sposobnost biti stranka – sposobnost biti udeleženec – smrt stranke pred vložitvijo predloga
Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost vložitve tako tožbe kot tudi predloga v nepravdnem postopku. Fizična oseba to sposobnost izgubi s smrtjo. Zato vložitev predloga s strani osebe, ki je umrla pred njegovo vložitvijo, ni dopustna. Te napake tudi ni mogoče odpraviti, saj fizična oseba te lastnosti ne more spet pridobiti. Kadar torej predlog vloži oseba, ki je umrla že pred vložitvijo predloga, sodišče predlog zavrže.
Lastnik služne stvari lahko zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le z ustreznim oblikovalnim zahtevkom.
Sodišče mora najprej ugotoviti, ali je bila služnostna pravica (in v kakšnem obsegu) ustanovljena oziroma pridobljena, saj ukinitev služnosti ni mogoča, če ta ne obstoji. Obstoj služnosti je namreč izhodiščna predpostavka zahtevka za ukinitev služnosti.
spor majhne vrednosti – nelogična dokazna ocena – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Argumentacija je nelogična do take mere, da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1. in 3. točki ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 009I/2005-10255 z dne 19.10.2005 v 1. točki izreka za glavnico 1.400,56 EUR in za zakonske zamudne obresti od različnih zneskov in različnih datumov, in v 4. točki izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 690,70 EUR pravdnih stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odpovedala zavarovalno pogodbo.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni podalo pravne podlage, na kateri je ugodilo predlogu za izvršbo za zapadle zavarovalne premije za čas od 1.1.2003 do 1.10.2004; sodišče ni odgovorilo, od kdaj tožeča stranka šteje zavarovalno pogodbo za prekinjeno; tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi vsebinsko smiselno navedla, da je razdrla pogodbo zaradi okoliščin na strani tožeče stranke; med obravnavo se niso razčistila vsa dejstva, ki zadevajo pogodbeno razmerje; napačen je zaključek sodišča, češ da je splošno znano, da pri pošiljanju z navadno pošto lahko pride do izgube pošiljke, saj je to zunaj trditev tožeče stranke; dokazna ocena je pomanjkljiva; če sodišče verjame, da je poslala odpoved z navadno pošto, kar je bila navada, bi sodišče to moralo upoštevati.
Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo o stvari moralo ponovno odločati. Pri tem nova glavna obravnava niti ni nujna, kajti sodišče prve stopnje lahko na podlagi doslej zbranega gradiva upoštevaje v nadaljevanju navedene pomisleke o stvari ponovno odloči (1. odstavek 354. člena ZPP in 1. odstavek 450. člena ZPP).
Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odpovedala zavarovalno pogodbo, zaradi česar mora za določeno obdobje plačati zavarovalno premijo. Sodišče prve stopnje toženki verjame, da je odpoved poslala. Verjame tudi, da se je skupaj z agentko celo oglasila pri tožeči stranki, da bi pridobila potrdilo o tem, da je tožeča stranka pošiljko prejela, vendar tožeča stranka oziroma njeni ljudje potrdila niso hoteli izdati. Kljub temu sodišče prve stopnje šteje, da prejem odpovedi ni dokazan. Pri tem v zvezi z vprašanjem dokaznega bremena glede tožeče stranke po stališču sodišča prve stopnje zadostuje njena trditev, da pošiljke ni prejela. Sodišče prve stopnje ne pojasni, pa tudi sicer iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, kako naj bi in, ali, bi sploh lahko tožena stranka dokazala, da je tožeča odpoved prejela, če je bil med njima običajen način komuniciranja navadna pošta. Ocena sodišča prve stopnje je nelogična, saj sodišče prve stopnje ugotovi, da se je toženka celo oglasila pri tožeči stranki in zahtevala potrdilo o prejemu. Če se je tam oglasila zaradi potrdila, je torej tožeča stranka najkasneje tedaj zvedela, da je bila odpoved dana. Delavec tožeče stranke glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni dejal, da odpovedi niso prejeli, pač pa, da o tem ne dajejo potrdil. Nelogičen in nerazumen je zato zaključek sodišča prve stopnje, češ da se je pošiljka morda izgubila. Če se je, je tožeča stranka najkasneje tedaj, ko se je toženka pri njej zglasila, vedela, da je pogodba odpovedana. Že mogoče, da se je tožena stranka oglasila pri tožeči stranki zaradi prejema potrdila, ker bi naj to kazalo na dvom o tem, ali je tožeča stranka odpoved dejansko prejela (kot ugotavlja sodišče prve stopnje), vendar pa je prav dejstvo, da se je tam zglasila, bil edini način, da bi dvom odpravila. Če bi tožeča stranka tedaj odpovedi ne prejela, bi bil logičen odgovor, naj odpoved ponovno pošlje, ne pa, da o tem ne izdajajo potrdil. Očitno torej ob obisku toženke tožeča stranka ni storila nič, da bi toženki dvom o prejemu pošiljke odpravila.
V povezavi s tem delom dokazne ocene se pritožba tudi utemeljeno sprašuje, ali in od kdaj tožeča stranka šteje zavarovalno pogodbo za prekinjeno in na kakšni podlagi vtožuje zavarovalne premije le za določeno obdobje. Res je, da je stvar tožeče stranke, za kakšno obdobje zahteva premije. V konkretnem primeru, ko je sporno vprašanje odstopa od pogodbe, pa je v zvezi z logičnostjo dokazne ocene pomemben tudi odgovor na vprašanje, ali, od kdaj in zakaj šteje tožeča stranka pogodbo odpovedano, če odstopne izjave ni prejela. Tudi v zvezi s tem vprašanjem je pomembno, ali je tožeča stranka toženo pred pravdo pozivala na plačilo. Tudi tu ne gre za to, da bi bil tak poziv na splošno potreben, v konkretnem primeru pa je tudi to pomembno v zvezi z vprašanjem prejema odpovedi.
Nepomembno pa je, kar pritožba prav tako trdi, da naj bi šlo za razdrtje pogodbe zaradi okoliščin na strani tožeče stranke. Ni videti, kako naj bi to vplivalo na odločitev, če je bilo v postopku doslej nesporno ugotovljeno, da je bila po izteku 5-letnega roka odpoved zavarovalne pogodbe mogoča.
Tako je torej glede na vse zgoraj povedano argumentacija sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno nerazumljiva in predvsem nelogična, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne gre torej za vprašanje dejanskega stanja, pač pa je argumentacija v taki meri nelogična, da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (glej II Ips 3/2006).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. točki 165. člena ZPP.
dedovanje – vrednost zapuščine – ugotavljanje vrednosti zapuščine
Ugotovitev zapuščinskega sodišča o vrednosti zapuščine ne pomeni, da je zapuščina dejansko toliko vredna, temveč ima ta ugotovitev pomen zgolj za odmero sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine.
ZPIZ-1 člen 68, 68/2, 70, 70/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 6, 24.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja - prijava pri zavodu za zaposlovanje
Ker so pri ugotavljanju dejstev, ki vplivajo na pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, državljani Hrvaške in Slovenije izenačeni, je treba pri štetju delovnih let upoštevati tudi obdobje, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba prijavljena pri zavodu za zaposlovanje na Hrvaškem. Skupaj s tem obdobjem pa tožnica izpolnjuje pogoj gostote zavarovanja in se ji prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
zapuščinski postopek – stranke zapuščinskega postopka – pravica vložiti pritožbo zoper sklep o dedovanju – pravica do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju
V zapuščinskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil pritožnik dedič po zapustniku, niti druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. To pomeni, da ni upravičen do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO –ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0052580
OZ člen 34, 46, 49, 82, 87/1, 91.
ničnost pogodbe – neobstoječ predmet pogodbe - leasing pogodba – prevara – odškodnina – odškodninska odgovornost pri prevari
Če predmet leasing pogodbe ne obstoji, je takšna pogodba nična. Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.
t
ekst
:
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. točki izreka) v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka po sklenjeni leasing pogodbi dolžna plačati 12.382,09 EUR in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 12.419.65 EUR odškodnine. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.363,27 EUR.
Zoper navedeno odločbo se po svojem pooblaščencu
iz vseh pritožbenih razlogov po
338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sklenjena leasing pogodba nična, saj njen predmet ni neobstoječi avtomobil, pač pa zagotovitev finančnih sredstev za nakup predmeta, ki ga je izbral leasingojemalec pri dobavitelju. Tožeča stranka je svojo obveznosti izpolnila v celoti, saj je sredstva zagotovila in jih tudi nakazala dobavitelju. Opozarja na pogodbeno določeno obveznost leasingojemalca, da je dolžan predmet leasinga nemudoma prevzeti in posledice, če tega ne bi storil. Meni, da jo je tožena stranka naklepno zavedla, da je vozilo prevzela, saj je o nedobavi ni obvestila, nanjo pa so prešle tudi vse pravice in obveznosti v zvezi s preizkusom pomanjkljivosti, izpolnitvijo, jamstvom in posledicami zamude iz naslova dobave. V kolikor tožena stranka svojih pravic ni uveljavljala pri dobavitelju, niti ni obvestila tožeče stranke, sama nosi posledice takšnega ravnanja. Ne strinja se z zaključkom, da je celotna leasing pogodba nična in opozarja na določbe obligacijskega prava, ki urejajo mandatno pogodbo, saj so v leasing pogodbi zajeti tudi elementi te, ki je veljavna, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je imela v zvezi z izpolnitvijo naročila in škodo, ki ji je brez krivde nastala pri tem. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj pričanja tožene stranke ni mogoče oceniti kot verodostojnega, to pa tudi ne daje podlage za zaključek, da je tožeča stranka za nedobavo vozila vedela. Opozarja tudi, da v kolikor bi ji tožena stranka ne predložila ponarejenih plačilnih list in jo s tem zavedla, ne bi sklenila leasing pogodbe, saj bi bilo to zanjo preveliko poslovno tveganje, posledično pa ji ne bi nastala nikakršna škoda. Pa tudi, da bi, če bi jo toženec obvestil, da vozilo ni bilo dobavljeno, morda lahko zadržala izplačilo kupnine prodajalcu. Nasprotuje še zaključku, da toženec ni nakazal plačanih zneskov, saj je sam izpovedal, da je plačeval negotovinsko. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je delno utemeljena.
Glede primarnega tožbenega zahtevka
Pravdni stranki sta dne 16.12.2004 podpisali pogodbo o finančnem leasingu št. 3776/04, katere sestavni del so bili tudi splošni pogoji FO 05/04.
Leasing pogodba je inominatna pogodba, za katero se uporabljajo pravila, ki veljajo za klasične pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. Z izrazom pa se pojmuje različne pogodbe, katerim je skupna leasingodajalčeva obveznost, da za določen čas leasingojemalcu prepusti rabo določene stvari (1).
Tovrstne narave je tudi obravnavana pogodba. Predmet pogodbe je bila prepustitev rabe osebnega vozila ford mondeo 2,0 TDI, št. šasije W. Določila pogodbe se resda uporabljajo tako, kot se glasijo (2), a zaključka, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za posojilno pogodbo oziroma pogodbo, katere predmet je bilo le financiranje nakupa tožene stranke, kot zatrjuje tožeča stranka, določila sporne pogodbe ne omogočajo, saj iz nje jasno izhaja, da je predmet leasinga zgoraj navedeno osebno vozilo. Svojih trditev, da je obravnavana pogodba le navidezna in prikriva neko drugo pogodbo (plačilo dolga tožene stranke), pa tožeča stranka ni izkazala, saj tega ni potrdil noben izveden dokaz.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vozilo, ki naj bi bilo prepuščeno v rabo, ne obstaja. Tožeča stranka takšnega zaključka zgolj s sklicevanjem na (po logično obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje) neprepričljivo izpovedbo priče S. R., ki naj bi vozilo videla, ne more izpodbiti. Ker vozila, ki naj bi bilo dano v rabo, ni bilo, obravnavana leasing pogodba ne more biti veljavna (3), ne glede na to, kdo je vozilo izbral. Nakazila, namenjenega plačilu vozila, ni mogoče šteti za izpolnitev posebne, mandatne pogodbe med pravdnima strankama, saj je to del osnovnega pravnega posla pravdnih strank. Posledično tudi za ta del pogodbe velja sankcija ničnosti.
Zaradi ničnosti leasing pogodbe je tožena stranka prosta svoje obveznosti plačila iz pogodbe. Ker je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi te pogodbe ali pa dati ustrezno denarno nadomestilo (1. odstavek 87. člena OZ). Ker tožena stranka na podlagi te pogodbe ni ničesar prejela (zatrjevano poplačilo dolga tožene stranke je ostalo nedokazano), tudi ni dolžna ničesar vrniti.
Ker zaradi ničnosti leasing pogodbe, ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo toženčevih obveznosti po pogodbi, ni pomembno, čigava obveznost je uveljavljanje zahtevkov do prodajalca, kdo je predmet leasinga izbral, kdo koga ni obveščal, kdaj bi moral toženec vozilo prevzeti ali je toženec res opravil delno plačilo in podobno, se pritožbeno sodišče do teh očitkov v tej zvezi ni opredeljevalo.
Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na primarni tožbeni zahtevek (to je v 1. točki izreka), potrdilo (353. člen ZPP).
Glede podrednega tožbenega zahtevka
Tožeča stranka uveljavlja tudi povračilo škode, ki ji je nastala, ker jo je tožena stranka s podpisom prevzemnega zapisnika zavedla, da je vozilo tudi prejela, pa tudi zato, ker bi toženec tožečo stranko moral obvestiti, da mu vozilo ni bilo izročeno, predvsem pa, ker ji je izročil ponarejene plačilne liste in zamolčal svojo plačilno nesposobnost, saj drugače sporne pogodbe ne bi sklenila.
Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je s podpisom prevzemnega zapisnika tožečo stranko zavedel, da je bilo vozilo izročeno. Prevzemni zapisnik je bilo le pooblastilo dobavitelju, da toženi stranki kot leasingodajalcu izroči predmet leasinga. Ker dobava vozila tudi ni bila razlog za sklenitev leasing pogodbe, temveč bi morala biti njena posledica, tožencu tudi ni mogoče očitati, da je kriv za sklenitev nične pogodbe (4). Za resničnega pa se ni izkazal niti očitek tožeče stranke, da je toženec vedoma sklenil pogodbo za neobstoječe vozilo (z namenom poplačila svojih dolgov).
Pritrditi pa gre pritožbi, da zaključek sodišča, da je tožeča stranka vedela, da vozilo tožencu ni bilo dobavljeno, nima podlage v izvedenih dokazih (toženčevem pričanju), kot navaja sodišče prve stopnje. Nadalje pa tudi, da ni pravilen zaključek sodišča, da predložitev ponarejenih plačilnih list s strani tožene stranke, ne more biti v vzročni zvezi s tožeči stranki nastalo škodo, saj to ni bil razlog ničnosti pogodbe. Slednje sicer drži, a očitke tožeče stranke, da jo je toženec s predložitvijo ponarejenih plačilnih list napeljal h sklenitvi pogodbe, ki je sicer, če bi vedela za slabo finančno stanje toženca, ne bi sklenila, gre opredeliti kot očitek prevare (5).
Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode (2. odstavek 49. člena OZ), ne glede na to ali je bila ta pogodba sicer nična zaradi nekega drugega razloga (zaradi ugotovljene ničnosti pa tožeči stranki tudi ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve pogodbe). Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana pa zgolj na nepoštenost (6) pogodbene stranke (7), ki je prevaro povzročila.
Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča resničnosti tega očitka tožencu ni presojalo, prav tako pa tudi ne višine toženi stranki povzročene škode, zato je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, razveljavilo (355. člen ZPP).
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi ali je toženec s svojim nepoštenim ravnanjem tožečo stranko zapeljal v sklenitev pogodbe in ji tako povzročil zatrjevano škodo ter ponovno odločiti o podrednem tožbenem zahtevku tožeče stranke ustrezno pa tudi obrazložiti, zakaj meni, da tožencu ni mogoče očitati, da tožeče stranke ni obvestil o nedobavi vozila.
Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).
----------------------------------
(1) Glej Jadek Pensa: Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, pravosodni bilten, št. 3/2003, str.205 in naslednje.
(2) 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(3) Če je predmet obveznosti nemogoč (prepustitev rabe neobstoječega vozila), je pogodba nična (34. člen OZ).
(4) Odgovornost za sklenitev nične pogodbe odgovornega pogodbenika po 91. členu OZ.
(5) Prevara je po svoj vsebini povzročitev zmote ( o bistvenih lastnostih predmeta, o sopogodbeniku, če se pogodba sklepa glede na te osebe, o drugih okoliščinah) – 46. in 49. člen OZ.
(6) Načelo vestnosti in poštenja pogodbenikom nalaga, da v obligacijskih razmerjih ravnajo pošteno (5. člen OZ).
(7) Glej tudi Plavšak, Juhart in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 49. in 97. člena.
pravica zahtevati delitev nepremičnine – delitev nepremičnine – neprimeren čas za delitev stvari – zasebni in javnopravni režim na nepremičnini – razlastitveni postopek – javno dobro
Dokler obstajata na predmetni nepremičnini, ki v naravi predstavlja pot, hkrati zasebni in javnopravni režim, gre za neprimeren čas za delitev nepremičnine v nepravdnem postopku. V kolikor želi predlagateljica na celotni nepremičnini vzpostaviti javno dobro in se s preostalimi skupnimi lastniki oziroma solastniki ne more sporazumeti, ima na voljo razlastitveni postopek.
spor o pristojnosti – vrednost spornega predmeta – tožbeni zahtevek – denarni zahtevek – dopolnitev tožbe – določitev zahtevka
Odločilna je vrednost postavljenega zahtevka, ki se v konkretnem primeru nanaša na denarni znesek 5.054,63 EUR, torej tisti, s katerim tožnik zahteva plačilo. Ni mogoče govoriti, da bi ravnanje tožeče stranke predstavljalo delni umik tožbe, saj do takšne situacije ni prišlo. Tožnik ni postavil tožbenega zahtevka na plačilo 113.432,13 EUR, ki bi ga potem zmanjšal in tako preklical zahtevo za pravno varstvo v višini 108.378,10 EUR.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - deljena odgovornost - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah
Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
odškodninska odgovornost – izvršitelj – protipravno ravnanje izvršitelja – rubež – dvojni rubež iste stvari – odškodninska odgovornost države za delo izvršitelja – evidenca zarubljenih premičnin – dolžnost vzpostavitve evidence zarubljenih premičnin
Tožena stranka ne more odgovarjati za morebitno nepravilno ravnanje izvršitelja. Izvršitelji niso delavci sodišča, temveč imenovani s strani pravosodnega ministra, zaradi česar za ravnanje v okviru opravljanja svojih del in nalog odgovarjajo samostojno in imajo v ta namen tudi predpisano zakonsko obveznost zavarovanja odgovornosti.
ZIZ nalaga dolžnost zaznamovanja rubeža premičnin v ustrezni evidenci zgolj v primeru, ko je takšna evidenca za ustrezno vrsto premičnine tudi vzpostavljena. Pri tem pa zakon ne predpisuje dolžnosti ureditve oziroma vzpostavitve evidence za vse vrste premičnin, torej tudi za žičnici.
neupravičena pridobitev – uporaba tuje stvari – uporaba solastnega dela stanovanja - uporabnina
Ker ima toženec celotno stanovanje v posesti, čeprav je solastnik ene idealne polovice, uporablja tudi tujo stvar (tožničino solastno polovico oz. tudi stanovanjske prostore, ki so v skladu z medsebojnim dogovorom celo v njeni izključni uporabi oz. souporabi). Zato ji mora plačati uporabnino.
obveznost plačila sodne takse – procesna predpostavka – umik tožbe – plačilo na račun sodišča – sklic – zmota pri navedbi sklica – dokazilo o plačilu na račun sodišča
Iz plačilnega navodila izhaja, da je bil v dobro računa Okrajnega sodišča v Ljubljani knjižen znesek z namenom nakazila: sodna taksa, po nalogu imetnika računa tožeče stranke. Pri tem je pri navedbi reference prišlo do pisne napake, vendar je bila taksa plačana na račun sodišča, z navedbo opravilne številke, kar pomeni, da je bila v konkretnem primeru procesna predpostavka za začetek postopka izpolnjena.
spor o obsegu zapuščine – napotitev na pravdo – prekinitev zapuščinskega postopka
Pravica dedičev, ki trdijo, da sporne nepremičnine spadajo v zapuščino, je manj verjetna, ker so nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na enega od dedičev. Pri tem ni pomembno na kakšni podlagi je le-ta pridobil lastninsko pravico.
SPZ člen 70, 70/2, 70/4, 70/5, 105, 110, 110/1. ZNP člen 124, 124/1.
solastnina – fizična delitev stvari – civilna delitev stvari
O tem, ali je fizična delitev stvari v solastnini mogoča ali ne, izpodbijani sklep nima razlogov, zato ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Ne more presojati pravilnosti odločitve, da se celotna stvar (nepremičnina) dodeli enemu od solastnikov, ne da bi bilo preje ugotovljeno, ali je (primarna) fizična delitev stvari mogoča ali ne.
URS člen 26. ZOR člen 12, 361, 376, 376/1, 376/2, 387, 387/1, 391. ZDPra člen 14.
odškodninska odgovornost države - izbris iz registra prebivalstva RS - izbrisani - zastaranje odškodninskega zahtevka izbrisanega - pretrganje zastaranja - pretrganje zastaranja zaradi ravnanja tožene stranke - pretrganje zastaranja z izdajo dopolnilne odločbe - predhodni predlog pravobranilstvu
Tožena stranka je prek svojih organov vse od prve ustavne odločbe (objektivno) kazala, da je pripravljena sanirati nezakonito stanje, do katerega je prišlo zaradi protipravnega izbrisa. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je bilo zaradi takšnega (kontinuiranega) ravnanja tožene stranke zastaranje pretrgano, in sicer nazadnje z izdajo dopolnilne odločbe MNZ, ki je bila tožeči stranki vročena 5.4.2004.
Predhodni predlog pravobranilstvu po 14. členu ZDPra ni procesna predpostavka in ne pretrga zastaranja.
ZOZP člen 15. ZOR člen 200, 203. ZPIZ člen 152, 152/1, 152/2.
povrnitev gmotne in negmotne škode – obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti – namen obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti - uporaba motornega vozila kot pravni standard – kamion – prevozna funkcija – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - vštevanje invalidnine
Glavni namen obveznega zavarovanja po ZOZP je socializacija rizika oziroma težnja poskrbeti za oškodovance in potnike v javnem prometu. To pomeni, da škodni dogodek, ki ni posledica tipične prometne situacije, ne more biti predmet kritja zavarovalnice. Drugače povedano: pravno relevanten v smislu predpisa, ki ureja obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, je le tisti vzrok, ki ga pravna norma iz 15. člena ZOZP glede na svoj namen šteje kot vzrok.
Invalidnino, ki jo prejema tožnik, mora sodišče upoštevati kot eno od okoliščin pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne sme pričakovanega mnogokratnika invalidnine preprosto odšteti od odškodnine.
ZFPPIPP člen 348, 351, 351/2. ZGD-1 člen 100. ZIZ člen 25. ZPPSL člen 6, 104.
osebna družba – osebna odgovornost družbenikov – stečaj – izvršba – družba z neomejeno odgovornostjo – stečajni upravitelj
Skladno z določbo 2. odstavka 351. člena ZFPPIPP upnik nima pravice po začetku stečajnega postopka nad družbo z neomejeno odgovornostjo v izvršilnem postopku proti osebno odgovornima družbenikoma uveljavljati terjatve na podlagi njune odgovornosti za obveznosti te družbe.
dokazna ocena – izvedensko mnenje – postavitev drugega izvedenca – postavitev novega izvedenca – razlog za postavitev drugega izvedenca – oporočna sposobnost
Zgolj dejstvo, da mnenje tožnici ni v korist, še ni razlog za postavitev drugega izvedenca.