Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi katerih se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnost, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost tako kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja življenjske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa. Sodno prakso je zato treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev višjega sodišča, da predlagatelja kot sodediča glede na 100. člen SPZ nimata aktivne legitimacije za tožbo, vloženo zoper tretjo osebo.
Revizija se dopusti glede vprašanj,
(1) ali se je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi vsebinsko v zadostni meri opredelilo do toženkine pritožbe;
in (2) ali je dopustno samostojno razpolaganje preživelega zunajzakonskega partnerja s skupnimi denarnimi sredstvi, ki se nahajajo na računu umrlega partnerja, oziroma ali je v tem primeru mogoče uspešno zahtevati vrnitev celote teh denarnih sredstev v zapuščino.
ZD in ZSVarPre ne dajeta podlage za stališče, da je treba pri omejitvi dedovanja prejeto denarno socialno pomoč revalorizirati.
Predlog se zavrne.