Toženec ni izkazal zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo prenos pristojnosti. Ni izkazal, da bi bile njegove zdravstvene težave ali njihova intenziteta kakorkoli povezane s potovanji. Niti ni izkazal, da bi mu zaradi zdravstvenih težav bile svetovane kakšne omejitve v zvezi z gibanjem in potovanji.
Tožnik konkretno izpostavlja dva sodnika pristojnega sodišča, izraža nestrinjanje z njunim delom in preteklima odločitvama. Preostanek tožnikovega predloga je le posplošena kritika, pospremljena z nezadovoljstvom in skepso pravilnosti ter nepristranskosti odločanja pristojnega sodišča. Konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na prav vse sodnike pristojnega sodišča, kot enega največjih sodišč v državi, tožnik ne ponudi.
Dejstvo, da ena izmed strank (konkretno predlagateljica v nepravdnem postopku) opravlja funkcijo sodnice na sodečem sodišču, predstavlja drug tehten razlog, ki utemeljuje uporabo instituta delegacije pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
V obravnavani zadevi je tožnik kot solastnik zoper toženko kot drugo solastnico vložil tožbo, s katero zahteva izročitev solastne nepremičnine v souporabo (in sicer konkretno z izročitvijo ključa in omogočanjem nemotenega dostopa in uporabe). Tak zahtevek je stvarnopravne narave in ne obligacijskopravne, saj temelji na določbi 100. člena v zvezi z 92. členom SPZ, ki solastniku daje pravno varstvo solastninske pravice na delu stvari. Spor zaradi varstva stvarnih pravic spada v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah, za tovrstne spore pa je po prvem odstavku 57. člena ZPP izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.
Upoštevajoč naravo spora, je zadeva vpisana prav v vpisnik, ki ga vodi sorodnica in tesna zaupnica ene od strank. Vodja vpisnika ima do podatkov neomejen dostop, z zadevo pa je že seznanjena in vanjo dodatno čustveno vpeta. Zaradi organizacije delovnega procesa (ki ga - ob dejstvu, da gre za manjše sodišče z manjšimi kadrovskimi viri - ni mogoče organizirat bistveno drugače) vpisničarka prihaja v domala dnevni stik s tamkajšnjimi sodniki. Čeprav delo opravlja na pravdnem oddelku, ne gre spregledati, da gre za manjše sodišče, v manjšem kraju, kjer so odnosi med vsemi zaposlenimi praviloma bolj intenzivni.
V obravnavani zadevi bi moralo pristojno sodišče ali nasprotna udeleženka za opravo procesnih dejanj premagati razdaljo 150 km v eno smer oziroma bi vožnja sodišča ali nasprotne udeleženke trajala najmanj 1 uro 51 minut v eno smer. Očitno tako je, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer nasprotna udeleženka trenutno biva, zato je smoter delegacije izpolnjen.
Izpostavljenost in prepoznavnost tožene stranke v lokalnem okolju sama po sebi ne kaže na obstoj nevarnosti, da bi bila zaradi tega razloga lahko ogrožena nepristranskost odločanja.
Konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale kakršnokoli povezanost oziroma vezi med pravdnimi strankami in (vsemi) sodniki pristojnega sodišča in s tem v javnosti vzbujale dvom v objektivno nepristransko sojenje, tožena stranka sploh ne navede.
Na splošno izraženi pomisleki o zakonitosti delovanja države oziroma njenih organov, brez konkretizacije kakršnegakoli očitka, ki bi se nanašal na konkretno sodišče, niso utemeljen razlog za prenos pristojnosti. Za obstoj utemeljenega dvoma v nepristranskost sodišča tudi ne zadošča (posplošeno navedena in neizkazana) trditev o tem, da sodišče verjetno nima potrebne avtonomnosti in zmožnosti odločiti v zadevi zaradi morebitnih pritiskov in nedovoljenega vplivanja.
Zgolj predvidevanje, da bo v sporu predlagan določen dokaz (npr. zaslišanje zdravnika, ki za sodišče izvaja storitve s področja medicine dela), glede katerega v tožbi tudi ni nobenih trditev, ne more biti razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča
Sklepa, da bi se tovrstni postopek lažje izvedel pred Okrajnim sodiščem v Velenju, na podlagi trditve, da tam poteka že enaintrideset podobnih postopkov, ni mogoče utemeljiti. Razen tega je Okrajno sodišče v Celju navedlo, da pred njihovim sodiščem že tečejo trije takšni postopki. Vsi zahtevki se opirajo na enako in podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je odvetnica tožeče stranke predlagala tudi izvedbo vzorčnega postopka in prekinitev ostalih.
Pomorski zakonik določa poseben pravni režim za pravnoposlovni prenos lastninske pravice na ladjah, ki se uporablja tudi za čolne.