V zapuščino sodi vse, kar je imel umrli v času smrti kot svoje premoženje. To pomeni, da z zapustnikovo smrtjo postanejo njegovi dediči subjekti vseh pravic in obveznosti, ki so pripadale zapustniku. Zapuščina tako tudi za trenutek ni brez pravnega subjekta. Iz navedenega pa sledi, da je s smrtjo tožničinega očeta Š.D. - M. lastništvo spornih nepremičnin prešlo na njegove dediče po samem zakonu. Nepopoln deklaratoren sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku po pokojnem tožničinem očetu, ki ni deklariral vseh zapustnikovih nepremičnin in zaradi česar zemljiškoknjižno stanje ni bilo v celoti vzpostavljeno, zato na njihov lastninski položaj ni mogel vplivati. Kot je bilo zgoraj poudarjeno, je za prehod lastništva pomemben trenutek zapustnikove smrti, ne pa ugotovitveni sklep sodišča, saj bi v primeru, če sklep o dedovanju sploh ne bi bil izdan, ali če bi bil nepopoln, ostala zapuščina ali njen del brez lastnika.

Vsak od tožencev je vpisan v zemljiško knjigo kot solastnik spornih nepremičnin s svojim alikvotnim delom. V enakem obsegu je deljiv tudi njihov pravni interes v pravdi. Zato niti ni bilo potrebno, da bi bili s tožbenim zahtevkom, po katerem so dolžni izstaviti tožnici veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo, do višine svojih solastninskih deležev, toženi vsi hkrati kot nujni sosporniki. Pravnomočnost izpodbijane sodbe tako učinkuje le med strankami te pravde, zoper ostala dva solastnika pa spor še vedno obstaja. Ali je bila odločitev o ločenem obravnavanju tožbenega zahtevka zoper ostala dva solastnika ekonomična ali ne, je stvar tožnice (in sodišča), vsekakor pa s tem ni bil prizadet pravni interes tretjega toženca.