Dejstvo je, da se sodniki in pooblaščenci strank (pretežno odvetniki) lahko med seboj poznajo, nekateri med slednjimi pa so nekoč bili sodniki, vendar to ne sme in ne more vplivati na sojenje. Tudi če bi tožnikov pooblaščenec s posameznim sodnikom imel tesnejši prijateljski odnos, bi to (lahko) kvečjemu utemeljevalo razlog za izločitev konkretnega sodnika (70. člen ZPP).
Upoštevati je treba tudi, da gre za eno večjih sodišč, z večjim številom sodnikov, tako da sodelavci med seboj niso nujno osebno povezani, kakor tudi to, da je tožnikov pooblaščenec na pristojnem sodišču opravljal sodniško službo več let nazaj. Na tem sodišču je več sodnikov, ki so funkcijo nastopili pozneje in z njim niso bili niti v službenem odnosu.
Bistvo določitve drugega stvarno pristojnega sodišča zaradi lažje izvedbe postopka drugje je ekonomičnost postopka, kar so objektivne okoliščine, povezane z dokaznim postopkom. Z drugimi besedami: najlažje in najhitreje se opravi postopek pred tistim sodiščem, kjer je na razpolago večina dokazov.
Glede na navedbe v predlogu je očitno, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer udeleženec dejansko biva.
Dejstvo je, da se sodniki in odvetniki lahko med seboj poznajo, vendar to ne sme in ne more vplivati na sojenje, tudi če se v postopku znajde odvetnik kot stranka. Če bi toženec s posameznim sodnikom imel tesnejši prijateljski odnos, bi to (lahko) kvečjemu utemeljevalo razlog za izločitev konkretnega sodnika (70. člen ZPP). To pa ne pomeni, da vsi sodniki tega sodišča ne bi mogli odločati po svoji vesti in bi bil okrnjen videz nepristranskosti. Navedbe tožnika o osebni povezanosti razpravljajočega sodnika s tožencem sicer ostajajo na ravni pavšalnih zatrjevanj. To osebno povezavo pa je zanikal tudi razpravljajoči sodnik.
V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti.
V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti. Pravna stališča strank o tem, da sodišče krši bodisi procesna bodisi materialnopravna pravila, po naravi stvari sodijo v pravna sredstva zoper odločbe sodišča prve stopnje. Niso pa te navedbe utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi sodišče odločanje o zadevi preneslo na neko drugo stvarno pristojno sodišče.
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Zgolj dejstvo, da je direktor toženke uspešen podjetnik, ki je po nespornih trditvah pravdnih strank in razpravljajočega sodnika znan v medijih, še ne pomeni, da je podan dvom v nepristranskost odločanja vseh sodišč, ki se sicer tako ali tako domneva. Ostali konkretizirani očitki tožnika pa so uperjeni v različne procesne odločitve razpravljajočega sodnika v obravnavanem in nekaterih drugih postopkih. Predlog za delegacijo pristojnosti ni namenjen vsebinskemu preverjanju odločitev sodišč nižje stopnje, temu so namenjena predvidena pravna sredstva.
Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih kršitev pri postopanju in odločanju sodišča, niti sankcija za morebitno sodnikovo nepravilno delo ali zavlačevanje postopka. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Če stranka meni, da postopek teče nedopustno dolgo in da ji je bila zaradi tega kršena pravica do sojenja v razumnem roku, pa ima na voljo postopke, predvidene z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Pri tem Vrhovno sodišče še dodaja, da zgolj morebiten neuspeh stranke s temi sredstvi oziroma instituti ne pomeni nastopa "drugega tehtnega razloga" iz 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navedbe nasprotnega udeleženca o izvršilnem nasilništvu pristojnega sodišča pa so povsem pavšalne ter objektivno gledano ne morejo vzbuditi dvoma o nepristranskosti odločanja v konkretni zadevi.
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlagana delegacija smotrna. V postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo je namreč predvideno obvezno zaslišanje osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, predviden pa je tudi pregled izvedenca medicinske stroke. Postopek se bo zato lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer nasprotni udeleženec trenutno biva.