Pri vsaki ustanovitvi nujne poti si nasproti stojita dva interesa. Lastniku tistih nepremičnin, ki sploh nimajo potne zveze z javno potjo, se z ustanovitvijo nujne poti omogoči redno gospodarjenje in gospodarsko koriščenje njegove nepremičnine, lastniku tistih nepremičnin, pri katerih naj bi nujna pot potekala, pa ustanovljena nujna pot povzroča stalne ali občasne motnje, omejevanje in škodo.
SPZ člen 99, 213, 219. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
negatorna (opustitvena) tožba - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - nujna pot - služnostna pravica hoje - služnostna pravica hoje in vožnje - uporaba dovozne poti - stanje poti - izvrševanje služnosti - vzdrževanje služnostne poti - posegi za vzpostavitev nujne poti - gradbena storitev - dopustnost posega - način izdelave nujne poti - ustanovitev nujne poti - pravnomočen sklep - vsebina sklepa - nedovoljen poseg v lastninsko pravico - dovoljen poseg v lastninsko pravico - delna razveljavitev sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Služnostni upravičenec zgolj na podlagi dejstva, da obstoji služnost ali nujna pot, še nima pravice izvajati del za izgradnjo oziroma realizacijo služnostne poti, in mora v zvezi s tem biti tudi služnostnemu zavezancu dana možnost izjave. Če je služnostna pot določena, vendar zaradi stanja v naravi ni primerna za uporabo in jo je torej šele treba usposobiti (zgraditi), ima služnostni upravičenec na voljo dve pravni možnosti: Lahko že v sklepu o ustanovitvi nujne poti izposluje odločitev o lastnikovi obveznosti dopustiti vzpostavitev poti: taka odločitev mora vsebovati konkretno opredeljeno stanje v naravi in konkretno opredeljene posege za vzpostavitev poti. Druga možnost je tožba zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev (konkretiziranih) dejanj vzpostavitve poti.
Sklep o ustanovitvi nujne poti daje tožencu pravni naslov le za uporabo nujne poti, ne pa za kakršnakoli dela, ki bi bistveno spreminjala obstoječe stanje v naravi (na primer utrjevanje, tlakovanje, asfaltiranje, izgradnja škarp ipd.). Tudi temeljno pravno načelo izključnosti lastninske pravice veleva, da je za poseg v tujo lastnino potreben pravni naslov. Toženec takega naslova zaenkrat še nima. Zato je zmoten pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ima toženec v sklepu o ustanovitvi nujne poti pravno podlago za pripravljalna dela za izgradnjo nujne poti (vrtanje zaradi geosondaž, kar je bilo potrebno za pripravo gradbenih elaboratov in druge dokumentacije). Kot že rečeno, navedeni sklep take pravice tožencu ne daje.
Lastnik na svojih nepremičninah praviloma ni dolžan trpeti nobenih posegov brez ustreznega pravnega naslova, vendar pa to ne pomeni, da ima lastnik pravico do sodnega varstva pred abstraktno, zgolj hipotetično grozečimi posegi; pravno varstvo z negatorno tožbo ima le glede takšnih (in bistveno podobnih) posegov, kot jih je motilec dejansko storil. Ker ni jasno, ali je sploh šlo za kakšna gradbena dela (razen dveh geodetskih sondažnih vrtin in s tem povezanega manjšega odkopavanja ruše, česar ni mogoče opredeliti kot »gradbena dela«) in ker ni jasno, kakšne »druge stvari« (razen »orodja,« kar je po oceni pritožbenega sodišča zadosti določno in določljivo) naj bi toženec oziroma njegovi ljudje odlagali, bi bilo – tudi ob upoštevanju že izpostavljenega dejstva, da gre za visoko konfliktno razmerje – treba tudi te nejasnosti odpraviti z materialnim procesnim vodstvom (ki je vsebovano že v teh razlogih sodišča druge stopnje).
Služnostni upravičenec ima pravico opravljati vzdrževalna dela, ki v ničemer ne spreminjajo substance služnostne poti, kar vključuje tudi košnjo trave. Zato bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je bilo med strankama sporno, ali so se košnje izvajale zgolj na trasi služnostne poti ali še kje drugje, dejansko stanje ustrezno raziskati; toženec je v zvezi s tem predlagal zaslišanje strank in priče – svojega najemnika, ki naj bi sporno travo kosil. Sodišče prve stopnje je navedbe toženca, kaj se je pogovarjal s tožnikoma in o potrebnem kompromisu, obravnavalo preveč izolirano, pri tem pa je premajhno težo poklonilo jasnemu ugovoru, da je toženec kosil zgolj po trasi služnostne poti; ker je to dejstvo sporno, kot je bilo že pojasnjeno, ga bo treba ugotoviti po ustrezno izvedenem dokaznem postopku.
V konkretnem primeru bi bila delna fizična delitev solastnega premoženja izvedljiva, vendar pod pogojem, da je takšna volja tistih, ki ostanejo v tovrstni solastninski skupnosti. Ker pa je predlagateljica takšni delitvi izrecno nasprotovala in ker je bilo ugotovljeno, da so med udeležencema povsem porušeni odnosi in da je dogovarjanje med njima nemogoče, s takšnim načinom delitve ne bi bil dosežen namen delitvenega postopka.
Fizična delitev stanovanjske hiše z vzpostavitvijo zaključenih funkcionalnih enot ni mogoča brez soglasja solastnikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00065684
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 48, 48/4.
določitev funkcionalnega zemljišča - opredelitev funkcionalnega zemljišča - funkcionalno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe - dostop do objekta - dvorišče - dokazovanje pridobitve lastninske pravice - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice
Pojma funkcionalno zemljišče ni mogoče razlagati široko, temveč ga je treba razlagati restriktivno. Iz tega izhaja, da ni mogoče vsakršne rabe zemljišča razumeti kot rabo, ki uživanje stavbe sploh omogoča. Zgolj dostop čez notranje dvorišče do manjše poslovne stavbe na njem ne spada med takšne rabe. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da poslovna stavba na parc. št. 2479 in 2476/2, glede na svojo velikost (40 m2), uporabo, nastanek in pozicioniranost samostojnega funkcionalnega zemljišča in posledično tudi pripadajočega zemljišča, ne potrebuje (podobno kot npr. zidane individualne garaže).
Drži pritožbena navedba, da je Energetski zakon določal zahtevo, da morajo dobavitelji imeti licenco, vendar je kot sankcijo določal prekršek in ne ničnosti pogodb. Samo dejstvo, da naj tožena stranka ne bi izpolnjevala pogojev po zakonu, pa ne zadošča za ugotovitev ničnosti. Ničnost je namreč skrajna sankcija, pravni posel se praviloma skuša obdržati v veljavi. Razlog temu je, da se za nične pravne posle šteje, da že od začetka niso bili učinkoviti in načeloma ne morejo konvalidirati, kar ima lahko (pre)hude posledice za obstoječa razmerja. Sporna pogodba se po neprerekanih navedbah izvaja že od leta 2006, objekt, v katerem so tudi poslovni prostori tožene stranke, se ves čas ogreva na podlagi Pogodbe. Pogodba je bila glede na določbe Stvarnopravnega zakonika in Stanovanjskega zakona veljavno sklenjena in zavezuje vse etažne lastnike. Pogodba na podlagi povedanega ni nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00066059
OZ člen 347, 356, 356/2, 4278, 429, 1019. ZIZ člen 24, 24/3, 24/4, 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-8. SPZ člen 141, 142, 153. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
ugovor zoper sklep o izvršbi - zastaranje - judikatne terjatve - občasne terjatve - neposredno izvršljiv notarski zapis - zastaralni rok - hipotekarni (realni) dolžnik - prevzem dolga - solidarno poroštvo - pogodba o prevzemu dolga - zastava - zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa - ugovor prenehanja terjatve zaradi plačila - obrazloženost ugovora - glavni dolžnik - solidarni porok in plačnik - zastavitelj - trditveno in dokazno breme dolžnika - pravica do izjave - dolžnost izvedbe dokaza - informativni dokaz - pogoj nekrivde
Za notarski zapis se analogno uporablja 356. člen OZ in tako terjatev, ki izvira iz notarskega zapisa, zastara v desetih letih. Medtem ko je za zamudne obresti treba uporabiti drugi odstavek 356. člena OZ, po katerem vse občasne terjatve, ki izvirajo iz odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev.
Pravno zmotno dolžnica v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da z notarskim zapisom SV 02 z dne 16. 11. 2010, ni prišlo do prevzema dolga v višini 400.000,00 EUR s strani B. A. Pogodba o prevzemu dolga je namreč pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik in na podlagi katere prevzemnik stopi na mesto prvotnega dolžnika, s čimer je slednji prost obveznosti. Z notarskim zapisom SV 02, ki so ga sklenili takratni upnik, posojilodajalec E. E., posojiljomalec A. A. in B. A., pa so se pogodbene stranke dogovorile, da B. A. pristopi k posojilni pogodbi kot solidarni porok in plačnik, pri čemer odgovarja za polovico obveznosti po posojilni pogodbi, to je za znesek v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati se je B. A. zavezal, da bo v zavarovanje celotne navedene svoje obveznosti ustanovil hipoteko na svojih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da se z notarskim zapisom SV 02, obveznost glavnega dolžnika ni v ničemer zmanjšala. Šlo je le za dodatno zavarovanje oziroma utrditev dela obveznosti iz izvršilnega naslova.
F. A. res ni kot dolžnica označena v izvršilnem naslovu, kar pa še ne pomeni, da je izvršba zoper njo nedopustna. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo tejatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je, z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi.
V načelu, to je, če ni izpolnjen pogoj nekrivdne nezmožnosti ugotovitve pravno pomemebnih dejstev, je izvedba dokazov namenjena le dokazovanju že konkretno zatrjevanih dejstev in ne šele njihovemu odkrivanju (prepoved t. i. informativnega dokaza).
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 44.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - pravica uporabe - projektna dokumentacija - zazidalni načrt - nepravdni postopek - neizvedba predlaganih dokazov - dokazovanje z izvedencem
Sodišče prve stopnje je kriterije iz 43. člena ZVEtL-1 pravilno upoštevalo celostno in tako na podlagi primerjave več kriterijev ugotovilo, da sporna parcela predstavlja pripadajoče zemljišče k predlagateljevi stavbi.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00065497
ZVEtL-1 člen 43. ZVKD-1 člen 13, 36, 61. ZVKD člen 48, 64. Odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (2009) člen 1.
pripadajoče zemljišče - kulturni spomenik državnega pomena - občinski prostorski akti - grajeno javno dobro - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - urbanistično arhitekturna zasnova - dvorišče - dovozna pot - redna raba stavbe - izvedensko mnenje - zaznamba
Zaznamba statusa kulturnega spomenika državnega pomena na lastninskopravni položaj predlagateljice ne vpliva in ne predstavlja ovire pri odločanju o obsegu pripadajočega zemljišča.
Trditve o dogovarjanju med dražitelji ostajajo na ravni domnev. Dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem dražiteljev oziroma ponudnikov na dražbi ni potrdila tožničinih trditev o sklenjenem dogovoru med njimi, s tem pa tudi ne, da je prišlo do zlorabe izvršbe in prodaje v korist toženke, ki je na ta način pridobila lastninsko pravico po izklicni ceni. Iz zapisnika o dražbi z dne 6. 5. 2015 izhaja, da je sodišče pri vodenju dražbenega postopka ravnalo skladno z določbami ZIZ, tudi kar se tiče odmora.
SPZ člen 32. ZPP člen 8, 213, 287, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 428, 428/1.
motenjski spor - motenje posesti - posestno varstvo - soposest - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - prekluzivni rok - razlogi o določilnih dejstvih - zadnja mirna posest - zavrnitev dokaznih predlogov - pomanjkljiva dokazna ocena - nejasen izrek - nasprotje med izrekom in razlogi - razveljavitev sklepa
Med strankama je sporno, kdaj je tožnica izvedela za motilno ravnanje, od tega odgovora pa je odvisen odgovor, ali je bila tožba vložena pravočasno.
Čas izvedbe motilnega ravnanja za ugotovitev pravočasnosti tožbe ni (neposredno) pomemben, saj SPZ rok veže na subjektivno zaznavo posestnika, da je do motenja prišlo in kdo je motenje povzročil. Vendar pa lahko čas izvedbe motilnega ravnanja v povezavi z drugimi dejstvi in ugotovitvami sodišča vzpostavi dvom v zatrjevanje posestnika glede tega, kdaj je izvedel za motilno dejanje.
Posest se varuje v okviru posestnega varstva, zaradi česar sodišče v posestmotitveni pravdi upošteva samo zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena SPZ), pri čemer po členu 35 SPZ v razmerju med več posestniki iste stvari za motilno šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.
posestno varstvo - začasna odredba - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - nekonkretizirane navedbe - težko nadomestljiva škoda
Že res, kot navaja pritožnik, da ni potrebna tako natančna specifikacija kot pri ugotavljanju višine škode, vendar bi moralo iz njegovih trditev jasno izhajati, zakaj je opravljanje dejavnosti brez spornih parkirišč onemogočeno.
SPZ člen 217. ZPP člen 190, 190/2, 191, 191/2, 202, 208, 208/1.
tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti - subjektivna sprememba tožbe - sprememba na strani tožeče stranke - soglasje pravdnih strank - novi lastnik nepremičnine - lastnik služečih zemljišč - lastnik gospodujoče nepremičnine - priposestvovanje služnosti - obseg priposestvovane služnosti - priposestvovalna doba - izvrševanje služnosti - pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti - izpodbijana sodba brez razlogov o odločilni dejstvih
Subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani ni mogoča, saj je ZPP ne predvideva. Ureja le položaje, ko pride do subjektivnih sprememb na strani tožeče stranke na drug način kot s spremembo tožbe in sicer pri naknadnem sosporništvu (drugi odstavek 191. člena ZPP), pri odtujitvi stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ob pogoju, da v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP), pri nadaljevanju postopka po pravnih naslednikih pravne osebe, ki je prenehala (prvi odstavek 208. člena ZPP) in v primeru sosporniške intervencije (202. člen ZPP).
Vpis služnosti v zemljiško knjigo za nastanek služnosti sicer nima konstitutivnega pomena. Si pa priposestvovalec zagotovi svoj pravni položaj proti tretjim šele z vpisom v zemljiško knjigo, sicer ga bremenijo negativne posledice opustitve vpisa. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo je zato njegov pravni položaj šibkejši od položaja dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na služečem zemljišču, ki zaupa v bremen prosto pridobitev lastninske pravice.
Stvarna služnost se priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju, saj se služnost lahko pridobi z vsebino najobsežnejšega izvrševanja samo, če so glede takšnega načina izpolnjeni vsi pogoji. Za priposestvovanje z zlorabo zaupanja bi namreč šlo, če lastnik služeče nepremičnine včasih dovoli ravnanja, ki pomenijo izvrševanje služnosti, vendar kot znak prijaznosti, in ne z namenom, da se služnost ustanovi.
Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnik mora konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti pa mora tudi glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost sprejete odločitve.
Tožnikoma ni uspelo dokazati vzročne zveze med sicer nedopustnim ravnanjem toženca in zatrjevano škodo. Ta zaključek je oprlo na mnenje izvedenke gradbene stroke, ki je ugotovila, da oporni zid, ki ga je postavil toženec, ni oviral gradnje tožnikov na sosednjem zemljišču niti ta gradnja ne bi povzročila možnosti za porušenje zidu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00065768
SPZ člen 8, 48. OZ člen 190.
zahtevek za vračilo vlaganj v nepremičnino - verzijski zahtevek - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj - skupno premoženje bivših zakoncev - zakonska domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Institut povečanja vrednosti nepremičnine, ki je urejen v 48. členu SPZ, je povezan z načelom o povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit), ki ima vse značilnosti pravnega pravila. Splošno pravno pravilo pove, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. To pomeni, da vsaka prirast pripade lastniku nepremičnine, medtem ko graditelj (prikrajšani) pridobi v razmerju do lastnika nepremičnine obogatitveni (verzijski) zahtevek, ki se presoja po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ).
Višina vlaganj (denarnih sredstev in dela) po stališču sodne prakse ni nujno enaka povečani vrednosti nepremičnine, zato je lastnik nepremičnine lahko neupravičeno obogaten le za toliko, kolikor se je predmetni nepremičnini zaradi vlaganj graditelja povečala vrednost. Povečanje vrednosti nepremičnine ni nujno sorazmerno stroškom vlaganj v tujo nepremičnino. Vrednost dosežene koristi pri obogatenemu predstavlja le povečana vrednost nepremičnine. To pomeni, da se obogatitev kot merilo restitucijske obveznosti razlaga v pomenu rezultata, ki ga je določeno ravnanje prikrajšanega povzročilo v premoženju obogatenega.
Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj šteje, da ni razlogov za odstop od zakonske domneve enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju in da vsakemu od zakoncev pripada njegova polovica. Resda ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni matematična operacija, vendar pa tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje upoštevalo njen vložek posebnega premoženja, ki ga je vložila v gradnjo in ali je ta vrednostno primerljiv s pomočjo, ki so jo bivšemu možu nudili njegova družina in prijatelji.
mejni spor - predlog za sodno ureditev meje - sporni mejni svet - močnejša pravica - izdelava elaborata - načelo kontradiktornosti
V skladu z določilom prvega odstavka 77. člena SPZ sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice v primeru, če je vrednost spornega mejnega prostora nižja od vrednosti 4.000 EUR, tudi v primeru, če udeleženci ne soglašajo z določitvijo meje na podlagi močnejše pravice. Kriterijev za določitev sporne meje sodišče ne more izbirati v poljubnem vrstnem redu, ampak si mora prizadevati, da mejni spor reši najprej na podlagi kriterija močnejše pravice. Šele če to ni mogoče, mejo uredi po zadnji mirni posesti, šele na koncu pa lahko uporabi kriterij pravične ocene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00066606
ZPP člen 76, 76/3, 202. SPZ člen 67, 67/8, 68, 105, 105/4, 117, 118. SZ-1 člen 25, 25/1, 25a, 25a/1, 25a/1-13, 30, 48, 48/2.
sposobnost biti stranka - priznanje lastnosti stranke v postopku - skupnost etažnih lastnikov kot stranka postopka - skupnost etažnih lastnikov - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - ugotovitev solastninske pravice - lastninska pravica na skupnih delih - sosporniška intervencija - dopustitev intervencije - splošni skupni del - razpolaganje s skupnim delom stavbe - posel rednega upravljanja - dostop do sodnega varstva
Namen dopolnjene zakonske ureditve (13. točka prvega odstavka 25.a člena SZ-1) je v določitvi zakonskega okvira, v katerem bo skupnost oseb, ki jih povezuje (le) lastništvo etažnih enot v isti zgradbi in ki so zaradi tega neogibno soodvisne pri izvrševanju solastninskih upravičenj glede skupnih delov zgradbe, lahko dejansko delovala in bila sposobna urejati skupne zadeve. Med njimi so tudi take, ki terjajo izvedbo sodnih (in drugih) postopkov.
Priznanje sposobnosti biti stranka skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov je ustrezen način za izvršitev sklepa etažnih lastnikov o uveljavitvi sodnega varstva v obravnavani zadevi. Skupnost ima lastnosti, ki jo približujejo pravnim osebam in ki so po stališču teorije pomembne za presojo, ali naj se ji podeli sposobnost biti stranka. Je trajna (dokler obstaja stavba z več etažnimi lastniki); ima svoje organe in predviden postopek sprejemanja odločitev; zastopnik je vezan na navodila, sprejeta po tako predvidenem postopku; stroškovno breme je razporejeno med vse, ki imajo potencialno korist od sodne odločbe, toženec pa ima razumne možnosti za izterjavo morebitne stroškovne terjatve iz takega spora.
LASTNINJENJE - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00065758
ZLNDL člen 5, 5/1. ZLPP člen 1, 4, 4/1, 44, 44/1, 44/2. OZ člen 59, 59/2.
družbena lastnina - lastninjenje družbenega premoženja - prenos pravice uporabe družbene lastnine - izvenknjižni prenos pravice uporabe - prodajna pogodba - sklenitev pogodbe pod odložnim pogojem - predhodno soglasje agencije - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - pridobitev lastninske pravice z lastninjenjem po ZLPP - prehodne in končne določbe ZLPP - posest - nepremičnine pravnih oseb javnega prava
Nepremičnine pravne osebe, ki se je lastninila po ZLPP, so se olastninile po ZLNDL. Šele po ZLNDL je lahko preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pred tem pravico uporabe.
Odložni pogoj, pod katerim je bila sklenjena sporna pogodba, se je izpolnil z dnem lastninskega preoblikovanja toženke in je pogodba tedaj začela učinkovati od trenutka sklenitve dalje. Po drugem odstavku 44. člena ZLPP je predhodno soglasje potrebno, vse dokler se podjetje lastninsko ne preoblikuje. Z lastninskim preoblikovanjem je pogoj soglasja odpadel. Prenehala je vezanost začetka učinkovanja pogodbe na izdajo soglasja agencije.
Pri presoji konkretnega posestnega stanja je treba upoštevati tudi pravni status pravdnih strank. Ni sporno, da je bila pravna prednica oziroma toženka organizirana v obliki podjetja, pravni prednik tožnice pa je bil občinski organ oziroma je tožnica kot njena pravna naslednica, občina. Posest nepremičnine, ki je v lasti občine kot osebe javnega prava, ki deluje v javnem interesu in jo po njeni volji lahko uporablja vsakdo, navzven ni enako vidna in izključujoča, kot posest pravne ali fizične osebe, ki jo v naravi uporablja zaključen krog ljudi. Tudi takšna vrsta izvajanja posesti javnega subjekta (javno parkirišče), je eden izmed možnih načinov posesti. Element izključujoče posesti pa se kaže v možnosti spremembe režima uporabe nepremičnine v naravi.
javno dobro - posestno varstvo - vzpostavitev prejšnjega stanja - zloraba pravice - razlogi o neodločilnih dejstvih
Na javnem dobru ni mogoče pridobiti posesti, zaradi česar je izključeno tudi posestno varstvo. Rezultat uresničitve pravice do posestnega varstva je namreč v vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja. S tem je zadovoljeno načelu kontinuitete posesti, saj je po uresničitvi pravice do posestnega varstva posest takšna, kakršna je bila pred motenjem. Če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje, ostane posest brez zaščite. Tožeča stranka zaradi spremenjenega statusa nepremičnine zato nima več pravice, da vzpostavi dejansko oblast nad nepremičnino, kakršna ji je bila odvzeta.
motenje posesti - tožba zaradi motenja posesti - sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti - samovoljna sprememba načina izvrševanja posesti - parkiranje - posest nad parkiriščem - poseg v obstoječe posestno stanje - bistveno oteženo izvrševanje soposesti - izvrševanje soposesti na skupnem delu
Ker ima tožnica kljub stebričkom dovolj prostora in lahko brez bistvenih težav parkira na parkirnem mestu, manevrira z vozilom, odpira vrata ter natovarja stvari, morebiten dodaten manever pri parkiranju na vrisano parkirno mesto ne predstavlja znatne spremembe v dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Gre za neznatno spremembo, ki nima praktičnega pomena in ne ovira izvrševanja posesti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, vsake spremembe dejanskega stanja še ni mogoče okvalificirati za dejanje, ki bi terjalo posestno varstvo v luči 33. člena SPZ, četudi gre pri postavitvi ovire za ravnanje brez pooblastila etažnih lastnikov. Tudi odločbe, ki jo omenja pritožba (VSL I Cp 1233/2017), ni mogoče razumeti tako, da vsaka minimalna sprememba dejanskega ali posestnega stanja že vodi v ugoditev zahtevku, temveč pravno varstvo upravičuje le tisto dejanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti.