POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058407
ZPP člen 7. CMR člen 1, 1/1, 3, 32, 32/1, 32/1-b.
uporaba CMR konvencije – uporaba materialnega prava po uradni dolžnosti – iura novit curia – mednarodni prevoz blaga po cesti – ugovor zastaranja- sklepčnost ugovora zastaranja – zastaranje terjatve iz pogodbe o mednarodnem prevozu blaga po cesti
Dejstvo, ali je tožena stranka opravila mednarodni prevoz ali ne, ni odločilno za uporabo CMR konvencije. Iz 1. odstavka 1. člena CMR konvencije namreč izhaja, da se CMR konvencija uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala, da je imela s toženo stranko sklenjeno prevozno pogodbo, da se pri prevozni pogodbi odplačnost domneva in da iz trditev tožeče stranke izhaja tudi, da je bil prevzemni kraj v Republiki Sloveniji, namembni kraj pa Priština, da sta torej prevzemni in namembni kraj v različnih državah, pri čemer je Republika Slovenija država pogodbenica CRM konvencije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama uporablja CMR konvencija.
zavarovalna pogodba – izguba zavarovalnih pravic – vožnja pod vplivom alkohola – zapustitev kraja prometne nesreče - ničnost zavarovalnih pogojev
Določila zavarovalnih pogojev, ki določajo, da pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi tudi, če je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (z domnevo alkoholiziranosti v primeru izmikanja ali pobega) ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, niso nična. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, ima tako pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od toženca (regresna pravica zavarovalnice), na njem pa je trditveno in dokazno breme, da izkaže ekskulpacijske razloge vseh očitanih mu kršitev.
t
ekst
:
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.345,85 EUR in zakonske zamudne obresti od 7.137,16 EUR (prej 1.710.829,00 SIT) od 13.04.2005 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 196,86 EUR (prej 47.146,00 SIT) od 16.04.2005 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zenska 1.009,83 EUR (prej 241.995,00 SIT) od 19.05.2005 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 243,06 EUR.
Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. V pretežnem delu pritožbe nasprotuje pogodbeni vezanosti toženca na splošne zavarovalne pogoje, saj ti toženi stranki ob sklepanju pogodbe niso bili predloženi. Sodišču očita tudi, da ne loči regresnega in odškodninskega zahtevka ter da je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ker tožencu ni omogočilo dokazovanja, da v trenutku prometne nezgode ni bil pod vplivom alkohola, saj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca toksikološke stroke. Opozarja pa tudi na določilo 942. člena Obligacijskega zakonika, ki določa ničnost pogodbenih določil, ki oškodovancu jemljejo pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Uveljavlja tudi nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov ter samimi listinami in zapisniki ter neobrazloženost sodbe v smeri, da je toženec splošne pogoje prejel. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.
Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožena stranka je za zavarovanje svoje avtomobilske odgovornosti s tožečo stranko po polici št. 1 sklenila zavarovalno pogodbo.
Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zaveže, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj tretjega (1).
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so sestavni del zavarovalne pogodbe tudi splošni pogoji zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-04 (120. člen OZ). Pritožbene trditve, da le ti tožencu ob sklenitvi zavarovalne pogodbe niso bili predloženi, so pritožbene novote, saj je toženec v odgovoru na tožbo, v kateri se je tožeča stranka sklicevala na določila navedenih splošnih pogojev, izrecno priznaval, da so ti del zavarovalne pogodbe (list. št. 13 spisa). Priznanih dejstev tožeči stranki ni bilo potrebno dokazovati (214. člen ZPP), sodišče pa je splošne pogoje pravilno opredelilo kot del zavarovalne pogodbe, ne da bi moralo dodatno obrazlagati zakaj. Ker tožena stranka ne pojasni, zakaj že v teku postopka na prvi stopnji morebiti ne bi mogla uveljavljati, da splošnih pogojev ni prejela in zakaj je njihovo zavezujočo naravo najprej priznala,v pritožbi pa zanikala, tudi pritožbeno sodišče tovrstnih trditev ni moglo upoštevati (337. člen ZPP).
Splošnim zavarovalnim pogojem tudi ni pripisati ničnosti. Res so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil kakšne izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti (942. člen OZ), kar velja predvsem za formalne obveznosti zavarovanca (npr. opustitev obveznosti obvestitve zavarovalnice o nastanku zavarovalnega primera). Izguba zavarovalnih pravic pa je v primeru vožnje pod vplivom alkohola ali zapustitve kraja prometne nesreče že zakonsko določena (2).
09.03.2005 je toženec povzročil prometno nezgodo, s tem, da kot voznik ni spustil mimo vozila R. C., ki ga je po prometnem pasu, na katerega se je nameraval vključiti iz neprednostne ceste, vozila D.S. Ta je, da bi preprečila trčenje s toženčevim vozilom, zavila desno izven vozišča, kjer jo je zaneslo na levo stran vozišča in je trčila v nasproti vozeči avtomobil N. M., ki ga je vozila M. T.
Za nematerialno škodo, ki jo je utrpela oškodovanka D. S., je tej tožeča stranka dne 18.05.2005 izplačala 430.000,00 SIT, za stroške odvetniškega zastopanja pa istega dne 118.800,00 SIT. Za materialno škodo na osebnem vozilu Clio je tožeča stranka dne 12.04.2005 izplačala 1.069.934,00 SIT in znesek 27.066,00 SIT, za škodo na osebnem vozilu N. M. pa dne 12.04.2005 znesek 640.895,00 SIT in dne 14.04.2005 še 20.110,00 SIT, od toženca pa zahteva povračilo najvišjega zakonsko določenega zneska (prej 2.000.000,00 SIT).
Iz določil splošnih pogojev izhaja, da pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi tudi, če je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (šteje se, da je pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni) ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju (4. in 7. točka 3. člena splošnih pogojev). Vsebinsko enako določilo pa vsebuje že citirani 7. člen ZOZP. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ima tako pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od toženca (regresna pravica zavarovalnice).
Tožeča stranka je tožencu očitala obe omenjeni kršitvi. Toženec bi bil prost obveznosti povračila plačanega, če bi dokazal, da ni kriv za to, da je zapustil kraj prometne nezgode, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ter če bi dokazal, da ni bil alkoholiziran oziroma da alkoholiziranost ni bila vzrok za nastalo škodo. Na tožencu je bilo tako trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo obeh očitanih mu kršitev.
V pritožbi neizpodbita je ostala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec odšel s kraja prometne nesreče, ne da bi pustil svoje podatke. Ker toženec ni niti navedel, niti dokazal nobenega tehtnega razloga, zakaj je odšel s kraja nesreče, je izgubil svoje zavarovalne pravice že po 7. točki 3. člena zavarovalnih pogojev. Na odločitev sodišča tako ne more vplivati vprašanje ali je bil toženec res pod vplivom alkohola in ali je bilo njegovo ravnanje posledica njegove alkoholiziranosti, zato se pritožbeno sodišče do očitkov toženca, ki se nanašajo na ugotavljanje alkoholiziranosti, ni opredeljevalo.
Ker je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice, ima tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pravico od njega regresirati plačani znesek oziroma največji zakonsko določen znesek. Toženec tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi izplačani višini (konkretizirano) ni nasprotoval, zato je pritožbeno sodišče višino terjatve preizkusilo le glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, teh pa ni ugotovilo.
Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).
-----------------------
(1) 921. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(2) Glej Ristin, Korbar in Simoniti: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, komentar 7. člena.
Lastnik služne stvari lahko zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le z ustreznim oblikovalnim zahtevkom.
Sodišče mora najprej ugotoviti, ali je bila služnostna pravica (in v kakšnem obsegu) ustanovljena oziroma pridobljena, saj ukinitev služnosti ni mogoča, če ta ne obstoji. Obstoj služnosti je namreč izhodiščna predpostavka zahtevka za ukinitev služnosti.
sposobnost biti stranka – sposobnost biti udeleženec – smrt stranke pred vložitvijo predloga
Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost vložitve tako tožbe kot tudi predloga v nepravdnem postopku. Fizična oseba to sposobnost izgubi s smrtjo. Zato vložitev predloga s strani osebe, ki je umrla pred njegovo vložitvijo, ni dopustna. Te napake tudi ni mogoče odpraviti, saj fizična oseba te lastnosti ne more spet pridobiti. Kadar torej predlog vloži oseba, ki je umrla že pred vložitvijo predloga, sodišče predlog zavrže.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da pozna natančne katastrske podatke in točno izmero spornega dela zemljišča, saj se to ugotavlja v izvedenskem mnenju oz. katastrskem elaboratu. Prilagoditev tožbenega zahtevka glede na elaborat tako ne pomeni spremembe tožbe v smislu 184. čl. ZPP.
Sodišče razen na podlagi izrecnega pristanka strank dokumentacije iz drugih spisov ne sme upoštevati, medtem ko te omejitve za izvedenca ne veljajo.
DENACIONALIZACIJA – LASTNINJENJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055190
ZDen člen 88, 88/1. ZLPP člen 11, 15, 15/2. OZ člen 92.
razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije – ničnost pravnih poslov po 88. členu ZDen - ničnost prodajne pogodbe - pravni interes za uveljavljanje ničnosti – začasna odredba – zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev
Nepremičnina predstavlja premoženje, ki je bilo po zakonu zajeto z lastninskim preoblikovanjem podjetij. Denacionalizacijski upravičenec, ki je želel vrnitev takšnega podržavljenega premoženja v naravi, je moral predlagati začasno odredbo za zavarovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka (10. člen ZLPP) do 7.6.1993, ker je bil v nasprotnem primeru upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS (drugi odstavek 15. člena ZLPP).
ZFPPIPP člen 348, 351, 351/2. ZGD-1 člen 100. ZIZ člen 25. ZPPSL člen 6, 104.
osebna družba – osebna odgovornost družbenikov – stečaj – izvršba – družba z neomejeno odgovornostjo – stečajni upravitelj
Skladno z določbo 2. odstavka 351. člena ZFPPIPP upnik nima pravice po začetku stečajnega postopka nad družbo z neomejeno odgovornostjo v izvršilnem postopku proti osebno odgovornima družbenikoma uveljavljati terjatve na podlagi njune odgovornosti za obveznosti te družbe.
Kadar sodišče opusti zaslišanje izvedenca na obravnavi, pri čemer pripombe na njegovo mnenje niso vsebinske narave, gre zgolj za kršitev načela neposrednosti izvajanja dokazov, ki je v tem primeru lahko le relativnega značaja.
dedovanje – vrednost zapuščine – ugotavljanje vrednosti zapuščine
Ugotovitev zapuščinskega sodišča o vrednosti zapuščine ne pomeni, da je zapuščina dejansko toliko vredna, temveč ima ta ugotovitev pomen zgolj za odmero sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine.
obveznost plačila sodne takse – procesna predpostavka – umik tožbe – plačilo na račun sodišča – sklic – zmota pri navedbi sklica – dokazilo o plačilu na račun sodišča
Iz plačilnega navodila izhaja, da je bil v dobro računa Okrajnega sodišča v Ljubljani knjižen znesek z namenom nakazila: sodna taksa, po nalogu imetnika računa tožeče stranke. Pri tem je pri navedbi reference prišlo do pisne napake, vendar je bila taksa plačana na račun sodišča, z navedbo opravilne številke, kar pomeni, da je bila v konkretnem primeru procesna predpostavka za začetek postopka izpolnjena.
spor o obsegu zapuščine – napotitev na pravdo – prekinitev zapuščinskega postopka
Pravica dedičev, ki trdijo, da sporne nepremičnine spadajo v zapuščino, je manj verjetna, ker so nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na enega od dedičev. Pri tem ni pomembno na kakšni podlagi je le-ta pridobil lastninsko pravico.
O poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Zato ni zakonske podlage, da je sodišče pozvalo predlagatelja, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 6.3.2009 in sklep z dne 23.4.2007 razveljavita ter vrne zadeva v ponovno odločanje.
Dovoli se izbris vpisov, ki so bili napravljeni na podlagi teh sklepov, izbris zaznambe zavrženja predloga in ponoven vpis plombe.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice, ki ga je vložila zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007, opr. št. Dn. 542/2007 o zavrženju vknjižbe služnostne pravice, kot neutemeljen.
Zoper sklep o zavrnitvi ugovora vlaga pritožbo predlagateljica in navaja, da vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007. Z zemljiškoknjižnim predlogom je predlagala zgolj vknjižbo služnostne pravice v obsegu, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega dovolila, predlog je bil vložen pred pristojnim sodiščem, to je sodiščem, ki je po 126. členu Zakona o zemljiški knjigi krajevno pristojno za odločanje o predlaganem vpisu. Sodišče je s svojo zahtevo po dodatnem izvodu listine kršilo določbo 7. odstavka 142. člena ZZK-1, saj je to določilo napačno tolmačilo, hkrati pa je zavrglo predlog o tistem, kar je predlagatelj predlagal in za kar je sodišče tudi pristojno. Zavrženje bi se lahko nanašalo le na tisti del, za katerega je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. 2. odstavek 145. člena ZZK-1 nedvomno potrjuje stališče predlagateljice, saj določa, da se zavrže predlog le v tistem delu, ki se nanaša na vpise, v katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče in zato predloga v delu, v katerem se zahteva vknjižba služnosti, ni mogoče zavreči. Pritožnica opozarja tudi na to, da je poočitev pomožni vpis, ki se izvede po uradni dolžnosti, torej brez sodelovanja predlagatelja ali kogarkoli in da je podlaga za poočitev sklep Okrajnega sodišča v Litiji, ne pa listina, katere prepis je sodišče zahtevalo od predlagateljice. Opozarja tudi na dosedanjo prakso, ki obstaja v zvezi z vknjižbo služnostne pravice in poočitvijo takih vpisov, ki je drugačna od izpodbijane odločitve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da odloča o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču tisto sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, torej Okrajno sodišče v Litiji. Glede na to je še dodatno nerazumljiva zahteva po dodatnem prepisu listine, saj to listino sodišče že ima, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je ne potrebuje, saj o poočitvi ne bo odločalo. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter sklepa zemljiškoknjižnega referenta in vračilo zadeve v ponovno odločanje ter hkrati izbris vseh vpisov, ki so nastali zaradi izpodbijanih sklepov ter ponoven vpis plombe.
Pritožba je utemeljena.
Po 118. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se v zemljiški knjigi pri gospodujoči nepremičnini poočiti povezava med vpisom stvarne služnosti, ki je vknjižena pri služeči nepremičnini . O poočitbi, ki je po 114. členu ZZK-1 pomožni vpis, odloči po 3. odstavku 118. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti, če dovoli vpis, v zvezi s katerim se ta poočitba vpiše. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču, glede na citirano določilo 3. odstavka 118. člena ZZK-1, odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Glede na to, da je predlagateljica svoj predlog vložila pri krajevno pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču in je predlogu priložila tudi listino, ki je podlaga za predlagani vpis, zato ni bilo nobene zakonske podlage za to, da je sodišče na podlagi 7. odstavka 142. člena v zvezi z 144. in 145. členom ZZK-1 pozvalo predlagateljico, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče v Ljubljani. Zakon namreč obveznost, da predlagatelj priloži predlogu še ustrezno število prepisov listine (in ne fotokopij) predvideva le v primeru, da se s predlogom zahtevajo vpisi, o katerih so pristojna odločati druga zemljiškoknjižna sodišča, ne predvideva pa tega za primer pomožnega vpisa, ki se ne izvede na predlog ampak po uradni dolžnosti in o katerem vedno odloča isto sodišče, ki odloča o glavnem vpisu. Če je torej sodišče krajevno pristojno za glavni vpis, je pristojno tudi za poočitbo in do situacije, ki jo predvideva 7. odstavek 142. člena sploh ne more priti. Da je takšna razlaga pravilna kaže tudi določilo 145. člena ZZK-1 , ki določa, da zemljiškoknjižno sodišče zemljiškoknjižni predlog v delu, v katerem se nanaša na vpise, o katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče, v primeru neupoštevanja 7. odst. 142. člena (in neupoštevanju sklepa o dopolnitvi predloga) zavrže. V konkretnem primeru je za odločanje tako o glavnem kot pomožnem vpisu pristojno isto sodišče in uporaba te sankcije zato sploh ne pride v poštev. V primeru poočitbe služnosti je popolnoma jasno, da se poočitev izvrši, če se dovoli glavni vpis in obratno, ne more pa se dovoliti glavni vpis in „zavreči“ pomožni vpis, o katerem se odloči po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ga izvede drugo zemljiškoknjižno sodišče. To je bilo očitno tudi stališče sodišča prve stopnje, ki pa je nato, namesto da bi o predlogu odločilo, celoten predlog zavrglo, torej tudi v delu, ki se nanaša na glavni vpis in za katerega ni dvoma, da je o njem pristojno odločati in ga tudi izvesti.
Ker sta torej sklep zemljiškoknjižne referentke o zavrženju zemljiškoknjižnega predloga ter sklep zemljiškoknjižnega sodnika o zavrnitvi ugovora zoper ta sklep glede na opisano nepravilna, je pritožbeno sodišče na podlagi 161. člena ZZK-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo tako izpodbijani sklep kot sklep zemljiškoknjižnega referenta ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Hkrati je dovolilo tudi izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi obeh sklepov, izbris zaznambe zavrženja vpisa in ponoven vpis plombe.
Tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva tudi, da se ugotovi, da tožena stranka nima pravice zaračunavati stroškov upravljanja in druge stroške za tisti del, ki ga je tožena stranka imenovala poslovni prostor v površini 49,96 m2. V tem delu tako ne gre za ugotovitev obstoja dejstev, temveč za ugotovitev neobstoja pravice tožene stranke, da zaračunava tožeči stranki za sporni del prostorov stroške upravljanja, kot da gre za poslovne prostore.
dokazna ocena – izvedensko mnenje – postavitev drugega izvedenca – postavitev novega izvedenca – razlog za postavitev drugega izvedenca – oporočna sposobnost
Zgolj dejstvo, da mnenje tožnici ni v korist, še ni razlog za postavitev drugega izvedenca.
spor o pristojnosti – vrednost spornega predmeta – tožbeni zahtevek – denarni zahtevek – dopolnitev tožbe – določitev zahtevka
Odločilna je vrednost postavljenega zahtevka, ki se v konkretnem primeru nanaša na denarni znesek 5.054,63 EUR, torej tisti, s katerim tožnik zahteva plačilo. Ni mogoče govoriti, da bi ravnanje tožeče stranke predstavljalo delni umik tožbe, saj do takšne situacije ni prišlo. Tožnik ni postavil tožbenega zahtevka na plačilo 113.432,13 EUR, ki bi ga potem zmanjšal in tako preklical zahtevo za pravno varstvo v višini 108.378,10 EUR.
pravica zahtevati delitev nepremičnine – delitev nepremičnine – neprimeren čas za delitev stvari – zasebni in javnopravni režim na nepremičnini – razlastitveni postopek – javno dobro
Dokler obstajata na predmetni nepremičnini, ki v naravi predstavlja pot, hkrati zasebni in javnopravni režim, gre za neprimeren čas za delitev nepremičnine v nepravdnem postopku. V kolikor želi predlagateljica na celotni nepremičnini vzpostaviti javno dobro in se s preostalimi skupnimi lastniki oziroma solastniki ne more sporazumeti, ima na voljo razlastitveni postopek.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - deljena odgovornost - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah
Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Pri pogodbi o preužitku je po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enakovrednosti dajatev in neupravičene pridobitve (obogatitve), na takšno pogodbeno voljo pa so vezani tudi tisti pravni nasledniki izročevalcev, ki bi jim lahko pripadel nujni delež po zapustniku.
Ker poočitev nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja in ker parcelacija ne pomeni razpolaganja v smislu razpolagalne komponente lastnine, ukinitev parcele na podlagi obvestila geodetske uprave ni mogoča. Ukinitev oziroma izbris parcele ni mogoč, dokler je pri tej parceli vknjižena služnost. Obvestilo Geodetske uprave vsekakor ni podlaga za izbris te stvarne pravice.
Če se razdeli služeča nepremičnina, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala, kar a contrario pomeni, da če ena parcela preide v drugo parcelo, s služnostjo ni mogoče avtomatsko obremeniti celotne nepremičnine (za to je potrebna ustrezna listina).