Dediči po določbi 145. člena tega ZD v okviru dediščinske skupnosti zapuščino upravljajo in razpolagajo skupno in soglasno, če soglasja vseh ni, kot v tem primeru, lahko sodišče v zapuščinskem postopku na zahtevo kateregakoli od sodedičev postavi upravitelja, ki z dediščino upravlja za vse (prim. 145. člen ZD). Zato je razlaga, da lahko glede na določbo 100. člena SPZ vsak od sodedičev uspešno uveljavi vrnitveni oziroma izpraznitveni zahtevek, napačna, saj se temu sodediči protivijo.
Na podlagi zgornjih dejanskih ugotovitev v postopku in stališča, da gre prvenstveno za stvarno služnost namenjeno opravljanju podjema določene pravne osebe, je sodišče prve stopnje presodilo, da je nepravo stvarno služnost mogoče ustanoviti za nedoločen čas.
Zaradi nacionalizacije je bil tek priposestvovalne dobe (ki se do nacionalizacije ni iztekla) prekinjen in je ob denacionalizaciji priposestvovalna doba začela teči znova. V obravnavanem primeru, ko bi bila uporaba prehoda skozi vežo lahko zaznana le, če bi toženki tožnico pri tem "zalotili", ni mogoče zavzeti stališča, da je bila posest tožnice navzven vidna. Toženki glede uporabe prehodne veže s strani tožnice nista imeli raziskovalne dolžnosti, ker za njeno uporabo nista vedeli vse do leta 2018, ko je tožnica sama kontaktirala toženki zaradi menjave ključavnice. Tožnica bi do takrat že morala poskrbeti za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo; dejstvo, da tega ni storila, pa ne sme biti v škodo toženkama, ki sta lastninsko pravico pridobili v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo.