana pisna oblika. Vendar ta ni predvidena za njegovo veljavnost (ad valorem), pač pa za njegovo (lažjo) dokazljivost (ad probationem).
OZ člen 6, 6/1, 10, 147, 147/1, 171. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 1. Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (2014) člen 4, 6.
škodni dogodek - krivdna odškodninska odgovornost - delna razbremenitev odškodninske odgovornosti - načelo prepovedi povzročanja škode - ravnanje oškodovanca - pohodna površina - osvetlitev poti - osvetlitev lokala - neustrezna osvetlitev stopnišča - padec na stopnicah - gostinski obrat - standard povprečno skrbnega človeka - skrbnost dobrega gospodarja - dokazna ocena izpovedbe prič - dokaz s sodnim izvedencem - opustitev dolžne skrbnosti
Osvetljenost poti od izhoda do parkirišča ni dosegla minimalnih standardov, zato izhod iz lokala zaradi slabe osvetlitve ni zagotavljal varnega dostopa do parkirišča.
Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da pri hoji v temi okoli vogala stavbe pozornost posveti terenu pred sabo ter s previdno hojo in tipanjem oceni varnost svojega premikanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00073717
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. OZ člen 366, 366/1. ZPP člen 224, 339, 339/2, 339/2-8.
izvršba na podlagi verodostojne listine - zastaranje terjatve - začetek teka zastaralnega roka - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - umik predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine - odpoved pravici do izterjave - pravni interes za sodno varstvo - neuspešna izvršba
Posebnost postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine je v tem, da je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, zato ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Zastaralni rok zato začne teči šele, ko je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.
Umik izvršilnega predloga v postopku na podlagi verodostojne listine je bil podan iz razlogov na strani dolžnice oziroma zaradi neizterljivosti, saj terjatev v obdobju več kot desetih let od izdaje sklepa o izvršbi do ustavitve postopka ni bila niti delno poplačana. Pravilen je zato zaključek, da umik ni bil podan zaradi odpovedi upnika sodnemu varstvu in zahtevku do dolžnice, temveč je bil posledica neuspešnosti izvršbe in zato ne more imeti učinkov v smislu prvega odstavka 366. člena OZ, posledično pa je pravilna tudi argumentacija, da je zastaralni rok pričel teči šele po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00075745
ZPP člen 165, 165/3, 205, 206, 206/4. ZBan-1 člen 350, 350a.
prekinitev pravdnega postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - razlaga zakonskih določb - restriktivna razlaga zakona - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja - dopuščena revizija - odločitev o reviziji - načelo pravne varnosti - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - učinkovito sodno varstvo - pravica do sojenja v razumnem roku - oteženo dokazovanje - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - odločba o izrednih ukrepih - izbris obveznic - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča
Okoliščine primera terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.
Ni dvoma, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je v javnem interesu ne le, da se rešujejo, ampak da se rešijo čimbolj enotno, kar zahteva tudi ustavno načelo pravne varnosti. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dalo sodišče prve stopnje pri razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP premajhno težo interesu toženke do sojenja v razumnem roku, na kar ta v pritožbi utemeljeno opozarja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076549
SPZ člen 142. ZVPot člen 23, 24. OZ člen 87. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
varstvo potrošnikov - ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - izobrazba - valutno tveganje - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - aleatorna pogodba - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - sodna praksa SEU
Dolžnost celovitega pojasnila o bistvenih lastnostih kredita je na kreditodajalki in ni odvisna od morebitnih predhodno pridobljenih informacij kreditojemalca pri tretjih osebah. Zato dejstvo, da se je tožnica o možnih vrstah kredita predhodno pozanimala pri prijatelju bančniku in se po njegovem nasvetu odločila prav za kredit v CHF, banke ne razreši obveznosti, da tožnici kot potrošnici predstavi obseg valutnega tveganja. In sicer tako, da bo jasno seznanjena, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da ima to lahko bistven vpliv na višino njene obveznosti in da se to lahko v dolgoročnem razmerju zgodi kadarkoli. Ob tem ni bistveno, da banka ne more z gotovostjo napovedati prihodnjega gibanja tečaja, saj je prav ta nenapovedljivost in možnost velikega nihanja ključen element tveganja, ki je banki znan, medtem ko se povprečen potrošnik dejanskega obsega valutnega tveganja ne zaveda.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076083
OZ člen 15, 86, 326, 326/1, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 21, 21/1, 21/2.
dolgoročni kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - novacija - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - temeljna načela obligacijskega prava - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - sodbe SEU - stanovanjski kredit - prepoved retroaktivnosti - pravica do izjave - pravica do pritožbe - sprememba sodne prakse - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage - poroštvena obveznost
Toženka je lahko vedela za možnost, da bo pritožbeno sodišče (ne)utemeljenost zahtevkov, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, presojalo materialnopravno drugače kot sodišče prve stopnje in na ta način tudi drugače vrednotilo trditve pravdnih strank, ker bo (lahko) sledilo novejši praksi Vrhovnega sodišča.
Pravna podlaga za presojo so določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije z Direktivo.
Sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje.
Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika(ov) izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, ali je toženka predstavila tožnikoma odločilna tveganja, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Očitek toženki, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, ni v tem, da bi morala napovedati čas in višino apreciacije CHF. Minimalno pojasnilno dolžnost bi toženka izpolnila že s tem, če bi tožnikoma predstavila ali ju seznanila z informacijami, s katerimi je razpolagala (npr. iz Poročila BS iz leta 2005).
Toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, zato je ravnala nepošteno in v škodo tožnikov kot potrošnikov povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073025
ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 191, 193, 335, 335/1, 624, 624/2. ZPP člen 286, 286/1, 343, 343/4.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - pravni interes za pritožbo - odstop od sodne prakse - pravna varnost - predvidljivost - kršitev konkurence - enako obravnavanje - običajno plačilo - ugovor zastaranja - pravočasnost ugovora zastaranja - plačilo na podlagi sodbe - nepravnomočna sodba - pridržek pravice zahtevati vračilo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - zastaranje zahtevka za plačilo zamudnih obresti - plačilo na podlagi pravnomočne sodbe
Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.
Normalno in življenjsko je, da če se spremeni višina običajnega plačila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba spremeniti tudi odločitev o primernem nadomestilu v tem postopku. Drugače določeno nadomestilo s strani sodišča ne bi bilo več primerljivo in primerno glede na nadomestila za primerljive uporabe avtorskih pravic in bi med avtorji povzročalo neutemeljene neenakosti.
Iz načela enakega varstva pravic med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako. To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila kot v ostalih primerljivih primerih ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).
Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve, oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - USTAVNO PRAVO
VSK00074920
URS člen 26, 33, 67. ZUreP-3 člen 9. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (2020) člen 1. OZ člen 133, 133/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1.
odškodninska odgovornost občine - pravica do zasebne lastnine - pravica do mirnega uživanja premoženja - legitimno pričakovanje - prostorsko načrtovanje - exceptio illegalis
V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila dopustna. Res je sicer tožeča stranka lahko pričakovala, da bo enkrat v prihodnosti (če se bodo izpolnili v dolgoročnem planu postavljeni pogoji) na tej nepremičnini dovoljena gradnja, vendar je bilo to pričakovanje v času sprejetja OPN še splošno in ni bilo tako konkretizirano, da bi lahko govorili o legitimnem pričakovanju v smislu Dodatnega protokola, saj ni temeljilo na nobenem aktu, na podlagi katerega bi se lahko z gradnjo tudi dejansko začelo. Opredelitev nekega zemljišča v planskem aktu kot zazidljivega sama po sebi še ne pomeni, da bo določena gradnja tudi zares možna. Tudi če tožena stranka v OPN namembnosti ne bi spremenila, tožeča stranka ne bi mogla iztožiti sprejetja prostorskega izvedbenega akta in s tem možnosti, da se njeno pričakovanje konkretizira. Zaključek sodišča prve stopnje, da OPN ni bistveno vplival na način uživanja in s tem na lastninska upravičenja tožeče stranke, je na podlagi povedanega pravilen. Pred in po sprejetju se je nepremičnina uporabljala kot kmetijsko zemljišče in gozd, gradnja na njej ni bila mogoča. Povedano pa pomeni, da s sprejetjem OPN do posega v mirno uživanje lastninske pravice tožeče stranke ni prišlo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00074015
ZSPJS člen 3a. OZ člen 190, 190/1, 191, 193, 195.
vračilo izplačanih stroškov - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - obogatitveno načelo - vrnitveno načelo - dobra vera
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga.
Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.
gospodarski spor majhne vrednosti - upravnik poslovne stavbe - pasivna stvarna legitimacija - sprememba lastništva - obvestilo upravniku o spremembi lastništva posameznega dela
V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da je stroške upravljanja in obratovanja dolžan plačati dobroverni lastniški posestnik ("dejanski lastnik"), čeprav v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik. Bistveno je, da je upravnik o prenosu lastninske pravice ustrezno obveščen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00073235
ZPP člen 213, 214, 214/2. OZ člen 82, 82/1, 125.
pogodba o faktoringu - dogovor o obročnem plačilu dolga - nadomeščanje pomanjkljivih trditev z dokazi - jasno pogodbeno določilo - sporno pogodbeno določilo
Listine ne potrjujejo trditev tožene stranke, da sta se pravdni stranki dogovarjali za obročen način odplačevanja obveznosti tožene stranke. Z zaslišanjem strank in prič pa tožena stranka ne more dopolniti svojih navedb, ki morajo biti konkretizirane. Z zaslišanjem prič stranka dokazuje konkretizirana dejstva in ne more nadomestiti manjkajočih dejstev (213. člen ZPP). Tožena stranka bi morala navesti kje, kdaj in na kakšen način naj bi se pravdni stranki dogovorili in ne le dogovarjali za obročno poplačilo obveznosti. Le zatrjevani dogovori med strankama glede zapiranja medsebojnih obveznosti, ki niso bili realizirani, pa ne kažejo na morebitno dogovarjanje o obročnem plačilu obveznosti tožene stranke.
Aneks, ki ima pravno naravo dvostranske pogodbe, zavezuje pogodbeni stranki (125. člen OZ). Besedilo aneksa pogodbe je povsem jasno in je treba določila pogodbe uporabiti tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba razlagati nejasna določila pogodbe na podlagi 83. člena OZ. Če pa si ena stranka razlaga pogodbeno vsebino, ki jo zamejuje besedna razlaga, drugače od druge stranke, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je pogodbena vsebina kakorkoli nejasna.
Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - potrošniški kredit - švicarski franki (CHF)
Začasno odredbo ureditvene vsebine je v obravnavani zadevi, upoštevaje zlasti tudi vsebino sodbe SEU v zadevi C-287/22, mogoče izdati tudi ob izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00073747
OZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/2, 8, 8/1, 82, 82/1, 82/2, 83, 125, 125/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pogodbena kazen - razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - nejasna določila v posebnih primerih - nagib - relativnost pogodbenih razmerij - skrbnost dobrega strokovnjaka - načelo vestnosti in poštenja - načelo enake vrednosti dajatev - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena
Pogodbena določila so v smislu 82. člena OZ sporna, samo če glede na besedilo, včasih pa tudi kontekst, v katerem so izoblikovana, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag: zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra vloge.
83. člen OZ ni uporabljiv takrat, kadar sta se bodoča pogodbenika prosto dogovarjala o vsebini pogodbe, le zapisal pa je doseženi dogovor nujno eden od njiju. Nanaša se zlasti na primere formularnih, adhezijskih in njim podobnih pogodb, v katerih je nasprotna, navadno šibkejša stran (ekonomsko ali informacijsko) soočena z izbiro vnaprej pripravljene pogodbe po principu „vzemi ali pusti“.
zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - trditveno in dokazno breme - utemeljenost zahtevka po višini
Če tožena stranka konkretnih del ni naročila in če v bistvenem pritrjuje tožeči stranki, da ji je ta nudila le delavce, ki jim je delo sproti odrejala tožena stranka na gradbišču, se obstoj dogovora o tem, da bo tožeča stranka dela obračunala po specifikaciji izvedenih del, izkazuje kot nesmiseln in brez podlage (cause). Če tožena stranka ni naročila točno specificiranih del, ni razloga, da bi jih specificirala tožeča stranka, saj je vrsto in obseg dela odrejala toženka.
OZ člen 634, 634/1, 636, 639. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - odgovornost za stvarne napake - odgovornost podjemnika za skrite napake - grajanje napak - notifikacija stvarnih napak - rok za notifikacijo - vedenje za napako - izpolnitev pogodbene obveznosti - trditveno in dokazno breme
Toženka ni konkretno navedla, kdaj in kako naj bi bil tožnik skušal odpraviti napake, zlasti pa ne tega, katere naj bi te (domnevno neuspešno odpravljane) napake sploh bile. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, po kateri se podjemnik, ki prične odpravljati napake, ne more več sklicevati na zamudo naročnika, saj v obravnavani zadevi takšno stanje ni bilo sklepčno (in to zaradi pretirane splošnosti) zatrjevano.