določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - sorodstveno razmerje med pričo in uslužbencem pristojnega sodišča - videz nepristranskosti sojenja - objektivna nepristranskost
Dejstva, da je hči prve tožnice kot strokovna sodelavka zaposlena na sodišču, celo na oddelku tega sodišča, ki v zadevi odloča, in je bila v tej pravdi zaslišana kot priča, po oceni Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni mogoče subsumirati pod pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP.
KZ-1 člen 228.. ZKP člen 307, 307/3, 371, 371/1-3, 372, 372-1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki - preslepitev - konkretizacija zakonskega znaka - sojenje v nenavzočnosti - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče
V povzetih opisih je zakonski znak preslepitve določno opisan, saj je opisano, da sta s soobsojencem lažnivo prikazovala, kam bodo denarna sredstva plasirana oziroma da bodo denarna sredstva plasirana, dejansko pa ni bilo tako in sta z denarjem razpolagala, pri tem pa iz obeh opisov izhaja tudi, da je bil že ob sklenitvi pogodbe tudi pri obsojenemu D. podan naklep, da pogodbene obveznosti ne bodo izpolnjene, saj denar ni bil investiran na način, kot je bilo obljubljeno ob sklenitvi pogodbe.
kršitev kazenskega zakona - konkretizacija zakonskega znaka - nasilje v družini - obstoj kaznivega dejanja - psihično nasilje - trpinčenje - duševna celovitost
Opisano psihično trpinčenje je šteti kot ponižujoče ravnanje, s katerim je obsojenec prizadel duševno celovitost oškodovanke. S tem sta opisana zakonska znaka tako grdega, kot tudi ponižujočega ravnanja z oškodovanko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00035183
URS člen 127, 127/1. ZUS-1 člen 4, 82, 82/2, 95, 95/1. ZPP člen 377.
predlog za dopustitev revizije - plagiatorstvo - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - zavrženje tožbe kot prepozne - upravni spor - zavrnitev pritožbe - nedovoljena revizija - pravna sredstva - pritožba - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče zoper sklep Vrhovnega sodišča, izdanega v pritožbenem postopku v upravnem sporu, vložiti redno ali izredno pravno sredstvo (razen ob izpolnitvi predpisanih pogojev obnove postopka). Tudi v upravnem sporu je prav Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi zadnja sodna stopnja odločanja. Obravnavanje predloga za dopustitev revizije in posledično dopustna vložitev revizije v obravnavanem primeru - ko je Vrhovno sodišče že odločalo o pritožbi zoper izpodbijani sklep – bi nenazadnje pomenilo ponovno odločanje istega (najvišjega) sodišča o istih pravnih vprašanjih.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 28, 34a, 34a/1, 34a/4.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku - kriteriji - ugoditev in tožbi
Sodni svet mora tudi v okviru odločanja po prostem preudarku ustrezno obrazložiti svojo odločitev, če ta odstopa od ocene sodniške službe. Iz odločbe Sodnega sveta morajo biti razvidni razlogi, na podlagi katerih je mogoče preizkusiti, ali je Sodni svet podatke o delu sodnika celostno ovrednotil in pri tem tudi pojasnil, katerim kriterijem ocenjevanja iz 28. člena ZSS daje večjo težo.
Vrhovno sodišče je v istovrstnem sporu zavzelo stališče, da ni niti logična niti smiselna zahteva Sodnega sveta, da se pri odločanju o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikova nadpovprečnost presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero. Starejše ocene sodnikovega dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS, kar pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika že upoštevano pri odločanju o napredovanju na položaj svetnika.
Razlaga 34.a člena ZSS, kakršna izhaja iz izpodbijane odločbe, to je, da bi sodnik, ki želi hitreje napredovati na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZSS, moral izkazati ne le nadpovprečnost, temveč bi njegovi rezultati morali biti izrazito izstopajoči, ni le v nasprotju s samim besedilom zakona, temveč tudi z namenom te oblike napredovanja, ki je v tem, da nadpovprečno usposobljeni sodniki z ustreznimi izkušnjami ostanejo na sodišču nižjega položaja in prispevajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu na tem sodišču.
V istovrstni zadevi je Vrhovno sodišče v sklepu U 1/2020 z dne 17. 2. 2020 že zavzelo stališče, da obstoj formalnih pogojev, ki jih določa četrti odstavek 34.a člena ZSS, vzpostavlja domnevo, da obravnavani sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv. Pojasnilo je, da se s tem odpira polje presoje, znotraj katerega se mora Sodni svet vprašati, ali bi obravnavni sodnik, če bi se prijavil na razpis za prosto sodniško mesto z višjim sodniškim nazivom (v tožničinem primeru za prosto mesto okrožnega sodnika), v postopku lahko uspel. Navedeno pomeni, da je določbo četrtega odstavka 34.a člena ZSS zato treba razlagati tako, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku, kot je obravnavani, opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv ob upoštevanju vseh meril, ki jih določa 28. člena ZSS. Takšne presoje pa Sodni svet v tej zadevi ni opravil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR
VS00036118
ZEKom-1 člen 146, 146/1, 146/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - elektronske komunikacije - operaterji javnih telekomunikacijskih omrežij - zagotavljanje varnosti omrežja oziroma storitev - tveganje - zloraba - plačilo stroškov - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbe 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), ko je presodilo, da se drugi odstavek uporablja tudi v primeru neizpolnitve okoliščin za uporabo prvega odstavka, torej tudi kadar ne gre za tveganje za varnost omrežja.
JAVNA NAROČILA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
VS00035175
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6, 76, 82, 82/2. ZJN-3 člen 1, 2, 2/1, 2/1-1, 9.
javni poziv - blagovna znamka - podelitev licence - neizbrani ponudnik - zavrženje tožbe - predmet pogodbe - pravica do blagovne znamke - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Javni poziv je bil uporabljen kot sredstvo imetnika civilne pravice do uporabe blagovne znamke za uresničitev svojega upravičenja, komu in pod kakšnimi pogoji bo odplačno podelil licenco. Tako tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v zvezi z odločanjem o pravici s področja upravnega prava in ne v izvrševanju svoje upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru svojih civilnopravnih upravičenj. Zgolj okoliščina, da je imetnik licence javnopravni subjekt, za presojo pravne narave njegovega delovanja samo po sebi ni odločilno. Da bi bilo zainteresiranim osebam v primerih, kot je pritožničin, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po posebni zakonski ureditvi, pa ni razvidno in tega pritožnica tudi ne trdi.
Tudi sicer pritožnica za tožbo ne bi imela pravnega interesa (razlog za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj licenca na podlagi izvedenega javnega poziva ni bila podeljena nikomur (izbira je bila razveljavljena in postopek ustavljen), nikjer pa ni določeno, da ima ponudnik pravico zahtevati, da se licenca podeli prav njemu. S tožbo si torej pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.
ZNISESČP člen 11, 11/1. ZUS-1 člen 24, 73, 73/1. ZPP člen 343, 343/4, 365, 365-1.
verifikacija stare devizne vloge - zamuda roka za vložitev zahteve - zavrženje zahteve kot prepozne - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - zavrnitev tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - pravica do pritožbe - ni pravnega interesa za pritožbo - nedovoljena pritožba zoper sodbo - zavrženje pritožbe
Sodišče je izdalo odločbo s sklepom o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje in s sodbo, s katero je tožbo po vsebinski obravnavi kot neutemeljeno zavrnilo. Zaradi pritožnikove napačne predpostavke, da njegova tožba še ni bila deležna meritorne presoje, si v tem pogledu s pritožbenim predlogom, naj jo sodišče sprejme v obravnavo, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. To pa pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa.
Odločitev ne more biti drugačna niti, če se glede na obrazložitev pritožbe – v njej pritožnik z enakimi navedbami kot v tožbi nasprotuje odločitvi toženca o zavrženju prepozne zahteve za verifikacijo devizne vloge – šteje, da je vložena zoper odločitev o tožbi, torej zoper sodbo. ZUS-1 v 1. odstavku 73. člena namreč določa, da je pritožba dovoljena zoper sodbo, če je upravno sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. V obravnavani zadevi navedeno procesno dejansko stanje ni podano, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni spremenilo izpodbijane odločitve.
ZP-1 člen 22, 22/8, 156, 156-4.. ZPrCP člen 105, 105/1-9, 105/2, 105/3-4, 105/5-4.
kršitev materialnega prava - napačna uporaba zakona - tuje vozniško dovoljenje - vozniško dovoljenje, ki je na podlagi sodne odločbe prenehalo veljati - kazenske točke v cestnem prometu s sprenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - vožnja z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini
Sodišče je storilca prekrška štelo kot „drugega voznika“ po drugem odstavku 105. člena ZPrCP, pri tem pa ni upoštevalo, da ta v kritičnem času sploh ni imel vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije, in je bil posledično brez njega. To pomeni, da je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije) napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu poleg določene globe 1.300,00 evrov določilo še 18 kazenskih točk v cestnem prometu, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu določilo le globo 1.200,00 evrov.
zastavna pravica na denarni terjatvi - anticipirana zastavna pravica - rubež denarne terjatve - stečajni postopek nad dolžnikom - ločitvena pravica - nastanek ločitvene pravice - nadaljevanje poslovanja - bodoče terjatve - terjatev, nastala po začetku stečajnega postopka - razpolagalna sposobnost - načelo enakega obravnavanja upnikov - dopuščena revizija
Tožnica je pridobila zastavno pravico na obstoječih in bodočih denarnih terjatvah toženke s sklepom o rubežu. Nad toženko se je v vmesnem času začel stečajni postopek, sodišče pa je dovolilo nadaljevanje poslovanja v razmerju, v katerem so nastajale denarne terjatve, ki so bile predmet sklepa o rubežu.
Ločitvena pravica tožnice je veljavno nastala le na denarnih terjatvah, nastalih do začetka stečajnega postopka. Za veljaven nastanek ločitvene pravice je namreč odločilna razpolagalna sposobnost dolžnika, ki jo ta z začetkom stečajnega postopka izgubi. Tudi kadar gre za prisilni nastanek zastavne pravice in nastanek ni odvisen od voljnega ravnanja dolžnika, temveč nastane s samim nastankom terjatve, se mora terjatev vsaj za ti. juridično sekundo ustaviti v premoženjski sferi dolžnika.
Na terjatvi, ki nastane po začetku stečajnega postopka, ko dolžnik ni več razpolagalno sposoben, zato ne more nastati niti zastavna pravica na podlagi sklepa o rubežu. Tudi nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika ni razlikovalni element v zvezi z vprašanjem možnosti veljavnega nastanka ločitvene pravice po začetku stečajnega postopka. Dovoljenje sodišča stečajnemu dolžniku, da nadaljuje s poslovanjem, po veljavni pravni ureditvi v ničemer ne vpliva na položaj upnika. Poslovanje stečajnega dolžnika tudi ne pomeni morebitne ponovne pridobitve razpolagalne sposobnosti.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - stranke v postopku - fizična oseba
Tožena stranka je fizična oseba in kot taka ne sodi med subjekte, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih, zato v obravnavanem primeru ne gre za gospodarski spor.
podjemna pogodba - plačilo opravljenega dela - izvedena dela po pogodbi - sklepčnost tožbe - dopuščena revizija
Zahteva, da bi tožeča stranka v vlogah morala opisati, kaj je zapisano v zapisnikih in poročilih o opravljenih storitvah, je pretirana. To bi na primer pomenilo, da bi moral vsak naročnik v tožbi opisati, kar je vsebovano v gradbenem načrtu, gradbenik (kot toženec) pa v vlogah posebej opisati, kar izhaja iz gradbenih situacij.
ZPP člen 25, 25/2, 32, 32/2, 32/2-7, 63. ZGD-1 člen 263, 482, 482/1-1.
gospodarski spor - spori, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi z njim - odškodninska odgovornost direktorja - kazenski postopek - krajevna pristojnost
V skladu s 63. členom ZPP je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom, izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek. Po tem določilu je odločilno merilo koneksnosti možen vpliv odločitve v sporu na stečajno maso.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00036283
ZZVZZ člen 63, 65, 66. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - javni sektor - plače javnih uslužbencev - kolektivna pogodba za javni sektor - aneks h kolektivni pogodbi - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen
Revizija se dopusti glede vprašanja kakšna je pravilna razlaga določila Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017: "Če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe;" koga ta določba zavezuje in na kakšen način.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pravica do pravnega sredstva - ugoditev pritožbi
Prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP dopuščata saniranje postopkovnih kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje, če je glede na njihovo naravo to mogoče. Kršitev tega pravila predstavlja pritožbeni razlog zoper tak drugostopenjski razveljavitveni sklep (drugi odstavek 357.a člena ZPP).
Pravice do pravnega sredstva ni mogoče razumeti kot pravice, da je vsaka dejanska ugotovitev ali pravna ocena izpostavljena dvostopenjskemu sojenju, bi drugostopenjsko sodišče kršitev, ki jo je očitalo sodišču prve stopnje, moralo sanirati samo. Gre namreč le za en vidik spora, s katerim je tožena stranka nasprotovala utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 22. ZBan-2 člen 60, 60/1, 267, 267/1, 354, 356, 356/4, 359, 361, 361/1, 361/2. ZUS-1 člen 20, 20/2, 20/3, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2.
dopuščena revizija - pridobitev kvalificiranega deleža v banki - nadzor in ukrepanje Banke Slovenije - odsvojitev delnic - usklajeno delovanje - delničarski sporazum - postopek sodnega varstva - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje sodišča brez glavne obravnave - odločanje na seji - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - prepozen dokazni predlog - zavrnitev revizije
359. člen ZBan-2 je specialna določba in razen prav v izjemnih primerih izključuje uporabo drugega odstavka 20. člena ZUS-1. Glede na podrejeno uporabo ZUS-1 in določbo (tretjega odstavka) 20. člena ZUS-1 sicer ta določba v ZBan-2 sploh ne bi bila potrebna.
V okoliščinah obravnavane zadeve tudi po določbi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišču ne bi bilo treba opraviti glavne obravnave. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je sojenje na seji glede na 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 dopustno, ko stranka uveljavlja nedovoljene tožbene novote oziroma nepomembna (nerelevantna) dejstva in dokaze. V takem primeru gre pravzaprav za to, da so razlogi, ki jih uveljavlja stranka, v toliki meri zgrešeni oziroma nedopustni, da se na dejansko in dokazno podlago, na kateri temelji izpodbijani upravni akt, niti približno ne nanašajo. Izključitev dejstev in predlaganih dokazov iz teh procesnih oziroma iz materialnopravnih razlogov pa pomeni, da relevanten preostanek procesnega gradiva tvori le podlaga, ki je med strankama nesporna. V upravnem sporu torej ne velja načelo materialne resnice v takem kontekstu, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti v celoti in po resnici ugotavljati dejansko stanje. To pomeni, da gre pri pooblastilu za zbiranje dokazov za možnost sodišča in ne njegovo dolžnost. Kljub omejenemu preiskovalnemu načelu ima torej stranka dolžnost, da predloži dokaze iz svoje sfere.
Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje (ali je Upravno sodišče RS kršilo pravico tožeče stranke do glavne obravnave iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo brez javne glavne obravnave) je torej nikalen. Drugo vprašanje pa ni relevantno, saj, kot se je izkazalo, drugi odstavek 20. člena ZUS-1 ne predstavlja pravne podlage za odločitev v zadevi.
prijava ločitvene pravice - zavarovanje tujega dolga - zavarovanje obveznosti - zavarovanje za tuj dolg (obveznost) - začetek stečajnega postopka zoper realnega dolžnika - poplačilo upnikove terjatve
Tožena stranka ima terjatev zoper glavnega dolžnika, ki jo je prijavila v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom (stečajni postopek A). V zavarovanje te terjatve je bila na nepremičnem premoženju glavnega dolžnika ustanovljena hipoteka. Glavni dolžnik je še pred začetkom stečajnega postopka zastavljeno nepremično premoženje prenesel na drugo osebo, nad katero se je pozneje začel postopek osebnega stečaja (stečajni postopek B). Tožena stranka v stečajnem postopku B uveljavlja ločitveno pravico na nepremičninah, obremenjenih s hipoteko. Stečajni dolžnik, ki je v postopku osebnega stečaja (stečajni postopek B), ni osebni dolžnik tožene stranke, saj z njo ni v nobenem obligacijsko-pravnem razmerju. Tožena stranka ima zgolj pravico do poplačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice v stečajnem postopku B, in sicer do višine, ki bo dosežena ob prodaji zastavljenega premoženja. Ker je stečajni dolžnik v stečajnem postopku B zgolj realni dolžnik, njegova obveznost preneha, četudi kupnina, dosežena pri prodaji nepremičnine zaradi uveljavljanja hipoteke, ne zadošča za polno poplačilo zavarovane terjatve zoper glavnega dolžnika.
Obstoj zgolj ločitvene pravice v korist tožene stranke v stečajnem postopku B ne nasprotuje načelu akcesornosti, saj je ta podana med terjatvijo tožene stranke zoper glavnega dolžnika kot glavno pravico, prijavljeno v stečajnem postopku A, in ločitveno pravico na nepremičnem premoženju stečajnega dolžnika kot stransko pravico, prijavljeno v stečajnem postopku B.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - pravna kvalifikacija dejanskega stanja - dopuščena revizija
Sodišče ni vezano na pravno argumentacijo strank. Vezano je na njune dejanske trditve, ne pa tudi na njuno pravno kvalifikacijo zatrjevanega dejanskega stanja (iura novit curia).
Splošne pogoje poslovanja je predložila tožena stranka v odgovoru na tožbo. Kdor predloži listino v postopku, se praviloma nanjo, vsaj implicitno, tudi sklicuje. Zato ne drži, da se tožena stranka ni sklicevala na Splošne pogoje. Te je sodišče prve stopnje tudi vpogledalo.