Četudi je prišlo do delitve stavb okrog dvorišča, je bila parcela 46/1, ki je predstavljala dvorišče, namenjena enaki uporabi vseh lastnic, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da je dvorišče delilo različno lastninsko usodo kot preostali deli obravnavanega kompleksa v lasti družine D.
Pritožba utemeljeno opozarja, da ne gre za isti stranki.
Subjektivna identiteta (istovetnost strank) ni podana, ker etažni lastnik in skupnost etažnih lastnikov (ki ji je bila podeljena sposobnost biti stranka v pravdnem postopku) v konkretnem primeru ne predstavljala iste stranke, in sicer niti v procesnem niti v materialnem smislu.
Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.
Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.
Golo dejstvo lastništva enega izmed stanovanj v sporni stavbi samo po sebi še ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve. Za izpolnitev predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ bi moral predlagatelj izkazati verjetnost obstoja terjatve po tožbenem zahtevku, torej da je oziroma bo njegov zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sklepa etažnih lastnikov (verjetno) utemeljen, ker sklep ni bil oziroma ne bo sprejet z ustrezno večino glasov etažnih lastnikov.
Tožnica lahko vknjižbo izbrisa na parcelah, ki so nastale s parcelacijo po pravnomočnosti sodbe, doseže s pravnomočno sodbo, čeprav je v njej navedena parcela, kakršna je bila v času pravnomočnosti sodbe, torej pred parcelacijo.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 77. člena SPZ ter svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke.
Gre za motilno dejanje, ki terja posredovanje sodišča. Tožnica opravlja transportno dejavnost, zaprtost njenega parkirišča pa grobo posega v njen dosedanji način izvrševanja posesti.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka izkazala javno rabo sporne nepremičnine v času pred lastninjenjem zemljišč. Parcela 000 po ugotovitvah izvedenca v naravi ni bila v javni funkciji vsaj od leta 1938, pravno pa od leta 1987. Odločba nasprotne udeleženke z 20. 8. 2020, na podlagi katere je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba javnega dobra lokalnega pomena in lastninska pravica Mestne občine X. zato ne pomeni, da je parcela imela funkcijo javnega dobra pred nastankom lastninjenja družbenih zemljišč, kar bi lahko predstavljalo oviro za lastninjenje po ZLNDL.
Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.
Pri presoji vsebine pojasnilne dolžnosti ne gre za retroaktivnost oz. uporabo kasnejšega ZPotK-2, ampak gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče je torej le napolnilno pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (oz. bi moral ravnati) dober strokovnjak.
Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, kot tudi za njihove pravne posledice, torej nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
Drži, da SPZ ne predpisuje obveznih sestavin zapisnika sestanka etažnih lastnikov, vendar pa določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. Za podelitev veljavnega pooblastila za sklenitev pogodbe o upravljanju, kot posla rednega upravljanja, bi torej morali glasovati etažni lastniki, ki imajo skupaj več kot polovico solastniških deležev.
Glede na določbe SPZ ni nujno, da so ti podatki razvidni iz liste prisotnih (kot to določa Stanovanjski zakon), bistveno je, da je mogoče preveriti, ali je bil sklep veljavno (torej z zadostno večino) sprejet.
Tema obravnavanja v posestnem sporu je omejena. Sodišče v postopku obravnava zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Da bo podano motenje posesti, mora tako biti podana sprememba dejanskega stanja, ki ima za stranko, ki zahteva pravno varstvo, poleg pravnega tudi ekonomski in praktični pomen. Bistvo vsake motenjske pravde je dajatveni zahtevek in sicer vzpostavitev prejšnjega stanja, saj je posestnik zainteresiran, da posestno stanje traja kar najdalj, da lahko pridobiva ekonomske koristi od stvari, ki jih ima v posesti. Če tožnik v motenjski pravdi tožbenega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja sploh ne postavi, potem potrebe za varstvo v motenjski pravdi ni izkazal in je odločitev sodišča, ki je tožbo zavrglo, pravilna.
Res se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Gre le za pomožni pravili, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pri razlagi pogodbe, za kateri ni potrebno, da bi ju tožena stranka izrecno uveljavljala, ker gre za materialnopravni pravili, v skladu s katerimi je treba razlagati pogodbena določila.
Višje sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila frizerska oprema pritiklina frizerskega salona v smislu prvega odstavka 16. člena SPZ. Vendar pa tožena stranka ni vzela v najem frizerskega salona, temveč poslovni prostor. Poslovni prostor se lahko uporablja za različne namene in se tudi je. Pred toženo stranko je bila v tem prostoru pekarna, po njegovem odhodu pa pisarna. Ne gre torej za poslovni prostor z le eno namembnostjo - opravljanje frizerskih storitev. Poslovni prostor torej funkcionira ne glede na to opremo, saj je njegova gospodarska raba raznolika. To pa pokaže, da frizerska oprema ni predstavljala niti pritikline poslovnega prostora in zato tudi iz tega razloga lastninska pravica na njej ni mogla preiti na tožečo stranko. Pri tem je sicer res, da tožena stranka ni uveljavljala izrecno, da ne gre za pritiklino, vendar je ves čas trdila, da lastninska pravica na nobeni podlagi ni prešla na tožečo stranko, kar je moralo sodišče prve stopnje presojati z vseh upoštevnih materialnopravnih vidikov, kar je tudi storilo, pri tem pa ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke.