SPZ člen 99, 212. ZIZ člen 3, 272, 272/1, 272/2-2.
izdaja regulacijske začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - kumulativno izpolnjevanje pogojev - prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - služnostna pravica hoje in vožnje - varstvo služnosti - protipravno vznemirjanje lastnika - prenehanje vznemirjanja - prepoved parkiranja - postopek meritve površine - prekrivanje vsebine s tožbenim zahtevkom - negatorna tožba - obseg zavarovanja - načelo sorazmernosti - pravica do zasebne lastnine - prekomeren poseg v lastninsko pravico - pasivna legitimacija - posredni motilec posesti - trditveno breme - nezadostna trditvena podlaga - pravica do izjave v postopku - navedbe v odgovoru na pritožbo - odločanje v ponovljenem postopku - sklep presenečenja
Začasna odredba je le provizorično pravno varstvo, izjema od pravila, da sodišče zagotavlja sodno varstvo v rednem sodnem postopku z vsemi zagotovljenimi procesnimi jamstvi. Navedeno še toliko bolj velja za regulacijske začasne odredbe, pri katerih se začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom.
Za nedopustno odločbo presenečenja gre lahko le takrat, ko stranka kljub vsej potrebni skrbnosti z določenim pravnim stališčem sodišča ni mogla računati. V konkretnem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo kakšna takšna stališča sodišča, ki jih tožnika (ki ju zastopa kvalificirana pravna pooblaščenka) ob zadostni skrbnosti že pred izdajo izpodbijanega sklepa ne bi mogla vzeti v zakup.
Zgolj dejstvo, da sta izkazana oba kumulativno predpisana pogoja za izdajo začasne odredbe, še ne pomeni, da je ta nujno utemeljena.
ZPP člen 214, 214/5, 337, 337/1. ZIZ člen 272, 272/2. SPZ člen 32.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe - motenje posesti - država kot stranka v postopku - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - grozeča škoda - poplave - splošno znana dejstva - dokazovanje splošno znanih dejstev - konkretizacija navedb - nedovoljene pritožbene novote
Pritožba pravilno opozarja, da splošno znanih dejstev ni treba dokazovati, kar določa tudi peti odstavek 214. člena ZPP. Seveda pa to še ne pomeni, da takih dejstev ni treba zatrjevati: stranka splošno znana dejstva mora zatrjevati, dokazov zanje pa ji ni treba predlagati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00078618
OZ člen 190, 198. SPZ člen 95, 95/2, 96. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 340.
zahtevek za plačilo uporabnine - trditveno in dokazno breme - standard obrazloženosti odločbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - priznanje dejstev - nepravilna ugotovitev dejanskega stanja - graja dokazne ocene - neupravičena obogatitev - prikrajšanje in obogatitev
Pravica do uporabe je sicer premoženjska pravica, katere vsebina se nanaša na uporabo tuje stvari, zato slednje v primeru, če je stvar dejansko nezmožna za uporabo, ni mogoče denarno ovrednotiti. Prikrajšanje se namreč mora kazati v zmanjšanju premoženja, ki ga je moč denarno ovrednotiti. Tako v obravnavani zadevi, glede na to, da je bil stroj tako poškodovan, da ni bil zmožen za uporabo, ni nastalo prikrajšanje na strani tožnika, ki mora biti kot eden od elementov podano v primeru neupravičene obogatitve.
izpraznitev in izročitev stanovanja - konfesorna tožba - služnostna pravica stanovanja - osebna služnost - najemna pogodba - pravni naslov za bivanje v stanovanju - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - rok za izročitev nepremičnine - zasledovalna pravica - vrnitev stvari
Stvarne pravice imajo prioriteto pred obligacijskimi pravicami.
Tožnica soglasja za sklenitev najemne pogodbe ni dala. Ker v stanovanju, glede katerega ima vknjiženo dosmrtno služnostno pravico (ter prepoved odtujitve in obremenitve v njeno korist), brez njenega soglasja biva toženec, ima zoper njega na voljo t. i. konfesorno tožbo: zahteva lahko, da toženec preneha z motenjem njene služnostne pravice. Služnost stanovanja je osebna služnost (228. člen SPZ), pri osebnih služnostih pa je lahko ravnanje, ki posega v izvrševanje služnosti, odvzem stvari. V takem primeru lahko služnostni upravičenec zahteva vrnitev stvari.
Kot je zgoraj obrazloženo, je ukrep prepustitve hiše toženki ter prepovedi vstopanja in približevanja hiši veljal do 29. 9. 2022, ukrep prepovedi približevanja se toženki na razdaljo, krajšo od 200 m, navezovanja stikov z njo in vzpostavljanja kakršnihkoli srečanj pa do 10. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je obravnavanje v tej zadevi zaključilo 6. 9. 2023, ko je še veljal ukrep prepovedi približevanja tožnika toženki na manj kot 200 m in srečevanja z njo. Zato tožniku ni mogoče nuditi posestnega varstva, saj bi sodišče z ugoditvijo zahtevku poseglo v odločbo drugega sodišča, ki mu prepoveduje približevanje toženki. Gre za položaj, ko je toženka zaradi odločbe nepravdnega sodišča dejansko pridobila pravico do izključne posesti hiše tudi po času, ko za tožnika ni več veljal ukrep prepovedi vstopa in približevanja hiši (to je po 29. 9. 2022). Ali povedano drugače, zaradi osnovne pravice do pravnega varstva je nedopustno, da bi pravdno sodišče s tem, ko bi tožniku dalo posestno varstvo, v celoti izničilo ukrep nepravdnega sodišča, to je prepoved približevanja toženki na razdaljo krajšo od 200 m in vsakršno srečevanje z njo. Po splošno znanih podatkih sodišču je življenjsko logično, da pravdni stranki v isti hiši ne moreta bivati na razdalji 200 m. Če bi sodišče tožniku dalo posestno varstvo, ki ga zahteva v tem postopku, bi toženka ostala brez pravnega varstva, ki ga je dosegla v nepravdnem postopku po določilih ZPND. Zato do poteka veljavnosti ukrepa prepovedi približevanja po ZPND, to je do 10. 10. 2023, tožniku sodno varstvo iz naslova motenja posesti ni šlo.
motenje posesti - motilno dejanje - soposest - samopomoč - skupni del večstanovanjske hiše - uporaba skupnih delov - pravno odločilna dejstva - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neugotovljeno dejansko stanje - nepopolna dokazna ocena
O soposesti je mogoče govoriti tudi tedaj, ko eden od soposestnikov nepremičnino uporablja zgolj občasno. Ni namreč nujno, da vsak soposestniki izvršujejo posest na nepremičnini enako pogosto in enako intenzivno.
Bistvo v predmetni zadevi je, da sodišče prve stopnje s popravnim sklepom ni spreminjalo svoje odločitve, saj je iz samega namena izreka in obrazložitve izhajalo, da je prvi toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da nadomesti staro ključavnico ali pa izroči tožnici ključe nove ključavnice ter ji tako omogoči nemoten vstop, uporabo in posest predmetnega kamnoloma.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - priposestvovanje nepremičnine - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - zakonita in dobroverna posest - priposestvovalna doba - trajanje priposestvovanja - vštevanje priposestvovalne dobe pravnega prednika - domneva dobrovernosti posestnika - tek priposestvovalne dobe - izvrševanje posesti - obseg zemljišča - občasna uporaba - trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - pomanjkljiva dokazna ocena - dvom v dokazno oceno - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - dodelitev zadeve drugemu sodniku - oblikovanje tožbenega zahtevka
Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej točko 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič.
Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.
stečajni postopek - odstop terjatve v zavarovanje - fiduciarna cesija - anticipirana fiduciarna cesija - rubež terjatve - večkratni odstop
Pri anticipirani fiduciarni cesiji nastopijo učinki spremembe pripadnosti terjatev šele, ko terjatev nastane. Pomembno pa je, da za kasnejše učinke spremembe pripadnosti terjatve zadostuje že predhodni sklep zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Dodatni prenosni akt cesije ni potreben, ampak fiduciarno prenesene terjatve prehajajo v premoženje fiduciarja samodejno in takoj ko nastanejo. Glede na navedeno, so že s sklenitvijo cesijske pogodbe kot razpolagalnega pravnega posla izpolnjeni pogoji za kasnejše učinke prenosa terjatve. Zato s poznejšim rubežem iste bodoče terjatve v izvršilnem postopku, dolžnik ni izgubil svoje pretekle razpolagalne sposobnosti. Podobno stališče je sodna praksa že zavzela v primeru prisilne poravnave, da se prenos terjatev v zavarovanje, ki je imel podlago v anticipirani fiduciarni cesiji, nadaljuje v premoženje fiduciarja tudi po začetku prisilne poravnave. V primeru konkurence fiduciarja v razmerju do drugih upnikov fiducianta, ki so imetniki veljavnih zavarovanj s temi terjatvami, je odločilen čas nastanka zavarovanja, ki se določi po pravilih, s katerimi se rešujejo problemi večkratnih odstopov istih terjatev. V takšnem primeru ima nedvomno prednost predhodni fiduciarni odstop terjatev pred poznejšim rubežem terjatev.
ZZZDR člen 51, 58, 59, 60. DZ člen 67, 71, 73, 74. ZPP člen 156.
premoženjska razmerja med zakoncema - ugotavljanje deleža zakoncev na skupnem premoženju - skupno premoženje - prispevek zakoncev - darilo zakoncema - stroški postopka - odločanje o stroških po načelu uspeha
Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti.
Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji.
Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj, sedem let pred razpadom njune skupnosti, vedela za tožnikove nekorektne poteze, da mu ni zaupala in da v trajnost njune zakonske zveze ni verjela, so subjektivne in interesno naravnane. Vsa ta gradnja se je namreč dogajala, kot tudi pritožba omenja, v drugih časih in drugačnih razmerjih. Na zadevo je treba gledati ex ante oziroma ex tunc, ne pa ex post.
motenje posesti - ponovni postopek - opuščeno javno dobro - trditveno in dokazno breme - navajanje novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku - možnost izjave - prekluzija
Strankam ni mogoče odvzeti možnosti do izjave, če je do razjasnitve spornega vprašanja (opuščenosti javnega dobra) po napotilu pritožbenega sodišča prišlo šele v ponovljenem postopku.
stvarna služnost - pridobitev služnosti s priposestvovanjem - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - priposestvovalna doba - služnost hoje in vožnje - dejansko izvrševanje služnosti - zaupanje v zemljiško knjigo - pridobitev neobremenjene lastninske pravice - raziskovalna dolžnost
Pri presoji, da se toženca neutemeljeno sklicujeta na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je bila ključna ugotovitev, da je bilo izvrševanje služnosti navzven zaznavno. Na podlagi zunanjih znakov o uporabi (to so: zvonec ob vhodu na severni strani tožničine hiše, nadstrešek nad tem vhodom, predvsem pa v naravi vidna enotno tlakovana pot, ki se ne zaključi pred vhodom v hišo tožencev, temveč se nadaljuje proti vhodu v tožničino hišo) bi morala toženca podvomiti o pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov (glede neobremenjenosti nepremičnine). Hiša tožencev je del četvorčka, torej hiša s podobno arhitekturno zasnovo kot hiša tožnice, kar pomeni, da jima je bilo ob nakupu znano, da iz garaže do stanovanjskih prostorov vodijo strme in ozke stopnice (kar vzbuja dvom o tem, da gre za edini vhod oziroma dostop). Situacija v naravi je torej tožencema nalagala večjo skrbnost pri nakupu in temeljitejše poizvedovanje o (ne)skladnosti zemljiškoknjižnega in posestnega stanja (v smeri, čemu/komu je namenjena pot, ki poteka po parceli 107/11 in se nadaljuje na tožničino parcelo). Posebej ob upoštevanju dejstva, da dobre vere nista mogla črpati iz zagotovila prodajalca, da lahko pot uporablja le on.
Obstoj dostopa do hiše po krajši poti (s C.) ne izključuje obstoja služnostne pravice. Ker se je služnostna pot uporabljala, ni pomembno, ali je obstajala še druga (krajša) pot, preko katere je bil mogoč dostop. Med pogoji za nastanek služnosti s priposestvovanjem ni pogoja o "potrebnosti ali nujnosti" (služnostne poti) za gospodujoče zemljišče - priposestvovanje služnosti ni odvisno od njene koristnosti oziroma potrebnosti za uporabo gospodujočega zemljišča. Drugačno pritožbeno stališče bi bilo lahko pomembno le v primeru postavljenega (nasprotnega) zahtevka za prenehanje služnosti (222. člen SPZ).
ureditev meje - katastrska meja - potek meje v naravi - sodna določitev meje - močnejša pravica - priposestvovanje - dobrovernost - priposestvovanje pravnega prednika - raziskovalna dolžnost - vnaprejšnja dokazna ocena - zavrnitev dokaza
Meja, ki je bila dokončno urejena v upravnem postopku, ni ovira za (ponovno) odločanje o istem vprašanju v nepravdnem postopku, saj dokončnost meje v upravnem postopku zgolj vzpostavlja domnevo, da je močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v (upravnem) katastrskem postopku.
Sodišče lahko zavrne dokaz, ki je predlagan za dokazovanje nerelevantnih ali nespornih dejstev, nadalje, če je dokaz nesubstanciran ali očitno neprimeren. Pri zavrnitvi nepotrebnih dokazov (kadar je sporno dejstvo že zanesljivo dokazano z drugimi izvedenimi dokazi) pa je potrebna večja previdnost, da ne pride do kršitve pravice do izjave. Priposestvovanje nastopi na podlagi poteka časa in subjektivnega, notranjega prepričanja osebe. Slednjega po naravi stvari ni mogoče dokazati z objektivnimi, materialnimi dokazi, temveč je dokazovanje vedno indično. Zato je lahko zaslišanje strank in prič pomembno za dokazovanje priposestvovanja.
V zvezi z raziskovalno dolžnostjo pridobitelja nepremičnine se je treba vprašati: kako je bila v naravi vidna diskrepanca med katastrsko in uživalno oz. naravno mejo; ali so obstajali indici, da se ti dve meji ne ujemata; so obstajali kaki drugi indici, na podlagi katerih bi pridobitelj ob ustrezni skrbnosti lahko sklepal, da se katastrska in uživalna meja ne ujemata.
SPZ člen 32, 33, 34. ZIZ člen 53, 53/2, 58, 225, 226, 239.
motenje posesti - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - razveljavitev sklepa o začasni odredbi - načelo konktradiktornosti - obrazloženost ugovora - presoja utemeljenosti ugovora - izvršilno sredstvo - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - opustitev vznemirjanja in posegov - manjkajoča trditvena podlaga - odločitev v mejah postavljenega zahtevka
Sodno varstvo v tem postopku je zagotovljeno pred motenjem oziroma odvzemom posesti. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je kot motilno ravnanje zatrjeval le pretrganje cevi za vodo, ne pa tudi, da je toženec motil njegovo posest golobnjaka s spodkopavanjem terena pod oziroma ob njem. Ni zatrjeval, da toženčevo spodkopavanje terena ovira dosedanji način izvrševanja posesti golobnjakov ali ga morda celo preprečuje. Pritožnik je sicer podal še navedbe o toženčevih grožnjah o porušenju golobnjakov, a te lahko predstavljajo motenje posesti le, če povzročijo prenehanje njenega izvrševanja, tega pa tožnik ni trdil. V delu, v katerem se nanaša na opustitev poseganj v golobnjake ter opremo in spodkopavanje terena, torej zahtevek nima opore v navedbah. Ker morata vsebina in učinek začasne odredbe ostati v mejah zahtevka, je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da predlagano zavarovanje, ki presega to, kar bi tožniku dala končna odločba, ni utemeljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00076962
OZ člen 275. ZPP člen 8.
spor majhne vrednosti - upravnik poslovne stavbe - plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - etažni lastnik - pogodbena podlaga - verzija - plačilo dobaviteljem - dokazovanje plačila - zakonita subrogacija - ključ delitve stroškov - denarni tok - aktivna legitimacija - načelo proste presoje dokazov - sodna praksa kot pravni vir - ustaljena sodna praksa
Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica.
Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej zakonski podlagi, pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama tudi pojasnilo na pripravljalnem naroku v okviru sestave programa vodenja postopka.
Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišče prve stopnje, da domnevno koriščenje skupnih površin centra TPC X. - stari del s strani etažnih lastnikov objektov, ki tvorijo TPC X. - novi del, še ne pomeni, da objekta v novem delu nista samostojna objekta oziroma da sta združena z objekti v starem delu na način, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj ne SPZ ne kak drug zakon ne določa obveznega skupnega upravljanja objektov, katerih etažni lastniki koristijo skupne površine, pa tudi ne, da bi se iz navedenega razloga pogodba o upravljanju raztezala tudi na etažne lastnike objektov, ki v pogodbo niso zajeti. Domnevno koriščenje skupnih površin TPC X. - stari del (tudi) s strani etažnih lastnikov objektov B in F (TPC - novi del) zato ne pomeni, da Pogodba, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov TPC X. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike TPC X. - novi del oziroma da etažne lastnike novega dela TPC X. Pogodba na kakršenkoli način zavezuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00081901
SPZ člen 40, 60, 60/1, 92. OZ člen 131, 435. ZPP člen 8.
vrnitev vozila - vrnitveni zahtevek - lastništvo motornega vozila - ugotovitev lastninske pravice na premičnini - pridobitev lastninske pravice na premičninah - pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom - prodajna pogodba - izročitev kupnine - plačevanje stroškov - vpis v prometnem dovoljenju - povrnitev škode - načelo proste presoje dokazov - pravica do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem - konkretizacija pritožbenih navedb
Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti navedb, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitve o lastništvu vozila, je v 40. členu SPZ, po katerem se za prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pri premičninah je pod "izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon" potrebno upoštevati prvi odstavek 60. člena SPZ, ki zahteva, da prenosnik pridobitelju prenese posest stvari, torej da pridobitelju stvar izroči.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec za sporno vozilo A. A. s.p. izročil kupnino 20.000,00 EUR, da je bilo po prometnem dovoljenju lastnik vozila A. A. s.p., da je imel vozilo v posesti toženec.
Stališče pritožbe, s katerimi dokazi bi moral toženec dokazati svoje lastništvo (izvorom denarja, vrsto bankovcev, plačevanjem stroškov pred A. A. smrtjo) ne more kazati na zmotnost ugotovljenih dejstev, saj pravno pomembnih dejstev ni možno dokazovati samo z določenim dokazilom, ker v pravdnem postopku velja načelo proste ocene dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, da toženec (ob svojih dohodkih) zneska 20.000,00 EUR za kupnino ni bil zmožen izročiti. Vedenje o vrsti bankovcev, ki so bili izročeni kot kupnina, pa tudi samo po sebi ne more potrjevati (ne)izročitve kupnine.
Vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini še nujno ne pomeni protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo. Vsako pravno varstvo je lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Pri tem morajo biti te dobrine okrnjene ali vsaj ogrožene. Takšno izhodišče je v skladu z načelom, da mora imetnik svojo pravico izvrševati v skladu z njenim namenom oziroma v okviru meje pravno zavarovanega upravičenja (prvi odstavek 12. člena SPZ). Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.
Pravilen je tedaj zaključek sodišča prve stopnje, da intenzivnost vznemirjanja ne dosega pravno priznanega praga in bi bil ukrep odstranitve nove ograje nesorazmeren, zahteva po postavitvi žičnate ograje, kot je bila prejšnja, pa tudi v nasprotju z dogovorom v notarskem zapisu, ki postavitev nove ograje dopušča.
ZVEtL-1 člen 29, 41, 42, 44. ZNP-1 člen 8. ZPP člen 213.
pripadajoče zemljišče k stavbi - oprava naroka - odkupna pravica - pravica do izjave
Pripadajoče zemljišče k stavbi, za (del) katerega predlagateljica v tem nepravdnem postopku predlaga, da se določi kot pripadajoče, je z dnem 25. 7. 1997 že postalo last lastnika stavbe, ta pa je nato že v času veljavnosti SPZ s svojo lastninsko pravico na tem zemljišču kot edini lastnik veljavno razpolagal (2004).
Navidezna pogodba je neobstoječa. OZ nima posebnih določb o učinku neobstoječih pogodb. Sodno varstvo se uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti.
SPZ člen 106, 115. ZPP člen 7, 212, 224, 337, 458, 458/1.
postopek v sporu majhne vrednosti - stroški upravljanja in obratovanja - delitev stroškov s strani upravnika - ključ delitve - solastniški delež - nekonkretizirane navedbe - trditveno in dokazno breme glede ključa delitve - nedovoljene pritožbene novote
Tožeča stranka ni dokazala, da je uporabila pravilen ključ delitve (pravilen solastniški delež tožene stranke) glede na zakonsko ureditev, zato ni bilo mogoče preveriti, ali je pravilno obračunala stroške, ki odpadejo na toženo stranko.