Za varstvo patentnih zahtevkov je pomembno, da sodišče ne nudi pravnega varstva domnevnemu kršilcu, ki bi po enakem postopku izdelal novo snov, in ne more ščititi položaja upnika kot imetnika patenta v tem smislu, da bi nihče, ki bi izdelal isto snov po drugem postopku, slednje ne bi smel uporabljati.
Razlaga, da sicer v upnikovem patentu odsotnost vode ni izrecno navedena, se pa iz vseh ostalih delov teksta zahtevka razume, da gre za tipičen primer postopka suhe granulacije, je pravilna.
Pravilnost materialnopravne odločitve prvostopenjskega sodišča potrjuje v okviru pravilne uporabe 2. odstavka 18. člena ZIL-1 opis patentnega zahtevka.
ZIZ člen 45, 45/2, 167. ZZK-1 člen 86, 86/1, 87, 87/2, 88.
zaznamba sklepa o izvršbi – postopek po uradni dolžnosti – predložitev sklepa o izvršbi zemljiškoknjižnemu sodišču pred pravnomočnostjo
Ob upoštevanju okoliščine, da je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, je prvostopenjsko sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 45. člena ZIZ ravnalo pravilno, ko je sklep o izvršbi predložilo zemljiškoknjižnemu sodišču še pred njegovo pravnomočnostjo. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno čakati na odločitev o vloženem ugovoru zoper izdani izvršilni sklep.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti dovolilo zaznambo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. In 11/2009 z dne 4.3.2009 in vknjižilo hipoteko na nepremičninah dolžnika, vpisanih v vl. št. 20.
Zoper navedeni sklep se dolžnik pravočasno pritožuje in opozarja, da je zoper sklep o izvršbi vložil pravočasni ugovor, vendar pa še ni prejel nobene rešitve. Zato meni, da je sodnica ob izdaji izpodbijanega sklepa očitno zlorabila svojo funkcijo, saj ni jasno, kako ga je lahko bremenila za stroške o dedovanju v zapuščinski zadevi po pokojni B. M.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, zoper sodnico pa uvede disciplinski oziroma kazenski postopek zaradi zlorabe sodniške funkcije.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku na predlog upnikov izdalo sklep o izvršbi na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 276/2006 z dne 29.10.2007. Pri tem je dovolilo izvršbo tudi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri nepremičninah vpisanih v vl. št. 20 z ugotovitvijo vrednosti nepremičnin, njihovo prodajo ter poplačilom upnikov. Ob upoštevanju okoliščine, da je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, je prvostopenjsko sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 45. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ) ravnalo pravilno, ko je sklep o izvršbi predložilo zemljiškoknjižnemu sodišču še pred njegovo pravnomočnostjo. Zemljiškoknjižno sodišče namreč po uradni dolžnosti odloči o zaznambi sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnino, na podlagi obvestila izvršilnega sodišča (1. odstavek 86. člena Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1). Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo v skladu s citiranim zakonskim določilom, saj je od izvršilnega sodišča prejelo obvestilo, kateremu je bil predložen sklep o izvršbi. Zaznamba izvršbe je prvo izvršilno dejanje pri izvršbi na nepremičnine (člen 167. ZIZ), izvršba pa se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače (1. odstavek 46. člena ZIZ), za zaznambo izvršbe pa zakon kaj drugega ne določa. Če pa zemljiškoknjižno sodišče dovoli zaznambo izvršbe, hkrati po uradni dolžnosti dovoli tudi vknjižbo hipoteke (člen 88. ZZK-1) in sicer v skladu z določbo 2. odstavka člena 87. ZZK-1. Odločitev glede zaznambe izvršbe in vknjižbe hipoteke je glede na navedene razloge pravilna in jo pritožbene navedbe ne omajajo. Dejstvo v pritožbi, ki merijo predvsem na očitek sodnici, ki je odločala v predmetni zadevi, se tako izkažejo za povsem neutemeljene in pravno zgrešene. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo pravilno, saj ni bilo dolžno čakati na odločitev o vloženem ugovoru zoper izdani izvršilni sklep. Ostala dejstva, ki se nanašajo na sam dolg, pa na izpodbijano odločitev nimajo nobenega vpliva in so lahko upoštevna le v izvršilnem postopku.
Na osnovi navedenega in ko tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter hkrati dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa (2. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).
ZDR člen 128. Kolektivna pogodba za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije člen 55.
plača – dodatek za izmensko delo
Izmenski delovni čas je čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali nočni izmeni, ki traja šest do osem ur dnevno in se praviloma ponavlja vsak teden oziroma dnevno, tako da delavec delo opravlja en teden oziroma en dan v dopoldanski, drugi teden oziroma drugi dan pa v popoldanski ali nočni izmeni. Ker tožnikovo delo ni bilo organizirano kot izmensko niti ga opravljal na opisan način, ampak pretežno ponoči, mu ne pripada dodatek za izmensko delo.
zastaranje obveznosti – razveza pogodbe zaradi neizpolnitve
Zastaranje terjatve, pri kateri mora upnik dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev, sicer začne teči takrat, ko ta rok preteče. Vendar glede začetka teka zastaranja to pomeni, da začne zastaranje teči od takrat, ko bi upnik najprej lahko oziroma mogel dati dolžniku dodatni rok in ne šele od takrat, ko to dejansko stori.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0052595
OZ člen 1060. ZOR člen 277. ZPP člen 7, 212.
splošni pogoji in pravila – trditveno in dokazno breme – razpravno in preiskovalno načelo
Če
pravdna stranka meni, da so del pogodbenega statuta tudi pravila z dne 20.04.1998, bi morala (ker gre za interno razmerje med pravdnima strankama, ki sodišču ne more biti poznano) to pravočasno navajati in dokazovati. Šele potem bi pravila z dne 20.04.1998 postala del procesnega gradiva, na sodišču pa bi bilo, da po pravilu iura novit curia presodi, katera pravila je potrebno uporabiti pri presoji višine vtoževane terjatve.
t
ekst :
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi:
„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.837,46 EUR“.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 413,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 496.023,20 SIT oziroma 2.069,87 EUR od 18.06.1998 do 03.12.2008, od tedaj dalje pa od zneska 413,98 EUR. V preostanku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.147,63 EUR.
Zoper navedeno sodbo se
iz vseh pritožbenih razlogov po
338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Opozarja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj ni podane identitete med tožbenim zahtevkom in zahtevo, podano toženi stranki, saj so tedaj tožniki zahtevali priznanje družinske pokojnine in ne vračila vplačanih sredstev. Sodišču očita tudi, da ni obrazložilo, zakaj je za izračun višine zneska uporabilo pravila z dne 08.05.1996, saj bi moralo uporabiti pravila z dne 20.04.1998, ki jih tožeča stranka sicer ni predložila, izračun višine pripadajočih sredstev pa opredeljujejo drugače. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.
Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je delno utemeljena.
Z vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 373/1998, z dne 16.02.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3522/2006, z dne 31.01.2007, je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek, ki izhaja iz pravnega razmerja na podlagi sklenjenega obrtniškega zavarovanja, ki ga je dne 29.10.1981 s sedaj toženo stranko, sklenil pravni prednik tožečih strank A. F.. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotavljajo le še višino denarnega zneska, ki ga je tožena stranka dolžna plačati.
Ker je odločitev glede temelja že pravnomočna, tožena stranka v pritožbi ne more uveljavljati razlogov, ki izpodbijajo njeno obveznost plačila, kar skuša doseči z navedbami o neidentičnosti zahtevka, uveljavljenega pred njenimi organi in zahtevka, uveljavljenega pred sodiščem, ki naj bi terjala zavrženje tožbe. Pritožbeno sodišče se zato do tovrstnih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.
Sodišče prve stopnje se je pri izračunu višine pripadajočih sredstev (seštevku zneskov, ki jih je v obdobju članstva vplačal pravni prednik tožnikov) pravilno oprlo na Pravila z dne 08.05.1996 in ugotovilo, da ta znašajo 496.023,20 SIT oziroma 2.069,87 EUR. Tudi tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da so prav ta pravila (6. odstavek 22. člena pravil) tista, ki so nesporno pogodbena podlaga za izračune višine vplačanih sredstev (list. št. 79 spisa). Če tožena stranka meni, da so del pogodbenega statuta tudi pravila z dne 20.04.1998, pa bi morala (ker gre za interno razmerje med pravdnima strankama, ki sodišču ne more biti poznano) to pravočasno navajati in dokazovati. Šele potem bi pravila z dne 20.04.1998 postala del procesnega gradiva, na sodišču pa bi bilo, da po pravilu iura novit curia presodi, katera pravila je potrebno uporabiti pri presoji višine vtoževane terjatve. Ker tožena stranka tega ni storila, v pritožbi pa tudi ne pojasnila, zakaj morebiti svojih trditev ni mogla podati pravočasno, jih gre označiti za nedovoljene pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP) (1).
Pri presoji kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti in presoji pravilne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04-25, ki je člen 1060 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), čeprav so te že dosegle ali presegle glavnico. Toženi stranki je naložilo plačilo dolga, ki je na dan 03.12.2008 (delno plačilo tožene stranke) znašal 10.442,43 EUR. Pritožbeno sodišče je skladno z odločbo Ustavnega sodišča omejilo tek zakonitih zamudnih obresti od dosojene glavnice na dan 01.01.2002, ko je dolg tožene stranke, kakor izhaja iz priloženega obračuna obresti, znašal 1.076.787,27 EUR oz. 4.493,35 EUR. Od tega je odštelo dne 03.12.2008 plačani znesek v višini 1.655,89 EUR in toženi stranki v plačilo naložilo preostanek dolga, to je 2.837,46 EUR.
Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP).
Ker je pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo poseglo le glede dela stranske terjatve, ni poseglo v odločitev o stroških pravdnega postopka, odločilo pa tudi, da tožena sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).
sklenitev posojilne pogodbe – izročitev stvari – izpolnitev tretjemu
Če je bila izpolnitev pogodbe (izročitev predmeta posojilne pogodbe) po dogovoru ali z odobritvijo posojilojemalca opravljena tretji osebi, to ne vpliva na posojilojemalčevo obveznost vračila posojila.
t
ekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2001/13427 z dne 30.11. 2001 razveljavilo v 1. točki izreka in toženi stranki naložilo plačilo 6.220,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi enaki višini v korist družbe V., v preostanku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Navedeni sklep o izvršbi je v obdržalo v veljavi glede odločitve o stroških izvršilnega postopka, toženi stranki pa naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 892,99 EUR.
Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu
pritožuje tožena stranka. Opozarja, da ji sodišče ni omogočilo sodelovanja v postopku, saj ni opravilo njenega zaslišanja.
Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da na veljavnost posojilne pogodbe ne vpliva okoliščina, da je bil denar morebiti izročen tretji osebi, čeprav je najprej ugotovilo, da je bil denar izročen toženki. V ta namen pa bi moralo sodišče zaslišati tudi predstavnika družbe C. in D. Š., takratnega direktorja posojilodajalca. Ker se je sodišču postavil dvom v pristnost njenega podpisa, pa bi moralo postaviti tudi izvedenca grafologa. Opozarja, da je sodišče naložilo plačilo v korist 3. osebe, ki v postopku sploh ni sodelovala, niti ni podala nobenega zahtevka. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je sodišče priznalo stroške za opravila, ki sploh niso nastala in se ne ve, če bodo sploh opravljena, upoštevalo pa ni niti načela uspeha. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožena stranka po svoji krivdi ni sodelovala v postopku. Da pa je že ob primerjavi podpisov, povsem jasno, da je podpis na blagajniškem prejemku toženkin, ta pa obresti tudi ne bi plačevala, če ne bi sklenila pogodbe. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pravna prednica tožeče stranke in tožena stranka sta 29.03.2000 sklenili posojilno pogodbo št. 006/CO-2000 za posojilo v višini tedanjih 1.500.000,00 SIT za dobo enega leta po 16,19 % obrestni meri. Tožena stranka se je zavezala, da bo posojilo vrnila v enkratnem znesku.
S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (577. člen Zakon o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ potrebno uporabiti).
Tožena stranka je plačevala 20.200,00 SIT mesečno, kar je tožeča stranka ob dospelosti upoštevala kot poplačilo pogodbenih obresti, v presežku pa tudi kot delno poplačilo glavnice (313. člen ZOR). Ker tožena stranka svoje obveznosti v preostanku ni izpolnila, tožeča stranka s tožbo zahteva njeno plačilo.
Tožena stranka je v postopku sodelovala le tako, da je po svojem pooblaščencu vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je med drugim navedla, da je predložen blagajniški izdatek slaba fotokopija, da je do sklenitve posojilne pogodbe prišlo na predlog poslovnega partnerja upnice, družbe C. in da denarja sama ni prejela, saj ga je upnica neposredno izročila predstavniku te družbe.
Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravdna stranka ima v postopku pravico (če želi uspeti, pa tudi dolžnost) navajati dejstva, na katere opira svoje ugovore in predlagati dokaze v njihovo potrditev (212. člen ZPP). Tožena stranka je vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, prejela vse pripravljalne vloge tožeče stranke, na katere ni odgovorila, svojih navedb pa ni podala niti kako drugače, čeprav je to možnost imela.
Tudi svojega izostanka z naroka toženka ni ustrezno opravičila. Dopis, s katerim je sodišču sporočila, da se naroka ne bo udeležila, zgolj zatrjuje njeno odsotnost, v potrditev pa sodišču ni predložila nobenega dokaza. Ker se neopravičeno ni odzvala vabilu sodišča, je to upravičeno opustilo tudi njeno zaslišanje, ki je sicer le dokazno sredstvo in bi lahko le potrdilo njene do tedaj podane navedbe, ne bi pa jih moglo nadomestiti. Razloge nesodelovanja tožene stranke tako ne gre pripisati ravnanju sodišča.
Tožena stranka ni zanikala, da bi sporno posojilno pogodbo sklenila, v pritožbi pa uveljavlja, da tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj bi morala denar izročiti njej, česar pa ni storila (559. člen ZOR).
Res je tožena stranka že v ugovoru pojasnila, da je do sklenitve pogodbe prišlo na predlog 3. osebe (družbe C.) in da je bil denar izročen njej, kar pa na veljavnost sklenjene pogodbe, ne more vplivati. Kadar pogodbena stranka izpolnitev opravi tretji osebi po dogovoru ali z odobritvijo sopogodbenika (da s tem ni soglašala, tožena stranka niti ne zatrjuje), je izpolnitev veljavna (305. člen ZOR) (1). Tudi, če bi držalo, kar navaja tožena stranka, to njene obveznosti, da povrne posojilo, ne izključuje. Ker naj bi tudi izpoved predstavnika posojilojemalca in predstavnika družbe, ki naj bi ji bil posojen denar izročen, potrdila te navedbe, je njuno zaslišanje brez potrebe.
Brezpredmetno pa je tudi sklicevanje toženke na njen morebiti ponarejen podpis na predloženem blagajniškem prejemku. Kakor že pojasnjeno, je tudi, če je bil posojen denar (s soglasjem toženke) res izročen predstavniku družbe C. in je ta podpisal tudi blagajniški prejemek (sicer v imenu toženke), v pogodbenem razmerju s tožnico bila toženka, kar potrjuje tudi z njene strani izvršeno mesečno plačevanje obresti, zavezana pa je tudi k povračilu preostalega posojenega zneska.
Ker je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, je tudi tožena stranka dolžna izpolniti pogodbo tako, kot se glasi. Ker pa je med postopkom prišlo do odstopa terjatve družbi V., toženka pa v subjektivno spremembo tožbe ni privolila (187. člen ZPP), je tožeča stranka tožbeni zahtevek spremenila tako, da je od tožene stranke terjala izpolnitev v korist nove upnice. Kadar do odtujitve terjatve pride na strani tožnika, je ta dolžan zahtevek prilagoditi tako, da zahteva spolnitev v korist pridobitelja (2), četudi se pravda dokonča med istima strankama. Gre za objektivno spremembo tožbe, ki ji tožena stranka tekom postopka ni nasprotovala, zato je šteti, da je vanjo privolila (3. odstavek 185. člena ZPP).
Neutemeljeno toženka izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Stroški za prejem in pregled sodbe in poročilo stranki ter za preveritev pravnomočnosti, tožeči stranki resda niso še nastali, ker pa so neizogibni in tako del pravdnih stroškov, odmerjenih v skladu z 3. in 7. točko tarife št. 39 Odvetniške tarife, je tožeča stranka upravičena do njihovega povračila. Pravilno je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi povračilo celotnih pravdnih stroškov tožeče stranke. Tožena stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša le na ugotovitev pravnega razmerja med pravdnima strankama in del stranske terjatve, v zvezi s tem delom pa niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP).
Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa tožeča stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni z ničemer doprinesel k pritožbeni odločitvi in tako ni bil potreben (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).
--------------------
(1) Enako tudi Plavšak in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 569. člen OZ.
(2) Na strani tožnika je po prevladujočem mnenju teorije potrebno sprejeti relevančno teorijo, Glej Ude in ostali: Pravdni postopek s komentarjem, str. 234 in naslednja.
oprostitev plačila sodne takse za revizijo – razlogi za oprostitev plačila sodne takse
Stroški z najemom stanovanja tožencu doslej še niso nastali, ni pa tudi gotovo, kdaj bodo nastali, ker se toženec iz stanovanja še ni izselil. Ker strošek še ni nastal in tudi ni gotovo, kdaj bo nastal, ga pri odločanju ni možno upoštevati.
Toženčeva osebna prizadetost zaradi ravnanja staršev ni pravno odločilen argument, na podlagi katerega bi bilo možno toženca oprostiti plačila sodnih taks.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijanim sklepom je bil zavrnjen predlog tožnika, da se ga oprosti plačila takse za revizijo, dovoljeno pa mu je bilo, da takso za revizijo v višini 190,00 EUR plača v petih mesečnih obrokih po 38,00 EUR.
Zoper sklep se pritožuje toženec. V sklepu izpodbija zavrnitev oprostitve plačila sodnih taks. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče premalo upoštevalo, da bodo tožencu zaradi selitve nastali stroški z najemom stanovanja v mesečni višini 300,00 EUR in mu bo zato ostalo za preživljanje le 280,00 EUR na mesec. Ni upoštevana tudi njegova osebna prizadetost zaradi ravnanja staršev.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec v obdobju od oktobra do decembra 2008 prejel od 577,00 do 580,00 EUR mesečne plače in da nima drugih preživninskih obveznosti. Na podlagi teh dejstev je pravilno zaključilo, da bo toženec takso za revizijo v znesku 190,00 EUR lahko plačal v petih mesečnih obrokih po 38,00 EUR na mesec, ne da bi bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Razlogov za oprostitev plačila sodne takse, ki so določeni v 11. členu Zakona o sodnih taksah, ni. Pritožbo toženca je bilo zato zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
V pritožbi uveljavljeni razlog, da bo imel toženec po izselitvi večje stroške zaradi najema stanovanja, sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, ker tega dejstva toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal. Stroški z najemom stanovanja tožencu doslej še niso nastali, ni pa tudi gotovo kdaj bodo nastali, ker se toženec iz stanovanja še ni izselil. Ker strošek še ni nastal in tudi ni gotovo kdaj bo nastal, ga pri odločanju ni možno upoštevati.
Toženčeva osebna prizadetost, zaradi ravnanja staršev, ni pravno odločilen argument, na podlagi katerega bi bilo možno toženca oprostiti plačila sodnih taks.
stečaj s.p. - samostojni podjetnik – stečajni postopek – posledica stečaja – izterljivost terjatve upnika
Stečajni postopek zoper samostojno podjetnico na njene osebne lastnosti nima vpliva, ampak učinkuje le na poslovne terjatve, in sicer v smislu, da jih po končanem postopku ni več mogoče uveljavljati.
sklic skupščine delniške družbe na zahtevo manjšine - tožba na izpodbojnost skupščinskih sklepov - objava dnevnega reda sklicane skupščine - pooblastilo sodišča delničarjem za sklic skupščine
Če je skupščina že sklicana in je (ali bo) obravnavala isto materijo, potem manjšinski delničar ne more zahtevati še enkrat sklica skupščine (oziroma izposlovati od sodišča pooblastilo za sklic), marveč ima v okviru pravnega varstva svojih pravic in interesov na voljo le tožbo na izpodbojnost sprejetih skupščinskih sklepov.
Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena KZ je alternativno kaznivo dejanje, ker ga je mogoče storiti na dva različna načina: z nevarnim sredstvom ali z nevarno izvršitvijo. Pri tem niso izključeni primeri, ko storilec drugega lahko telesno poškoduje na oba načina in ne primeri, ko je sicer nenevarni predmet v povezavi še z drugimi okoliščinami (najpogosteje z mestom poškodbe) sestavni del nevarne izvršitve.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – zagovor – čas za pripravo obrambe
Tožnik je s posredovanjem lažnih podatkov glede svojega prebivališča toženo stranko oškodoval, naklepoma je kršil prepoved škodljivega ravnanja in obveznost obveščanja, tako da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR zakonita.
Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije člen 6, 6/3, 29, 29/1, 28, 28/4.
Uporabnik storitev dimnikarske službe je oseba, ki nadzoruje in uporablja malo kurilno napravo, pomožno napravo, dimni vod ali zračnik. Šele, če takšne osebe ni mogoče ugotoviti, je uporabnik storitev dimnikarske službe, lastnik nepremičnine.
ZAVAROVANJE TERJATEV – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0055659
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/3, 272/4. ZVK člen 13, 13/2, 13/2-7, 13/2-14.
regulacijska začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – kršitev pravil nelojalne konkurence – prekinitev poslovnih razmerij – težko nadomestljiva škoda
Pri izdajanju začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Izdaja regulacijske začasne odredbe je v določenih primerih sicer nujna za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva, vendar je zgolj sredstvo zavarovanja – ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Sodišče mora ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke zelo omejevalno razlagati pojem „težko nadomestljive škode“.
nepremoženjska škoda – pravno relevantna škoda – pravno priznana škoda - dokazna ocena
Vožnja z reševalnim vozilom v zdravstveni dom in okoliščina, da v času zdravljenja (pet dni v vojaški ambulanti) ni mogel služiti vojaškega roka, kar tožnik opredeljuje kot „nevšečnost“ med zdravljenjem, ne moreta predstavljati pravno priznane škode.
URS člen 22, 50. ZPIZ-1 člen 3, 3/1, 7, 7/2, 203, 203/1, 263, 276, 276/2, 391. ZPIZ/92 člen 40, 40/2, 185, 185/3, 185/5. ZMEPIZ člen 43, 43/1.
pokojninska osnova - družinska pokojnina - nova odmera - vštevnost neizplačanega dela plač, namenjenih za odkup delnic, v pokojninsko osnovo
Kljub pravnomočni odločitvi o pravici in odmeri družinske pokojnine sta tožeči stranki lahko podali zahtevo za novo odmero z vštevanjem izplačil, s katerimi so bile vplačane delnice v novem odkupu, pri čemer imata pravico do nove odmere družinske pokojnine z upoštevanjem spremenjene pokojninske osnove od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.
podjemna pogodba – napake – grajanje napak – rok za grajanje napak – pregled del
Tožena stranka je bila v skladu s členom 633 OZ dolžna delo pregledati in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti tožečo stranko. Po pregledu in prevzemu dela tožeča stranka ne odgovarja več za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0052615
ZPP člen 7, 212. OZ člen 569.
trditveno in dokazno breme – posojilna pogodba
Iz skopih dejanskih tožbenih navedb prvostopenjsko sodišče ni moglo ugotoviti konkretnega historičnega dogodka, na podlagi katerega bi bilo morda mogoče sklepati na kakšno drugo pravno podlago obveznosti tožencev npr. na odškodninsko obveznost toženca, ki bi izvirala iz posredniške pogodbe ali mandatne pogodbe ali morda celo za razmerje, ki bi izviralo iz družbene pogodbe. Ugotavljanje teh razmerji pa bi presegalo pooblastila sodišča, saj v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) sodišče ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka morda lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali.
Dejstvo, da je tožnik izbrisan, še ne pomeni, da je upravičen do odškodnine. Zato mora v tožbi navesti dejstva, ki utemeljujejo obstoj odškodninske odgovornosti.
protipravno ravnanje policistov – predstavljanje s službeno izkaznico – uporaba prisilnih sredstev – načelo sorazmernosti – odškodninska odgovornost države
Delovanje organov oblasti v okviru pristojnosti, opravljeno v skladu s pravili, v katerem ni zaslediti protipravnosti, ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode, tudi če je bila s takim ravnanjem komu povzročena škoda.
t
ekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 1.600.000,00 SIT (sedaj 6.676,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 898,90 EUR.
Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu
iz vseh pritožbenih razlogov po
338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Opozarja na dolžnosti policista, da nosi uniformo, da se pri opravljanju nalog legitimira s službeno izkaznico oz. predstavi ustno kot policist in načelo sorazmernosti pri uporabi prisilnih sredstev. Sodišču prve stopnje očita, da se je pri ugotavljanju ali sta policista ravnala v skladu z zgoraj navedenim, oprlo le na izpovedbo policistov, te ugotovitve pa so tudi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Povzema izpovedbe zaslišanih prič. Opozarja na neprimerno ravnanje policistov, ki se nista najavila poslovodkinji, niti se predstavila in legitimirala. Razlog za tovrstno intervencijo gre po njegovem mnenju pripisati položaju J. V., ki naj bi svoj položaj izkoriščal za pridobivanje podkupnin za pridobitev državljanstva, kar bi sodišče lahko ugotovilo z njegovim zaslišanjem, ki pa ga ni izvedlo, čeprav dokazni predlog za njegovo zaslišanje ni bil umaknjen. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožnik zatrjuje, da sta ga delavca policije I. Š. in M. K. dne 30.11.2000 napadla in poškodovala. V civilnih oblačilih sta prišla na tožnikovo delovno mesto v trgovino, na vprašanje tožnika sicer odgovorila, da sta policista, a nista pokazala službene izkaznice. Ker se je tožnik pričel umikati, sta stekla za njim in ga napadla od zadaj, ga začela vleči proti pripravljalnici mesa, kjer sta ugasnila luč ter ga začela pretepati. Pri tem je tožnik utrpel poškodbo roke, in sicer levega in desnega zapestja, poškodbo oz. nalom desne ključnice, poškodbe podlahti leve in desne roke ter poškodbe po glavi in nogah.
Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije in v času zatrjevanega škodnega dogodka veljavnem 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pogoj za odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V zvezi z nedopustnostjo ravnanja in odgovornostjo povzročitelja škode, je v konkretnem primeru potrebno upoštevati še predpise, ki so v tem času urejali dejavnosti in pooblastila policije, to je Zakon o policiji (v nadaljevanju ZPol) in Pravilnik o policijskih pooblastilih (Ur. l. RS, št. 51/2000, v nadaljevanju Pravilnik).
Pri opravljanju svojih nalog smejo policisti uporabiti tudi prisilna sredstva (sredstva za vklepanje in vezanje, plinski razpršilec, fizično silo...), če ne morejo drugače obvladati upiranja osebe, vzpostaviti javni red ali odvrniti napada, pri tem pa morajo upoštevati tudi načelo sorazmernosti (50. in 51. člen Zpol ter 108. člen Pravilnika). Praviloma svoje naloge opravljajo v uniformi, lahko tudi v civilni obleki, pred tem se morajo legitimirati s službeno izkaznico. Če okoliščine tega ne dopuščajo, se ustno predstaviti kot policisti (na zahtevo povedati priimek in naziv enote, če to ne ovira izvršitve naloge), takoj ko je možno pa se še legitimirati s službeno izkaznico ( 31. člen Zpol in 11. člen Pravilnika).
Le potek celotnega dogajanja, vključno z ravnanjem tožnika samega, lahko da odgovor na vprašanje, ali je bilo ravnanje policistov v okviru dovoljenega.
Policista Š. in K., sta se vključila v preiskavo tožniku očitanega kaznivega dejanja ropa oziroma izsiljevanja. Skupaj z domnevnim oškodovancem sta odšla v trgovino M. v F., kjer je tožnik delal kot mesar. Kakor izhaja že iz trditev tožeče stranke, potrjeno tudi z njeno izpovedbo, nadalje pa tudi z izpovedbo zaslišanih policistov (in ne samo teh, kot zatrjuje pritožba), sta na tožnikovo vprašanje: „Kaj želita?“ odgovorila, da sta policista. Z logično obrazloženo in življenjsko sprejemljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je podprta tudi ugotovitev, da sta se policista ustno, vsaj eden izmed njiju pa tudi s službeno izkaznico predstavila priči I.T., ki se je nahajala najbližje. Drži sicer, da tega preostale zaslišane priče niso potrdile, kot pa izhaja iz njihovih izpovedb, nobena izmed njih ni bila neposredno v bližini dogodka. Pričanje priče T. je bilo v tem postopku resda drugačno, a mu sodišče prve stopnje upravičeno ni pripisalo verodostojnosti, saj se je bistveno razlikovalo od njene izjave, dane na dan škodnega dogodka, da sta ji Š. in K. rekla, da sta policista in sta ji pokazala neke značke ter njene izpovedbe v kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika, kjer je izpovedala, da se ustno nista predstavila, da pa sta ji pokazala neko izkaznico.
Tožnik se je kljub pojasnilom policistov pričel umikati v zadnji prostor (predelovalnico mesa), kjer se nahaja tudi izhod iz trgovine. Kljub opozorilom policistov, se ni ustavil, v rokah pa je držal nož, ki ga je vzel s stene v zadnjem prostoru. Policista sta uporabila prisilna sredstva, s pomočjo katerih sta tožniku nož odvzela in ga vklenila, pri tem pa sta bila oba policista tudi poškodovana.
Res se policista ostalim zaposlenim nista predstavila niti pokazala službene izkaznice, svojega prihoda pa tudi nista najavila poslovodkinji, kar je bila običajna praksa, saj sta morala ravnati hitro, ker sta upravičeno (glede na to, da se je tožnik s predmeti, ki bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku namenil v prostor, v katerem je bil izhod iz trgovine) pričakovala, da bo tožnik zbežal, uničil ali skril dokaze. V zadnjem prostoru pa sta se tožniku tudi legitimirala s službeno izkaznico.
V takšnem ravnanju policistov ni zaslediti protipravnosti. Predstavljanje s službeno izkaznico sta opravila (vsaj eden od njiju) priči, ki je bila v neposredni bližini, tožniku pa sta ustno pojasnila, da sta policista. Okoliščine primera njunega predstavljanja s službeno izkaznico tožniku niso dopuščale, prav tako pa bi njuno predstavljanje in najavljanje poslovodji lahko oviralo izvršitev njune naloge. Zaslediti pa tudi ni nesorazmernosti pri uporabi prisilnih sredstev. Tožnik niti ne zanika, da se je upiral, pri opravi naloge pa sta bila oba policista tudi poškodovana, kar zanika tudi primernost tožnikovega obnašanja.
Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo zaslišati pričo V.. Ta naj bi izpovedal, kako mu je tožnik izročil določen znesek kot podkupnino za pridobitev ženinega državljanstva. Tudi v kolikor bi navedbe tožnika o podkupnini držale, to ne potrjuje protipravnega ravnanja policistov, ki sta zaradi podane prijave raziskovala sum storitve kaznivega dejanja (2. točka 3. člena ZPol). Ustavitev kazenskega postopka zoper tožnika pa tudi nima za posledico odškodninske odgovornosti države, ki odgovarja le zaradi protipravnega ravnanja organov pregona, pravdno sodišče pa na ustavitev kazenskega postopka tudi ni vezano (14. člen ZPP).
Ker tožnik ni dokazala protipravnega ravnanja policistov, kot enega izmed nujno potrebnih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, ta ni podana.
Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani,
pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP