Ker ugotovitev o redni rabi zajema celotno obdobje od izgradnje stavbe dalje in ker je redna raba po obsegu skladna tudi z urbanističnimi smernicami v obdobju ob in po izgradnji stavbe, je neutemeljena pritožbena graja, da odločitev temelji le na sedanjih potrebah stavbe in njenih etažnih lastnikov.
Do posega v lastninsko pravico nasprotne udeleženke, ki je bila vknjižena le formalno, dejansko pa zaradi prodaje stanovanj in posledičnega prenosa pravice do uporabe funkcionalnega zemljišča na kupce stanovanj te pravice več ni imela, ni moglo priti.
Po petem odstavku 70. člena SPZ sta glede prevzemne prednosti solastnika pomembna še kriterija dosedanjega načina rabe stvari in potreb posameznega solastnika. Glede slednjega je sodišče pravilno ugotovilo, da je položaj udeležencev izenačen, saj nihče od njiju posameznega dela ne potrebuje nujno za reševanje stanovanjskega vprašanja, čemur je posamezni del v etažni lastnini primarno namenjen. Zato je v zadevi ključno, kakšna je bila dosedanja dejanska raba stvari in s tem povezana potreba solastnikov po ohranitvi lastniškega položaja.
Sodišče je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč (24. do 36. člen SPZ). Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ni upoštevalo pravice do posesti in posestničine dobrovernosti.
Dejstvo, da tožnik v zadnjih letih ne prebiva več stalno v hiši na zemljišču, do katerega zahteva ugotovitev služnosti, ne preprečuje ugotovitve priposestvovanja služnosti. Prav tako ne dejstvo, da ima lastnik do nepremičnine še kak drug dostop. Služnost nastane že s samo izpolnitvijo zakonskih pogojev za njeno priposestvovanje.
Iz izreka mora biti jasno razvidno, na katerem delu spornega dvorišča je prišlo do motenja posesti in na katerem delu spornega dvorišča toženci ne smejo parkirati svojih vozil. Tako kot je izrek izpodbijanega sklepa v II. (in III.) točki formuliran sedaj, se nanaša na celotni nezazidani del tlakovanega dvorišča, kar pa je najmanj v nasprotju z ugotovijo sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je druga toženka svoje vozilo (redno) parkirala ob slivi.
Vrsta sodnega varstva posesti je odvisna od načina motenja. V obravnavnem primeru vzpostavitev prejšnjega stanja s ponovno zasaditvijo vinograda ne bi pomenila ustreznega načina posestnega varstva. Toženci so namreč odstranili približno 25 let star vinograd v rodni dobi, zato z zasaditvijo nove trte prejšnjega dejanskega stanja ne bi bilo mogoče vzpostaviti. Tožnik je zato lahko s tožbo zahteval le prepoved nadaljnjih posegov v svojo posest sporne nepremičnine. Predmet tožnikove posesti je bila sporna nepremičnina oziroma parcela, medtem ko sta vinograd in poznejša setev druge kulture pomenila način rabe oziroma izvrševanja posesti. Sprememba načina obdelave zato sama po sebi ne pomeni nastanka nove posesti.
Predlagatelj postopka bi moral v primeru, ko je Republika Slovenija eden od nasprotnih udeležencev, sprožiti predhodni postopek, čeprav se spornega razmerja ne da rešiti parcialno, k sprožitvi predhodnega postopka zoper ostale, pa ni zavezan. Mejo je namreč treba označiti s trajnimi mejnimi znamenji, to pa je, če meja nedopustno odstopa od meje po podatkih katastra, mogoče le v sodnem postopku za ureditev meje. Predhodni postopek torej sodišča in države ne bi razbremenil, ampak bi postopek le podaljšal in podražil - to pa je v očitnem nasprotju z namenom 27. člena ZDOdv.
Sama okoliščina napačne oziroma preuranjene potrditve pravnomočnosti še ne omogoča sklepa, da so zaradi nje brez pravnega učinka vsi pozneje izdani akti v izvršilnem postopku.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vtoževani zahtevek ni aktivno (stvarno) legitimiran, je iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, materialnopravno pravilna. Podlago ima v neprerekani (in tudi sicer dokazani) trditvi toženke, da je tožnik na svojem solastnem deležu nepremičnine, ki jo sicer uporablja toženka, v korist svojega sina A. A. vknjižil užitek s pravico do oddajanja tega deleža v najem.
Dolžnika sta v notarskem zapisu soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo, pri čemer iz 4. in 5. člena izhaja, da izrecno soglašata in priznavata tej listini pravno naravo izvršilnega naslova, v smislu ZN, 20.a člena ZIZ in 142. člena SPZ. Upnik zatrjuje predčasno zapadlost obveznosti iz naslova posojila, torej da zapadlost terjatve posojila ni odvisna od poteka roka, ker je dolžnik zamujal s plačilom dolgovanega zneska dvanajstega obroka. Dolžnika ne prerekata dejstva, da je prišlo do zamude s plačilom dvanajstega obroka, ki je zapadel 3. 10. 2025. Ker torej dvanajsti obrok ni bil v celoti poravnan do 3. 10. 2025, je zamuda s plačilom dvanajstega obroka nastopila 4. 10. 2025, s tem pa je bil upnik upravičen razdreti pogodbo tako, da je odstopil od pogodbe z dnem 6. 10. 2025 in dolžniku priporočeno po pošti poslal izjavo o zapadlosti. Bistveno je, da je upnik dokazal oddajo izjave o zapadlosti dolžniku priporočeno po pošti. Ni bilo torej potrebno, da bi bila vročitev dolžniku izkazana s podpisano povratnico, saj je treba zagotoviti varstvo pravnega položaja tistih upnikov, katerih dolžniki se izogibajo prejemu pošiljk. Za oddajno teorijo so se pogodbene stranke tudi izrecno dogovorile v 2. členu posojilne pogodbe.
V izvršilnem postopku velja zahteva po obrazloženosti ugovora, ki je posledica dejstva, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki je dolžnik ni prostovoljno poravnal. Navedeno pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer morajo biti ugovorne navedbe v zadostni meri konkretizirane in dokazno podprte.
Odločitev v navedeni pravdi ne pomeni odločitve o že obstoječi lastninski pravici prve toženke, od katere bi bila odvisna odločitev v predmetnem postopku, temveč o pravnem razmerju, na podlagi katerega bi lahko do spremembe sedanjega lastninskopravnega položaja prišlo šele v prihodnosti. Takšno vprašanje pa ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP.
Vsak poseg v lastninsko pravico še ne pomeni nujno protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo ter je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi zatrjevano dolgoletno uporabo spornega dela nepremičnine kot ceste ter trditve tožencev o dogovoru, zaradi katerega naj prva toženka ob nakupu nepremičnine ne bi uveljavljala predkupne pravice, tožnika pa naj bi se v zameno zavezala sporni del nepremičnine nanjo brezplačno prenesti.
Ker v obravnavani zadevi toženka ni zatrjevala, da zaradi spremembe lastništva zapornice nima več v posesti oziroma da njena varnostna služba ne upravlja več z njo, je sodišče prve stopnje ugovor toženke, da zaradi spremembe lastništva izvršitev sklepa ne bo možna, pravilno zavrnilo.
Bodoča verjetna raba zemljišč ni eden od relevantnih kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča po 43. členu ZVEtL-1.
Skupne dovozne ceste in poti v soseskah, ki imajo značaja javne ceste in poti, so eden najbolj tipičnih primerov skupnih pripadajočih zemljišč. Takšnih dovoznih cest in poti že po naravi stvarni ni mogoče razdeliti po prostem preudarku, kajti s tem bi bila povsem izničena njihova bistvena (povezovalna) funkcija.
Učinki dovoljenega zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini trajajo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in po vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi, ki jo zemljiškoknjižno sodišče izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe. Če je bila zastavna pravica vknjižena pri nepremičnini, za katero tretji utemeljeno trdi, da (delno ali v celoti) ni v lasti dolžnika, ki je bil ob dovolitvi zavarovanja sicer kot njen lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, ampak v lasti tretjega (ali da ima tretji na tej nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), dovolitev zavarovanja in na tej podlagi vknjižena zastavna pravica, vse dokler je takšna zastavna pravica vknjižena, neutemeljeno posegata v lastninsko pravico tretjega. Tretji pa lahko (brez sodelovanja upnika) prenehanje nedopustnega posega na svojo nepremičnino in izbris vknjižene zastavne pravice doseže le na podlagi sklepa sodišča, ki je izdalo sklep o zavarovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo.
Izdajo sklepa, s katerim sodišče razveljavi opravljeno dejanje zavarovanja (tj. vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini), lahko tretji v postopku zavarovanja doseže le na podlagi ugovora tretjega, če sodišče takemu ugovoru ugodi, oziroma, v primeru zavrnitve ugovora, na podlagi sodbe, izdane v postopku za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, s katero pravdno sodišče pravnomočno ugotovi, da zavarovanje z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki še ni končano, ni dopustno. Izdaje takšne sodbe tretji brez predhodne odločitve o zavrnitvi ugovora tretjega v postopku zavarovanja ne more izposlovati, saj je pravnomočen sklep o zavrnitvi ugovora tretjega procesna predpostavka za dopustnost tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tretji pa dejstva, da je bila zastavna pravica na podlagi sklepa sodišča vknjižena na nepremičnini, ki je bila že ob vknjižbi v lasti tretjega (oziroma da je imel tretji že ob vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), in da zato vknjižba zastavne pravice na nepremičnini ne bi smela biti dovoljena, tudi ne more uspešno uveljavljati v postopku z izbrisno tožbo (243.-245. člen ZZK-1), saj ta za takšen primer ni predvidena.
Glede na pojasnjeno se stališče, da konec postopka zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini v smislu drugega odstavka 64. člena v zvezi z 239. členom ZIZ nastopi že s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju oziroma s pravnomočnostjo vknjižbe zastavne pravice pri nepremičnini v zemljiški knjigi, izkaže za preozko. Ob takšni razlagi, v skladu s katero bi tretji ugovor tretjega lahko vložil (in tudi razveljavitev opravljenega dejanja zavarovanja na podlagi sodbe, s katero je ugotovljeno, da zavarovanje z zastavno pravico na določeni nepremičnini ni dopustno, lahko dosegel) le v relativno kratkem času do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju oziroma do pravnomočnosti zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini in na njegovi podlagi izvedene vknjižbe, bi bil tretji v bistvenem onemogočen pri uveljavljanju sodnega varstva zoper (še vedno trajajoči) neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico. S tem pa bi bilo nedopustno poseženo v njegove ustavno varovane pravice iz 23. in 33. člena Ustave.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
Namestitev toženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča je šteti za primeren ukrep, saj vzpostavlja mirno in varno sobivanje v večstanovanjski stavbi, ker do kršitev sosedskega sožitja s strani toženca ne bo več prihajalo. Hkrati pa gre za manj skrajen ukrep, saj toženec obdrži svojo lastnino.
Sodišče prve stopnje je v postopku za izdajo začasne odredbe izdalo regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, katere predpostavka je, da se predlog(i) prekrivajo s tožbenim zahtevkom v glavni stvari. Gre torej za pravni institut, ki vnaprej, vendar začasno, uredi isto pravno razmerje, o katerem se bo dokončno odločilo v postopku v glavni stvari.
Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe v postopku zaradi motenja posesti. V skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ je prva izmed kumulativnih predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Obstoj takšne "terjatev" (pravice materialnega prava) se mora presojati v skladu z materialnopravnimi predpostavkami, ki so določene zanjo, le dokazni standard je nižji (izkazanost).
Za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi se uporablja t. i. dinamični princip, ki pomeni ugotavljanje neposredne namembnosti zemljišča stavbi skozi celotno obdobje obstoja stavbe v času, ko je bilo zemljišče v družbeni lastnini (torej do olastninjenja). V tem času se je obseg pripadajočega zemljišča k stavbi spreminjal. Obseg pripadajočega zemljišča, ki so ga lastniki stavbe dejansko olastninili, pa je tisti, ki je veljal ob uveljavitvi ZLNDL, in ne nujno tisti, ki je obstajal ob izgradnji stavbe.
Sodišče svoje odločitve glede stvarne legitimacije ne more sprejeti na podlagi dejstev, ki niso del postopka. Za tista dejstva ki pa so del postopka, torej dejstva, ki sta jih stranki v postopku navedli, pa mora sodišče vedno opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni načela nobena stranka.
Pri užitku gre za obliko omejitve lastninske pravice, s katero lastnik na užitkarja prenese del svojih lastninskih upravičenj, lastnik pa po prenosu ne more več rabiti in uživati stvari, če je takšno upravičenje prenesel na užitkarja. Gre za izpodbojno domnevo, da je tožnik z ustanovitvijo užitka v celoti prenesel upravičenje do rabe in uživanja njegovega dela nepremičnine (vključno s pravico do oddajanja v najem) na svojega sina. Trditveno in dokazno breme glede nasprotnega je tako na tožniku, ki pa le-tega ni uspel dokazati, saj se do teh navedb sploh ni opredelil.
Sklep etažnih lastnikov o poseku dveh iglavcev ni moč avtomatično šteti za posel rednega upravljanja. Presoja, za kakšen posel gre, je odvisna od vseh okoliščin konkretnega posega v prostor (stanja dreves, vzroka poseka, vpliva dreves in njunega poseka na bivanje stanovalcev in stavbo kot celoto, vplivu poseka na preostala drevesa ob stavbi, zamenjavi posekanih dreves z mladimi drevesi ...).