Zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženca šteti za lastnika avtomobila, ki mu je bil zasežen, so utemeljeni in jih pritožbene navedbe zagovornika ne morejo v ničemer omajati.
Iz opisa dejanja v izreku sodbe je namreč v zadostni meri konkretiziran zakonski znak namena pridobitve premoženjske koristi, saj je obdolžencu očitano, da je ravnal s prav takšnim namenom, pri čemer je v konkretizaciji opisa določno navedeno, da bi za izveden prevoz prejel del plačila, četudi v natančneje neugotovljeni višini, ob tem ko je nadalje konkretno specificirano, koliko sta tujca E. E. in D. D. za celotno pot iz Egipta do ciljne države Italije plačala neidentificiranemu organizatorju poti.
Tako standard pojasnilne dolžnosti kot merilo dobre vere sta v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja objektivna. Gre za vprašanje, ali je ponudnik podal pojasnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Subjektivni odnos banke do manjkajočih oziroma nerazkritih informacij v tem kontekstu ni pomemben. Za zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in odločitev o ničnosti kreditne pogodbe zato ni pomembno, konkretno s kakšnimi informacijami je toženka razpolagala ter ali je tožnici zavestno in namerno prikrivala relevantne informacije in na ta način tudi v subjektivnem smislu ravnala slaboverno.