IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074111
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 2, 23, 35. ZIZ člen 11, 11/1, 71, 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - začasni ukrepi - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - zavarovanje denarne in nedenarne terjatve z začasno odredbo - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - odlog izvršbe na predlog dolžnika - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - vročitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe - pravica do izjave v postopku
ZIZ v postopku odločanja o zavarovanjih ne predvideva dodatnega odgovora tožeče stranke na navedbe tožene stranke, saj mora tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj predlog.
Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti nekaterih njegovih pravno pomembnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te navedbe je bodisi nepravilno označilo kot pomanjkljive ali neobstoječe (npr. glede verjetnosti obstoja terjatve, glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in glede pogoja reverzibilnosti) bodisi se do njih ni opredelilo v celoti (npr. glede tehtanja posledic v primeru (ne)izdaje začasne odredbe). Poleg tega je zavzelo več materialnopravno zmotnih stališč in ni ustrezno upoštevalo sodne prakse SEU, ki postavlja zelo visoke standarde varstva potrošnikov v primerljivih zadevah.
Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožnikove možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila (71. člen ZIZ), predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje iz 272. člena ZIZ. To določbo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.
Razlaga določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu je preozka in v neskladju z evropskim pravom. Opira se na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ob tem je treba poudariti, da je Ustavno sodišče citirano odločitev sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje (veljal je ZIP), ter v vsebinsko drugačnem sporu, kot je obravnavani.
Pritožnik utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg 1) verjetnosti obstoja terjatve (kot temeljne predpostavke) še 2) ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (potrebnost začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ter 3) reverzibilnost (to je odpravljivost učinkov izdane začasne odredbe).
Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v katerem je začasna odredba predlagana, in njegov namen (v konkretnem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, oziroma je treba sodno prakso spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
Tudi glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) tožnik ni podal tako skopih navedb, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Potrebnosti (nujnosti) izdaje začasne odredbe ni izkazoval zgolj z dejstvom, koliko kredita je prejel in koliko že odplačal, temveč tudi s sklicevanjem na slabo dohodkovno stanje svoje družine, grozečo prodajo doma in enkrat že doživet psihični kolaps. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ocenilo, da tožnik zasleduje le varstvo premoženjske škode. Tožnik se je s predlogom za izdajo začasne odredbe zavzemal tudi za upoštevanje svoje pravice do osebnega dostojanstva in pravice do doma ter nedotakljivosti svoje telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), kar vse predstavlja zatrjevanje nepremoženjske škode, ki je težko nadomestljiva oziroma celo nenadomestljiva. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede potencialnega izvršilnega postopka zmotno ocenilo, da ne predstavlja grozeče nevarnosti, saj bi tožnik v takšnem primeru imel na voljo druge ukrepe po ZIZ (odlog po 71. členu). Kot že rečeno, takšen način zagotavljanja začasnega sodnega varstva za potrošnika, ki je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, glede na evropsko sodno prakso in tudi glede na možnosti, ki jih predvideva slovenska zakonodaja, ni zadosten. Potrošnik mora imeti možnost doseči primerljivo začasno sodno varstvo že med pravdo, v nasprotnem primeru utegne biti namen njegovega sodnega varstva (varstvo potrošnika) izjalovljen.
Prevzem del po podjemni pogodbi lahko naročnik opravi tudi s konkludentnim ravnanjem, ne da bi pred tem prišlo do formalne izročitve in prevzema; enako velja za prevzem del po gradbeni pogodbi.
Časovna opredelitev trenutka (ugotovitev datuma) prevzema del ni bistvena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila izvršena dela obremenjena s skrito napako, značilnost skritih napak pa je, da jih pri običajnem pregledu, ki ga naročnik opravi ob prevzemu del, ni mogoče odkriti.
Zamakanje strehe v obsegu, da ob dežju voda priteka v več prostorov šole, onemogoča, da bi šola normalno opravljala svojo funkcijo prostora za bivanje otrok in zaposlenih na šoli, izvajanje pouka in drugih dejavnosti, zato gre nedvomno za napako v solidnosti gradnje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075608
ZDR-1 člen 4, 6. ZPP člen 291, 291/1. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delavca - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom - škoda delodajalca - huda malomarnost delavca - diskriminacija - vzročna zveza - opustitev nadzora delovnega procesa - soprispevek delavca - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec je dolžan nadzirati delo delavcev in opozoriti na napake ter tako poskrbeti za varno delo in preprečiti nastanek škode. Če bi tožnica vršila kontrolo toženčevega dela, bi nastala bistveno manjša škoda, natisnjenih bi bilo manj zvezkov, saj bi bila napaka odkrita že dopoldne, kar pomeni, da je skladno s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika podan njen soprispevek, vendar pa pritožba utemeljeno nasprotuje višini prisojenega soprispevka (50 %). Od delodajalca se ne more pričakovati, da bo ves čas delovnega procesa nadziral vsako delovno opravilo zaposlenih, ampak se utemeljeno zanese na to, da delavci skrbno opravljajo svoje delo, njihovo delo pa le občasno preveri. Za nastalo škodo je odločilno hudo malomarno ravnanje toženca, ki ni preveril, kateri valj je uporabil med tiskanjem, ni niti enkrat preveril pravilnosti tiskanja, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je njegov prispevek k nastali škodi bistveno večji kot prispevek tožnice z opustitvijo nadzora, in sicer je toženec k nastali škodi s svojim hudo malomarnim ravnanjem prispeval 80 %.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00075533
ZPP člen 247, 247/2. OZ člen 643, 643/3.
izvedba javnega naročila - zahteva za izločitev izvedenca - prepozna zahteva - izpodbijanje izvedenskega mnenja - izvedenec ustrezne stroke - izvedenec gradbene stroke - projektiranje - ocena stroškov - dodatna dela - nepredvidena dela - razpisna dokumentacija - v pogodbi dogovorjena cena na enoto - projektna dokumentacija - obvestilo naročniku - sprememba cene gradbenih del - soglasje naročnika - javna naročila - kršitev temeljnih načel
V konkretnem primeru so bila vsa več dela oziroma presežna dela tožeče stranke (sproti) priznana, obračunana in plačana in je tožeča stranka svojo pravico do spremembe pogodbene cene zaradi več del oziroma presežnih del lahko že udejanila na način, da je v začasnih situacijah dejansko izvedene presežne količine del pomnožila s pogodbeno ceno za enoto posameznih vrst dela. Prav določitev pogodbene cene na enoto posamezne postavke, ki vključuje zahtevek vseh vrst stroškov na mersko enoto posamezne vrste del, varuje izvajalca pred rizikom večjega obsega oziroma količine potrebnih del od prvotno predvidenih za posamezno vrsto dela, saj lahko ceno na enoto pomnoži z dejansko izvedenimi količinami. Torej tudi ob upoštevanju situacije, da tožeča stranka v fazi oddaje ponudbe ne bi imela na voljo zadostnih podatkov o načinu izvedbe del za vsako posamično postavko, bi konkretizirano ovrednoteno ponudbo (dodatnih in nepredvidenih) del morala podati pred izvedbo oziroma pred pričetkom posamezne faze, kot bi jo narekovala takrat izdelana PZI dokumentacija.
Potrditev PZI pomeni samo potrditev tehnične pravilnosti PZI in ne pristanka na kakršnokoli povečanje pogodbeno določenih cen. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno oprlo na tretji odstavek 643. člena OZ, ki določa dolžnost izvajalca, da naročnika nemudoma obvesti o prekoračitvi stroškov, sicer izgubi zahtevek zaradi večjih stroškov. Tožeča stranka svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila.
Za spremembo cene na enoto bi bilo potrebno soglasje investitorja. Pritožbeno sodišče dodaja, da pomenijo takšni "čez palec" dogovori, kot ga zatrjuje tožeča stranka (brez sprotnega obveščanja o potrebi po dodatnih in nepredvidenih delih, brez izdelovanja ponudb konkretnih dodatnih del s preizkusljivo kalkulacijo cen in njihovega sprejema, brez sklepanja aneksov, brez sprotnega popisovanja in potrjevanja del, brez njihovega sprotnega dokumentiranja in obračunavanja ipd.), ki poleg tega še znatno presežejo pogodbeno vrednost, po vsebini izničenje pravil sklepanja in izvajanja poslov na podlagi javnih naročil in kršitev temeljnih načel javnega naročanja (gospodarnosti, učinkovitosti in transparentnosti).
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00074682
SPZ člen 256, 256/1, 257, 257/2, 259, 259/1. OZ člen 190, 200, 200/2, 202, 202/1.
stavbna pravica - nastanek stavbne pravice - pogodba o ustanovitvi stavbne pravice - imetnik stavbne pravice - poslovodstvo brez naročila - pravice poslovodje brez naročila - obveznosti poslovodje brez naročila - neupravičena pridobitev - zavrnitev predloga za začetek stečajnega postopka - verjetnost izkazane terjatve - aktivna procesna legitimacija upnika
Od dogovora strank o vsebini stavbne pravice je razvidno, ali stavbna pravica obremenjuje celotno nepremično, ali je bila ustanovljena omejena stavbna pravica.
Poslovodja brez naročila mora potem, ko je posel dokončan, dati dominusu obračun ter mu prepustiti koristi, ki jih je zanj pridobil, hkrati pa ima pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov. Povračilna dolžnost nastane torej šele po končanju posla. Šele tedaj je mogoče ugotoviti, kateri stroški so bili potrebni in koristni, sicer glede na celotni rezultat gestije.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075431
OZ člen 131, 131/1, 170. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - delovna sredstva - navodila za delo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotja v razlogih sodbe
O tem, ali so rokavice, katerih nakup je toženec podkrepil z računom, ustrezale standardizirani protivrezni zaščiti, je sodišče prve stopnje v citiranih točkah obrazložitve navedlo nasprotujoče si razloge. Že to narekuje razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Utemeljitev krivdne odgovornosti delodajalca s tem, da ni dal delavcu jasnega navodila za delo, praviloma izključuje utemeljenost očitka delavcu, da se je dela lotil na napačen način. Tudi to nasprotje je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju z jasno obrazložitvijo odpraviti.
Če je A. A. tožniku rekel, da bo plačal tisti trenutek, ko bo prejel plačilo v stečajnem postopku, to še ne pomeni, da je bil sklenjen tak dogovor, ki bi, drugače kot je določeno v pogodbi, plačilo vezal na poplačilo toženke. Taka zagotovila A. A. tožniku pa lahko pomenijo le pojasnila in zagotovila toženke, da račun bo plačan, da pa še ni bil v celoti plačan, ker tudi toženka tega plačila od naročnika ni prejela. Da pa bi bil sklenjen dogovor, kot ga zatrjuje toženka, pa bi bilo potrebno, da bi se tudi tožnik s takimi pogoji plačila strinjal.
ZPP člen 454, 454/2. OZ člen 197. SZ-1 člen 23, 30, 49. SPZ člen 67, 67/5.
spor majhne vrednosti - oprava naroka na zahtevo strank - izvedba predlaganih dokazov - nesporna dejstva - stroški obratovanja in upravljanja - stroški ogrevanja
Ustaljeno stališče v sodni praksi je, da je v sporih majhne vrednosti za opravo naroka za glavno obravnavo pod pogoji 454. člena ZPP potrebna izrecna zahteva stranke, zato ne zadošča, če stranka v tožbi ali pripravljalni vlogi predlaga svoje zaslišanje (ali zaslišanje priče).
Po mnenju sodišča druge stopnje takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje opisalo zgolj zgornjo premiso sodniškega silogizma (pravno pravilo), ni pa navedlo spodnje premise (odločilnih dejstev), ki se podrejajo navedenemu pravnemu pravilu. S tem je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00075017
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/3, 244.
izbrisna tožba - ugotovitveni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe - materialnopravna neveljavnost vknjižbe - formalna neveljavnost vpisa - dedni dogovor - sodna poravnava - sklep o dedovanju - pravnomočna odločba - vknjižba pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora iti pri materialnopravni neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa za notranje vsebinske razloge, ki zadevajo vprašanje veljavnosti oziroma nadaljnjega obstoja podlage za vpis. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zmotno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za formalnopravno neveljavnost, pri čemer je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 2. in 3. alineje 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve. Načeloma z izbrisno tožbo res ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena, kot je navedeno v tem določilu. Vendar gre ugotoviti, da v konkretnem primeru pravdne stranke niso imele interesa po razveljavitvi sklepa o dedovanju oziroma dednega dogovora. V obravnavani zadevi, ko je s strani tožnikov zatrjevana materialnopravna neveljavnost vknjižbe, ne pridejo v poštev določbe tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ki urejajo primere izpodbijanja vknjižb, ki so postale neveljavne šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba, ampak gre za primer, ko je bila vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga že v samem trenutku vknjižbe. Četudi je bila vknjižba dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe (v konkretnem primeru na podlagi pravnomočne sodne poravnave), je mogoče v danem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 243. člena ZZK-1, ki ureja takšno situacijo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00081899
OZ člen 46, 49, 240.
prodaja nepremičnine - skrita stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - veljavnost prodajne pogodbe - odprava napak s strani kupca - povrnitev škode - sanacija plazu - vzročna zveza - izvedensko mnenje - namenska raba prostora - dovoljenje za poseg v prostor - poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja - oprostitev dolžnika odgovornosti
Bistveno v zadevi je, da je tožnik na lastno pest izvedel nestrokoven izkop na nepremičninah. Da toženka ni vedela, da se bo tega lotil, je sam potrdil. Tako ji ni mogoče očitati, da bi ga z vidika nevarnosti njegovega posega morala seznaniti s plazom iz leta 2005, do katerega je prišlo, še preden je sama postala lastnica obravnavanih nepremičnin. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da hiša po prvem plazu ni bila posebej ogrožena in toženka ni imela razlogov, da bi pričakovala sprožitev novega plazu. Nadalje ni mogla računati, da se bo tožnik lotil izkopavanja zemlje, še manj pa, da se bo takšnih posegov v teren lotil na nestrokoven način in brez ustreznih dovoljenj. Tožnik sicer v zvezi s plazom iz leta 2005 utemeljeno izpostavlja, da bi lahko šlo za bistven podatek o nepremičnini, to je o lastnostih predmeta prodajne pogodbe, oziroma za odločilne okoliščine, ki so vplivale na njegovo voljo za sklenitev pogodbe. Vendar bi bilo to dejstvo lahko pravno pomembno zgolj z vidika veljavnosti same prodajne pogodbe, ne gre pa za stvarno napako na nepremičnini (teren na erozijskem območju pač takšen je), niti za protipravno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo. Toženkino zavajajoče ravnanje (zamolčanje podatka o preteklem plazu) bi bilo zato kvečjemu pomembno, če bi tožnik uveljavljal zahtevke zaradi napake volje (zaradi zmote po 46. členu OZ oziroma prevare po 49. členu OZ). Vendar takega zahtevka ni postavil, temveč v tej pravdi zahteva denarno povračilo stroškov odprave zatrjevane stvarne napake.
vstop v pravdo - odstop terjatve (cesija) - cesija terjatve po vložitvi tožbe - pravni interes za vstop v pravdo, ki teče med drugimi - privolitev pravdnih strank - sosporništvo na pasivni strani - enotno sosporništvo
Po drugem odstavku 190. člena ZPP lahko tisti, ki je pridobil pravico, o kateri teče pravda, vstopi v pravdo le, če v to privolita obe pravdni stranki.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075607
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149. ZPP člen 102.
nesreča pri delu - nastanek škodnega dogodka - poškodba pri delu - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja škodnega dogodka, torej nastanka poškodbe pri delu. Neutemeljena je pritožbena graja, da je objektivni dokaz, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu, njegova poškodba ramenskega sklepa. Slednja dokazuje le objektivno dejstvo tožnikove poškodbe kot take, nikakor pa tudi, da se je ta pripetila na delovnem mestu, v okviru tožnikovega opravljanja dela pri tožencu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00077110
ZPIZ-1 člen 271, 272. ZPIZ-2 člen 190, 191, 193. OZ člen 352.
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - odgovornost - zastaranje
Škoda, ki izvira iz obveznosti Zavoda, da izplačuje dajatve zavarovancu, glede na obrazloženo ne more nastati pred izdajo odločbe, s katero se zavarovancu prizna pravica do dajatve iz pokojninske blagajne iz naslova obveznega zavarovanja, da subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.
Zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči pred 5. 4. 2017, to je z dnem izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici zavarovanca do nadomestila za invalidnost.
OZ člen 356, 365. ZOR člen 379, 388. ZIZ člen 44, 44/3.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zastaranje judikatne terjatve - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - umik predloga za izvršbo - nezmožnost oprave izvršbe
V konkretnem primeru je tek izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine I 20053/1999, vse do njegove pravnomočne ustavitve s sklepom z dne 9. 4. 2013, imel učinek pretrganja zastaranja, čeprav je bila ustavitev posledica upnikovega predloga za ustavitev izvršbe oziroma umika izvršilnega predloga. Upnik je namreč, že k predlogu za izvršbo, priložil vlogo svojega pravnega prednika z dne 28. 3. 2013, vloženo v izvršilnem postopku I 20053/1999, iz katere izhaja, da upnik ustavitve izvršbe I 20053/1999 ni predlagal iz razloga, ker bi se želel odpovedati pravnemu varstvu zoper dolžnika. Upnik je navedeno storil zato, ker se do tedaj ni uspel prisilno poplačati, glede na pridobljene podatke pa tudi ni bilo izgledov za poplačilo v bližnji prihodnosti ter bi vztrajanje pri izvršilnem postopku I 20053/1999 upniku povzročilo le dodatne stroške.
Predlog za ustavitev oziroma umik ni bil posledica upnikovega odreka pravnemu varstvu, pri čemer tudi ni bistveno, da za nezmožnost oprave izvršbe ni bil odgovoren dolžnik. Bistveno je, da se upnik z umikom ni imel namena odreči pravnemu varstvu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075926
ZDR-1 člen 179. OZ člen 171, 171/1, 179. ZPP člen 286a, 286a/5, 325, 327, 327/3, 339, 339/1.
nesreča pri delu - sestop s tovornjaka - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - zadostna trditvena podlaga - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje je ob podani krivdni odgovornosti toženke (predvsem ker ni zagotovila ustrezne delovne obutve) pravilno štelo, da je upoštevaje 179. člen ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ tožnikov soprispevek v deležu 30 odstotkov. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ugotovitev v izpodbijani sodbi, da se ni gibal dovolj pazljivo in da je pri sestopu s tovornega vozila izvajal več operacij hkrati (premikanje, obrat, prijem stranice in sestop na lestev), ni dokazno podprta. S tem povezana dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo iz mnenja sodne izvedenke za varstvo pri delu in izpovedi samega tožnika.
Tožnik je v tožbi utemeljil svoj zahtevek za plačilo premoženjske škode na način, da je navedel število pregledov (voženj), ki jih je opravil, in višino kilometrine, na podlagi katere je izračunal skupni znesek, ki ga zahteva za potne stroške, povezane z zdravljenjem. Kot dokaz je predložil izpise poti. Sodišče prve stopnje je zmotno njegovo trditveno podlago štelo za nezadostno. Prav tako zmotno je štelo, da je tožnik z dodatnimi navedbami (število kilometrov) in predložitvijo dodatnih dokazov prekludiran. Pripravljalno vlogo, ki vsebuje te navedbe, je predložil sicer po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar njeno upoštevanje ne bi zavleklo reševanja spora.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075432
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 171/1. ZDR-1 člen 35, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 12, 12/2, 38, 38/3.
nesreča pri delu - izključna odgovornost oškodovanca - odgovornost delodajalca za škodo - preuranjena odločitev - mentorstvo - nadzor nad delavcem - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Mentorica, ki je bila tudi odgovorna za tožničino usposabljanje za varno delo, tožnica ni opozorila na nepravilno izvajanje dela (da je preveč hitela oziroma v medprostoru med policami ne bi smela vleči tepiha), čeprav je tožena stranka trdila, da je mentorica tožničino delo ves čas spremljala in ji dajala ustrezne usmeritve ter izvajala nadzor nad njenim delom, zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka na neposredno delo tožnice ob nastanku nezgode ni imela vpliva in da skladiščni regal, ob pravilni uporabi ter zadostni pazljivosti tožnice pri delu zagotavlja varno in zdravo delo delavca.
Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD‑1, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi in ki določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožnici, ki je delo opravljala na običajnem način, tako ni mogoče očitati, da je odgovorna za nastalo škodo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075435
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 179.
nesreča pri delu - električni udar - opeklina - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - izvedenec medicinske stroke
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo trajanje in intenzivnost ter tudi tožnikovo subjektivno zaznavanje bolečin in jih tudi ustrezno pravno ovrednotilo. Prav tako je pravilno ugotovilo odločilna dejstva o vrsti in obsegu neprijetnosti pri zdravljenju ter jih smiselno upoštevalo pri odmeri pravične odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.
Neutemeljeni so pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za strah. Pravilna presoja sodišča prve stopnje temelji na mnenju sodnih izvedenk, ki sta ocenili, da je tožnik ob stiku z elektriko utrpel intenzivni primarni strah ter intenzivnejši in nato še lažji sekundarni strah v smislu zaskrbljenosti za izid zdravljenja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075994
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131. ZPP člen 7, 212, 315, 315/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15. ZVZD-1 člen 5, 12.
nesreča pri delu - vmesna sodba - padec - nezatrjevana dejstva - nadzor delodajalca nad delavci - izključna odgovornost oškodovanca - protispisnost - sprememba izpodbijane sodbe
Odločilno je, da je tožnik sam pustil voziček na transportni poti in je po prihodu nazaj iz hladilnice prav na ta voziček stopil in se pri tem poškodoval. Posledično je treba zavrniti tožnikovo vztrajanje, da ni bilo na voljo nobenega vozička, zaradi česar je bil gajbici z mesom prisiljen nositi v rokah; za tak način dela se je sam odločil. Na odločitev ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da vozička po prihodu iz hladilnice ni videl zaradi gajbic, ki ju je nosil, saj je moral vedeti, da je voziček pustil pred hladilnico, za ročno prenašanje gajbic, ki naj bi mu zastirali pogled, pa se je sam odločil. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik odločil voziček na transportni poti prestopiti in je pri tem nanj stopil ter padel.
Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da je prva toženka dopuščala neustrezna ravnanja glede ročnega prenašanja bremen in glede nepospravljanja vozičkov za prevoz mesa. V tožbi ni podal nobenih trditev v zvezi z opustitvijo nadzora, kot bistveno je namreč toženkama očital, da sam prostor pripravljalnice mesa ni bil dovolj velik, zlasti v obdobjih povečane prodaje mesa, ter da bi moral biti voziček, ki ni v uporabi, pospravljen.
Od prve toženke kot od delodajalke ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in tožniku daje navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe (prenašanje oziroma prevažanje mesa iz hladilnice zaradi polnjenja vitrin).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075424
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZVZD-1 člen 19.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - razkladanje tovora - delovna obveznost - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preuranjena odločitev
Če delodajalec, ki mu je naložena tako zakonska kot tudi pogodbena obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ni zagotavljal, je vsekakor kršil tako prvi odstavek 45. člena ZDR-1 kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje pa je protipravno oziroma nedopustno. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je delodajalec opustil predpisane varnostne ukrepe, saj ni poskrbel za nakladanje in zavarovanje palet pred padcem, niti ni sprejel izjave o varnosti z oceno tveganja, ni izvajal ustreznega in strokovnega nadzora nad delom tožnika ter mu ni dal pisnih navodil, kako rokovati z ročnim viličarjem ter ga ni praktično in teoretično usposobil za delo z njim ter je s tem prvi toženki očital krivdno odgovornost.
Tožnik je s svojimi trditvami dovolj določno opredelil protipravno ravnanje prve toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja.
Za organizacijo dela je odgovoren delodajalec. Delodajalec je v dveh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je sklenil s tožnikom, jasno navedel, da je tožnikovo delovno opravilo nakladanje/razkladanje, in prav tako je v Izjavi o varnosti in oceni tveganja navedel, da delavci na delovnem mestu nakladanje/razkladanje uporabljajo osebno varovalno opremo. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da prva toženka tožniku ni bila dolžna zagotoviti varnostne opreme, ker se je tožnik samovoljno lotil dela, ki mu ni bilo naloženo in še to v nasprotju z navodili delodajalca.