stroški pravdnega postopka – odmera pravdnih stroškov – načelo uspeha – končni uspeh pravdnih strank v pravdnem postopku – uspeh v postopku s pravnimi sredstvi
Ob zaključku pravnega postopka na prvi stopnji se prejšnji pritožbeni in revizijski stroški ne odmerjajo dosledno glede na uspeh strank v postopkih s pravnimi sredstvi, ampak je odločilen končni uspeh pravdnih strank v postopku. Uspešnost v postopku uporabljenih rednih in izrednih pravnih sredstev je lahko upoštevana kot druga okoliščina, ki vpliva na odmero pravdnih stroškov.
ZZK-1 člen 148, 148/1, 148/2. ZSKZ člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/4, 14/5. ZZad člen 74. ZUN člen 21. ZD člen 28. ZLPP člen 5.
lastninjenje kmetijskih zemljišč po ZSKZ – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – vpis po uradni dolžnosti – pogoji za pridobitev lastninske pravice občine po ZSKZ
V skladu z ZSKZ se lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vpisuje po uradni dolžnosti. Zemljiška knjiga vpiše lastninsko pravico brez listine, iz katere izhaja utemeljenost zahtevka za vpis.
3 in 4. odstavek 14. člena ZSKZ ureja, v katerih primerih je do kmetijskega zemljišča upravičena občina. Če občina ne izkaže, da je kmetijsko zemljišče ali gozd dobila v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, da zemljišče leži na območju občine in da je bilo 6. aprila 1941 v lasti občine ter da nezazidano stavbno zemljišče, ki leži na območju občine, ni bilo na dan uveljavitve ZSKZ v upravljanju občine, ni upravičena do vpisa lastninske pravice na zemljišču v njeno korist, posledično to pomeni, da postane lastnik zemljišča RS.
Komu pripada lastninska pravica, je materialnopravno vprašanje, spor pa lahko obstaja le glede dejstev, ki predstavljajo pogoje za zakonsko pridobitev lastninske pravice. Za dokazovanje teh dejstev pa udeleženki preostane pravno varstvo po 243. členu ZZK-1.
ZTLR člen 28/2, 28/4, 72/1, 72/2, 72/3. SPZ člen 27/1.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – presoja dobrovernosti posestnika
Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Enako velja glede presoje dobrovernosti. Po SPZ je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.
pravična denarna odškodnina - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v pravico do osebne svobode – odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - strah
Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, pa je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.
pogodba o delu – razlaga vsebine pogodbe – plačilo končnega kupca – odložni pogoj – prevzem rizika poslovnega neuspeha
Pogodba je avtonomno pravo pogodbenih strank, zato jo je treba uporabiti kot pravo in njeno vsebino, potem ko je ugotovljena, razlagati s pravili in razlago materialnega prava. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pogodbeni namen pravdnih strank, ki ni v skupnem prevzemu poslovnega uspeha prodaje stroja. Zato ponujena razlaga tožene stranke, da zapisa v pogodbi o pogojih plačila (prevzem stroja), ni treba vezati le na prevzem stroja, pač pa tudi na plačilo le-tega toženi stranki, ni sprejemljiva.
pogodba o delu – podjemna pogodba – plačilo – obračun DDV – izračun z izrecnim jamstvom
Ugotovljena vsebina dogovora se nanaša le na višino vrednosti del. Ko pa je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun, ji je pravilno obračunala tudi 20 % DDV, saj je vedela, da je investitor stanovanjske hiše A.A., in ne tožena stranka, zaradi česar ni imela podlage v ZDDV, ki je veljal v času izdaje računa za obračun DDV po nižji stopnji.
ZD člen 221. ZZK – 1 člen 11. ZEN člen 12, 21. Uredba o naložitvi in vodenju zemljiške knjige z uporabo računalniške tehnologije ter o uskladitvi podatkov v zemljiški knjigi s podatki zemljiškega katastra člen 3, 3/2-22, 3/3, 7.
pozneje najdeno premoženje – dopolnilni sklep o dedovanju – lastninska pravica na nepremičninah – domneva lastninske pravice – ročno in elektronsko vodena zemljiška knjiga
Kot pravno verodostojen dokaz o veljavnem obstoju lastninske pravice ni mogoče upoštevati podatkov centralne baze zemljiškega katastra, temveč le podatke zemljiške knjige in ne obratno, saj velja domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Če predlagatelj na tak način ni izkazal, da je bila zapustnica lastnica predmetne nepremičnine, je treba njegov predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, na podlagi katerega bi postal lastnik nepremičnine, zavrniti.
Ker predloženi izpisek, ki izkazuje lastninsko pravico zapustnice na nepremičnini na podlagi prepisa podatkov iz centralne baze zemljiškega katastra, ni usklajen s podatki ročno vodene zemljiške knjige, ga v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj v primeru, kadar se iz centralne baze zemljiškega katastra preslikani podatki v elektronski zemljiški knjigi ne ujemajo s podatki B lista ročno vodene zemljiške knjige, sodišče uskladi stanje tako, da prepiše podatke iz zemljiške knjige, ki je še ročno vodena oz. prevzame podatek, tako kot je vpisan v ročni zemljiški knjigi.
Ker lahko vsaka od toženih strank s svojim solastniškim deležem razpolaga samostojno, brez soglasja ostalih solastnikov, ni nikakršnega razloga za nastanek nujnega sosporništva vseh solastnikov. In ker je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, ima vsak pravico do povračila stroškov za opravljena procesna dejanja.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - prava volja - odpoved pravici
Tožnik sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni podpisal (ampak je le podpisal prejem listine s to vsebino, saj se je želel posvetovati z odvetnikom), zaradi česar mu na podlagi nepodpisanega sporazuma delovno razmerje ni prenehalo zakonito.
neupravičen izostanek izvedenca z naroka - zahteva stranke za povrnitev stroškov - nezmožnost preklica sklepa o povrnitvi stroškov - preklic sklepa o kaznovanju izvedenca
Sodišče lahko ob pogojih iz petega odstavka 241. člena ZPP, torej če izvedenec kasneje opraviči svoj izostanek, prekliče le svoj sklep o kazni, ni pa tak preklic sklepa predviden tudi za primer, ko povrnitev utemeljeno nastalih stroškov zahteva stranka.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058751
ZPP člen 215. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost - protipravno dejanje – dokazni standard – odločanje po pravilu o dokaznem bremenu – dokazni standard gotovosti
Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o obstoju oziroma neobstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Če z dokazi, ki jih predlagajo stranke in jih sodišče izvede, ni mogoče priti do pozitivnega ali negativnega prepričanja o odločilnem dejstvu, pa mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem primeru ta pravila povedo, katera stranka bo v postopku zmagala.
Ker tožeča stranka ni uspela z gotovostjo dokazati, da bi njen zavarovanec prekoračil dovoljeno hitrost ali prevozil rdečo luč in obstaja verjetnost, da je rdečo luč prevozil nasprotni udeleženec, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča, da ob odsotnosti dokaznega protipravnega ravnanja toženca tudi ni njegove odškodninske odgovornosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI
VSL0058409
ZPP člen 89, 89/1, 337, 337/1, 339/1. OZ člen 190. ZDDV člen 42, 47, 47/3, 47/4. ZDavP člen 95.
neupravičena obogatitev – sodna pristojnost – vračilo preveč plačanega davka na dodano vrednost – plačilo davka na dodano vrednost brez pravne podlage – prikrajšanje – nesklepčnost tožbe – odsotnost pravne podlage za obogatitev – plačilo davka na dodano vrednost za storitve potovalne agencije, opravljene v tujini
Iz sodbe Vrhovnega sodišča z dne 10. 10. 2006 izhaja, da je tožeča stranka v davčnem postopku zahtevala vračilo preveč plačanega DDV na podlagi 95. člena ZDavP in 47. člena ZDDV, Vrhovno sodišče pa je ta njen zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da se na podlagi 95. člena ZDavP lahko vrne le tisti preveč plačani davek, ki predstavlja presežek nad vsoto iz davčnega obračuna, oddanega davčnemu organu. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je vračilo DDV na podlagi te določbe mogoče doseči le v primerih, ko je po 42. členu ZDDV mogoče popraviti ali spremeniti davčnemu organu oddan davčni obračun, kar pa ni primer v tej zadevi. Iz odločbe Vrhovnega sodišča torej izhaja zgolj, da tožeča stranka v upravnem postopku, na podlagi določb ZDavP, ki je lex specialis, ne more doseči vrnitve zatrjevanega preplačila DDV. To pa ne pomeni, da tožeča stranka, ki zatrjuje, da je DDV, katerega vračilo zahteva s tožbo, plačala brez pravne podlage, vračila zatrjevanega preplačila DDV ne more doseči v pravdnem postopku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
Kar je relevantno za obravnavani primer, je, da je tožeča stranka z računom za storitve svojim kupcem zaračunavala tudi sporni DDV, kar pomeni, da za plačani DDV ni bila prikrajšana ona, temveč njeni kupci. To pa pomeni, da ni podano prikrajšanje tožeče stranke kot eden od štirih elementov neupravičene obogatitve, ki morajo biti podani kumulativno.
Iz določbe 4. odstavka 47. člena ZDDV izhaja, da se v skladu s 6. točko 1. odstavka 31. člena ZDDV DDV ne plačuje za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo opravljajo drugi davčni zavezanci in jih ti zavezanci opravijo izven Slovenije. Glede na to določbo torej ne obstoji pravna podlaga za plačilo DDV le za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo izven Slovenije opravijo drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka pa v tožbi ni zatrjevala, da je neupravičeno plačala DDV od storitev, ki jih opredeljuje ZDDV v 4. odstavku 47. člena, temveč je zatrjevala zgolj, da ni dolžna plačati DDV od storitev, ki so bile opravljene v tujini. Dejstvo, da so bile storitve opravljene v tujini, še ne pomeni, da so vse storitve izven Slovenije opravili drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka je namreč glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDDV dolžna plačevati DDV od razlike med celotnim zneskom, ki ga plača potnik, v katerega ni vključen DDV, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave in storitve, ki jih zagotavljajo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik.
ZGD-1 člen 52, 52/1, 52/3, 318, 318/5. ZNP člen 29, 29/2, 35, 35/4, 37. ZPP člen 274, 274/1.
sodno imenovanje posebnega revizorja – rok za vložitev predloga za imenovanje posebnega revizorja – predlog za imenovanje posebnega revizorja
Predlagatelj je zamudil v zakonu določeni rok za vložitev predloga sodišču, saj je od dneva skupščine do vložitve predloga preteklo več kot 15 dni. Navedena ugotovitev je narekovala v nepravdnem postopku zavrženje predloga, smiselno določbam ZPP o zavrženju prepozno vložene tožbe (1. odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).
tekst :
Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog zavrže.
Predlagatelj je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti pritožbene stroške v višini 652,00 EUR, v roku 15 dni in zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.
O b r a z l o ž i t e v
Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu predlagatelja in imenovalo posebnega revizorja, da na stroške nasprotnega udeleženca preveri zakonitost, učinkovitost, smotrnost in rezultate vodenja in nadzora nad posameznimi naštetimi posli nasprotnega udeleženca.
Zoper sklep je nasprotni udeleženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri je uveljavljal pritožbene razloge kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrže, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, predlagatelju pa naloži v plačilo pritožbene stroške z zamudnimi obrestmi.
Nasprotni udeleženec je pritožbo prejel 30.6.2009 in nanjo ni odgovoril.
Pritožba je utemeljena.
Pritožnika utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb nepravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 1. odstavkom 52. člena ZGD-1, ker obrazložitev, da je sodišče ugodilo predlogu zato, ker so izpolnjeni pogoji, določeni v 318. členu ZGD-1, ne zadošča standardu obrazloženosti sklepa (2. odstavek 29. člena ZNP). Ugotovljena bistvena kršitev določb postopka bi narekovala razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker pa v konkretnem primeru pritožnik opozarja, da je predlagatelj zamudil 15-dnevni prekluzivni rok iz 5. odstavka 318. člena ZGD-1 za vložitev predloga, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo še v tej luči.
Predlagatelj je pristojnemu sodišču poslal predlog za imenovanje posebnega revizorja priporočeno po pošti dne 5.6.2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlogu priložil tudi zapisnik skupščine z dne 6.5.2009, iz katerega izhaja, da na tej skupščini ni bil izglasovan predlagateljev predlog za imenovanje posebnega revizorja in da so zato izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZGD-1, da ga imenuje sodišče.
Predlog sodišču za imenovanje posebnega revizorja lahko dajo delničarji 15 dni od zasedanja skupščine, na kateri je bil zavrnjen predlog za imenovanje posebnega revizorja (5. odstavek 318. člena ZGD-1).
Na podlagi podatkov v spisu in ugotovitve sodišča prve stopnje o datumu skupščine, ki izhaja tudi iz trditev predlagatelja in iz listine, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je predlagatelj zamudil v zakonu določen rok za vložitev predloga sodišču, saj je od dneva skupščine do vložitve predloga preteklo več kot 15 dni. Navedena ugotovitev pa je narekovala v nepravdnem postopku zavrženje predloga, smiselno določbam ZPP o zavrženju prepozno vložene tožbe (1. odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa spremenilo tako, da je predlog zavrglo ter predlagatelju naložilo v plačilo pritožbene stroške nasprotnega udeleženca.
Posebno pravilo, določeno v 3. odstavku 52. člena ZGD-1, po katerem je udeleženec, ki je s predlogom uspel, upravičen od družbe zahtevati povrnitev stroškov postopka, izključuje uporabo splošnega pravila, določenega v prvem odstavku 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec nepravdnega postopka trpi svoje stroške. Ker ZGD-1 v citiranem 3. odstavku 52. člena glede stroškov postopka upošteva načelo uspeha, ima nasprotni udeleženec, ki je s pritožbo uspel, pravico do povračila pritožbenih stroškov (4. odstavek 35. člena ZNP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 37. členom ZNP. Pritožbeno sodišče je nasprotnemu udeležencu odmerilo stroške za plačano sodno takso 100 EUR in nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3444 ZOdvT 460 EUR, povečano za 20% DDV, skupaj 652,00 EUR.
STANOVANJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058715
OZ člen 9. ZPP člen 443, 458/1.
stroški etažnega lastnika – sprememba lastnika – dolžnost obveščanja – spor majhne vrednosti – izpodbijanje dejanskega stanja
Ker je toženca na podlagi sklenjene pogodbe zavezovala notifikacijska dolžnost, da o spremembi lastništva stanovanja obvesti tožečo stranko, ki pa je ni izpolnil, ga ta upravičeno bremeni za stroške.
pravica do popravka – pogoj za objavo popravka – neresnica v članku
Kumulativna pogoja za objavo popravka po 26. člena ZMed sta objava neresnice v članku in da je z objavo te neresnice prizadeta pravica ali interes tistega, na katerega se članek nanaša.
Članek je potrebno vsebinsko ocenjevati le kot celoto in ne po njegovih parcialnih delih, zlasti ne samo po njegovem naslovu in uvodu.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 174, 174/1, 244.
zmožnost za delo – začasna nezmožnost za delo – poslabšanje zdravstvenega stanja – osebni zdravnik – imenovani zdravnik – zdravstvena komisija
Poškodba hrbtenice, ki je bila vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornih odločbah, je bila ustrezno sanirana. Iz tega razloga so odločbe imenovane zdravnice ter zdravstvene komisije, da je tožnik zmožen za delo, pravilne, pri čemer je nebistveno, da se tožnik zaradi bolečin subjektivno počuti nezmožnega za delo, saj takšna nezmožnost za delo ni objektivno ugotovljena (izkazana z medicinskimi izvidi ali osebnim pregledom). Poleg tega je morebitno ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo zaradi drugega vzroka v pristojnosti osebnega zdravnika.
Temeljni procesni zakon za postopek izvršbe je Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. ZIZ vsebuje določbe o tem, kdaj šteje plačilo sodne takse za procesno predpostavko. Tako v enajstem odstavku 40. člena in v členu 40.a določa plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za vložitev predloga za izvršbo.
Zaradi posega do z ustavo zagotovljene pravice do pravnega sredstva - konkretno pritožbe, mora biti poseg v odvzem take pravice, določen v temeljnem procesnem predpisu, še posebej, če ta predpis za ureditev procesnih vprašanj sam ureja uporabo določenega instituta procesnega prava.
ZPP člen 140, 142, 142/4, 142/5, 318, 318/1, 318/1-1, 339/2-7.
zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – vročanje tožbe – pogoji za nadomestno vročitev
Pogoj za postopanje po določilu 140. člena ZPP je, da naslovnik na naslovu, kjer je poskuša opraviti vročitev, dejansko stanuje. Če na naslovu, določenem v tožbi, ne stanuje, potem mu na tem naslovu tudi nadomestne vročitve ni mogoče opraviti, saj stanovalci niso člani njegovega gospodinjstva.
ZNP člen 118, 118/1, 119, 128, 128/2. SPZ člen 70, 70/2, 70/4.
delitev skupnega premoženja – fizična delitev stvari – delitev stvari v naravi
Nasprotna udeleženka je predlagala delitev skupnega premoženja v naravi, in sicer tako, da se njej dodeli stanovanje v celoti, predlagatelju pa garaža, vendar pa takšna delitev ni mogoča, saj je po ugotovitvah izvedenca stanovanje skoraj trinajstkrat vrednejše od garažnega boksa.