ZPP člen 140, 142, 142/4, 142/5, 318, 318/1, 318/1-1, 339/2-7.
zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – vročanje tožbe – pogoji za nadomestno vročitev
Pogoj za postopanje po določilu 140. člena ZPP je, da naslovnik na naslovu, kjer je poskuša opraviti vročitev, dejansko stanuje. Če na naslovu, določenem v tožbi, ne stanuje, potem mu na tem naslovu tudi nadomestne vročitve ni mogoče opraviti, saj stanovalci niso člani njegovega gospodinjstva.
sklenitev posojilne pogodbe – izročitev stvari – izpolnitev tretjemu
Če je bila izpolnitev pogodbe (izročitev predmeta posojilne pogodbe) po dogovoru ali z odobritvijo posojilojemalca opravljena tretji osebi, to ne vpliva na posojilojemalčevo obveznost vračila posojila.
t
ekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2001/13427 z dne 30.11. 2001 razveljavilo v 1. točki izreka in toženi stranki naložilo plačilo 6.220,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi enaki višini v korist družbe V., v preostanku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Navedeni sklep o izvršbi je v obdržalo v veljavi glede odločitve o stroških izvršilnega postopka, toženi stranki pa naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 892,99 EUR.
Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu
pritožuje tožena stranka. Opozarja, da ji sodišče ni omogočilo sodelovanja v postopku, saj ni opravilo njenega zaslišanja.
Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da na veljavnost posojilne pogodbe ne vpliva okoliščina, da je bil denar morebiti izročen tretji osebi, čeprav je najprej ugotovilo, da je bil denar izročen toženki. V ta namen pa bi moralo sodišče zaslišati tudi predstavnika družbe C. in D. Š., takratnega direktorja posojilodajalca. Ker se je sodišču postavil dvom v pristnost njenega podpisa, pa bi moralo postaviti tudi izvedenca grafologa. Opozarja, da je sodišče naložilo plačilo v korist 3. osebe, ki v postopku sploh ni sodelovala, niti ni podala nobenega zahtevka. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je sodišče priznalo stroške za opravila, ki sploh niso nastala in se ne ve, če bodo sploh opravljena, upoštevalo pa ni niti načela uspeha. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožena stranka po svoji krivdi ni sodelovala v postopku. Da pa je že ob primerjavi podpisov, povsem jasno, da je podpis na blagajniškem prejemku toženkin, ta pa obresti tudi ne bi plačevala, če ne bi sklenila pogodbe. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pravna prednica tožeče stranke in tožena stranka sta 29.03.2000 sklenili posojilno pogodbo št. 006/CO-2000 za posojilo v višini tedanjih 1.500.000,00 SIT za dobo enega leta po 16,19 % obrestni meri. Tožena stranka se je zavezala, da bo posojilo vrnila v enkratnem znesku.
S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (577. člen Zakon o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ potrebno uporabiti).
Tožena stranka je plačevala 20.200,00 SIT mesečno, kar je tožeča stranka ob dospelosti upoštevala kot poplačilo pogodbenih obresti, v presežku pa tudi kot delno poplačilo glavnice (313. člen ZOR). Ker tožena stranka svoje obveznosti v preostanku ni izpolnila, tožeča stranka s tožbo zahteva njeno plačilo.
Tožena stranka je v postopku sodelovala le tako, da je po svojem pooblaščencu vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je med drugim navedla, da je predložen blagajniški izdatek slaba fotokopija, da je do sklenitve posojilne pogodbe prišlo na predlog poslovnega partnerja upnice, družbe C. in da denarja sama ni prejela, saj ga je upnica neposredno izročila predstavniku te družbe.
Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravdna stranka ima v postopku pravico (če želi uspeti, pa tudi dolžnost) navajati dejstva, na katere opira svoje ugovore in predlagati dokaze v njihovo potrditev (212. člen ZPP). Tožena stranka je vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, prejela vse pripravljalne vloge tožeče stranke, na katere ni odgovorila, svojih navedb pa ni podala niti kako drugače, čeprav je to možnost imela.
Tudi svojega izostanka z naroka toženka ni ustrezno opravičila. Dopis, s katerim je sodišču sporočila, da se naroka ne bo udeležila, zgolj zatrjuje njeno odsotnost, v potrditev pa sodišču ni predložila nobenega dokaza. Ker se neopravičeno ni odzvala vabilu sodišča, je to upravičeno opustilo tudi njeno zaslišanje, ki je sicer le dokazno sredstvo in bi lahko le potrdilo njene do tedaj podane navedbe, ne bi pa jih moglo nadomestiti. Razloge nesodelovanja tožene stranke tako ne gre pripisati ravnanju sodišča.
Tožena stranka ni zanikala, da bi sporno posojilno pogodbo sklenila, v pritožbi pa uveljavlja, da tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj bi morala denar izročiti njej, česar pa ni storila (559. člen ZOR).
Res je tožena stranka že v ugovoru pojasnila, da je do sklenitve pogodbe prišlo na predlog 3. osebe (družbe C.) in da je bil denar izročen njej, kar pa na veljavnost sklenjene pogodbe, ne more vplivati. Kadar pogodbena stranka izpolnitev opravi tretji osebi po dogovoru ali z odobritvijo sopogodbenika (da s tem ni soglašala, tožena stranka niti ne zatrjuje), je izpolnitev veljavna (305. člen ZOR) (1). Tudi, če bi držalo, kar navaja tožena stranka, to njene obveznosti, da povrne posojilo, ne izključuje. Ker naj bi tudi izpoved predstavnika posojilojemalca in predstavnika družbe, ki naj bi ji bil posojen denar izročen, potrdila te navedbe, je njuno zaslišanje brez potrebe.
Brezpredmetno pa je tudi sklicevanje toženke na njen morebiti ponarejen podpis na predloženem blagajniškem prejemku. Kakor že pojasnjeno, je tudi, če je bil posojen denar (s soglasjem toženke) res izročen predstavniku družbe C. in je ta podpisal tudi blagajniški prejemek (sicer v imenu toženke), v pogodbenem razmerju s tožnico bila toženka, kar potrjuje tudi z njene strani izvršeno mesečno plačevanje obresti, zavezana pa je tudi k povračilu preostalega posojenega zneska.
Ker je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, je tudi tožena stranka dolžna izpolniti pogodbo tako, kot se glasi. Ker pa je med postopkom prišlo do odstopa terjatve družbi V., toženka pa v subjektivno spremembo tožbe ni privolila (187. člen ZPP), je tožeča stranka tožbeni zahtevek spremenila tako, da je od tožene stranke terjala izpolnitev v korist nove upnice. Kadar do odtujitve terjatve pride na strani tožnika, je ta dolžan zahtevek prilagoditi tako, da zahteva spolnitev v korist pridobitelja (2), četudi se pravda dokonča med istima strankama. Gre za objektivno spremembo tožbe, ki ji tožena stranka tekom postopka ni nasprotovala, zato je šteti, da je vanjo privolila (3. odstavek 185. člena ZPP).
Neutemeljeno toženka izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Stroški za prejem in pregled sodbe in poročilo stranki ter za preveritev pravnomočnosti, tožeči stranki resda niso še nastali, ker pa so neizogibni in tako del pravdnih stroškov, odmerjenih v skladu z 3. in 7. točko tarife št. 39 Odvetniške tarife, je tožeča stranka upravičena do njihovega povračila. Pravilno je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi povračilo celotnih pravdnih stroškov tožeče stranke. Tožena stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša le na ugotovitev pravnega razmerja med pravdnima strankama in del stranske terjatve, v zvezi s tem delom pa niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP).
Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa tožeča stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni z ničemer doprinesel k pritožbeni odločitvi in tako ni bil potreben (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).
--------------------
(1) Enako tudi Plavšak in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 569. člen OZ.
(2) Na strani tožnika je po prevladujočem mnenju teorije potrebno sprejeti relevančno teorijo, Glej Ude in ostali: Pravdni postopek s komentarjem, str. 234 in naslednja.
oprostitev plačila sodne takse za revizijo – razlogi za oprostitev plačila sodne takse
Stroški z najemom stanovanja tožencu doslej še niso nastali, ni pa tudi gotovo, kdaj bodo nastali, ker se toženec iz stanovanja še ni izselil. Ker strošek še ni nastal in tudi ni gotovo, kdaj bo nastal, ga pri odločanju ni možno upoštevati.
Toženčeva osebna prizadetost zaradi ravnanja staršev ni pravno odločilen argument, na podlagi katerega bi bilo možno toženca oprostiti plačila sodnih taks.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijanim sklepom je bil zavrnjen predlog tožnika, da se ga oprosti plačila takse za revizijo, dovoljeno pa mu je bilo, da takso za revizijo v višini 190,00 EUR plača v petih mesečnih obrokih po 38,00 EUR.
Zoper sklep se pritožuje toženec. V sklepu izpodbija zavrnitev oprostitve plačila sodnih taks. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče premalo upoštevalo, da bodo tožencu zaradi selitve nastali stroški z najemom stanovanja v mesečni višini 300,00 EUR in mu bo zato ostalo za preživljanje le 280,00 EUR na mesec. Ni upoštevana tudi njegova osebna prizadetost zaradi ravnanja staršev.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec v obdobju od oktobra do decembra 2008 prejel od 577,00 do 580,00 EUR mesečne plače in da nima drugih preživninskih obveznosti. Na podlagi teh dejstev je pravilno zaključilo, da bo toženec takso za revizijo v znesku 190,00 EUR lahko plačal v petih mesečnih obrokih po 38,00 EUR na mesec, ne da bi bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Razlogov za oprostitev plačila sodne takse, ki so določeni v 11. členu Zakona o sodnih taksah, ni. Pritožbo toženca je bilo zato zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
V pritožbi uveljavljeni razlog, da bo imel toženec po izselitvi večje stroške zaradi najema stanovanja, sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, ker tega dejstva toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal. Stroški z najemom stanovanja tožencu doslej še niso nastali, ni pa tudi gotovo kdaj bodo nastali, ker se toženec iz stanovanja še ni izselil. Ker strošek še ni nastal in tudi ni gotovo kdaj bo nastal, ga pri odločanju ni možno upoštevati.
Toženčeva osebna prizadetost, zaradi ravnanja staršev, ni pravno odločilen argument, na podlagi katerega bi bilo možno toženca oprostiti plačila sodnih taks.
stečaj s.p. - samostojni podjetnik – stečajni postopek – posledica stečaja – izterljivost terjatve upnika
Stečajni postopek zoper samostojno podjetnico na njene osebne lastnosti nima vpliva, ampak učinkuje le na poslovne terjatve, in sicer v smislu, da jih po končanem postopku ni več mogoče uveljavljati.
ZAVAROVANJE TERJATEV – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0052541
SPZ člen 99. ZIZ člen 272. ZPP člen 339/2, 339/2-8.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – sodna pristojnost – upravna pristojnost – možnost obravnavanja pred sodiščem
Res je, da je tožeča stranka občina in da ima tožena stranka določeno stvarno pravico na lastnini tožeče stranke. Vendar sta v pomenu prepovedi vznemirjanja in vzpostavitve prvotnega stanja in prepovedi bodočih vznemirjanj to pravni osebi, ki izvršujeta tudi stvarno pravne pravice in obveznosti. Dejstvo, da gre za občino oziroma subjekt javnega prava tako na ta razmerja ne vpliva. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka presegla obseg služnosti in zahteva z lastninsko tožbo dostop do parcele in prepoved vznemirjanja. Tako se izkaže, da je zadeva v sodni pristojnosti in je sodišče z zavrnitvijo predloga odreklo stranki možnost sodelovanja v postopku.
Res je, da ZVCP-1, ki velja od 30. aprila 2008, v določbi petega odstavka 235. čl. dovoljuje, da se imetniku vozniškega dovoljenja, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, lahko prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče za kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic. To pa lahko sodišče stori le v primeru, če kršitelj z vozilom te kategorije ni dosegel ali presegel tretjino kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. Obdolžencu kot vozniku motornih vozil kategorije C in E res še ni bila izrečena nobena kazenska točka, je pa z motornim vozilom za katerega je potrebno vozniško dovoljenje B kategorije storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. Glede na navedeno obdolžencu ni mogoče izreči zgolj prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorijo motornih vozil, s katero je bil prekršek storjen, pač pa za vse kategorije motornih vozil, ki jih je imel vpisane v vozniškem dovoljenju na dan prekrška.
obrazloženost ugovora – pavšalne navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi
Dolžnik ni navedel pravno pomembnega dejstva, s katerim bi v pravdi lahko dosegel zavrnitev upnikovega tožbenega zahtevka. V ugovoru navaja le, da je izterjevani račun reklamiral. S takšnimi pavšalnimi navedbami pa dolžnik v pravdi ne bi mogel uspeti, saj ne pove, kateri jamčevalni zahtevek od upnika uveljavlja oziroma kdaj in zakaj naj bi upniku podal reklamacijo.
osebna vročitev – fikcija vročitve – vročanje na naslovu prebivališča – dejansko bivanje naslovnika - nepravilna vročitev
Vročitev je pravilno opravljena, če se opisani postopek vročanja opravi na naslovu prebivališča toženca. Za pravilno vročitev je odločilno, kje toženec dejansko živi, in ne, kje ima toženec prijavljeno (stalno ali začasno) prebivališče. Prav navedena okoliščina pa je bila odločilna pri ugotavljanju pravilne vročitve tožbe tožencu.
ZOR člen 26, 28, 73, 361, 371. SZ člen 26, 39, 56. ZD člen 123, 123/1, 132. SPZ člen 41. ZDen člen 78.
pogodba, sklenjena s konkludentnimi dejanji - zastaranje pravice zahtevati sklenitev najemne pogodbe - smrt najemnika - realizirana pogodba - oblika pogodbe – konvalidacija pogodbe
To, da rok v SZ ni bil določen, ne pomeni, da pravica terjati sklenitev najemne pogodbe ne zastara, ampak zgolj to, da je uveljavitev takšnega zahtevka omejena s splošnim zastaralnim rokom na podlagi 371. člena ZOR, ki je veljal v času nastanka tega obligacijskega razmerja.
Veljavna je lahko tudi pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, če so izpolnjeni pogoji po 73. členu ZOR, vendar pa mora biti pogodba najprej sklenjena, šele nato lahko konvalidira.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004293
ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 202a, 202a/5. ZVCP-1 člen 129, 130, 130/2, 130/4, 132, 132/2.
prekršek - vožnja pod vplivom alkohola - preizkus alkoholiziranosti - odklonitev podpisa zapisnika - stopnja alkoholiziranosti
S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na prekršek po določbi tretjega odstavka 122. čl. ZVCP-1, opisan v drugi točki izreka izpodbijane sodbe, se višje sodišče ni ukvarjalo, saj je sodišče prve stopnje postopek zoper obdolženega glede navedenega prekrška ustavilo. Sodišče prve stopnje je v tem delu torej odločilo v korist obdolženca, zato za pritožbo, v tem delu, nima upravičenega interesa. Pritožbo namreč lahko obdolženec vloži le v svojo korist (2. odst. 150. čl. ZP-1).
Obdolžencu je bil dne 29. januarja 2006 ob 1.00 uri odrejen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki je ob pravilni uporabi alkotesta pokazal rezultat 0,92 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka. Obdolžencu sta bila ob 1.55 uri v zdravstvenem domu odvzeta vzorca krvi in urina, iz alkoholimetrične analize, ki jo je izdelal Inštitut za sodno medicino pa je razvidno, da je imel obdolženi v krvi najmanj 2 grama alkohola na kilogram krvi. Tako prvi kot drugi rezultat pomenita, da je imel obdolženi v organizmu bistveno višjo koncentracijo alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1 v drugem odstavku 130. čl., v obeh primerih pa tudi precej nad mejo 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka oziroma 1,50 grama alkohola na kilogram krvi, nad katero se vozniku izreče 18 kazenskih točk. Res je sicer, da zaužiti alkohol potrebuje določen čas, da se po zaužitju absorbira v kri (običajno v 30 do 90 minutah), vendar obdolženi v svojem zagovoru ni navedel kdaj pred zaustavitvijo s strani policistov je pil alkoholne pijače, tega pa tudi ni navedel v pregledu, ki ga je v okviru strokovnega pregleda opravil zdravnik. Pritožbene navedbe v tej smeri so nekonkretizirane in tudi prepozne. V skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 bi namreč obdolženi moral dejstva in dokaze, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška uveljavljati v postopku na prvi stopnji, pa tega ni storil, niti ni verjetno izkazal, da jih ni mogel uveljavljati brez svoje krivde.
odmera odškodnine za telesne bolečine – odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti – odmera odškodnine za strah
Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Mladoletnik od dopolnjenega 7. do dopolnjenega 14. leta ne odgovarja za škodo, razen če dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Mladoletni toženec je bil na zgornji meji te starosti, zato so kriteriji presoje zmožnosti za razsojo bistveno drugačni, kot npr. pri osemletnemu otroku.
Določbe 3. člena ZVCP–1 nalaga postroženo odgovornost tistim, ki so odgovorni za telesno prizadete osebe, katerih prizadetost pomeni v cestnem prometu povečano nevarnost zanje ali za druge, na podlagi katere so tisti, ki so za take osebe odgovorni, dolžni storiti vse, da ne ogrožajo sebe ali drugih udeležencev v prometu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0058731
SPZ člen 60, 60/1. OZ člen 50.
komisijska pogodba – navidezna pogodba – lastninska pravica – upravne evidence - prenos lastninske pravice na premičnini – izročitev – carinska deklaracija – registracija vozila
Dejstvo, da je bila tožnica navedena kot uvoznica vozila, še ne pomeni, da je bila lastnica vozila v stvarnopravnem pomenu lastninske pravice. Lastninska pravica na premičninah je neodvisna od evidenc, ki jih vodijo upravni organi (registracija vozila).
Glede na ugotovitev, da je pogodba navidezna, so v skladu s 50. členom OZ neutemeljene pritožbene navedbe, da se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti za neveljavno izpolnitev obveznosti iz pogodbe, saj je navidezna pogodba neveljavna, vse obveznosti iz pogodbe pa neučinkovite.
Tudi predpostavke za izdajo začasne odredbe morajo biti, tako kot druga, za izdajo sodnih odločb odločilna dejstva, ustrezno obrazložene. Nižji dokazni standard zadošča za samo ugotovitev obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe. To pa ne pomeni, da je nižji tudi standard obrazloženosti odločbe. Sodišče mora obrazložiti, kateri razlogi vsaj s stopnjo verjetnosti utemeljujejo obstoj terjatve ter ene od nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe, ker se sicer odločbe ne da preizkusiti.
zapisnik – pregledovanje spisa – prava neuka stranka – denarna kazen – zloraba pravic - žalitev
ZPP v 2. odst. 124. člena govori le o pravici strank, da preberejo zapisnik in ugovarjajo zoper njegovo vsebino, nikjer v ZPP pa ni določen dolžnost sodišča, da strankam izroči izvod zapisnika, saj imajo stranke skladno s 150. členom ZPP pravico pregledovati in prepisovati spise, na kar je bil toženec izrecno opozorjen.
Strankam je zagotovljena pravica do izjavljanja pred sodiščem, da lahko vpliva na odločitev sodišča, vendar pa ta pravica ne daje stranki pravice, da pred sodiščem izjavlja karkoli in kakorkoli (US RS U-I-145/03). Stranke namreč ne smejo podajati izjav na nedostojen in žaljiv način.
odgovornost šole za mladoletnega učenca – izvajanje nadzorstva šole - poškodba učenke pri odpiranju vrat stranišča
Določba 167. člena ZOR izhaja iz obstoja krivdne odgovornosti šole, vendar z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da se šola ekskulpira, če dokaže, da je nadzorstvo opravila na način, kakor je treba ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.
ZPP člen 243, 252. ZOR člen 376, 376/1, 387, 387/2, 391, 391/1, 391/2.
zastaranje odškodninske terjatve – pretrganje zastaranja – začetek teka zastaralnega roka – dokazovanje z izvedencem – dejstvo – pravni standard
Ustaljeno stališče sodne prakse, da za pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga zadostuje pripoznava temelja terjatve, se nanaša zgolj na primere, ko dolžnik obenem ne navede višine terjatve. Ni torej potrebno, da se pripoznava nanaša na določeno višino terjatve; če pa se, velja pripoznava (in z njo pretrganje zastaranja) le do navedene višine, ne pa tudi za presežek. Pri tem ni pomembno, kako to višino razume upnik, temveč dolžnik.
Določitev vsebine pravnega standarda (skrbnosti) za konkreten primer in uporaba tako konkretizirane norme je v izključni pristojnosti sodišča in ne izvedenca.