ZIZ člen 61, 61a, 61a/2, 61a/3. ZST-1 člen 34, 34/1, 34/4, 41.
sodna taksa – plačilo na napačen račun
Iz potrdila o plačilu izhaja, da je račun, na katerega je dolžnica plačala takso, napačen, saj jo je bila dolžna plačati na račun št. 011008450100810, plačala pa jo je na račun št. 011008450084126. Taksa po nalogu torej sploh ni bila plačana, zaradi česar se šteje, da je ugovor umaknjen.
SPZ člen 49, 49/1, 75, 75/2, 100. ZPP člen 311, 339/2-14.
razmerja med solastniki – varstvo solastnine – negatorna tožba solastnika – časovne meje pravnomočnosti
Pri presojanju utemeljenosti varstva solastninske pravice je potrebno upoštevati določbo 100. čl. SPZ, po kateri ima solastnik pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari, torej varstvo pravice (in ne posesti), in to na (jasno določenem) delu stvari, upoštevajoč pri tem določbe SPZ glede solastnine (čl. 65 do 71) ter načelno urejanje razmerij med solastniki v okvirih določb ZNP. Solastnik pa ne more imeti varstva pred imisijami.
Sodišče odloča glede na stanje ob zaključku glavne obravnave.
Če je izvršilno sodišče ugovor dolžnika zavrnilo iz formalnopravnega, nevsebinskega razloga, kar pomeni, da razlog zavrnitve ugovora ni bilo med strankama sporno dejstvo, ki se nanaša na terjatev, ki je predmet izvršbe, tožba na nedopustnost izvršbe ni dopustna.
zaznamba izvršbe – vpis zaznambe izvršbe po uradni dolžnosti – začetek stečajnega postopka – ovira za posamezni zemljiškoknjižni vpis – dopustnost vpisov v zemljiško knjigo po začetku stečajnega postopka
Začetek stečajnega postopka je ovira za posamezne zemljiškoknjižne vpise. 2. odstavek 94. člena ZZK-1 taksativno določa, kateri vpisi niso dovoljeni v primeru začetka stečajnega postopka proti stečajnemu dolžniku, med katere pa ne sodi zaznamba izvršbe. Zaznamba izvršbe se tako lahko dovoli kljub začetku stečajnega postopka, saj takšen vpis izrecno ni prepovedan po določbi 2. odstavka 94. člena ZZK-1.
dedovanje na podlagi oporoke – pogoji za veljavnost oporoke – oporočna sposobnost – poslovna sposobnost – razveljavitev oporoke – oblike oporoke – pisna oporoka pred pričami
Tisti, ki izpodbija oporoko zaradi poslovne nesposobnosti oporočitelja, mora dokazati, da oporočitelj ni bil sposoben izraziti svoje volje.
odškodninska odgovornost - premoženjska škoda – nepremoženjska škoda – odločanje po prostem preudarku – trditveno in dokazno breme – prevozni stroški
Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Zmotno je prepričanje pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje samo izračunati višino stroškov na relaciji Kranj – Ljubljana, ko pa sploh ni trditev o tem, kakšni prevozni stroški so mu nastali. Višino prevoznih stroškov bi bilo ob ustreznih trditvah in dokazih (z zaslišanjem tožnika) mogoče ugotoviti, zato odločanje po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP ne pride v poštev. Sodišče je zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni izpolnil dolžnosti trditvenega in dokaznega bremena.
oblike denacionalizacije - vrnitev premoženja – odškodnina – vrsta postopka
Zahtevki po 26. in 2. odstavku 72. člena ZDen so zahtevki sui generis. ZDen ne ureja, kdo je pasivno legitimiran za plačilo iz teh zahtevkov, ker pa gre za zahtevka, ki imata podlago v ZDen in sta neločljivo povezana s podržavljenim premoženjem, je zavezanec lahko le zavezanec za vrnitev tega premoženja.
SPZ člen 70, 70/4. ZNP člen 9, 10, 118, 118/2, 118/3.
delitev skupnega premoženja – napotitev na pravdo
Ker nasprotni udeleženec ni sledil napotitvenemu sklepu in ni vložil ustrezne tožbe v pravdnem postopku, s katero bi dokazal svoj večji delež na skupnem premoženju, je sodišče prve stopnje glede na določbo 2. odstavka 10. člena ZNP odločalo o razdelitvi skupnega premoženja ne glede na zahteve nasprotnega udeleženca, glede katerih je bil napoten na pravdo.
URS člen 14, 23, 23/1, 25, 26, 26/1. OZ člen 179. EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. ZVPSBNO člen 25. SR člen 159, 159/2, 166. ZPP člen 7, 212.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje državnega organa - kršitev osebnostne pravice - sojenje v (ne)razumnem roku - pravna praznina - analogija - razpravno načelo
Po 1. odstavku 26. člena URS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ne gre za klasično, temveč posebno vrsto odgovornosti, kot zaščito, ki je je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji.
Določbe 26. člena URS ni mogoče neposredno uporabiti, ker opredeljuje samo predpostavke za odškodninsko odgovornost: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza. Gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s pomočjo analogije, po merilu podobnosti. Odgovornost države po 26. členu URS se v bistvenem ujema s primeri, ki jih urejajo splošna odškodninska pravila OZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058759
OZ člen 131, 131/1, 190.
dokazni standard – dokazni standard prepričanja – obstoj škode
Za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku potrebujemo visoko stopnjo resničnosti, in sicer prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. Sodnik vzame določeno dejstvo za podlago svoje odločbe le, če je o njem prepričan.
ZTLR člen 28/2, 28/4, 72/1, 72/2, 72/3. SPZ člen 27/1.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – presoja dobrovernosti posestnika
Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Enako velja glede presoje dobrovernosti. Po SPZ je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.
določitev odškodnine - odplačna pridobitev - zavezanec za vrnitev premoženja - upravičenec do odškodnine
Po 1. odstavku 73. člena ZDen gre odškodnina le zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno.
Ob uveljavitvi ZZad oziroma ZSKZ je postala po samem zakonu (ex lege) lastnica spornih nepremičnin RS, ki je bila zato tudi določena kot zavezanka za vračilo nepremičnin v vseh obravnavanih zadevah. Zavezanka za vrnitev premoženja ni bila predlagateljica, zato ni upravičena do odškodnine.
ZTLR člen 22, 23, 25. ZOR člen 28, 210. SPZ člen 48, 48/3.
originarna pridobitev lastninske pravice – skupno premoženje zakoncev - nova stvar – pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice
Zatrjevana vlaganja so zgolj povečala kakovost, funkcionalnost in posledično vrednost že obstoječe nepremičnine. Niso pa spremenila njene substance in zgolj slednje je kriterij, onkraj katerega je moč vlaganja v že obstoječo zgradbo šteti kot materialnopravno tako pomembna, da utemeljujejo stvarnopravni zahtevek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0056694
ZPP člen 215, 341.
izguba zavarovalnih pravic – zavarovalna pogodba – povračilni zahtevek zavarovalnice – izpodbijanje domneve o alkoholiziranosti – dokazi in izvajanje dokazov – trditveno in dokazno breme – pravila o dokaznem bremenu – napačna uporaba materialnega prava
Abstraktno dokazno breme v zvezi s trditvami o toženčevi alkoholiziranosti nosi tožeča stranka (zavarovalnica). Vendar je v splošnih pogojih zavarovalnice določena izpodbojna pravna domneva
(
praesumptio iuris tantum
), da je bil toženec v času nezgode vinjen, če po njej konzumira alkohol. Tej okoliščini (indicu) sta torej
stranki pripisali posebno dokazno moč, ki prosto dokazno oceno omejuje (relativno dokazno pravilo). Ker je bila podlaga omenjene domneve (toženčevo konzumiranje alkohola po nesreči) ugotovljena, je domneva ne glede na sodnikovo prepričanje zavezujoča, če je seveda toženec z dokazom nasprotja ne uspe izpodbiti. K
onkretno procesno breme v zvezi z nealkoholiziranostjo toženca v času nesreče je torej na slednjem.
Kupec nepremičnine, ki tudi pridobi lastninsko pravico, ima lastninsko varstvo tudi glede tistega vznemirjanja, ki je nastalo že pred prenosom lastninske pravice ter še vedno traja.
pravična denarna odškodnina - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v pravico do osebne svobode – odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - strah
Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, pa je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZOR člen 154, 154/1.
pravica do sodnega varstva - odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku – ekskulpacijski razlogi - reševanje vzorčnih primerov – odločitev ustavnega sodišča
Pri odgovornosti države zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku gre za posebno vrsto odgovornosti, ki meji na objektivno odgovornost, ker se država ne more ekskulpirati drugače, kot da dokaže, da je poseg v pravico nastal izven njene sfere, praviloma zaradi ravnanja oškodovanca samega, drugih udeležencev v postopku ali zaradi drugih okoliščin, kot je na primer zapletenost zadeve. V primeru sojenja v nerazumnem roku oškodovanec do odškodnine upravičen, ne glede na to, ali je v postopku, v katerem je do kršitve oz. protipravnega stanja prišlo, uspel ali ne.
Pri obravnavani odgovornosti države zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku je glede na veliko število istovrstnih zadev in spornost tematike, sodišče kljub temu, da materialno pravo sodišče mora poznati, upravičeno čakalo na rešitev vzorčnih primerov, potem pa še na odločitev ustavnega sodišča. Tak način dela sodišča je pripeljal do pravilne, za tožnika ugodne rešitve delovnega spora. Sodišče je ravnalo pravilno, da je pravilnost odločitve postavilo pred pred hitrost odločanja. Te okoliščine utemeljujejo zaključek, da postopanje sodišča ni bilo protipravno.