DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074135
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 122, 122/1, 236a, 309a.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - obstoj škodnega dogodka - dokazna ocena izpovedbe strank in priče
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da do padca tožnika ni prišlo (na zatrjevani način); da se ni poškodoval na delu oziroma v prostorih toženke.
Ob nedokazanem škodnem dogodku je presoja, ali so podani vsi elementi odškodninskega delikta, kot jih določa prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 179. člena ZDR-1, utemeljeno izostala.
ZPP člen 11, 11/1, 302, 302/3. ZDR-1 člen 13, 82, 82/1. OZ člen 86.
ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - razsodnost - sprememba sestave senata - načelo neposrednosti - izvedenec psihiatrične stroke - dokazna ocena izvedenskega mnenja - osebni zdravnik - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik dokazati, da je odpoved podal v fazi izgubljenega stika z realnostjo oziroma da ni razumel pomena odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel, sodišče prve stopnje je njegovo izpoved in izpoved njegove osebne zdravnice pravilno štelo za manj prepričljivi od ugotovitev sodne izvedenke medicinske stroke za področje psihiatrije in prič, ki so bile zaslišane v zvezi z dogodki ob odpovedi.
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00076442
OZ člen 40, 364. ZD člen 34. ZPP člen 8, 181, 339, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15. ZZK-1 člen 243.
ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju - nedopusten nagib - ničnost pogodbe kot predhodno vprašanje - vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža - pravni interes za ugotovitveno tožbo - delna ničnost - izbrisna tožba - sporazum o višini deležev na skupnem premoženju - pretrganje zastaranja
Sodišče je pri presoji ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju materialno pravo pravilno uporabilo in sicer je presodilo, da je bil ključen nagib pogodbenic tožniku preprečiti uveljavljanje nujnega deleža ter, da je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev pogodbenic, da sta sklenili pogodbo ter da sta obe pogodbenici za ta nedopusten nagib vedeli ali bi morali vedeti (določba 40. člena OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073553
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 24, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - razlaga ZVPot - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - pogoj nastanka škodljivih posledic - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode - preplačilo - plačilo glavnice - povračilo obresti
Bistveno za verjeten obstoj terjatve je torej ugotavljanje ali je toženka tožnikom ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemajo, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožniki zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb niso imele možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njihovih odločitev lahko pokazalo šele v obdobju (več letih) po sklenitvi pogodb.
Tožniki so v tožbi podali trditveno podlago, da pojasnilna dolžnost toženke v razmerju do njih ni bila ustrezno izpolnjena, zato je pogodbeni pogoj nepošten in s tem pogodbi nični. Trditveno podlago glede neustrezno oziroma pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti so podali tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer so se v tem predlogu sklicevali na vse navedbe v tožbi, kar je skladno z obstoječo sodno prakso dopustno. Toženka je v ugovoru, kot obrambnem sredstvu zoper izdano začasno odredbo, obširno pojasnila izpolnjevanje pojasnilne dolžnosti in zatrdila, da je bila ta ustrezna ter da so tožniki pred sklenitvijo posojilnih pogodb razumeli vse možne rizike in obremenitve. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njenih ugovorov ni izreklo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00075737
ZZVZZ člen 77. ZPP člen 182, 182/3.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - izvajanje pogodbenih obveznosti pri izvajalcu zdravstvenih storitev - končni zapis o nadzoru nad izvajanjem programa zdravstvenih storitev - splošni dogovor - odgovornost za obračunavanje zdravstvenih storitev - pogodbena kazen - istovetnost tožbenega zahtevka - navidezna kumulacija tožbenih zahtevkov
Enako kot to velja v primeru t.i. vključenih zahtevkov, tudi pri postavitvi povsem identičnega oziroma istega zahtevka v primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ne gre za eventualno kumulacijo oziroma sploh ne gre za kumulacijo, pač pa za en sam zahtevek ne glede na to, kako ga poimenuje in postavi stranka.
Prav zaradi specifične narave nekakšnega trajajočega protokola pa storitve preventive prenosa ni mogoče razvrščati po merilu iz 2. alineje prvega odstavka 3. točke Posebnega poglavja, kot to trdi pritožba. Izolacija oziroma posebni režim za preprečevanje prenosa je že po sami naravi trajajoče stanje, zaradi česar ga tudi ob neprekinjenem izvajanju 24 ur na dan ni mogoče enačiti z izjemnim večkratnim in posebej skoncentriranega izvajanjem katere od ostalih v drugem odstavku 3. točke Posebnega poglavja naštetih (klasičnih) storitev zdravstvene nege najmanj na dve uri oziroma urno (druga alineja prvega odstavka 3. točke Posebnega poglavja).
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00075849
OZ člen 131, 134, 178, 179. ZPP člen 2. URS člen 56. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4.
odškodninski spor - več sporov med razvezanima zakoncema - protipravno ravnanje - odvzem mladoletnega otroka - protipraven odvzem otroka - izvrševanje roditeljske pravice - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost in uporaba prava - postopek za varstvo pravic - poseg v osebnostne pravice posameznika - poseg v družinsko življenje - starševska skrb - stiki z otrokom
Čeprav tožnik zoper toženko vodi vrsto postopkov (tako civilnih kot kazenskega, na katerega opozarja v pritožbi) in v njih opisuje iste historične dogodke, iz istega dejanskega tožbenega temelja uveljavlja vsebinsko različne tožbene zahtevke oziroma predloge. Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic, ki jih zasleduje v tem postopku, je lahko različnih vrst (134. člen OZ, 178. člen OZ, 179. člen OZ). Izbira oblike varstva je prepuščena prizadetemu, sodišče pa mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Različni tožbeni zahtevki se lahko kombinirajo in kumulirajo. Nedenarni odškodninski zahtevki po 134. členu OZ ne izključujejo zahtevka za plačilo denarnega zahtevka - odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da si v obravnavanem primeru stojita nasproti roditeljska pravica oziroma pravica do izvajanja starševske dolžnosti obeh pravdnih strank, ki sta medsebojno omejeni. Hkrati konkurirata otrokovim ustavnim pravicam (56. člen Ustave RS). Pravilno je poudarilo, da so koristi otroka skladno s 3. členom Konvencije ZN o otrokovih pravicah glavno vodilo pri vseh dejavnostih (ravnanjih) v zvezi z otroki. Otroku se morata zagotoviti varstvo in skrb, potrebna za njegovo blaginjo. Upoštevajo se tudi pravice in dolžnosti staršev, vendar so koristi otroka vselej osrednje: v primeru kolizije med sobivajočama pravicama staršev in v primeru kolizije z otrokovimi pravicami vedno pretehtajo in prevladajo koristi otroka nad pravicami staršev. Otrokovo korist morajo na škodo lastnih pravic zasledovati tudi starši pri izvajanju roditeljske pravice/starševske skrbi.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera pravilno opravilo tehtanje sorazmernosti kolidirajočih si pravic in interesov obeh strank ter otrokovih pravic. Slednjim je glede na ugotovljeno dejansko stanje upravičeno dalo prednost pred tožnikovimi pravicami.
ZGD-1 člen 263, 515, 515/6. OZ člen 851, 851/1, 856, 856/1, 859, 865, 865/1. ZDavP-2 člen 70. ZFPPIPP člen 28. ZICZEU člen 12, 47, 47-2.
dolžnost poslovodje - odškodninska odgovornost člana poslovodstva - poslovna odškodninska odgovornost - predpostavke za uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe proti poslovodji - protipravnost - vzročna zveza - nastanek škode - špedicijska pogodba - naročilo za odpravo stvari čez mejo - carinska dejanja - posredni carinski zastopnik - vložitev carinske deklaracije - carinski deklarant - carinski zavezanec - carinska dajatev - plačilo carinskih dajatev po špediterju - povrnitev špediterskih stroškov - globa za prekršek
Carinsko deklaracijo izpolni špediter na podlagi listin, ki mu jih dostavi naročitelj. V zvezi z listinami sicer velja, da mora špediter naročitelja opozoriti na pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti. To obveznost ima špediter v razmerju do svojega naročitelja. Preverjanje dokumentacije in skladnosti le-te z vsebino zabojnikov oziroma pridobitev (originalnih) izvoznih deklaracij pa sicer spada v pristojnost carinskih organov.
Dokazovanje, da je poslovodja ravnal v skladu s pravili stroke, predstavlja izpodbijanje predpostavke protipravnosti (izražene v obliki kršitve obveznosti poslovodenja), ki jo mora najprej dokazati družba kot oškodovanec. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi v carinskih postopih (pogosteje) ravnala nepravilno, zato v zvezi s tem tudi tožencu, kot njenemu tedanjemu direktorju, nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati.
V konkretnem primeru v sferi tožeče stranke tudi ni nastala prepovedana oziroma nedopustna posledica (škoda). Tožeča stranka kot škodo od tožene stranke vtožuje skupni znesek premalo obračunanih carinskih dajatev. Gre za razliko med plačanimi carinskimi dajatvami ter naknadno obračunanimi dajatvami iz naslova carine. Gre torej za obveznost plačila carinskih dajatev, ki bi jih bila tožeča stranka kot carinski zavezanec dolžna plačati v postopku carinjenja, ne pa za njeno škodo.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00074425
ZGJS člen 5.
komunalne storitve - odpadne komunalne vode - padavinska odpadna voda - gospodarska javna služba - zaračunavanje stroškov storitve - odvajanje meteornih vod - neprerekane trditve - neustrezen dokaz - spor majhne vrednosti
Oprave storitev odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda toženec ni prerekal, prav tako ni prerekal samega obračuna teh storitev oziroma posameznih parametrov, na katerih temelji opravljeni obračun. Toženec neupravičeno ni v celoti izpolnil svoje obveznosti plačila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00074407
ZPP člen 7, 7/1, 212.
najemna pogodba za poslovne prostore - stroški obratovanja in vzdrževanja - razdelilnik stroškov - ugovor pobotanja v pravdi - trditveno in dokazno breme
V skladu z določilom 212. člena ZPP spadajo vsi ugovori, torej tudi ugovor pobotanja, v trditveno in dokazno sfero tožene stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00075035
ZFPPIPP člen 10, 10/3, 14, 14/1-1, 34, 34/3, 271, 271/1-1, 271/1-2, 272, 272/1-1, 272/3-1, 278, 278/1, 278/2. OZ člen 56, 190, 190/3, 193, 1019, 1019/3. ZPP člen 212.
izpodbijanje v stečaju - insolventnost - objektivni pogoj izpodbojnosti - neenaka obravnava upnikov - asignacija - kritno razmerje - zmanjšanje stečajne mase - vnaprejšnje plačilo - običajen način izpolnitve - čista vrednost premoženja - kondikcijski zahtevek - procesno dokazno breme - informativni dokaz - domneva o popolnosti listine - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju.
Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov.
Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.
solastništvo nepremičnine - souporaba nepremičnine - nemožnost souporabe solastne stvari - neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - odsotnost pravne podlage za obogatitev - nadomestitev koristi od uporabe - plačilo uporabnine - delitev stvari v solastnini - brezplačna uporaba - dogovor solastnikov - deljiva obveznost - postopek v sporu majhne vrednosti
Tudi solastnik ali tisti, ki z njegovim dovoljenjem uporablja celo stvar ali del stvari v solasti, uporablja, če nima dovoljenja vseh solastnikov, idealni delež te stvari ali njenega dela brez podlage. Če to počenja brezplačno, je zato načeloma obogaten, kolikor prihrani, ker souporablja idealni del, ki ni njegov, brez podlage in brez plačila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074021
ZVZD-1 člen 19. Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (1999) člen 3, 5.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - zadostna trditvena podlaga - navodila za varno delo - zaščitna oprema - izvedenec za varstvo pri delu - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V sklop trditev o nastanku škodnega dogodka sodijo tako trditve, da se je zatrjevana delovna nezgoda res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči prišlo do zatrjevane škode, čemur je tožnik zadostil, saj je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je poškodoval pri delu, ko je s sodelavcema z roba smučišča odstranjeval veje, ki so se tam nahajale v posledici žledoloma. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče, da je do nezgode pri delu prišlo, ko mu je tožnik pomagal odstraniti zagozdeno žago iz zgoraj ležeče veje, ki je bila delno prekrita s snegom in napeta kot lok. Pri odstranjevanju žage se je veja sprostila oziroma do konca odlomila in udarila tožnika. Nesporno je ugotovilo, da je tožnik v nesreči pri delu utrpel poškodbo leve noge. Pritožba glede na navedene (deloma celo nesporne) ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje presoji, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker ni prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka in iz njega ne izvira zatrjevana škoda.
Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga toženka ni ustrezno poučila, da mu ni dala posebnih varnostnih navodil in ni zagotovila varovalne opreme pred udarci vej. S temi trditvami je dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, temveč je na podlagi izpovedi preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik vso potrebno opremo, da je bil ustrezno opremljen in da ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca, velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova.
Tožeča stranka se je s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje (da določb Sporazuma ni mogoče razlagati, kot da se nanaša tudi na zakonsko obveznost varovanja poklicne skrivnosti) in da mora posledično tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi kršitve te obveznosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo poleg tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varstva osebnih podatkov zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074040
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - napotitev na delo v tujini - odgovornost za ravnanje drugega - dokazna ocena
Drugo toženi stranki kot delodajalki tožnika je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavca pri delu skladno s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1). Obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav tožnik formalno ni imel položaja delavca, napotenega k uporabniku). Ob takšni izrecni zakonski obveznosti je sicer napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti že zato, ker ni bila tista, ki je organizirala delo na delovišču in ga nadzirala. Dejstvo, da drugo tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega (morebitnega) protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.
Vrhovno sodišče RS odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo. Če torej delodajalec, ki mu je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ne zagotavlja, s tem krši prvi odstavek 45. člena ZDR-1. Če bi torej tožniku nastala škoda zato, ker na delovišču v tujini ne bi bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. Za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke so tako odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti drugo toženi stranki niti njenemu delavcu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnosti, prvi iz razloga, ker je bilo na delovišču poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu, tožnik pa je bil za delo tudi ustrezno usposobljen in ustrezno opremljen, drugemu pa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, da bi pri delu kakorkoli ravnal nepravilno (in je torej delo opravljal tako, kot je bilo treba), je tožbeni zahtevek že na tej podlagi utemeljeno zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00082605
DZ člen 74, 110. ZPP člen 185. Statut Inženirske zbornice Slovenije (2004) člen 18.
skupno premoženje zakoncev - ugotavljanje deležev na skupnem premoženju - vrednotenje deležev vsakega zakonca - posebno premoženje zakonca - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - povečanje vrednosti nepremičnine z gradnjo - domneva o enakih deležih zakoncev - večji prispevek enega zakonca - popolnost izvedenskega mnenja - metode ocene vrednosti nepremičnine - naknadna objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu - verzijski zahtevek - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - skupno obravnavanje tožbenih zahtevkov - razmerja med razvezanima zakoncema - vrnitev darila zaradi razveze zakonske zveze - vračanje daril po razvezi zakonske zveze - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - darilni namen - plačilo stroškov zobozdravstvenih storitev - medsebojna pomoč zakoncev - običajna darila - vrnitev daril, nesorazmernih premoženjskemu stanju darovalca - izselitev iz nepremičnine - zamenjava ključavnice - onemogočitev dostopa do nepremičnine - plačilo uporabnine - zahtevek za plačilo uporabnine - prilagoditev tožbenega zahtevka - sprememba tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka - dopustitev spremembe tožbe
Toženčev vložek pri nastanku skupnega premoženja je bil ključnega pomena, saj brez njega stranki nepremičnine ne bi mogli kupiti.
Tožnica je verzijski zahtevek na plačilo obrokov za osebno vozilo postavila kot naknadno objektivno eventualno kumulacijo zahtevkov, za primer, da bi sodišče ugodilo toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi, da vozilo spada v skupno premoženje pravdnih strank. Čeprav gre za zahtevek, ki spada v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, je odločitev o njem odvisna od presoje sodišča o obsegu in deležih na skupnem premoženju. Zato je odločitev sodišča, da ga obravnava hkrati z ostalimi zahtevki, pravilna. Kršitev stvarne pristojnosti, kadar okrožno sodišče obravnava spor iz pristojnosti okrajnega sodišča, tudi sicer ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Po ustaljeni sodni praksi je darilna pogodba preklicljiva le, če je bila poglavitni razlog daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". Kavza darila ni izvirala iz čustvene naivne vere v dosmrtno skupno življenje, temveč je bila obarvana tudi z drugimi, bolj pragmatičnimi darilnimi nameni. Ne bi bilo pravično, da bi bil zakonec v negotovem položaju glede morebitnega bodočega vračila prejetih sredstev za zdravstvene storitve, ki sodijo v okvir pričakovane medsebojne pomoči zakoncev in niso vrednostno bistveno presegala premoženjskih razmer darovalke.
OZ člen 425. ZIZ člen 107, 107/3, 115, 120. ZDavP-2 člen 94.
prenos terjatve v izterjavo - davčna izvršba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena ZDavP-2 prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o. S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe.
ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 8. OZ člen 190, 190/1, 191.
vračilo preveč izplačanega dela plače - COVID-19 - dodatek k plači - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - zmota pri plačilu nedolga - pravica zahtevati nazaj - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi navaja, da tožnici ni bilo sporno, kako se pravilno obračuna Covid dodatek. Tožnica ni trdila, da je prišlo do preplačila, ker ni poznala predpisov. Zatrjevala je, in to glede na ugotovitev sodišča prve stopnje tudi dokazala, da je toženki izplačala previsok Covid dodatek zaradi napačne izbire formule, torej toženki ni želela plačati višji dodatek, kot ji je pripadal. Toženka ne oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da je bil Covid dodatek obračunan v napačnem znesku nehote, zaradi napake. Pri vračanju v primeru neupravičene obogatitve po 190. členu OZ ni odločilno, ali je bil plačnik dovolj skrben, zato toženka neutemeljeno vztraja, da bi morala tožnica januarja 2021 ob ugotovljenih nepravilnostih pri obračunu plače izvesti kontrolo obračuna celotne plače. Tožnica je šele v postopku notranje revizije odkrila, da je toženki napačno obračunavala Covid dodatek, kar pomeni, da ji ni ne zavestno ne hote obračunala in izplačala previsok Covid dodatek.
Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ker je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu decembrske plače, bi lahko nadaljnja plačila izvedla le s pridržkom zahtevati nazaj po 191. členu OZ. Plačnik si mora pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj le, kadar vedoma plača nekaj, kar ni dolžan, ne pa tudi v primeru, če plačuje nekaj v zmoti. V takem primeru si niti ne more pridržati pravice terjati plačilo nazaj, saj se ne zaveda, da plačuje neobstoječ dolg. Stališče sodišča prve stopnje, da bi si tožnica morala pridržati pravico terjati plačilo nazaj, bi bilo lahko pravilno le, če bi se ugotovilo, da je tožnica marca 2021, ko je naredila obračun nadomestila plače za februar 2021, vedela, da je toženki obračunala previsoko nadomestilo in ji takšno nadomestilo tudi zavestno izplačala. Tega sodišče prve stopnje, zaradi zgrešenega materialno pravnega stališča, da ugotovitev napake pri obračunu decembrske plače pomeni, da bi si tožnica morala pridržati tudi vračilo plače za februar 2021, ni ugotavljalo. Zgolj dejstvo, da je tožnica januarja 2021 izvedela, da je storila napako pri obračunu decembrske plače, ne pomeni, da je marca 2021, ko je obračunala in plačala nadomestilo plače za februar 2021, vedela, da je obračun napačen in je kljub temu toženki plačala previsoko nadomestilo februarske plače.
Toženka je samostojna podjetnica in s tem gospodarski subjekt in se od nje pričakuje ravnanje dobrega gospodarstvenika, ki ima urejeno poslovanje. To velja še posebej glede tega, kako ravna z lastnim podpisom, kar je tudi podpis na štampiljki ter s prilivi in odlivi na transakcijskem računu in se ne more sklicevati, kako ni zavezana iz tega posla, ker je s poslovnim računom, njenim podpisom in njenimi posli upravljal nekdo drug, za katerega celo sama navaja, da je v finančnih težavah. Za gospodarske subjekte na trgu se pričakuje večja skrbnost kot za navadne fizične osebe, zato zatrjevanja, kako toženka ni ničesar vedela in nič ni podpisala, ne morejo omiliti njene zahtevane skrbnosti kot gospodarstvenice.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074201
ZPP člen 2, 7, 11, 11/1, 155, 155/1, 286. ZVZD-1 člen 5. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 13. OZ člen 165, 299, 299/2, 378, 378/1. ZOdv člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZBPP člen 11, 11/1, 11/2.
nesreča pri delu - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodninska odgovornost delodajalca - luknja v tlaku - nova poškodba - odmera nepremoženjske škode - premoženjska škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - potrebni stroški postopka - stroški predsodnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven dela, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam.
Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala dejstev, ki bi v kakršnemkoli oziru nakazovala na preslepitveni namen tožeče stranke niti njenega neskrbnega ravnanja, (pri čemer ni pojasnila, na kakšen način bi morebitno neskrbno ravnanje tožeče stranke lahko vplivalo na obveznost tožene stranke iz poroštvene pogodbe ali njeno veljavnost).