Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. Uporaba 14. člena ZPP torej narekuje preizkus, ali sploh gre za identično dejansko stanje; torej, ali je ravnanje, ki je predmet pravdnega postopka, obenem resnično tudi podlaga za kazensko obsodilno sodbo.
Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je v pravdnem postopku (pod opravilno številko VIII Pg 2435/2011) presojala odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izvirale iz pogodb o finančnem leasingu, sklenjenih med tožnico in prvo toženko. Pravilno tudi opozarja, da v kazenskem postopku ni bilo tako. V kazenskem postopku je bilo obravnavano razmerje med drugo toženko in tretjim tožencem. Kot kaznivo je bilo spoznano ravnanje druge toženke v razmerju do tretjega toženca (prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila A. A. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storila s tem, da je B. B. spravila v zmoto, da je podpisal poroštveno izjavo z dne 1. 10. 2009, s katero se je zavezal poravnati obveznosti družbe C. d. o. o. do tožnice, s tem da mu je kot zakonita zastopnica omenjene družbe podala lažne informacije, da gre za financiranje zalog za servisno dejavnost). Po presoji pritožbenega sodišča se tožnica že iz tega razloga utemeljeno upira presoji, da je v konkretnem primeru podan zakonski dejanski stan iz 11. točke 394. člena ZPP.
V odločbi VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 se prvostopenjsko sodišče z vprašanjem obstoja napake volje, tj. zmote (46. člen OZ) ali prevare (49. člen OZ), v razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, ni ukvarjalo. Iz omenjene odločbe izhaja, da je presodilo, da sta zmota in prevara razlog za izpodbijanje poroštvene izjave, za kar je treba vložiti posebno tožbo. Zato se do navedb tretjega toženca v smislu ugotavljanja prevare ni opredeljevalo, kar pomeni, da odločba z dne 27. 5. 2013 sploh ne vsebuje ugotovitev, ki bi lahko bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Ne vsebuje npr. ugotovitve, da "druga toženka B. B. ni spravila v zmoto", da "mu ni podala lažnih informacij", ipd. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo, da je poroštvena izjava veljavna, ker zmota oziroma prevara ni podana (zahtevku je v razmerju do tretjega toženca ugodilo iz razloga, ker ta v posebnem postopku izjave ni izpodbil in ker v tem postopku ni zatrjeval ugovora ničnosti) in bi bilo zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v obnovljenem postopku v tem delu treba odločiti drugače. Pri tem je treba izpostaviti, da v pravdnem postopku tretji toženec tudi ni uveljavljal, da je tožnica ob podpisu poroštvene izjave za prevaro vedela ali bi morala vedeti (tako tretji odstavek 49. člen OZ).
Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP.
Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi.
Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13).
Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe).
Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.