Izjava, ki so jo podpisali vlagatelji, se nanaša na obdelavo osebnih podatkov za namen obravnave vloge, kar pa ne pomeni, da so vlagatelji podali soglasje, da se z osebnimi podatki seznani javnost.
V 5. členu ZDIJZ je uzakonjeno načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vsak prosilec ima tako pravico od organa pridobiti informacijo javnega značaja na način, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. Organ mora sicer v čim večji meri zagotavljati informacije javnega značaja v elektronski obliki, kar je v konkretnem primeru organ tudi storil. Ker ni razpolagal z ustreznimi informacijskimi rešitvami, ki bi omogočale izvedbo delnega dostopa neposredno v elektronski obliki, je tako najprej dokumentacijo pretvoril v fizično obliko, izbrisal posamezne podatke, ki predstavljajo izjemo, ter nato vse skupaj ponovno pretvoril v elektronsko obliko in dokumentacijo posredoval tožniku. Toženka je nadalje ob delni ugoditvi pritožbi organu naložila, naj tožniku po prikritju izrecno specificiranih podatkov posreduje še dodatno dokumentacijo, tudi tokrat v elektronski obliki.
Zgolj dejstvo, da je tožnica v posameznem poslovnem letu izkazovala čisto izgubo, še ne pomeni, da bi plačilo denarne kazni samo po sebi povzročilo težko popravljivo škodo. Izguba namreč predstavlja računovodski podatek o poslovnem izidu in ne izkazuje nujno tudi nelikvidnosti ali nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti. Za drugačen zaključek bi morala tožnica izkazati konkretno povezavo med izkazano izgubo in posledicami izvršitve izpodbijanega sklepa, česar pa ni storila.
Za čas pridobitve kapitala, se šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa oziroma datum, ki je razviden iz drugih dokazil, ki pravzaprav določa fikcijo časa pridobitve kapitala (kdaj se v tem smislu šteje), ki velja za davčne namene, v zvezi z obdavčitvijo davka od dobička iz kapitala.
To, za kar se v tožbi zavzema tožnica, da je treba v primeru pridobitve kapitala na podlagi dedovanja kot datum pridobitve šteti datum, ko je kapital pridobil zapustnik, v relevantni zakonodaji ni pravne podlage. Glede na čas pridobitve kapitala v letu 2009 in čas odsvojitve v letu 2021, je tožnica kapital imela več kot 10 in manj kot 15 let.
Sodišče je s sklepom z dne 9. 7. 2026 odločilo, da se tožba zavrže glede na to, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, saj je Slovenijo samovoljno zapustil (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1), tožnik tudi ni upravičen do uveljavljanja predloga za začasno zadržanje upravnega akta, v zvezi s katerim je sodišče že ugotovilo, da tožnik nima več pravnega interesa.
Sodišče po izvedenem dokaznem postopku ne sledi tožbenim navedbam, da sta pogodbeni stranki (nemški prodajalec in tožnik) razvezali prodajno pogodbo, saj o tem razen tožnikove trditve ni nobenega dokaza. Enako velja za trditev o vračilu kupnine.
Tožnik je kupil vozilo od nemškega prodajalca in ga dalje prodal svojemu sinu, slednji pa ga je nato prodal B.B.. Drugačne trditve, torej da je bil dejanski kupec vozila v Nemčiji tožnikov sin in ne tožnik sam, so ostale nedokazane.
Tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo na (predhodno) prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je bila nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Tudi če so tožnikove navedbe o grdem ravnanju policije resnične, pa ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik je obravnavano pritožbo zoper odločbo sodišča vložil sam, pri čemer ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki jih je vložil v sodni spis.
Pritožbo je vložila oseba, ki nima te pravice. Tožnik je bil v pravnem pouku izpodbijanega sklepa izrecno opozorjen, da lahko pritožbo vloži le po kvalificirani osebi, prav tako pa je bil opozorjen na pravne posledice zavrženja pritožbe v nasprotnem primeru.
Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bil v letu 2017 delodajalec, ki je napotil delavce na delo v tujini, po 208. in 209. členu ZDR-1 tem delavcem dolžan povrniti stroške prevoza od kraja napotitve do njihovega prebivališča v Sloveniji in nazaj vsak vikend znotraj obdobja posamezne napotitve in neodvisno od dejanskega nastanka teh stroškov.
Ker tožnik v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ni uspel dokazati, da so napoteni delavci res opravili pot, kot so bile prikazane s tožnikovimi potnimi nalogi, je davčni organ pravilno izplačane zneske obdavčil kot dohodke iz zaposlitve na podlagi drugega odstavka 44. člena ZDoh-2.
Postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 se izključujeta.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji dokumentov, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske in splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi strani očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema. S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema. Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo, saj z azilnim sistemom v Kraljevini Španiji ni imel nobenih izkušenj, torej z njegovo izjavo zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti.
V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete v Ljubljani in se ni vrnil, je v obravnavani zadevi izkazana.
Sodišče je zato v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnikov za tožbo zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Izvršitev odločbe zadržijo zgolj tožbe, vložene s strani organov, ne pa tožbe, vložene s strani drugih udeležencev postopka. Sodišče je zato ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je izhajalo iz stališča, da ko so sporni podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti.
V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Tožnik je zmotno mislil, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in da je ta narok namenjen presoji zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito. Želi pa ostati v Centru za tujce. Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
Ni sporno, da je tožnik predstavil nove elemente glede prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa je, ali teh brez svoje krivde ni mogel navajati že prej, predvsem pa, ali mu te novote znatno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Glede na pojasnjeno, velja, da tudi če bi tožnik utemeljil, da okoliščin v povezavi z opravljanjem odvetniške službe brez krivde ni mogel navesti že ob prvi podaji prošnje za mednarodno zaščito, še vedno kot ključna ostane presoja, ali mu te pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Tega tožnik ni izkazal.
Tožnik trditvenega bremena glede okoliščin, ki bi mu pomembno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, ni zmogel. Zato tudi ni bistveno, ali bi izpostavljene okoliščine opravljanja poklica odvetnika v izvorni državi lahko predstavil že ob prvi prošnji (krivdni oz. nekrivdni razlogi).
Dokler teče upravni spor med istima strankama o istem izpodbijanem aktu pod opr. št. I U 1251/2026, se nov upravni spor glede tega ne more začeti.
Kljub večkratnemu pravilnemu in pravočasnemu vabljenju na zaslišanje se tožnik nanj ni odzval. Razlogi za njegovo odsotnost tudi po presoji sodišča niso opravičljivi, kot trdi v tožbi, ampak gre za namerno zavlačevanje postopka (ob hkratnem izogibanju vročitvi), za kar razen potrdila o odprtem bolniškem staležu (kar samo po sebi še ne potrjuje, da se zaslišanja ne more udeležiti, saj morajo biti zdravstvene težave dovolj resne, da stranki onemogočajo prihod k organu) ni predložil. S tem je sam onemogočil svoje zaslišanje, zato v upravnem sporu ne more uspešno zatrjevati bistvene kršitve pravil upravnega postopka zaradi neizvedbe takega dokaza.
Tožnik ni uspel izkazati dvoma v nepristranskost C. C. pri odločanju v obravnavani zadevi. Da bi moral biti C. C. izločen, tožnik utemeljuje s tem, da se je na sestanku dne 7. 10. 2021 negativno izražal o tožniku, očita pa mu tudi dvoličnost in različne etične standarde glede lastnega obnašanja. Tožnik procesno kršitev utemeljuje na svojem osebnem mnenju, vendar pa vsako negativno izražanje o posamezniku še ne pomeni njegove pristranskosti, lahko gre npr. za konstruktivno kritiko in ne nujno za osebno obračunavanje z dotično osebo. Zato tožnikove splošne navedbe, tudi če so resnične, ne porajajo resnih pomislekov o subjektivni pristranskosti uradne osebe.
Za opravljanje nalog odvetniškega poklica ZOdv ne zahteva zgolj strokovne usposobljenosti, temveč tudi višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti. Odvetništvo je namreč kot del pravosodja ustavna kategorija in je ključen element za uspešno delovanje pravosodja, zato je nujno, da ga tvorijo posamezniki z visoko moralno integriteto. Zakonodajalec je pogoj, da mora biti odvetnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, določil zaradi varstva drugih, prav tako pomembnih ustavnih pravic. Zato tožnik očitka, da ni vreden zaupanja, ne more ovreči s sklicevanjem na zastaranje ob hkratnem zavlačevanju postopkov in zlorabi procesnih pravic, ki jih ugotavlja tudi sodišče v tem postopku.
Trditveno in dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem nastale težko popravljive škode je na stranki, torej tožniku. Sodišče je ob odgovoru toženke, ki je prerekala navedbe tožnika o navedbah glede nastale materialne škode, dalo tožniku možnost dopolnitev navedb in iz tega razloga ni posebej izvajalo materialno procesnega vodstva, saj je že toženka opozorila na pavšalnost navedb o zatrjevani škodi. Tožnik je v pripravljalni vlogi bolj ali manj ponavljal že podane navedbe, podal je namreč le navedbe o potencialni, bodoči škodi, iz podanih navedb pa ne izhaja, da težko popravljiva škoda neposredno preti tožniku.
Ker tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.