URS člen 2, 147. ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 29, 29/1, 29/2, 29/3, 30, 30/1, 30/1-1. ZUS-1 člen 75, 75/3, 83, 83/2, 83/2-1. ZGD-1 člen 54. ZDavP-2 člen 31, 31/1, 74.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - oblikovanje rezervacij - umik izdelka iz prometa - odgovornost prodajalca za stvarne napake - pogojna obveznost - Slovenski računovodski standardi (SRS) - svetovanje - dokazno breme v davčnem postopku - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2.
Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen.
29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.
Ob pravilni razlagi navedene določbe je mogoče izključiti le tiste odhodke, ki glede na navedena dejstva (neobičajnost itd.) očitno kažejo na to, da odhodek ni mogel biti namenjen doseganju prihodkov po tem zakonu. To dokazovanje pa bremeni davčni organ, saj ni mogoče od davčnega zavezanca pričakovati, da bo v zvezi z vsakim odhodkom, glede katerega je dolžan dokazati njegov dejanski obstoj in višino, tudi ugotavljal in dokazoval, kakšno je sicer nastopanje drugih subjektov na trgu, primerjal njihovo običajnost z drugimi dejavnostmi itd.
Zgolj sama višina odhodkov in s tem povezana ocena njihove nepotrebnosti zaradi višje cene od drugih primerljivih storitev na trgu ne more biti izključna podlaga za njihovo davčno nepriznavanje na podlagi 29. člena ZDDPO-2.
Odločitev o tem, ali je določen odhodek poslovno smotrn ali ne, je primarno stvar poslovne avtonomije pravne osebe in ne temelj vprašanja (ne)upoštevanja pri obdavčitvi na podlagi ZDDPO-2. Le če bi višina odhodka, ki je sicer namenjen za ustvarjanje prihodkov, kazala na to, da gre za zasledovanje tudi drugih ciljev (in da ima s tem odhodek tudi značaj privatnosti, kot predstavljeno zgoraj itd.), ali pa da gre za zlorabo davčnih predpisov (npr. za dosego prikritega izplačila dobička), je skladno z 29. členom ZDDPO-2 davčni organ pooblaščen, da dejansko nastali odhodek ne prizna pri odmeri davka od dobička na podlagi tega zakona.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168, 168/1, 168/1-a, 178, 178/1, 178/1-a, 219, 226, 226/1, 226/1-6, 226/1-7. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 86. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 67, 67/1, 67/1-a, 82, 82/1, 82/1-6, 87.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV - ustrezen račun - obvezne sestavine računa - predpisana vsebina računa - obseg in vrsta opravljenih storitev - subjektivni pogoji - vedenje o goljufivih transakcijah - navidezni posel - missing trader - davčna zloraba - zloraba sistema DDV - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - zavrnitev revizije
Za uveljavitev oziroma priznanje pravice do odbitka DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Tako iz ZDDV-1 izhaja: da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (prvi pogoj, prvi odstavek 63. člena ZDDV-1); da se DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji, nanaša na blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (drugi pogoj, točka a iste določbe); da mora imeti zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka račun (tretji pogoj), ki je izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1 (točka a prvega odstavka 67. člena ZDDV-1), pri čemer je ustrezen račun tisti, ki vsebuje podatke iz prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka te določbe).
V obravnavani zadevi sta že nepopolnost računov (tretji pogoj) in neizkazanost storitev po prejetih računih (drugi pogoj) lahko zadosten razlog za nepriznanje pravice do odbitka DDV.
Ko je kot del ugotovljenega dejanskega stanja ugotovljeno, da je revident kot prejemnik računa zaračunano storitev opravil sam oziroma po izvajalcih, ki niso davčni zavezanci, brez sodelovanja drugega davčnega zavezanca, presoja o tem, ali je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da s poslovanjem z določeno družbo sodeluje pri goljufiji oziroma zlorabi sistema DDV, že po naravi stvari ne pride v poštev.
Ker se (ne)ustreznost računov ni ugotavljala le na podlagi njihove vsebine, ampak tudi v povezavi z vsemi drugimi razpoložljivimi podatki, ki jih je predložil revident (naročilnica, prevzemni listi, pogodbe), in podatki, ki jih je ugotovil davčni organ, se je torej izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, zato revident s svojimi posplošenimi revizijskimi ugovori, da so računi formalno pravilni in da imajo vse bistvene sestavine, ki skupaj z drugimi listinami omogočajo ugotoviti vrsto in obseg opravljenih storitev, izpodbija dejansko stanje, ki pa ni predmet revizijske presoje.
promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi - paketna prodaja nepremičnin z različnimi statusi - odobritev pravnega posla - predkupna pravica - prednostna pravica do nakupa - vrstni red predkupnih upravičencev - pretežnostni kriterij - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ob skupni prodaji gozdnih in kmetijskih zemljišč se ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti "pretežnostnega načela", temveč se mora uporabiti materialnopravne norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - postopek v pravdi po razveljavitvi sklepa o izvršbi - odvetnik kot stranka postopka - objektivni kriterij
Upnik oziroma tožnik je odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja v pravno organizacijski obliki zasebnika (evidentirani odvetnik), ne spada v krog oseb, za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - odškodninski spor - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odgovornost države zaradi dela sodnikov pristojnega sodišča - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti
Samo dejstvo, da toženec (in K., d. o. o.) v zvezi z drugim postopkom pred celjskim sodiščem, v katerem kot pravdna stranka nastopa K., d. o. o., uveljavlja odškodninsko odgovornost države za ravnanje celjskega okrožnega in višjega sodišča, samo po sebi ne predstavlja razumnega razloga za dvom ali za utemeljeno vzbujanje dvoma o nevtralnosti in neodvisnosti pristojnega sodišča pri strankah tega postopka.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VS00036807
ZBan-1 člen 61, 66, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177. ZGD-1 člen 263. Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) člen 7, 7/1, 10, 10/5.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - upravljanje banke - profesionalna skrbnost - dolžnost skrbnega ravnanja - konflikt interesov - kreditna pogodba - kapitalska udeležba članov uprave banke pri kreditojemalcu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - odgovornost člana uprave - delovno področje - dolžnost odločanja - solidarna odgovornost članov uprave - mnenje strokovne službe - dopuščena revizija
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
Restitucijski odškodninski zahtevek (obveznost povrnitve prejšnjega stanja oziroma (v praksi prevladujoče) plačilo stroškov take vzpostavitve) nastane že s trenutkom nastanka škode. Škoda torej ne nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun za vzpostavitev prejšnjega stanja.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VS00036808
ZBan-1 člen 61, 66, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177. ZGD-1 člen 263. Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) člen 7, 7/1, 10, 10/5.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - upravljanje banke - profesionalna skrbnost - dolžnost skrbnega ravnanja - konflikt interesov - kreditna pogodba - neodplačilo kredita - stečaj kreditojemalca - kapitalska udeležba članov uprave banke pri kreditojemalcu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - odgovornost člana uprave - delovno področje - dolžnost odločanja - solidarna odgovornost članov uprave - mnenje strokovne službe - škoda - vzročna zveza - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev revizije - pavšalne revizijske navedbe - dopuščena revizija
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Pogoj za uporabo pravila solidarnosti je, da je posamezen član sploh odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi neskrbnega ravnanja uprave, to pa je takrat, ko je kršil svoje individualne članske dolžnosti.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožeča stranka kot izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni upravičena od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od novele ZPIZ-2B (1. 1. 2016), zahtevati povračila izplačanih dajatev svoji zavarovanki, ki so ji bile priznane z odločbo po 1. 1. 2016 glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo pred tem datumom.
ZGD-1 člen 263, 281, 281/5. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost člana nadzornega sveta - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo - dokazno breme tožnika - informativni dokaz
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali so toženci v konkretnem primeru utemeljeno lahko pričakovali sinergijske učinke,
- ali je sodišče pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu glede tega, ali je bilo v konkretnih okoliščinah utemeljeno pričakovati sinergijske učinke in kolikšni bi ti učinki bili,
- ali je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni postavilo izvedenca, ki bi opravil cenitev vrednosti 10% deleža A., a. s., izhajajoč iz vrednosti 100 % deleža A., kakršno je ugotovil Deloitte in ki jo je tožeča stranka priznala,
- ali so tožeča stranka oziroma njeni predstavniki v organih upravljanja in nadzora A. pretrgali vzročno zvezo.
ZPP člen 95, 374, 374/1, 374/2. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-1, 97/2-3, 245, 245/1, 245/2, 386, 386/1, 386/1-1.
dovoljenost revizije - revizija vložena po odvetniku - postopek osebnega stečaja - upravičenje za zastopanje - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - podelitev pooblastila odvetniku - zavrženje revizije
Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni upravitelj vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika. Zato mora stečajnega dolžnika v pravdnem postopku v zvezi s premoženjem, ki vpliva na obseg stečajne mase, zastopati stečajni upravitelj, ki je njegov zakoniti zastopnik, ta pa je tudi edini, ki sme odvetniku podeliti pooblastilo za vložitev revizije. Ker stečajni dolžnik v postopku osebnega stečaja sam nima procesne sposobnosti za pooblastitev odvetnika za vložitev izrednega pravnega sredstva, je njegova revizija nedovoljena.
ZPP člen 370, 370/3, 371, 371/2, 380, 380/2. OZ člen 3, 5, 11, 190, 190/1, 198. SPZ člen 66, 66/1.
neupravičena pridobitev - solastnina - uporaba solastne nepremičnine - souporaba nepremičnine - vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo - privolitev v prikrajšanje - plačilo uporabnine - oddaja stanovanja v najem - zahteva za souporabo - ureditev medsebojnih razmerij med solastniki - dopuščena revizija
Ker v konkretnem primeru souporaba stanovanja s strani več oseb, ki so popolni tujci, dejansko ni mogoča, tožnica ni bila dolžna izrecno zahtevati, da se ji omogoči fizična souporaba, ampak je bilo dovolj, da je svoje nestrinjanje z načinom uporabe nedvomno izrazila.
Solastnik ni dolžan pristati na souporabo takrat, ko je to življenjsko gledano nesmiselno, ampak lahko namesto tega predlaga/zahteva, da se stanovanje proti plačilu nadomestila v celoti prepusti njemu ali pa da drugi stanovanje uporablja v celoti, proti plačilu ustreznega nadomestila solastniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00036418
ZPP člen 367a, 367a/1. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-5.
dopuščena revizija - odpoved najemne pogodbe - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - način uporabe nepremičnine - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja - pravica do mirne uporabe stanovanja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, zlasti toženkine osebne okoliščine, presoja sodišča druge stopnje, da je poseg v toženkino pravico do spoštovanja doma sorazmeren ukrep za varstvo interesov ostalih stanovalcev večstanovanjske stavbe, pravilna.
Ob zaključku, da je tožnik vnaprej plačal dela, za katera sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo, kasneje pa je prišlo do razveze pogodbe in dela niso bila opravljena, je zahtevek za vrnitev danega tipični kondikcijski zahtevek zaradi odpadle podlage za izpolnitev (condictio od causam finitam), imenovan tudi reparacijski zahtevek. Njegova pravna podlaga je v 190. členu OZ kot splošnem pravilu o neupravičenih pridobitvah, in v 111. členu OZ kot temu specialnejši določbi, ki ureja učinke, ki nastanejo v primeru razveze pogodbe. Ne gre torej za zavestno izpolnitev nedolga brez pridržka pravice zahtevati nazaj ali za katerokoli drugo situacijo iz 191. člena OZ, v kateri se ne more zahtevati vrnitve danega, ampak za plačilo glede na podlago, ki je kasneje odpadla.
Ob ponujeni trditveni in dokazni podlagi pravdnih strank je z novo kvalifikacijo spora na podlagi 191. člena OZ in spremembo odločitve po uradni dolžnosti na drugi stopnji prišlo do sodbe presenečenja, saj v dani situaciji ne stranki (ne sodišče prve stopnje) take možnost nista mogli predvideti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo z delom sodišča - objektivna nepristranskost sodnika - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov
Institut delegacije pristojnosti ni namenjen in tudi ni sredstvo za odpravo nepravilnosti pri delu sodišča niti sankcija za njegovo nepravilno delo. Za odpravo takih nepravilnosti imajo stranke na razpolago redna (in kadar so izpolnjeni pogoji tudi izredna) pravna sredstva. Očitkov na račun dosedanjega ravnanja sodišča v postopkih torej ni mogoče subsumirati pod pravni standard "drugi tehtni razlogi" iz 67. člena ZPP.
Zakonske domneve oškodovančevega odstopa od pregona ni mogoče obiti na način, da bi oškodovanec vložil novo kazensko ovadbo za isti historični dogodek in s tem ponovno odprl rok za prevzem kazenskega pregona, saj bi takšno ravnanje pomenilo izigravanje zakonskih določb, ki s prekluzivnimi roki omejujejo možnosti prevzema pregona s strani oškodovanca.