Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembno, ali je toženec lastnik kioska "A." ali ne, saj je dokazni postopek potrdil, da ga uporablja in ga ima v neposredni posesti.
(So)lastnik nepremičnine mora namreč v skladu z 92. členom SPZ tožbo vložiti zoper tistega, ki ima stvar v dejanski oblasti, kar pa je nedvomno toženec, ki tekom postopka na prvi stopnji ni uspel dokazati, da je upravičen do posesti (93. člen SPZ).
Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil tožnik zgolj imetnik po 26. členu SPZ in ne posestnik dostopa in spornega dela objekta. Imetnik je oseba, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za nekoga drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih. Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari. Da bi bilo to podlaga izvrševanja dejanske oblasti, v postopku ni bilo ugotovljeno, prav tako ni bilo ugotovljeno, da je obstajala tožnikova dolžnost ravnati se po navodilih (ne pokojnih, ne po njuni smrti po navodilih partnerke). Razmerja odvisnosti in podrejenosti med tožnikom in pokojnima ni bilo. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje o tožnikovem statusu detentorja. Velja dodati, da tudi sicer zgolj morebitna gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil.
Predlagateljica se neutemeljeno sklicuje tudi na dejstvo, da je vrednost legalizirane nepremičnine precej višja od nelegalizirane. V obravnavani zadevi je namreč pomembno, kakšne interese imata oba udeleženca v zvezi z namembnostjo sporne nepremičnine. Ob diametralno nasprotujočih si interesih pa je pred delitvijo skupnega premoženja neupravičeno siliti enega od udeležencev, da participira pri visokih stroških za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta.