Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Dolžnika sta v notarskem zapisu soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo, pri čemer iz 4. in 5. člena izhaja, da izrecno soglašata in priznavata tej listini pravno naravo izvršilnega naslova, v smislu ZN, 20.a člena ZIZ in 142. člena SPZ. Upnik zatrjuje predčasno zapadlost obveznosti iz naslova posojila, torej da zapadlost terjatve posojila ni odvisna od poteka roka, ker je dolžnik zamujal s plačilom dolgovanega zneska dvanajstega obroka. Dolžnika ne prerekata dejstva, da je prišlo do zamude s plačilom dvanajstega obroka, ki je zapadel 3. 10. 2025. Ker torej dvanajsti obrok ni bil v celoti poravnan do 3. 10. 2025, je zamuda s plačilom dvanajstega obroka nastopila 4. 10. 2025, s tem pa je bil upnik upravičen razdreti pogodbo tako, da je odstopil od pogodbe z dnem 6. 10. 2025 in dolžniku priporočeno po pošti poslal izjavo o zapadlosti. Bistveno je, da je upnik dokazal oddajo izjave o zapadlosti dolžniku priporočeno po pošti. Ni bilo torej potrebno, da bi bila vročitev dolžniku izkazana s podpisano povratnico, saj je treba zagotoviti varstvo pravnega položaja tistih upnikov, katerih dolžniki se izogibajo prejemu pošiljk. Za oddajno teorijo so se pogodbene stranke tudi izrecno dogovorile v 2. členu posojilne pogodbe.
V izvršilnem postopku velja zahteva po obrazloženosti ugovora, ki je posledica dejstva, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki je dolžnik ni prostovoljno poravnal. Navedeno pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer morajo biti ugovorne navedbe v zadostni meri konkretizirane in dokazno podprte.
Učinki dovoljenega zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini trajajo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in po vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi, ki jo zemljiškoknjižno sodišče izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe. Če je bila zastavna pravica vknjižena pri nepremičnini, za katero tretji utemeljeno trdi, da (delno ali v celoti) ni v lasti dolžnika, ki je bil ob dovolitvi zavarovanja sicer kot njen lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, ampak v lasti tretjega (ali da ima tretji na tej nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), dovolitev zavarovanja in na tej podlagi vknjižena zastavna pravica, vse dokler je takšna zastavna pravica vknjižena, neutemeljeno posegata v lastninsko pravico tretjega. Tretji pa lahko (brez sodelovanja upnika) prenehanje nedopustnega posega na svojo nepremičnino in izbris vknjižene zastavne pravice doseže le na podlagi sklepa sodišča, ki je izdalo sklep o zavarovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo.
Izdajo sklepa, s katerim sodišče razveljavi opravljeno dejanje zavarovanja (tj. vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini), lahko tretji v postopku zavarovanja doseže le na podlagi ugovora tretjega, če sodišče takemu ugovoru ugodi, oziroma, v primeru zavrnitve ugovora, na podlagi sodbe, izdane v postopku za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, s katero pravdno sodišče pravnomočno ugotovi, da zavarovanje z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki še ni končano, ni dopustno. Izdaje takšne sodbe tretji brez predhodne odločitve o zavrnitvi ugovora tretjega v postopku zavarovanja ne more izposlovati, saj je pravnomočen sklep o zavrnitvi ugovora tretjega procesna predpostavka za dopustnost tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tretji pa dejstva, da je bila zastavna pravica na podlagi sklepa sodišča vknjižena na nepremičnini, ki je bila že ob vknjižbi v lasti tretjega (oziroma da je imel tretji že ob vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), in da zato vknjižba zastavne pravice na nepremičnini ne bi smela biti dovoljena, tudi ne more uspešno uveljavljati v postopku z izbrisno tožbo (243.-245. člen ZZK-1), saj ta za takšen primer ni predvidena.
Glede na pojasnjeno se stališče, da konec postopka zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini v smislu drugega odstavka 64. člena v zvezi z 239. členom ZIZ nastopi že s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju oziroma s pravnomočnostjo vknjižbe zastavne pravice pri nepremičnini v zemljiški knjigi, izkaže za preozko. Ob takšni razlagi, v skladu s katero bi tretji ugovor tretjega lahko vložil (in tudi razveljavitev opravljenega dejanja zavarovanja na podlagi sodbe, s katero je ugotovljeno, da zavarovanje z zastavno pravico na določeni nepremičnini ni dopustno, lahko dosegel) le v relativno kratkem času do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju oziroma do pravnomočnosti zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini in na njegovi podlagi izvedene vknjižbe, bi bil tretji v bistvenem onemogočen pri uveljavljanju sodnega varstva zoper (še vedno trajajoči) neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico. S tem pa bi bilo nedopustno poseženo v njegove ustavno varovane pravice iz 23. in 33. člena Ustave.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
Sodišče svoje odločitve glede stvarne legitimacije ne more sprejeti na podlagi dejstev, ki niso del postopka. Za tista dejstva ki pa so del postopka, torej dejstva, ki sta jih stranki v postopku navedli, pa mora sodišče vedno opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni načela nobena stranka.
Pri užitku gre za obliko omejitve lastninske pravice, s katero lastnik na užitkarja prenese del svojih lastninskih upravičenj, lastnik pa po prenosu ne more več rabiti in uživati stvari, če je takšno upravičenje prenesel na užitkarja. Gre za izpodbojno domnevo, da je tožnik z ustanovitvijo užitka v celoti prenesel upravičenje do rabe in uživanja njegovega dela nepremičnine (vključno s pravico do oddajanja v najem) na svojega sina. Trditveno in dokazno breme glede nasprotnega je tako na tožniku, ki pa le-tega ni uspel dokazati, saj se do teh navedb sploh ni opredelil.
Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest (iii) skozi celotno priposestvovalno dobo.
V tožbi tožnica zatrjuje, da je že iz fotografij razvidno, da so robniki postavljeni v razmiku približno 30 cm, da so nepovozni in da iz tal štrlijo okoli 5 cm. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključuje, da bi se tožnica ob uporabi povprečne skrbnosti mogla in morala zavedati, da takšna ovira onemogoča uporabo poti za vožnjo s traktorjem in drugo kmetijsko mehanizacijo. Za zaznavo takšnega dejstva ni potrebno posebno strokovno znanje, saj je ovira očitna in vidna že na fotografijah. Da gre tako pri robnikih kot pri brežini za oviro na poti, lahko zazna tudi nekdo, ki ne vozi traktorja. Tožnica je bila že pred postavitvijo spornih robnikov seznanjena, da vožnje s traktorjem zaradi pričetih del na toženkinih nepremičninah niso možne oziroma so otežene. Zato je lahko sklepala - kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - da bo zaradi novo postavljenih ovir vožnja onemogočena. Od tožnice kot povprečno skrbne osebe se pričakuje, da čim prej preveri, ali takšno (novo) stanje ovira oziroma onemogoča izvrševanje njene posesti, predvsem vožnje s traktorjem.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe ne zahteva ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba, saj s slednjo zahteva zgolj odstranitev ključa iz ključavnice. V kolikor bi sodišče prve stopnje sedanjemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, bi tožnik preko nje dobil več (čeprav le začasno), kot bi sicer lahko dobil s končno odločitvijo v sporu o motenju posesti.
Ureditvene začasne odredbe so namenjene izjemnim in nujnim primerom, zato je treba k njihovi izdaji pristopati restriktivno. To še posebej velja v sporih zaradi motenja posesti, ki se obravnavajo prednostno in že sami po sebi zagotavljajo provizorično sodno varstvo. Izdaja začasne odredbe je v takšnih sporih upravičena le, če upniku brez takojšnjega sodnega varstva - kljub pričakovano hitremu zaključku postopka - grozi nastanek takšne škode oziroma tako hudih negativnih posledic, da morebitni kasnejši uspeh v pravdi zanj ne bi imel več nobenega dejanskega pomena.
Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi, da za pridobitev pravice uporabe ni odločilno, ali je pravni prednik tožnice za zemljišče plačal nadomestilo, saj po tedaj veljavni zakonodaji plačilo nadomestila ni bilo pogoj za pridobitev pravice uporabe.
Enkratna izvedba del (ukrepov) za sanacijo škode, ki jo je povzročila tožeča stranka, opravljena po opominu/pozivu tožene stranke, ne predstavlja pravno upoštevne soposesti ograje.
Zakon nadaljevanja najema poslovnih prostorov v primeru, ko ta poslovni prostor pridobi tretja oseba, predvideva le v določenih primerih. Tožnik je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem; z najemodajalcem ni sklenil niti prodajne pogodbe niti kakšnega drugega pravnega posla, na podlagi katerega bi lastninsko pravico pridobil od najemodajalca.
Predlagateljica pa je v pritožbi opozorila še, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ima parcela predlagateljice, zgolj zaradi neposrednega stika z eno od parcel v lasti občine, zagotovljen dostop do javne ceste in zato po 88. členu SPZ ni pogojev za določitev nujne poti.
Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.
Etažni lastniki niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih, skladno z določbo 116. člena SPZ. Z njo etažni lastniki uredijo zlasti opredelitev stroškov in obveznosti, ki jih bremenijo, če se ti ne plačujejo sorazmerno s solastniškimi deleži, uredijo način uporabe skupnih delov, njegov namen in način upravljanja. Ker pa se o tem niso posebej dogovorili, je za urejanje razmerij (in plačilo stroškov) v zvezi s skupnimi površinami in stroški, ki se nanašajo na celotno sosesko, treba uporabiti določbo 115. člena SPZ, ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem.
Stališče sodišča prve stopnje, da ureditvene začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je materialnopravno zmotno in temelji na starejši sodni praksi. Iz navedene določbe izhaja, da mora upnik verjetno izkazati eno izmed alternativno določenih predpostavk za izdajo začasne odredbe, zato uporaba pogoja iz tretje alineje ni izključena zgolj zaradi narave ureditvene začasne odredbe.
Prestroga in neživljenjska je zato razlaga zakonskih določb o varstvu etažne lastnine v izpodbijani sodbi, po kateri je varovana sleherna sprememba zunanjega videza stavbe, ki predstavlja njen predmet. V trku dveh enakovrednih medsebojno izključujočih se (absolutnih) lastninskih pravic po 33. členu Ustave mora sodišče na podlagi zahtev iz 15. člena Ustave med njimi vedno znova vzpostavljati ravnotežje, oziroma vsakič znova odločati, kateri izmed njih v konkretnem primeru ponuditi prednost.
Služnost stanovanja tožnikovemu bratu daje pravico rabiti predmetno stanovanje za svoje potrebe in potrebe članov svoje družine, ne pa tudi oddajati stanovanja v najem tožencu brez tožnikovega soglasja. Lastnik stanovanja je namreč tožnik, ki s strani toženca ni dolžan trpeti posegov v svojo lastninsko pravico.
Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico in s tem praviloma tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej vsaj hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam. Ni nepomembno, ali stanovanje uporablja ena ali več oseb, saj število stanovalcev neposredno vpliva na obrabo stanovanja, torej na spreminjanje (slabšanje) njegove substance, kar tudi pomeni prikrajšanje.
Ocena vrednosti tržne najemnine ni nek matematični izračun, temveč ocena, hipotetični približek, in tudi izvedenska mnenja več izvedencev glede iste nepremičnine ne bodo popolnoma enaka, kar pa še ne pomeni, da je izvedensko mnenje nepravilno oziroma da je višina tržne najemnine napačno ugotovljena.