najemna pogodba za določen čas - podaljšanje najema za določen čas - ustna sprememba pisne najemne pogodbe - konkludentna dejanja - dokazno breme
Ne SZ-1 ne OZ ne sodna praksa ne omogočajo, da bi se stanovanjsko najemno razmerje za določen čas spremenilo v najemno razmerje za nedoločen čas ustno, kaj šele molče ali konkludentno, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083631
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5, 6, 7, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj).
Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini tega posameznega določila. Prav tako nista imela vpliva na oblikovanje pogodbenih pogojev glede predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.
Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot Ustavno sodišče RS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano za toženko kot bančnega strokovnjaka, ter tudi ne odločitve tuje nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.
Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.
Neobstoj podlage zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla pomeni njegovo ničnost (četrti odstavek 39. člena OZ) in je vknjižba na podlagi takega dovolila materialnopravno neveljavna.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083701
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4.
ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba - kredit v CHF - hipoteka na nepremičnini - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - začasna odredba - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - namen zavarovanja z začasno odredbo - denarna kazen - začasno zadržanje - tehtanje ustavnih pravic - zaščita potrošnika - pravica do sodnega varstva - učinek sklepa o izvršbi - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - obstoj verjetnosti terjatve - nedenarna terjatev - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - neusklajena sodna praksa - razvoj sodne prakse - sodna praksa SEU - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi, a sta tožnika pri tem spregledala, da je bil njun predlog v delu prepovedi razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz kreditne pogodbe zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, bi sklep o zavarovanju moral imeti tudi izrek denarne kazni za primer kršitve obveznosti. V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe pa se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive 13/93 in sodne prakse SEU predvsem sodbe C-287/22.
Toženka v pritožbi v pretežnem delu skoraj dobesedno povzema, kar je med postopkom že navedla v pripravljalnih vlogah. Ponovljene navedbe, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo, ne terjajo ponovnega vsebinskega odgovora.
URS člen 22. ZPP člen 7, 212, 285, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 287, 574.
posojilna pogodba - rok za vrnitev posojila - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - delna izpolnitev pogodbene obveznosti - vrstni red vračunavanja izpolnitve - pravica do poštenega sojenja - argumenti za zavrnitev dokaznega predloga - celovita in prosta presoja dokazov - prosta presoja dokazov - materialno procesno vodstvo - manjkajoča trditvena podlaga - razpravno načelo - trditveno in dokazno breme - konkretizirano prerekanje dejstev - dokazni standard prepričanja
Dolžnost sodišča opraviti materialno procesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP ne velja absolutno in ne pomeni, da je sodišče dolžno zahtevo po navedbi dovolj konkretne trditvene in dokazne podlage izpolniti namesto stranke. Skladno z že omenjenim razpravnim načelom je namreč breme zatrjevanja in dokazovanja pravno relevantnih dejstev primarno na strankah, sodišče ima lahko v zvezi s tem le korekturno vlogo. Samo če stranka določenih navedb oziroma dokazov ni ponudila kljub vsej dolžni skrbnosti, pride v poštev materialno procesno vodstvo.
V veljavnem civilnem procesnem pravu ne veljajo nobena dokazna pravila, če zakon ne določa drugače. To med drugim pomeni, da nobeno dokazno sredstvo nima vnaprejšnje prednosti pred drugimi, temveč sodišče izvedene dokaze prosto ocenjuje. Pravno pomembna dejstva ugotavlja upoštevaje vsak dokaz posebej, pri čemer mora narediti tudi medsebojno primerjavo vseh izvedenih dokazov in na nato napraviti njihovo sintezo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083614
OZ člen 239, 240.
pogodbena odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost projektanta - vzročna zveza - pretrgana vzročna zveza
Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je torej obstoj vzročne zveze med projektantovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnica (oškodovanka) mora poleg škodnega dejanja (toženkina zamuda z oddajo PGD ter PZI) in nastale škode, dokazati tudi dejstvo, da ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja toženke stranke - projektanta.
Sodišče pogodbenega prava, kamor sodijo tudi splošni pogoji, ne pozna po uradni dolžnosti in se z njim lahko seznani samo preko trditev strank. Zato sklicevanje pritožnice na določbo splošnih pogojev, ki je ni zatrjevala v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.
podjemna pogodba - oprava dogovorjenega dela - dodatna dela - nujna nepredvidena dela - pojasnilna dolžnost - nadaljevanje del - vremenske razmere
Opravljena dela ne predstavljajo nujnih nepredvidenih del, ki bi jih izvajalec lahko izvedel brez poprejšnjega soglasja naročnika (653. člen OZ). Tožeča stranka hkrati z opredelitvijo del za nujna zatrjuje (vendar ne dokaže), da se je toženka z njimi in njihovim plačilom strinjala. Nujnost del torej že po navedbah nje same ni bila takšna, da si ne bi mogla predhodno priskrbeti soglasja toženke za njihovo izvedbo ali pa izvedbo del prepustiti njej.
neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo stvari - upravljavec proge - jahališče na hipodromu - izvedba projekta - izdelava betonskih elementov - pogodbena obveznost - korist - konkretno in realno prikrajšanje - sodba presenečenja - pravni temelj terjatve
Subjektivno presenečenje in razočaranje stranke nad odločitvijo sodišča še ne utemeljujeta očitka o sodbi presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.
Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo biti sodišče prve stopnje usmerjeno v razreševanje vprašanja, kako in s čim tožena stranka ni (neupravičeno) obogatena. Izhodišče je namreč nasprotno. Za uspeh zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi bi moralo biti izkazano, da je tožena stranka bila obogatena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083502
ZIZ člen 29a, 272, 272/1. ZVPot člen 24, 24/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
regulacijska začasna odredba - postopek zavarovanja z začasno odredbo - kršitev pravice do izjave - kredit v CHF - varstvo potrošnikov - verjetnost terjatve - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe
Iz toženkinih ugovornih trditev izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita, tudi na okoliščino, da lahko valutno tveganje, ki navzgor ni omejeno, pomembno vpliva na njuno plačilno sposobnost. Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnikov, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083381
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - zastaranje - vrnitveni zahtevek
Od povprečnega potrošnika, ki je razumno pozoren in preudaren, ne bi bilo mogoče zahtevati, da se na lastno pobudo redno seznanja z odločitvami nacionalnega vrhovnega sodišča v zvezi s standardiziranimi pogoji v pogodbah iste vrste, kot so pogodbe, ki jih je lahko sklenil s prodajalci ali ponudniki, poleg tega pa tudi, da na podlagi sodbe nacionalnega vrhovnega sodišča ugotovi, ali je pogoj, kot je tisti, ki je vključen v določeno pogodbo, nepošten (52. točka C-561/21). Če to velja za sodno prakso, še toliko bolj velja za medijske objave - zgolj na podlagi medijske objave je nemogoče narediti utemeljen sklep, da je konkretna kreditna pogodba nična.
Upoštevaje gornje stališče je torej začetek teka zastaralnega roka trenutek pravnomočnosti odločbe, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja (v obravnavani zadevi ta pogoj še ni izpolnjen), ima pa tožena stranka možnost dokazati, da sta tožnika za dejstvo nepoštenosti pogoja vedela že prej. Tega pa v predmetni zadevi tožena stranka (še) ni uspela dokazati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083483
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZVPot člen 21, 21/3, 22, 22/4, 24, 24/1.
kredit v CHF - zavarovanje z začasno odredbo - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - sodbe SEU - težko nadomestljiva škoda - lojalna razlaga nacionalnega prava
Ob lojalni (evroskladni) razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.
spor majhne vrednosti - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - nepotreben dokaz - ugovor zapadlosti terjatve - dogovor o obročnem odplačilu obveznosti - delno poplačilo dolga - vezanost pritožbenega sodišča na dejansko stanje - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog
Izvedba toženkinega zaslišanja ni bila potrebna, saj glede na njene trditve o zapadlosti terjatve ne bi mogla pripeljati do zavrnitve zahtevka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083520
ZIZ člen 272.
začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - regulacijska začasna odredba - ugotovitev ničnosti pogodbe - kredit v CHF - sklepčnost trditev - verjetnost terjatve - začasni ukrepi - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - težko nadomestljiva škoda - pojasnilna dolžnost banke - kondikcijski zahtevek - zastaranje - namen zavarovanja z začasno odredbo
Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je glede na zavezujoča stališča SEU praviloma potrebna, kadar (i) ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali (vsaj) da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (ii) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev. V jeziku 272. člena ZIZ prvo ustreza pojmu verjetnosti terjatve, drugo pa nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.
Opozorila ne dosežejo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo namreč na ravni abstraktne omembe možnosti spreminjanja tečaja in njenega bistvenega vpliva na obrok in glavnico. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), ki da lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke.
Prvostopenjsko sodišče je težko nadomestljivo škodo tožnikov oprlo na pravilno razlago 272. člena ZIZ, prav pa je ugotovilo tudi dejstva, ki jih je podredilo zadevni normi. To so dejstva, da sta tožnika toženki verjetno že plačala več, kot sta v evrih od nje prejela, in da v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne sodbe, kajti tožbo bi morala spreminjati in celo vložiti novo.
Zadržano učinkovanje poslov pomeni, da tožnikoma obrokov, ki zapadejo v času veljavnosti začasne odredbe, ni treba izpolniti. Začasna odredba tako pravno legitimira njuno pasivnost, ki zato nima znakov kršitve pogodbe. Cilj začasne odredbe torej ni uresničljiv, kot želita prikazati tožnika, šele z nekakšno (denarno) prisilitvijo tožnikov v opustitev. Pač pa ga tožnika dosežeta neposredno sama - tako da pogodbe v času moratorija, ki ga uvaja začasna odredba, ne izpolnjujeta. Za to po naravi stvari zoper toženo banko ne potrebujeta ne izvršilnega sredstva ne preteče denarne kazni.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost kot pravni standard - kriterij za presojo nevarnosti za policiste - naloge policije - delo policista - običajne nevarnosti - večje tveganje - nepredvidljiv dogodek - alkoholiziranost - dokazna ocena izvedenskega mnenja - dejstva - intenziteta in trajanje strahu - porušeno duševno ravnovesje - zadostna trditvena podlaga - prekoračitev trditvene podlage - preizkus dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb - pravni standard natančnega opisa - sporočilni pomen besedila - opisni pomen besed - dokazno pravo - sodna praksa
V sodni praksi so učvrščena abstraktna merila, kdaj je delo policista nevarna dejavnost. Za takšno nevarnost gre, kadar opravlja delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode za življenje ali zdravje ljudi. Nevarnost lahko izvira bodisi iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem navkljub skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka škode, bodisi iz posebnih okoliščin, v katerih je policist opravljal sicer nenevarno dejavnost. Iz ustaljene sodne prakse ne izhaja niti, da je policistova dejavnost povečano nevarna zgolj, kadar mu škodo povzroči neposredni agresivni upor kršitelja, niti, da je povečana nevarnost omejena le na nekatere policijske naloge (denimo intervencijo z uporabo prisilnih sredstev), med katerimi ne more biti kontrole prometa. Meja, ki loči običajna tveganja policista od dejavnosti s povečano nevarnostjo, je v obravnavanem presežena blago, a presežena je vendarle. Okoliščine, ki so v tožnikovo samo po sebi nenevarno kontroliranje cestnega prometa vnesle upoštevno mero neobvladljivosti in zato povečanega škodnega tveganja, so preplet naslednjega: (i) voznik kolesa z motorjem policistoma na njun znak ni ustavil, zato sta mu z vozilom sledila, ga prehitela in ga "zaustavila"; (ii) tožnik se je peš približal močno alkoholiziranemu vozniku, ki je sedel na sicer mirujočem, a še ne ugasnjenem 55 kg težkem kolesu z motorjem, stopil predenj in ga prijel za krmilo; (iii) tožnik tedaj ni vedel, ali bo voznik morda znova pobegnil ali pa namerava dati v nevtralno prestavo in vozilo "ustaviti"; (iv) močno alkoholizirani motorist se je z vozilom vred začel nagibati in tožnik ju je z držanjem krmila vozila zadrževal pred padcem ter si pri tem poškodoval palec na roki; (v) vse to se je dogajalo na klancu.
Sodnik izvedencu ne sme prepustiti ugotavljanja t. i. navadnih dejstev - tistih, za katerih spoznanje ni treba strokovnega znanja. In vprašanje, kaj je tožnik notranje doživljal in kako močno, je v izhodišču takšno. Izvedenec lahko sodišču pomaga s strokovnim pojasnilom, kakšen strah je glede na poškodbo in postopek zdravljenja hipotetično mogoče doživeti. Ne more in ne sme pa nadomestiti ugotavljanja sodišča o tem, ali se je tožnik resnično bal in kako močno. Če bi sodišče ugotavljanje preprostih dejstev, ki ne terjajo posebnih strokovnih znanj, prevalilo na izvedenca, bi s tem nanj v nasprotju z URS preneslo funkcijo sojenja
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00082500
SPZ člen 153, 154, 266. OZ člen 343. ZPP člen 154, 155, 165, 341, 358, 358/1, 358/1-5.
hipotekarni dolžnik - poplačilo terjatve iz zastavljene nepremičnine - terjatev zavarovana z zastavno pravico - solastniki kot sosporniki - hipotekarna tožba - ugovori, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno - odločanje o pravnomočno razsojeni stvari - zmotna uporaba materialnega prava - nasprotovanje tožbenemu zahtevku - obrazloženost ugovornih navedb - zastaranje obrestnega zahtevka - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - sprememba odločitve o pravdnih stroških - vsebina vpisa hipoteke - pretrganje zastaranja - poplačilo zastarane terjatve iz zastavljene stvari - delni uspeh
Zastavna pravica je sicer akcesorna pravica, z zavarovano terjatvijo je nedeljivo povezana.
Terjatev izvira iz leta 1994, od takrat pa ni bila sodno uveljavljena, zato do pretrganja zastaranja ni prišlo. Na podlagi zamudne sodbe in z njo ugotovljene terjatve zoper Č. Č. pa nikoli ni prišlo do ustanovitve hipoteke.
V skladu s 343. členom OZ, se lahko, ko preteče čas zastaranja, upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve pa se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari.
zavarovalna pogodba - zavarovalni primer - kasko avtomobilsko zavarovanje - ugovor nenastale pravice - fingirana prometna nesreča
Takšno stališče ne ustreza razlagi določbe 944. člena OZ. V konkretnem primeru pravni red s to določbo sankcionira nepoštenost prijaviteljev zavarovalnega primera, ne glede na to, ali se ta nanaša na vzrok škode ali na višino škode, na kar sodišče pravilno opozarja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Pri neodplačni pogodbi odsvojitelj torej ne pridobi nobene protivrednosti, zato se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. V obravnavanem primeru pa prodajna pogodba ni neodplačna, zato ne more zmanjšati premoženja prodajalca (tožnika). V prodajni pogodbi je bila dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine na način, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca do kupca.
Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu. Upnik se lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil, poplača na podlagi poroštva, saj terjatev ne preneha. Položaj upnika mu omogoča, da pride do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na stečajni postopek, poplačilo iz poroštva pa ne pomeni ločenega poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov, saj predmet poroštva ni del stečajne mase in se drugi upniki iz poroštva ne bi mogli poplačati.