izročitev in razdelitev premoženja za življenja - pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe po smrti preživljanca
Ko je tožnica dne 14.2.1994 umrla, je pravna podlaga za razvezo pogodbe, ki je temeljila na neznosnosti skupnega življenja, odpadla. Pravica zahtevati razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neznosnosti skupnega življenja je osebna pravica pogodbenih strank in zato ne preide na njihove dediče. Zato zgolj zaradi odnosov med pogodbeniki, tudi, če bi bili ti res slabi, dediči nimajo pravice zahtevati razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Samo v primerih, ko je kateri izmed pogodbenikov že za časa svojega življenja imel pravico zahtevati razvezo pogodbe iz razloga, da drugi pogodbenik ni izpolnjeval svojih obveznosti, ta pravica pripada tudi njegovim dedičem. Samo taka pravica je po svojem značaju premoženjska pravica, ki ni osebne narave (2. člen ZD) in temelji na 3. odstavku 120. člena ZD.
Po določilu 307. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je predmet izpolnitve v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Ker sta tožnika glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj dala tožnikoma na razpolago stanovanjske prostore v skladu z obveznostmi iz sodne poravnave, s katero so stranke dogovorile spremembo izročilne pogodbe o bivalnih prostorih tožnikov, imata tožnika sedaj pravico in možnost bivati v novi hiši tožencev. Njun zahtevek, da morata toženca popraviti staro hišo ali jima plačati namesto tega 1,750.000,00 SIT, glede na zgoraj navedeno dejansko in pravno podlago, ni utemeljen.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS03614
URS člen 15, 25, 125. ZPP (1977) člen 354, 354/2-4, 354/2-9.ZD člen 102, 117, 117/5, 141.ZOR člen 70, 70/1, 73, 103.
ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba) - dedovanje na podlagi oporoke - neveljavnost oporoke - razpolaganje z naklonjeno stvarjo (preklic oporoke) - pogodba o dosmrtnem preživljanju - neveljavnost pogodb - ničnost - oblika pogodbe - neobličnost pogodbe - izpolnitev pogodbe, ki ji manjka oblika - konvalidacija
O tožnikovem podrejenem tožbenem zahtevku je bilo prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji. Sodniki so pri opravljanju svoje sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije in 3. člen Zakona o sodiščih). Ena od z ustavo varovanih temeljnih človekovih pravic je po določbi 25. člena pravica do pritožbe proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih prizadetega. Da ne bi prišlo do kršitve tožnikove z ustavo varovane pravice do pritožbe proti odločbi sicer sodišča druge stopnje, ki pa je prvo odločalo o njegovem podrejenem tožbenem zahtevku, je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovo revizijo na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije obravnavalo po pravilih pritožbenega postopka. V okviru na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP opravljenega uradnega preizkusa je ugotovilo, da je v tem delu odločanja pred sodiščem druge stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje glede na določbo 1. točke 104. člena Zakona o sodiščih ni pristojno za sojenje na prvi stopnji, posledično pa tudi do kršitve iz 9. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je v okviru sojenja na prvi stopnji izdalo sodbo brez glavne obravnave.
Neveljavnost je pravni pojem, ki obsega ničnost in izpodbojnost.
Razlogi neveljavnosti se nanašajo na okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pravnega posla oziroma v obravnavanem primeru v času sestave oporoke. Kasneje nastale okoliščine, kot je tudi primer oporočiteljevega naknadnega razpolaganja z naklonjeno stvarjo, ne vplivajo nazaj na samo veljavnost oporoke. Zato tudi preklic oporoke, ki je predvsem odvisen od oporočiteljeve prave volje, ne vpliva nazaj na veljavnost oporoke. Povedano pomeni, da trditev o preklicu oporoke ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke in je zato v tem delu tožnikova revizija neutemeljena. Trditve o preklicu oporoke so lahko pomembne v zvezi z dajatvenim delom podrejenega tožbenega zahtevka, ki temelji na 141. členu ZD, saj tožnik na podlagi svoje zatrjevane dedne pravice zahteva od toženke, ki tudi zatrjuje svojo dedno pravico, izročitev zapuščine. Odločitev pritožbenega sodišča o tem delu tožbenega zahtevka pa je tako razveljavljena.
Da je ničnost pravnega posla le skrajna sankcija, saj je pogodbo treba v skladu z načelom pacta sunt servanda, če je le mogoče, vzdržati v veljavi, jasno izhaja iz splošne opredelitve pojma ničnosti v prvem odstavku 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki odkazuje na presojo namena kršenega pravila in z njim v zvezi na kakšno drugo sankcijo oziroma odkazuje na drugačno zakonsko ureditev. Vsebinsko enako določbo ima tudi prvi odstavek 70. člena ZOR v primeru kršitve predpisane oblike, saj tudi ta določba odkazuje na presojo namena kršenega predpisa. Revizijsko sodišče sprejema kot materialnopravno pravilne razloge sodišča druge stopnje, da namen stroge formalne oblike z overitvijo pogodbe po sodniku, kot je bilo določeno v petem odstavku 117. člena ZD, ki je veljal v času sklenitve obravnavane pogodbe, ni v zaščiti širših družbenih interesov. Kljub tudi dednopravnim učinkom takih pogodb je sodna praksa že pred uveljavitvijo ZOR sprejela stališče, da (pretežna) realizacija take pogodbe ozdravi sklenitveno napako v obliki.
ZD člen 214, 214/3. ZTLR člen 16, 16/1, 16/4.ZNP člen 122, 123, 126. ZIP člen 20, 20/1, 239.
zahteva za varstvo zakonitosti - postopek za delitev stvari v solastnini - dedni dogovor - fizična delitev stvari - vsebina dednega dogovora - izvršljivost dednega dogovora
Če je zapuščinsko sodišče štelo, da dedni dogovor, kakršen je bil sklenjen, ne more biti podlaga za izvedbo v zemljiški knjigi, in nato tudi odločilo, da se kljub dogovoru vpiše v zemljiško knjigo solastninski delež, potem ni mogoče pozneje doseči drugačnega vpisa, če ni novega dogovora.
Dedni dogovor je lahko sodna poravnava, in če je sodna poravnava, tudi izvršilni naslov. Vendar pa niso vsi dedni dogovori sodna poravnava. To so lahko le, če izpolnjujejo vse pogoje, ki jih mora imeti pravnomočna sodna odločba oz. pravnomočni izvršilni naslov. Kaj je izvršilni naslov pri delitvi stvari oz. pri delitvi solastne nepremičnine, pa določajo predpisi, na katere se Državno tožilstvo pravilno sklicuje. To je predvsem 3. odstavek 214. člena ZD in 118. - 126. člen ZNP. Če pa že gre za izvršilni naslov, so to določbe 239. člena ZIP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena ZIP ter 1. in 4. odstavek 16. člena ZTLR. Po 3. odstavku 214. člena ZD morajo dediči sporazumno predložiti ne le delitev, ampak tudi način delitve, kar pomeni, da mora biti sporazum dedičev določen, tako da ga lahko sodišče navede v sklepu o dedovanju kot podlago za vknjižbo dogovorjene delitve v zemljiški knjigi.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS03586
ZD člen 117.
prodaja nepremičnine - pogodba o dosmrtnem preživljanju - obličnost
Če bi se sporna pogodba opredelila kot pogodba o dosmrtnem preživljanju, bi bila to pogodba civilnega in ne pogodba dednega prava, ker T. toženki ni zapustila stanovanja kot dediščino, ampak ji ga je takoj izročila v last in posest (tč. II. sporne pogodbe).
Pogodba nima nobenih dednopravnih učinkov in zato ni podvržena obličnosti, ki jo določa 117. čl. zakona o dedovanju.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - dvakratno razpolaganje s premoženjem (sklenitev dveh pogodb o dosmrtnem preživljanju) - varstvo lastninske pravice - močnejši pravni naslov
V obravnavani zadevi je res pomembno dejstvo, da je sedanja prvotoženka dvakrat sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in se zavezala, po svoji smrti prepustiti v last isto nepremičnino, prvič s pogodbo z dne 16.11.1977 pravnemu predniku tožnikov M. J. starejšemu, drugič pa s pogodbo z dne 12.7.1988 obema tožencema. V taki situaciji je potrebno uporabiti pravilo o močnejši pravici iz 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90). Odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, so: da sta drugotoženec in tretjetoženka sicer kasneje od pravnega prednika tožnikov, vendar v dobri veri sklenila s prvo toženko pogodbo o dosmrtnem preživljanju; da sta dosegla vpis zaznambe v zemljiški knjigi o sklenitvi te pogodbe in vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v svojo korist; da sta pogodbo ves čas izvrševala, tožniki kot dediči M. J. starejšega pa vse od njegove smrti v letu 1981 niso uredili odnosov s prvotoženko in niso izvajali prve pogodbe o dosmrtnem preživljanju; da sta toženca dejansko posest in uporabo nepremičnin tudi ves čas izvajala, skupaj stanovala s prvo toženko in zanjo skrbela. Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilen zaključek sodišča druge stopnje o tem, da se tožniki ne morejo sklicevati na močnejšo pravico, zato je materialnopravno pravilna tudi zavrnitev njihove pritožbe.
ZD člen 72, 132, 133, 141, 162, 192, 208. ZTLR člen 73.
oblike oporoke - ustna oporoka - izredne razmere - neveljavnost ustne oporoke - zapuščinski postopek - predmet postopka - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - odpoved dediščini - izjava o odpovedi
Pri presoji, da ustna oporoka z dne 6.1.1982 ni veljavna, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in pojasnili, da sta zahtevku tožeče stranke ugodili zato, ker sta ugotovili, da niso izpolnjeni pogoji po določilu 72. člena ZD. Iz izpovedi oporočnih prič S. B. in R. P. namreč nista mogli ugotoviti njune prisotnosti v trenutku, ko naj bi pokojna izjavila svojo posledno voljo. Zlasti pa sta ugotovili, da ni bil izpolnjen pogoj o obstoju izrednih razmer, saj je imela M. S. - če bi želela - od dni pred Božičem, do svoje smrti 2.1.1982, dovolj časa in moči, da bi lahko naredila oporoko.
Prav zato, ker zapuščinski postopek še ni končan, pa v pravdi še ni mogoče odločati o pravici tožnikov do posesti spornih nepremičnin, ki spadajo v zapuščinsko maso. V tem delu sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in revizijsko sodišče je tisti del sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku za izročitev nepremičnin iz zapuščine po pokojni M. S v posest in uživanje tožnikom, razveljavilo (del odločitve pod A/2. izreka prve sodbe), tisti del, ki se nanaša na plačilo 1,00 tolarja z obrestmi pa zavrnilo (del odločitve pod A/2. izreka prve sodbe).
dedovanje na podlagi oporoke - pogoji za veljavnost oporoke - oporočna sposobnost
Na podlagi izvedenih dokazov (izvedeniškega mnenja nevropsihiatra in izpovedb zaslišanih prič ter pravdnih strank) je sodišče ugotovilo, da pok. M. R. ob zapisu oporoke dne 1.12.1984, zaradi senilne demence, ni bila sposobna za razsojanje. Zato je odločitev sodišča, da oporoka ni veljavna, v skladu z določbo 2. odstavka 59. člena ZD in tedaj materialnopravno pravilna.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - dogovor o skupnosti življenja proti obljubi dediščine - razveza pogodbe
Pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 17.3.1992, ni izročilna pogodba dednega prava. Zadevajo jo sicer splošna načela civilnega prava, vendar je še najbližja pogodbi o dosmrtnem preživljanju (šesti odstavek 117. člena zakona o dedovanju - Ur. list SRS, št. 15/76). Ob prevzemu premoženja (kmetije) je bila namreč dogovorjena skupnost življenja pogodbenih strank.
Kljub pogodbeno predvideni možnosti ločenih gospodinjstev pod isto streho namreč neznosne razmere, ki jih poraja skupno življenje, opravičujejo razvezo pogodbe na zahtevo ene ali druge stranke.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe
Materialnopravno sporno tudi v revizijskem postopku je predvsem vprašanje, ali so v tem primeru izpolnjene predpostavke za razvezo spornih pogodb po tretjem odstavku 120. člena ZD. Po tem določilu lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Pri odločanju na tej pravni podlagi je pravna praksa dajala poudarek dejstvu, da gre za trajna razmerja strank, v katerih se oblikujejo zapletena premoženjska in osebna razmerja ter da je razveza takih pogodb zaradi neizpolnjevanja obveznosti utemeljena predvsem takrat, kadar gre za pomemben obseg neizpolnjevanja obveznosti in če je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnikov premoženja. Ker izhaja iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjima sodiščema, da je toženec izpolnjeval s pogodbo prevzete obveznosti v takem obsegu, kot sta to tožnika želela, da jih je izpolnjeval vse do nastanka spora (ki ga je povzročil prvi tožnik) in na drugi strani, da tožnika nista dokazala, da bi se toženec zavezal plačevati njima mesečno rento po 1.000 DEM in kar naj bi predstavljalo bistven razlog za spor oz. za očitek neizpolnjevanja pogodbe po tožbenem temelju, sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek tožnikov kot neutemeljen.
Toženec ni povzročil okoliščin, zaradi katerih tožnik noče več sprejemati hrane od njega. Tudi sicer tožnikovo ravnanje kaže na pomanjkanje nujno potrebnega sodelovanja z njegove strani pri izpolnjevanju in s tem ohranjanju trajnega pogodbenega razmerja. Zato neutemeljeno odklanjanje pomoči, čeprav je njen dajalec pripravljen svoje obveznosti izpolniti, ne more biti razlog iz 3. odst. 120.
člena ZD za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
ZD člen 27, 34, 40, 41.ZOR člen 387, 387/1, 387/2.
nujni dediči - pravica do nujnega deleža kot dedna pravica - zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža - upravičenec zahteve za zmanjšanje in vrnitev darila - zastaranje zahtevka za vračilo darila - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - vsebina pripoznave
Pravna teorija (večinska) in sodna praksa sta enotni v naziranju, da je rok iz 41. člena ZD, s katerim se lahko zahteva vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, zastaralen (kot je to pravno pravilno opredelilo tudi sodišče druge stopnje). Pravico do nujnega deleža je po 27. členu ZD dedna pravica. To pomeni, da je nujni dedič zapustnikov univerzalni naslednik in da mu zato pripada določen del vsake stvari in vsake pravice iz zapuščine. Taka normativna ureditev na eni strani in spredaj navedene dejanske ugotovitve na drugi strani, pomenijo v tem primeru, da spora o obsegu nujnega deleža sploh ni moglo biti ter da je bila lahko sporna le denarna vrednost nujnih deležev tožnic (ker so se stranke po ugotovitvah nižjih sodišč pogajale le o denarni vrednosti nujnih deležev). V sklopu teh izvajanj je le še dodati, da se zastaranje terjatve pretrga s pripoznavo dolga, da je pripoznava lahko tudi posredna (prvi in drugi odstavek 387. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in da se po sodni praksi pretrga zastaranje terjatve, ko dolžnik pripozna dolg ter da za pretrganje zadošča priznanje dolga že po temelju (brez določitve višine zneska).
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VS03521
ZD člen 136, 136/2. ZIP člen 19, 20.ZZZDR člen 124, 124/1.ZOR člen 213, 218, 314, 361, 371, 379.
prehod zapuščine na dediče - izjava o odplačnem odstopu dednega deleža - izvršljivost poravnave - primernost izvršilnega naslova (poravnave) za izvršbo - izpolnitev obveznosti - čas izpolnitve, če rok ni določen - zastaranje - kdaj začne zastaranje teči - splošni zastaralni rok - razmerja med starši in otroci - dolžnost polnoletnih otrok preživljati starše - predpostavke - izpolnitev naravne in moralne obveznosti do staršev
Tožeča stranka je na zapuščinski obravnavi dne 15.11.1978 podala dedno izjavo, da se odpoveduje dediščini po materi v korist sodediča (tožene stranke), kar pomeni, da je podala izjavo, da svoj dedni delež odstopa toženi stranki kot sodediču (2. odstavek 136. člena zakona o dedovanju - ZD). Ta odstop dednega deleža naj bi bil odplačen, vendar pa se pravdni stranki glede roka, v katerem naj bi toženec svojo obveznost izpolnil, nista nikoli ničesar dogovorili. Zato dne 15.11.1978 sklenjenega dogovora ni mogoče opredeliti kot dedni dogovor, ki bi imel vse potrebne elemente za izvršitev in bi v smislu določb zakona o izvršilnem postopku - ZIP (19. in 20. člen) predstavljal primeren izvršilni naslov. Ob pomanjkanju vseh za izvršitev potrebnih elementov pa terjatve, ki jo je tožeča stranka pridobila na podlagi dogovora z dne 15.11.1978, ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki je bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem. Zato za to terjatev ni mogoče uporabiti določbe 379. člena ZOR o desetletnem zastaralnem roku.
Ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, predvsem pa dejstva, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen, sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno uporabili določbo 314. člena ZOR in ob upoštevanju dejstva, da je imela tožeča stranka pravico terjati izpolnitev že naslednji dan po podani izjavi o odplačnem odstopu dednega deleža toženi stranki (tedaj že dne 16.11.1978), ob pravilni uporabi 361. in 371. člena ZOR tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi poteka petletnega zastaralnega roka kot neutemeljen zavrnili.
Ker sta imela starša pravdnih strank po ugotovitvah nižjih sodišč dovolj sredstev za življenje, ju pravdni stranki nista bili dolžni preživljati (1. odstavek 124. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Pomoči, ki jo je toženec skupaj z ženo nudil staršema pravdnih strank, zato ni mogoče opredeliti kot izdatek, ki je toženi stranki (vsaj delno) nastal zaradi izpolnjevanja zakonskih obveznosti toženke (218. člen ZOR). Pomoč toženca in njegove žene staršema pravdnih strank, ki sta imela dovolj lastnih sredstev za preživljanje, je zato mogoče opredeliti le kot izpolnitev naravne in moralne obveznosti do staršev pravdnih strank. Pri izpolnitvi tovrstnih obveznosti pa ni mogoče zahtevati povrnitve tistega, kar je bilo dano ali storjeno (213. člen ZOR).
preužitkarska pogodba - razveza zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti - napake volje - bistvena zmota - opravičljiva zmota - razveljavitev pogodbe - skrbnost, ki se zahteva v pravnem prometu
Preživljanec, ki brez utemeljenega razloga odklanja prispevek k preživljanju ali izpolnitev kake druge pogodbene obveznosti, samo iz tega razloga ne more uspešno zahtevati razveze pogodbe.
Zatrjevano dejstvo, da tožnica ni prebrala druge pogodbe zato, ker ni imela s seboj očal, temveč jo je "na slepo" podpisala, tožničine zmote ne opravičuje. Tako ravnanje ne predstavlja skrbnosti, ki se zahteva v prometu, zato ne gre za opravičljivo zmoto v smislu tretjega odstavka 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.
Ali so razmere izredne v tem smislu, da pride v poštev ustna oporoka, je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Razmere so lahko izredne zaradi objektivnih, zunanjih okoliščin, pa tudi iz čisto subjektivnih vzrokov, ki se tičejo oporočitelja samega. Bistveno je, da oporočitelj nima možnosti napraviti pismene oporoke v katerikoli obliki.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS03467
ZD člen 106, 111.ZOR člen 210, 210/3.
izročitev in razdelitev premoženja za življenja (izročilna pogodba) - pridržanje pravic ob izročitvi - preužitkarska pogodba - neupravičena pridobitev
210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ureja razmerja, ki nastanejo brez pravne podlage ali če je pravna podlaga pozneje odpadla. Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev po navedenem določilu ZOR.
Preužitkarske pogodbe sodna praksa zaradi pomanjkanja oblike in zaradi njihove vsebine ponavadi obravnava kot preužitkarske pogodbe obligacijskega prava. Toda to velja le za pogodbe med strankami, ki ne morejo biti stranke prave izročilne pogodbe. Preužitkarske pogodbe, ki jo sklenejo zapustnik in potomci, pa ni mogoče presojati le po obligacijskem pravu, temveč je zanjo treba analogno uporabiti tudi določbe o pravi izročilni pogodbi iz 106. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD).
Dejstvo, da pogodba, sklenjena med očetom pravdnih strank in toženko, zaradi pomanjkanja obličnosti ni prava izročilna pogodba, zato ne sme poslabšati tožnikovega položaja.
zakoniti dediči - zakonec - izguba dedne pravice - prenehanje življenjske skupnosti z zapustnikom
Toženka ni izgubila dedne pravice, ker niso podani razlogi iz 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD, ki zahtevajo trajno prenehanje življenjske skupnosti in krivdo toženke. Ob toženkinem odhajanju in vračanju je vprašljivo že trajno prenehanje življenjske skupnosti, vsekakor pa ni mogoče zaključiti, da je toženka po svoji krivdi zapustila moža, ker se je odselila. Tudi zadnjič je toženka odšla v Globodol iz objektivnih razlogov, zaradi porušene harmonije med zakoncema in ne zaradi tega, da bi zlonamerno zapustila moža.
izvenzakonska skupnost - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - obstoj ekonomske skupnosti - dedovanje
Življenjska skupnost v zunajzakonski zvezi (da bi bila izenačena s skupnostjo v zakonski zvezi) mora poleg zadovoljevanja čustvenih, moralnih in gospodarskih potreb izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, med katere spada skupno bivanje in skupno gospodinjstvo, torej ekonomska skupnost - vse to pa mora trajati relativno daljši čas.
Le dalj časa trajajoča življenjska skupnost poleg drugega opredeljuje obstoj zakonski zvezi podobne skupnosti in pogojuje dedno pravico.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS03406
ZOR člen 451.ZD člen 142. ZPP (1977) člen 385, 385/3.
pristop k dolgu - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - revizija - dovoljenost revizije - revizijski razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Tožena se je z izjavo z dne 20.2.1988 zavezala napram tožnikom, da je pripravljena prevzeti vse obveznosti svojega bivšega in tedaj že pokojnega moža, ki je bil zastopnik tožnikov pri prvi prodaji nepremičnine. Ker je v tej izjavi tudi zapisala, da "se bodo sicer podpisniki te pogodbe uveljavili na zapuščinski obravnavi", je prevzeto obveznost pravno opredeliti kot pristop k dolgu v smislu 451. čl. ZOR.
V postopku pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno, da so bili zapustnikovi dolgovi plačani v imenu mld. toženk in na račun podedovanega premoženja. Z revizijskimi trditvami, kaj je bilo mišljeno ob toženkini izjavi, da je sama plačala dolgove, revizija vsebinsko skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj gre za dokazno oceno izpovedi matere mld. toženk.
ZTLR člen 14, 14/2.ZZZDR člen 51, 59.ZD člen 212, 212-1.
dedovanje - napotitev na pravdo - premoženje, ki se izloči iz zapuščine - izločitvena tožba zapustnikovega zakonca - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - solastninska pravica - razpolaganja s solastniškim delom na nerazdeljeni stvari - pasivna legitimacija - nujno sosporništvo
Po 2. odstavku 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) lahko solastnik razpolaga s svojim idealnim deležem brez soglasja drugih solastnikov, kar velja tako za posle med živimi, kot tudi za razpolaganja za primer smrti. Prosto razpolaganje s solastninskim deležem na posamezni solastni stvari zajema lahko tudi obremenitev svojega ali obogatitev drugega solastninskega deleža, glede katerega pa tisti, ki je vlagal ali ki je prikrajšan, ne zahteva povečanja solastninskega deleža.
Tudi če tožnica trdi, da je vlagala v nepremičnino kot celoto, to še ne pomeni, da mora tožiti vse solastnike. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so bila vlaganja izvršena po dogovoru z obema solastnikoma, bi tožnica smela zahtevati izločitev le od enega solastnika, torej manj. Seveda pa to pomeni, da se zahtevek nanaša le na tisti obseg vlaganj, ki je sorazmeren višini solastninskega deleža tistega solastnika, od katerega zahteva svoj delež.