ZPP člen 351, 339, 339/2-8, 367a, 367c. OZ člen 480, 480/1. URS člen 22.
dopuščena revizija - stvarna napaka - solidnost gradbe - rok za odpravo napak - prekluzivni rok
Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravne pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje o pravočasni vložitvi tožbe glede napak, ki se nanašajo na točki III/4.13 in III/4.16 izreka sodbe sodišča prve stopnje.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog za dopustitev revizije - bistvene sestavine vloge - predlog za dopustitev revizije kot prepis pritožbe - zavrženje predloga
Predlog nasprotnega udeleženca je natančen povzetek (skoraj prepis) obrazložitve sklepov nižjih sodišč in predlagateljevih pritožbenih navedb. Temu sledi zapis, da se predlagatelj z zaključki nižjih sodišč ne strinja, in postavitev sedmih vprašanj. Ta so dejansko v vprašalno obliko preoblikovane pritožbene navedbe, na katere je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Predlagatelj se z njegovimi argumenti ne sooči - ne pojasni zakaj (in v katerem delu) naj bi vprašanja rešilo nezakonito. Gola navedba, da "se s stališči sodišč prve in druge stopnje ne strinja in v zvezi s tem vztraja pri svojih navedbah, ki jih je podal že v pritožbi", pa za popolnost predloga ne zadošča.
spor o pristojnosti - ugovor krajevne pristojnosti - izključna pristojnost - izbirna pristojnost
V konkretnem primeru gre za razmerje med zavarovalnico in zavarovancem, pri čemer tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi odškodninske odgovornosti in na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Za tak spor zakon predvideva krajevno pristojnost glede na bivališče zavarovanca in glede na navezne okoliščine škodnega dogodka, ne pa tudi izključne krajevne pristojnosti. Sodišče se zato po uradni dolžnosti ne more izreči za krajevno nepristojno. Preostane možnost, da se za krajevno nepristojno izreče na podlagi ugovora toženca; če toženec takšnega ugovora ne bo vložil, pa bo sodišče ostalo krajevno pristojno po pravilu o konkludentno sklenjenem sporazumu o krajevni pristojnosti.
Tožnika sta trdila tudi, da bi drugi tožnik in priče potrdili, da sta predstavnika prve toženke vsem podizvajalcem v pogajanjih zagotovila, da bodo dobili dovolila za izbris hipotek na izročenih nepremičninah, če bodo predložili ustrezno dokumentacijo in dokončali gradnjo z namenom, da bodo B. pridobili uporabno dovoljenje, ki je bilo nujno za nadaljnjo prodajo stanovanj in poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi bilo to dejstvo pravno nepomembno, ker dogovori in obljube, če niso sestavljeni v obliki zavezovalnega posla, ne morejo predstavljati podlage za izdajo izbrisnega dovoljenja. Dodalo je še, da pa tudi iz drugih, listinskih dokazov izhaja, da zavezovalni posel ni bil sklenjen. Sodišče druge stopnje je te razloge potrdilo kot pravilne.
Prvi tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je to stališče sodišč materialnopravno zmotno. Tožnika od sodišča zahtevata, naj tožencema naloži izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke na nepremičninah (izbrisna pobotnica). Zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo (23. člen SPZ). Ta mora biti izdana v predpisani obliki (33. člen ZZK-1), iz nje pa mora glede na 29. člena ZZK-1 izhajati tudi pravni temelj za prenehanje pravice. To pa ne pomeni, da bi moral biti v enaki obliki sklenjen tudi dogovor o izstavitvi izbrisne pobotnice. Določba 52. člena OZ, ki določa, da mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravice na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki, se namreč nanaša le na dogovore o pridobivanju stvarnih pravic. Dogovori o razbremenitvi nepremičnine pa so veljavni, čeprav so sklenjeni le ustno. Po prvem odstavku 51. člena OZ se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.
OZ člen 21, 21/1, 111, 470, 470/2, 475, 475/1, 475/3.
prodajna pogodba - stvarne napake motornega vozila - jamčevanje za stvarne napake - odstop od pogodbe - enostransko odstopno upravičenje - vrnitev danega - izguba pravice - hramba vozil - dopuščena revizija
Tožnik, ki je kot kupec pravilno in pravočasno odstopil od pogodbe zaradi stvarne napake vozila, na podlagi 475. člena OZ zaradi kasneje nastalih okoliščin ne izgubi pravice do odstopa od pogodbe in pravice zahtevati vrnitev kupnine iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake. To pa ne pomeni, da je ravnanje pogodbenih strank po odstopu od pogodbe brez pomena. Če je bila kupcu stvar izročena, pa jo želi vrniti prodajalcu, ker je odstopil od pogodbe, mora stvar hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v ta namen ustrezno ukrepati (drugi odstavek 500. člena OZ). Kršitev obveznosti hrambe stvari za sopogodbenika se odraža v odgovornosti za nastalo škodo, ne pa v naknadni izgubi pridobljene in že uresničene odstopne pravice. Obveznost hrambe stvari je namreč posledica odstopa od pogodbe in v zvezi s tem dolžnosti vrnitve stvari, ne pa pogoj za (predhodno) pravico do odstopa.
Predlagatelj ne ponudi dejanskih trditev, ki bi zadoščale že za sklep, da mu v predhodnem postopku res nista bili zagotovljeni konvencijskih pravici. Še toliko manj pa je predlog konkretiziran v smeri sklepa, da pritožniku na celotnem Višjem sodišču v Ljubljani ne bo mogoče zagotoviti sojenja v skladu z ustavnimi in konvencijskih procesnimi jamstvi.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - predhoden preizkus tožbe - vročitev tožbe zaradi odgovora - odločitev po uradni dolžnosti
V obravnavani zadevi je bila faza predhodnega preizkusa tožbe končana s tem, ko je sodišče pozvalo tožnico k dopolnitvi tožbe (sklep z dne 4. 10. 2009) in na tej podlagi prejeto pripravljalno vlogo tožnice vročilo toženki v odgovor (vročilnica z dne 4. 11. 2019). S tem je bil predhodni preizkus tožbe končan. Okrožno sodišče se od tedaj dalje po uradni dolžnosti ne more več izreči za nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča, temveč samo opravi postopek in izda odločbo.
Tožnik ima prav, da pravnomočna odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s podizvajalcem, tožnikovim delodajalcem, v ničemer ne zavezuje sodišča pri odločanju o tožbenem zahtevku po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s stranskim intervenientom, domnevnim glavnim izvajalcem. Tako je utemeljen tožnikov ugovor, da je treba pravni interes tožene stranke za vložitev revizije presojati izključno z vidika možnosti, da, ob morebitni ugoditvi reviziji (spremembi ali razveljavitvi), na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene z delodajalcem, doseže za sebe ugodnejšo odločitev.
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje to res ni mogoče. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, znašala 182.000,00 EUR. Ob upoštevanju 30 % tožnikovega prispevka (s 70 % odškodninsko odgovornostjo se je tožena stranka strinjala) bi šlo tožniku (182.000,00 EUR-54.000,00 EUR) 127.400,00 EUR. Od tega bi bilo treba odšteti že izplačanih 69.830,42 EUR, torej bi po najugodnejši možnosti tožena stranka morala plačati 57.569,58 EUR.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki tudi v reviziji ni izpodbijana, da omejitev zavarovalnega jamstva iz naslova civilne odgovornosti delodajalca po sklenjeni pogodbi znaša 91.520,00 EUR, pa je tožena zavarovalnica, ker je že izplačala 69.830,42 EUR, v vsakem primeru dolžna plačati še največ 21.689,58 EUR, kolikor ji je sodišče tudi že naložilo.
Za izpodbijanje pravnih dejanj ni nujno, da ima upnik v rokah izvršilni naslov (npr. pravnomočno sodbo), ki ga ni bilo mogoče izvršiti. Dovolj je, da ima obstoječo in zapadlo terjatev do dolžnika.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZDZdr člen 39, 39/1, 48, 48/1.
predlog za dopustitev revizije - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pridržanje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00036097
OZ člen 3, 924, 948. ZOZP člen 15.
zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - dodatno zavarovanje - prostovoljno premoženjsko zavarovanje - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - zavarovalno kritje - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - delovno vozilo - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo - poškodba s traktorskim priključkom - sodna praksa Sodišča Evropske unije - dopuščena revizija
Traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka - hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval.
S klavzulo KL 2505 ("Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil") je bilo očitno dogovorjeno širše kritje, kot ga nudi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri dodatni klavzuli gre za prostovoljno zavarovanje, v kar Evropsko pravo ne posega. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ).
Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. Razlaga zavarovalne klavzule na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe traktorja. Drugače je z razlago, ki jo ponuja tožena stranka, saj vodi v sklepanje, da naj bi dodatno zavarovanje le odpravilo negotovost, kaj pomeni uporaba (delovnega) vozila, v resnici pa naj bi zavarovalcu kljub plačilu dodatne premije ne prinašala nobenih dodatnih ali večjih ugodnosti od obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tako se izkaže, da vsebina dodatne (prostovoljne) klavzule ni jasna.
OZ člen 1, 10, 169, 242, 242/4, 246, 686, 686/3, 689, 689/4. ZPSto-2 člen 50, 52.
povrnitev premoženjske škode - posredna škoda - odškodninska odgovornost - odgovornost izvajalca poštnih storitev - prenos poštnih pošiljk - krivda - huda malomarnost - omejitev višine odškodnine - izključitev odgovornosti - lex specialis - uporaba OZ - dopuščena revizija
ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava.
Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je izguba pošiljke, njeno izropanje ali njena nepravočasna dostava.
Škoda, ki jo tožnik uveljavlja, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, ki mu je bila namenjena. Ta škoda (vrednost pošiljke) je premoženjsko bagatelna, nepomembna. Dejanska okoliščina, zaradi katere mu je nastala tista prava škoda, je zgolj navidez v zvezi z izgubljeno pošiljko. Vzročni problem tiči drugje: tožniku je škoda nastala zato, ker je tretja oseba zaradi hudo malomarnega ravnanja tožene stranke prejela ključ (bančno kartico), s katerim je ob zaupni informaciji (številčni kodi) lahko prosto črpala tožnikova sredstva na njegovem bančnem računu. Tožena stranka je torej s hudo malomarnim ravnanjem ustvarila priliko, ki dela tatu.
solastnina - razmerja med solastniki - uporaba solastne nepremičnine - nemožnost uporabe nepremičnine - neupravičena pridobitev - prikrajšanje - obogatitev - vzročna zveza - plačilo uporabnine - načelo vestnosti in poštenja - dopuščena revizija
Tožnica ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ker je zoper toženca najprej sprožila postopek za izročitev solastne nepremičnine v soposest, kasneje pa ga je pozvala še na plačevanje uporabnine, je bila proti svoji volji, s katero je toženca seznanila, izključena iz uporabe solastne stvari. Tožnica ni bila dolžna na toženca nasloviti zahteve za souporabo nepremičnine. Vztrajanje pri takšni zahtevi bi bilo zaradi objektivne nezmožnost njene souporabe nerazumno.
predlog za dopustitev revizije - revizija, ki jo vloži stranka sama - laična vloga - postulacijska sposobnost - strokovna usposobljenost - odločba Ustavnega sodišča - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Stranka, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, ne more samostojno opravljati pravdnih dejanj v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.
OZ člen 131, 147, 147/1, 147/2, 179. ZPP člen 184, 184/2, 186, 186/1.
trpinčenje na delovnem mestu - krivda - naklep - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec povzroči tretjim osebam - prekluzija
Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, pomeni posebno obliko odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo drugemu povzroči njegov delavec. V skladu s prvim odstavkom 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.
Navedeno pomeni, da se sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem, ali sta N. R. in D. R., kot delavca tožene stranke, ki sta nad tožnico izvajala trpinčenje na delovnem mestu, pri tem ravnala naklepno ali iz hude malomarnosti, saj to za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke ni bistveno. Zadostuje, da je sodišče ugotovilo, da je bilo njuno ravnanje protipravno, to je takšno, da ga je mogoče subsumirati pod zakonsko opredelitev trpinčenja na delovnem mestu, torej kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
ZKP člen 329, 329/3, 331, 331/1, 334, 334/1, 371, 371/2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zaslišanje priče - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - postavljanje vprašanj priči - možnost učinkovite obrambe
V ZKP ni izrecnih določb (kot je tista v četrtem odstavku 227. člena ZKP, po kateri se lahko obdolžencu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske), ki bi urejale vprašanje osvežitve pričinega spomina. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da ni nobenega razloga, da sodišče priči pri izpovedbi ne bi dovolilo uporabljati njenih zapiskov. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno, da sta obsojenec in njegova zagovornica imela možnost spremljati izvedbo tega dokaza in priči zastavljati vprašanja ter na takšen način preizkusiti njeno verodostojnost.
Iz vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati izjave drugih obdolžencev. Vendar pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme. Od splošnega načela pravice do soočenja z obremenilno pričo se lahko odstopi v primerih, če priča umre, ali če ne upa pričati zaradi strahu pred maščevanjem, ali če obstajajo drugi tehtni razlogi, da se priča ne more udeležiti obravnave. V tem primeru je treba presojati ostale tako imenovane podporne dokaze ter poštenost postopka kot celote.