Pri ugotavljanju upravičenega interesa oziroma močnejšega interesa (v primeru nasprotujočih si interesov več solastnikov) upošteva sodišče tako okoliščine, ki se nanašajo na udeležence postopka, kot tudi okoliščine, ki se nanašajo na predmet delitve. Poleg velikosti deležev posameznih solastnikov, pretekle rabe oziroma lastnih potreb solastnikov, sodišče upošteva tudi bližino parcel do doma posameznega udeleženca oziroma medsebojno bližino parcel in njihovo zaokroženost, itd. Vse navedene kriterije mora sodišče presojati celovito in enakovredno.
Na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice, gre torej za stvar izven pravnega prometa. 438. člen OZ pa v prvem odstavku jasno določa, da je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa. Tudi ko je marca 2019 tožena stranka ta status odpravila in bi torej vzrok ničnosti morda prenehal, pa zakon izrecno določa, da nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha, razen če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Prepoved prometa z javnim dobrom pa zagotovo ni manjšega pomena.
Vmesna sodba predpostavlja, da je v teku pravda o dajatveni tožbi, s katero tožnik zahteva, da sodišče toženca obsodi na dajatev nekega zneska. Obravnavana tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti je ugotovitvena in je že zato ni mogoče deliti na podlago in višino.
Stranka, ki uveljavlja varstvo pred motenjem posesti, mora dokazati, da je imela pred zatrjevanim motenjem posest sporne stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki je v posest posegel, da njegovo ravnanje res pomeni motenje in da je to dejanje protipravno. Za uspeh s tožbenim zahtevkom v takem sporu morajo biti izpolnjene vse navedene predpostavke, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na stranki, ki zahteva posestno varstvo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista zmogla svojega dokaznega bremena glede obstoja motilnega ravnanja, ki naj bi ga izvršil toženec. Njuna trditvena podlaga glede tega je bila ustrezna, vendar svojih trditev nista uspela dokazati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, česa toženec v postopku ni dokazal, na kar se osredotoča bistveni del pritožbe. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme (v konkretni zadevi tožnikov), lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko. Ker toženca nista zmogla svojega materialnega dokaznega bremena, do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženca sploh še ni prišlo.
Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka o glavni stvari ni več izkazana verjetnost obstoja terjatve, zato je vprašanje o obstoju nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki je predmet pritožbene polemike, pravno nepomembno. Pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ morajo biti namreč izkazani kumulativno.