Ob upoštevanju dejstva, da ob vložitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka še ni jasno, kakšna bo odločitev zunajobravnavnega senata, je po presoji sodišča dopustno dodeliti brezplačno pravno pomoč samo za to fazo postopka, t. j. za odločanje zunajobravnavnega senata o obnovi postopka kot izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno odločitev kazenskega sodišča.
Neutemeljene so tožbene navedbe, da postopek v zvezi z obnovo postopka in kazenski postopek potekata na isti (prvi) stopnji sojenja in da gre zato za isto fazo postopka, saj imata zunajobravnavni senat (četudi je le-ta organiziran znotraj istega stvarno in krajevno pristojnega sodišča) in senat kazenskega sodišča oziroma sodnik posameznik v kazenskem postopku na prvi stopnji bistveno različne pristojnosti, pri čemer zunajobravnavni senat v zakonsko določenih primerih odloča tako o pritožbah zoper sklepe prvostopnega sodišča kot tudi o nekaterih drugih vprašanjih, vezanih na kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje.
Akt o razrešitvi direktorja je upravni akt in toženka stranka je pri odločanju vezana na pravila ZUP. Zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima.
Iz obrazložitve odločitve mora biti razvidno, katere dejanske ugotovitve se štejejo za odločilne pri presoji, da dejanja oziroma opustitve direktorja spadajo pod uporabljeno zakonsko določbo. Akt o razrešitvi mora vsebovati tako zakonski razlog kot opis dejanskega stanja, ki ustreza navedenemu zakonskemu razlogu. Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitvev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.
Toženka neobrazloženosti sklepa o razrešitvi ne more sanirati z naknadnim pojasnjevanjem okoliščin, ki so privedle do njega. S tem bi bila tožniku odvzeta možnost izjave, do katere ima pravico v postopku razrešitve.
Odločanje po nadzorstveni pravici pomeni nadzor hierarhično višjega (drugostopenjskega oz. nadzorstvenega) organa nad zakonitostjo prvostopenjske upravne odločbe, ki jo je v konkretni zadevi izdal nižji (prvostopenjski) organ. Če je drugostopenjski (nadzorstveni) organ tak nadzor v konkretni zadevi že opravil, bodisi v zvezi s pritožbo ali pa po sami nadzorstveni pravici ali na podlagi drugega izrednega pravnega sredstva, in je drugostopenjski (nadzorstveni) upravni organ v konkretni zadevi že sprejel svoje pravno stališče do spornega pravnega vprašanja, ponovna presoja drugostopenjskega (nadzorstvenega) organa o njegovih, že zavzetih pravnih stališčih glede določenega pravnega vprašanja v isti upravni zadevi ni mogoča. Drugostopenjski (nadzorstveni) upravni organ, ne more nadzirati samega sebe, temveč zgolj hierarhično nižji organ. Svojega, v svoji konkretni odločbi sprejetega pravnega stališča, ki v upravnem oziroma ustavnem sporu ni izpodbijano, pa drugostopenjski organ ne more spreminjati, tudi če se je v drugih primerih pred sodiščem izkazalo kot napačno.
Sistem pravnih sredstev po določbah ZDavP-2 v bistvenem ne odstopa od sistema pravnih sredstev po splošnem procesnem zakonu (ZUP). Ob upoštevanju dejstva, da gre pri odpravi, razveljavitvi oziroma spremembi odločbe po nadzorstveni pravici za pravno sredstvo, ki ga organ lahko uporabi tako v korist, kot tudi v škodo davčnega zavezanca, bi drugačno pravno stališče pomenilo prekomeren poseg v pravno varnost davčnih zavezancev. Široka razlaga uporabe izrednih pravnih sredstev tudi ni skladna z določbo 158. člena Ustave RS, ki zahteva restriktivno razlago določb procesnih predpisov, ki urejajo izredna pravna sredstva, torej tudi 88. člena ZDavP-2. Spreminjanje dokončnih in pravnomočnih odločb pa bi kršilo načelo zaupanja v pravo, zato se izredna pravna sredstva umeščajo v sistem za zagotovitev poprave le najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.