Tožena stranka je ob delni pripoznavi tožbenega zahtevka navedla, da s podano delno pripoznavo nikakor ne priznava, da tožniku tedenski počitek sploh ni bil zagotovljen in tudi ne, da bi bilo število vtoževanih dni nesporno. Delno pripoznavo je podala zgolj zaradi enakega obravnavanja vseh pripadnikov na misijah. Glede na takšno izrecno in nedvoumno izjavo tožene stranke je zmoten zaključek sodišč, da je tožena stranka s pripoznavo priznala temelj tožbenega zahtevka ter da sta sporna le še višina glavnice in zakonske zamudne obresti.
Sodišče druge stopnje je dopolnilo obrazložitev sodišča prve stopnje z izjavami določenih prič, čeprav sodba sodišča prve stopnje dokaznih zaključkov v tem delu sploh nima. Poleg tega ni odgovorilo na izrecne pritožbene ugovore tožene stranke v zvezi z (ne)oblikovanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje, glede nepopolnega povzemanja izjav in izpovedb prič ter splošne in nedoločne izpovedbe tožnika. Z vsem tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00041859
ZZVZZ člen 63, 66. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 8, 8-1, 9, 9/3, 9/4.
javni sektor - plače javnih uslužbencev - kolektivna pogodba za javni sektor - aneks h kolektivni pogodbi - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - kršitev dogovora - povrnitev škode - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - odškodninska odgovornost zavoda - dopuščena revizija
Odgovor na dopuščeno vprašanje je: Pravilna razlaga Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, da "če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe", ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
URS člen 22. ZPP člen 212, 214, 214/2, 243, 244, 252.
izvedenec - trditveno in dokazno breme - dokazovanje - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo - dokazna vrednost - pravica do izjave - prerekanje dejstev - priznanje dejstev - dopuščena revizija
Razlog za upoštevanje strokovnih poročil strankinih strokovnjakov kot dela trditvene podlage in ne kot dokaza je v tem, da se po ZPP kot dokaz upošteva tisto delo, ki ga za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva s potrebnim strokovnim znanjem opravijo izvedenci, ki jih določi sodišče in ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (243., 244. in 252. člen ZPP). Strankama je na ta način omogočeno, da sodelujeta pri obravnavanju dokaza, s čimer je zagotovljeno temeljno procesno jamstvo izjavljanja v dokaznem postopku, ki se vodi pred sodiščem (kot sestavni del pravice do kontradiktornega postopka iz 22. člena Ustave). Izven postopka izdelano strokovno mnenje tako ne more biti dokaz v smislu določb ZPP o dokazovanju. Ker ni dokaz, tudi ne more biti listinski dokaz, pač pa se šteje za zasebno listino, ki sporoča, kakšno je strokovno mnenje avtorja listine.
Tovrstne ekspertize, izdelane po naročilu pravdnih strank, torej predstavljajo del strankinih navedb in nimajo neposredne dokazne vrednosti.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost revizije - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Sklep, s katerimi je bil pravnomočno zavrnjen predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, ni sklep v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, zato revizija zoper njega ni dovoljena in je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.
dopuščena revizija - priposestvovanje nepremičnine - posest nepremičnine - lastniška posest - dobra vera - zemljiškoknjižno stanje - arondacijski postopek
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali vednost posestnika o tem, da uživa zemljišče, ki je zemljiškoknjižno last drugega, nujno (ne glede na okoliščine primera) izključuje njegovo dobro vero.
Neposredno izvršljiv notarski zapis, v katerem sta se upnik in dolžnik dogovorila za plačilo procesnih obresti na podlagi 381. člena OZ, predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem postopku.
Načelo stroge formalne legalitete izvršilnemu sodišču preprečuje, da bi po uradni dolžnosti zavrnilo predlog za izvršbo, ki se opira na izvršljiv notarski zapis, češ da je ta ničen, ker dogovor o procesnih obrestih v izvršilnem postopku nasprotuje prepovedi iz 375. člena OZ
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - izvrševanje stikov z otrokom - varstvo koristi otroka - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Navodila pritožbenega sodišča za dopolnitev dokaznega postopka in za zapolnitev vrzeli v dejanskem stanju ne kažejo na to, da bi šlo za pretirano kompleksen postopek, ki bi bil že prima facie časovno in stroškovno tako zelo potraten, da bi smotrnost njegove izvedbe pred sodiščem prve stopnje pretehtala nad interesom strank, da se o režimu stikov dokončno odloči že pred pritožbenim sodiščem. Skupno obravnavanje preživnine in še preostalega dela režima stikov bi odločitev o stikih zelo verjetno zavleklo, predvsem pa jo ponovno podvrglo pritožbenemu preizkusu in času, ki bo za to potreben. Po oceni Vrhovnega sodišča bi to neutemeljeno poseglo v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00041993
ZIZ člen 43. SPZ člen 154, 154/3. OZ člen 343. ZPP člen 374, 374/2, 377.
predlog za izvršbo - hipoteka - zastaranje hipoteke - delno zastaranje - poplačilo hipotekarnega upnika - ustavitev izvršbe - pravni interes za revizijo - dopuščena revizija - zavrženje revizije
S tem, ko je sodišče ustavilo vodenje izvršbe na (vseh) zastavljenih nepremičninah (ki so v obravnavanem primeru edini (možen) predmet izvršbe), je sklep o izvršbi (s katerim je bila izvršba na nepremičninah dovoljena) ostal brez učinka. ZIZ namreč upniku ne daje podlage, da bi v okviru istega izvršilnega postopka ponovno vodil izvršbo z istim izvršilnim sredstvom oziroma na istem predmetu izvršbe. Dovoljenje za opravo izvršbe na določenem predmetu izvršbe (tj. na s hipoteko obremenjenih nepremičninah) je torej v tekoči izvršbi (v njenih časovnih mejah pravnomočnosti) ukinjeno. Primer, ko upnik zamudi določeno dejanje in sodišče zato izvršbo (v določenem obsegu) ustavi, je v bistvenem podoben procesni dispoziciji upnika - umiku in omejitvi izvršbe iz 43. člena ZIZ. Upniku v takšni situaciji po tretjem odstavku 43. člena ZIZ ostane na voljo vložitev novega predloga za izvršbo, ne pa tudi vložitev predloga za nadaljevanje (že ustavljene) izvršbe.
Upnik si torej z revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje (ki se nanaša na možnost poplačila zastarane (zavarovane) terjatve iz zastavljenih nepremičnin) namreč v ničemer ne spremeni položaja upnika v obravnavani zadevi. Zato upnik nima pravnega interesa za revizijo.
razglasitev pogrešanca za mrtvega - določitev krajevno pristojnega sodišča - izključna pristojnost slovenskega sodišča - lastništvo nepremičnine - kraj rojstva
Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Črnomlju.
KZ-1 člen 183, 183/1, 211, 211/1, 211/3, 213, 213/1, 213/2.
kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje izsiljevanja - razlikovalni element - resna grožnja - pravno varovane dobrine - proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje - spravljanje v obtok
Namen storilca pri goljufiji in izsiljevanju je isti, to je pridobiti protipravno premoženjsko korist, vendar pa se razlikuje sredstvo za dosego tega namena. Pri goljufiji gre za lažnivo prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin, ki oškodovanca spravijo v zmoto ali ga pustijo v zmoti. Pri izsiljevanju pa je odločilna uporaba sile ali resne grožnje, s katero se oškodovanca prisili v določeno ravnanje. Po stališču Vrhovnega sodišča razlikovalni element med obema kaznivima dejanjema ni v resničnosti ali neresničnosti navedb storilca, zato je tudi resna grožnja pri kaznivem dejanju izsiljevanja lahko resnična ali izmišljena. Storilec bo s svojimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja, ko ne bo šlo le za poseg v posameznikovo premoženje, ampak bo resna grožnja (ali sila) takšna, da bo posegla v svobodo oškodovančevega ravnanja, okrnila njegovo svobodno sprejemanje odločitev ter ga na ta način prisilila, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja.
Spravljanje v promet je lahko podano tudi z izročitvijo zdravju škodljivih zdravil v posest drugemu posamezniku, če je posledica izročitve ta, da so posamezniku zdravju škodljiva zdravila na razpolago in mu storilec omogoči, da jih (nekontrolirano) uživa.
Pisanja, za katera je v zakonu določeno, da se vročajo osebno, je potrebno izročiti neposredno naslovniku, ob predhodnem obvestilu, naj bo naslovnik določenega dne ob določeni uri doma, pa je mogoča tudi nadomestna vročitev osebam, določenih v prvem odstavku 119. člena ZKP. Navedeno predhodno obvestilo je torej pogoj za zakonito nadomestno vročitev, ne predstavlja pa pogoja za zakonito in veljavno osebno vročitev naslovniku sodnega pisanja. Zato vročevalec ni kršil določb kazenskega postopka s tem, ko obsojencu ni pustil sporočila o tem, kdaj naj bo doma, da mu bo vročil sodno pisanje, temveč mu je naslednjega dne sodna pisanja ponovno vročal osebno.
Dejstvo, ki ga ugotovili nižji sodišči, da je obsojenec zbežal v hišo, ko je zagledal pooblaščenega vročevalca, pomeni konkludentno odklonitev sprejema sodne pošiljke, kot je to pravilno presodilo že pritožbeno sodišče, istočasno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni pooblastilo za vročitev sodnega pisanja preko hišnega predalčnika, zato je bila vročitev sodbe obsojencu opravljena zakonito in ni podana kršitev določb kazenskega postopka, prav tako pa obsojencu ni bila kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave.
ZDavP-2 člen 58, 74, 74/4. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davek od dohodka iz kapitala - prodaja poslovnega deleža - povezana oseba - udeležba pri dobičku - davčna zloraba - zloraba davčnih predpisov - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko že samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, utemelji nedovoljeno izogibanje uporabi davčnih predpisov.
ZDavP-2 člen 12, 12/1, 12/1-2, 74, 74/4. ZDoh-2 člen 90. Direktiva Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga (2016) člen 6.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davek od dohodka iz kapitala - prodaja poslovnega deleža - reorganizacija - povezane osebe - prikrito izplačilo dobička - davčna optimizacija - izogibanje plačilu davka - zloraba predpisov - davčna ugodnost - zavrnitev revizije
Nedovoljeno davčno izogibanje po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 je podano tudi tedaj, če je ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera mogoče zaključiti, da je bila neupravičena pridobitev davčne ugodnosti oziroma preprečitev dosege davčnega predpisa in izogibanje izpolnitvi davčnih obveznosti, glavni (bistven) cilj strank pravnega posla oziroma več povezanih pravnih poslov, ki služijo istemu cilju. Taka ugotovitev pa je mogoča, če so drugi, nedavčni cilji pri tem bili povsem nepomembni oziroma zanemarljivi.
Mejo med davčnim izogibanjem po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 ter t. i. davčno optimizacijo je treba vselej ugotoviti in presoditi ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera. Če je ugotovljeno, da pravni posel (oziroma več njih, ko jih je treba presojati kot celoto) ne zasleduje izključno pridobitve neupravičene davčne ugodnosti, temveč je ta hkrati utemeljen tudi z razumnimi poslovnimi razlogi zunaj davčnega prava, ne gre za davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Če pa je mogoče glede na objektivne okoliščine ugotoviti, da je bil glavni, bistveni cilj strank pravnega posla prav v pridobitvi neupravičene davčne ugodnosti oziroma preprečitvi dosege cilja davčnega predpisa in izogibanju izpolnitvi davčnih obveznosti ter da so bili ostali cilji ob njem povsem nepomembni oziroma zanemarljivi, je jasno, da o dopustni davčni optimizaciji ni več mogoče govoriti. Enako velja v primeru, da je bilo oblikovanih več pravnih poslov, ki so medsebojno povezani in služijo istemu cilju.