ZKP člen 82, 148, 148/6, 272, 272/2.. URS člen 29.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - odgovor na predlog za podaljšanje - pravica do kontradiktornosti - pravica do obrambe - utemeljenost suma - nedovoljeni dokazi - uradni zaznamek o izjavi osumljenca
V konkretnem primeru je 24 urni rok začel teči šele z vročitvijo celotne obtožnice zagovorniku. Sodišče je namreč najprej obdolženčevemu zagovorniku po elektronski pošti posredovalo le dve strani obtožnice, na katerih je vsebovan predlog tožilstva za podaljšanje pripora in pravni pouk, da lahko na predlog tožilstva odgovori v roku 24 ur. Ne glede na prvotno napako sodišča, ko zagovorniku po elektronski pošti ni poslalo celotne obtožnice, pa je bilo v nadaljevanju le temu zagotovljeno, da v 24 urah od prejema celotne obtožbe poda odgovor na predlog tožilstva, ki ga je tudi podal, sodišče pa ga je pri odločanju upoštevalo.
Dokazna ocena vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi presega oceno o obstoju utemeljenega suma in je pridržana razpravljajočemu senatu oziroma sodniku posamezniku po opravljeni glavni obravnavi.
JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00039925
ZJU člen 84, 84/1, 84/2, 84/4, 111, 111/2, 147, 147/1, 147/3. ZSPJS člen 16, 19, 19/1, 19/4, 20, 20/1, 20/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 55, 55/8. Uredba o napredovanju uradnikov v nazive (2008) člen 7, 8. Kolektivna pogodba za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del (2008) člen 14, 14/4.
dopuščena revizija - javni uslužbenec - premestitev na drugo delovno mesto - uradniško delovno mesto - imenovanje v višji naziv - napredovanje v višji naziv - pogoji za napredovanje - uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred - določitev plačnega razreda javnega uslužbenca - razveljavitev odločbe o imenovanju - zavrnitev revizije
Kljub temu, da premestitev na zahtevnejše delovno mesto po naravi stvari pomeni napredovanje, ta premestitev sama po sebi še ne omogoča tudi napredovanja v višje nazive tega delovnega mesta. Ta oblika napredovanja se ob premestitvi odrazi že v imenovanju uradnika v najnižji naziv zahtevnejšega delovnega mesta, saj sta (delovno mesto in naziv) praviloma uvrščena v višje plačne razrede. Za eno stopnjo višji naziv (pospešeno napredovanje) pa lahko napreduje uradnik le, če so izpolnjeni pogoji za tako napredovanje.
Ne ZJU, ne Uredba o napredovanju uradnikov v nazive ne dopuščajo imenovati uradnika v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu zgolj zato, ker ta izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv. Imenovanje v višji naziv ureja ZSPJS, ki pa tako imenovanje povezuje le z napredovanjem.
Prvi odstavek 20. člena ZSPJS pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, drugi odstavek tega člena pa ureja določitev plačnih razredov pri napredovanju v naziv ali višji naziv. Tudi iz te določbe jasno izhaja, da gre za prenos prej doseženih plačnih razredov, ki se lahko zaradi napredovanja povečajo za največ tri plačne razrede, pri čemer javnega uslužbenca niti ni možno uvrstiti v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039949
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 27, 27/1, 27/1-2, 36, 36/1, 36/1-4. ZKUASP člen 54, 54/3, 56, 56/1. ZPP člen 73, 73/5.
določitev tarife za uporabo avtorskih del - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - zavrnitev predloga za izločitev uradne osebe - dopustnost upravnega spora - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni upravni akt - pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Ni ustavne zahteve (ki bi izhajala iz pravice do pravnega sredstva, 25. člen Ustave), da bi zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev morala biti zagotovljena takojšnja pritožba. Ustavno sodišče je namreč kot ustavno skladno ocenilo ureditev (petega odstavka 73. člena ZPP), da zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika ni možna samostojna pritožba, temveč šele v okviru pritožbe zoper končno odločbo. To pomeni, da tudi ureditev ZKUASP ni neustavna že (zgolj) zato, ker ne predvideva samostojnega pravnega sredstva zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev članov Sveta.
Iz določb ZKUASP izhaja, da šele pravnomočna odločba Sveta postane del skupnega sporazuma (oziroma ga nadomešča, tretji odstavek 54. člena ZKUASP). To pomeni, da ima tožba v upravnem sporu (zoper končno odločbo) suspenzivni učinek, tako da je učinkovito pravno sredstvo tudi za uveljavljanje kršitev kot jih tožnik zatrjuje v obravnavanem primeru. Ustavno sodišče je namreč sprejelo stališče, da je mogoče upravni spor šteti kot "drugo pravno sredstvo" (v smislu 25. člen Ustave), če se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti, tj. da je to pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Glede na navedeno ureditev 56. člena ZKUASP, ki ne zagotavlja samostojnega sodnega varstva zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev članov Sveta (temveč šele sodno varstvo v upravnem sporu zoper končno odločbo), ne pomeni nedopustnega posega v 25. člen Ustave.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00039889
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 135, 135/4, 237, 237/2, 237/2-7. ZIN člen 28, 32. ZVOP-1 člen 54, 55.
inšpekcijski postopek - postopek začet po uradni dolžnosti - ustavitev inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi postopka po uradni dolžnosti - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pravni interes je potreben tudi za izpodbijanje procesnih sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Navedena določba, na podlagi katere se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta ustavljen, sicer pove, kateri akti, ki niso upravni akti iz 2. člena ZUS-1, se smejo izpodbijati v upravnem sporu, ne pa tudi, kdo ima za to pravni interes. Tega ima, kot pojasnjeno, le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj.
Pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora ne more utemeljevati niti z morebitnim prekrškovnim postopkom, ne glede na to, ali bo v njem predmet ugotavljanja prekrškovne odgovornosti dejanje, ki je opredeljeno v obrazložitvi sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka. Zakonske določbe, ki bi vezala prekrškovni organ na dejansko stanje, ki je opisano v obrazložitvi procesnega sklepa, izdanega v upravnem postopku, namreč ni, niti pritožba tega ne trdi.
Ne iz določb ZVOP-1 ali ZIN ne izhaja – tega tudi pritožba ne zatrjuje –, da mora nadzorni organ v primeru, ko oceni, da niso več podane okoliščine, ki bi utemeljevale izrek inšpekcijskega ukrepa z namenom odprave ugotovljenih nepravilnosti oziroma z namenom preprečitve nadaljnjega izvajanja dejanj v nasprotju z zakonom, vseeno izdati odločbo, in sicer odločbo o ugotovljenih kršitvah zakona (čeprav te ne zahtevajo naložitve inšpekcijskih ukrepov).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00040282
URS člen 14, 14/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZNISESČP člen 3. ZPONDV člen 7, 7/2.
predlog za dopustitev revizije - verifikacija stare devizne vloge - prevzem izpolnitve - višina obrestne mere - načelo enakosti pred zakonom - dopuščena revizija - pomembno pravno vprašanje izkazano
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali obrestne mere, predpisane po 3. členu ZNISESČP, predstavljajo neutemeljeno razlikovanje med varčevalci v Glavnih podružnicah Zagreb in Sarajevo ter varčevalci v domačih podružnicah slovenskih bank.
ODVETNIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039934
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 22. ZUS-1 člen 23, 24, 29, 29/3, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 103, 103/3. ZOdv člen 11, 11/2.
zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičeni razlogi za zamudo - opravičljiv razlog za zamudo - opravičljiv vzrok za zamudo - očitna pomota pooblaščenca - napaka odvetnika - zavrnitev pritožbe
Napako tožnikove pooblaščenke, ki je tožbi, ki se nanaša na drugega tožnika v zvezi z drugim izpodbijanim aktom, priložila priloge, ki se nanašajo na tožnika v tem upravnem sporu, je pripisati nezadostni skrbnosti tožnikove pooblaščenke, ki bi morala kot odvetnica, od katere se pričakuje večja skrbnost, pred vložitvijo vlog na sodišče preveriti, ali pošilja tožbe za vse štiri njene stranke in ali so priloge k tožbam ustrezne. Iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je bila prva napaka storjena že pri tiskanju tožb, saj tožnikova sploh ni bila natisnjena, nato pa še ob odpravi, saj je tožnikove priloge priložila tožbi, ki se nanj ni nanašala. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za napako, do katere je prišlo v sferi tožnikove pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo oprave procesnega dejanja. Prav tako zatrjevani delovna preobremenjenost in časovna stiska nista okoliščini, ki ju tožnikova pooblaščenka ni mogla predvideti oziroma odkloniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00040288
URS člen 22, 23, 23/1, 49, 49/3, 131. ZUS-1 člen 6, 6/1, 20, 20/3, 27, 27/1, 27/1-2, 52. ZPP člen 86, 86/4, 105, 105/3, 105b, 105b/2, 286, 335, 335-4, 339, 339/2, 339/2-14, 343, 343/3, 383. ZUP člen 11, 36, 37, 237, 237/1, 237/1-4, 237/2, 237/2-6, 260, 260/6. ZEPEP člen 2, 2-3. Poslovnik Sodnega sveta (2012) člen 24, 24-1, 24-2, 27. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dopuščena revizija - podpis vlagatelja revizije - imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - izločitev člana Sodnega sveta - nepristranskost odločanja - videz nepristranskosti - odklonitveni razlog za izločitev - dvom o nepristranosti - prekluzija navajanja dejstev in dokazov - pravočasnost uveljavljanja procesnih kršitev - poštena uporaba procesnih pravic - pošten postopek - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka
Kandidat, ki v postopku pred Sodnim svetom ni bil izbran, lahko bistveno kršitev določb postopka v zvezi z izločitvijo člana Sodnega sveta uveljavlja v tožbi v upravnem sporu, saj zoper odločbo Sodnega sveta nima drugega pravnega varstva. Le če bi mu bilo mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic (11. člen ZUP), mu sodišče pravnega varstva zaradi te kršitve ne bi smelo nuditi. Na podlagi smiselne uporabe določbe 37. člena ZUP so namreč kandidati v postopku pred Sodnim svetom upravičeni predlagati izločitev članov senata tudi sami. Vendar pa to ni le njihova pravica, temveč se v primeru, če jim je odklonitveni razlog poznan že pred izdajo odločbe, od njih utemeljeno pričakuje, da bodo zahtevo za izločitev tudi postavili. Vprašanje, ali je tožeča stranka v obravnavanem primeru zlorabila svoje pravice, pa sicer ni predmet preizkusa v tem revizijskem postopku.
Ni dovolj, da Sodni svet ravna in odloča nepristransko, ampak mora odločati v takšni vsakokratni sestavi, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo nepristranskost. To pa pomeni, da tudi ustavno-zakonska ureditev glede sestave organa in kvoruma glede odločanja (ki pa npr. ne predvideva nadomeščanja članov Sodnega sveta ob izločitvah), kandidatom pravice do uveljavljanja ugovora nepristranskosti ne sme odvzeti, ampak mora zakonodajalec z ustrezno zakonodajo postopek med drugim urediti tudi tako, da je zagotovljena enaka obravnava vsakega kandidata pred nepristranskim organom. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da so kriteriji in vodila, ki glede zahteve po nepristranskem odločanju sodišč izhajajo iz prvega odstavka 23. člena Ustave, enako uporabljiva tudi za druge postopke, v katerih se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.
V vsakem posameznem primeru posebej je treba presoditi (in tudi obrazložiti), za kakšno stopnjo poznanstva/sodelovanja gre in ali je ta stopnja takšna, da lahko v očeh razumnega človeka poraja resne pomisleke glede nepristranskega odločanja, tako s subjektivnega kot objektivnega vidika. Po presoji Vrhovnega sodišča lahko namreč le odnos med članom Sodnega sveta in kandidatom, ki (pozitivno ali negativno) odstopa od običajnih odnosov iz posameznega poklicnega okolja, privede do krnitve videza nepristranskosti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00040298
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 46, 46/11. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 77. ZMZ-1 člen 89. ZMZ člen 88.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - samovoljna zapustitev azilnega doma po izdaji odločbe - pomanjkanje pravnega interesa - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - domneva o umiku pravnega sredstva - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da je azilni dom zapustil zaradi strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, ker je bil priča prihodu policije in prisilni odvedbi prosilca iz Eritreje, prošnja katerega je bila pravnomočno zavrnjena, pa ne pomeni, da pritožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna. Tudi če se sprejme kot dokazano, da je zakonito ravnanje policije, ki je bilo usmerjeno zoper drugega prosilca iz Eritreje, povzročilo strah pri pritožniku pred lastno prisilno odstranitvijo, to očitno ni razlog, ki bi lahko opravičeval pritožnikovo trajno zapustitev azilnega doma. Tudi po navedbah samega pritožnika ta ni zapustil zgolj azilnega doma, temveč tudi Republiko Slovenijo.
Pritožnik pravnega interesa prav tako ne more utemeljiti z vsebinsko pomembnostjo tožbe, niti z zatrjevanim stikom s pooblaščenko, ki naj bi bil relevanten z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravno stik pritožnika s pooblaščenko je omogočal, da ga je slednja lahko opozorila na škodljive posledice trajne zapustitve azilnega doma, pa ga je pritožnik kljub temu samovoljno zapustil.
določitev roka za prostovoljno vrnitev - tožba v upravnem sporu - odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - izvršljivost odločbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, ker je v njej predlagal, da se odloži izvršitev odločbe, ki se ne izvršuje po določbah ZUP. Odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v tej zadevi izrecno zahteva pritožnik tako po vsebini kot z navedbo pravne podlage, je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba ni takšen upravni akt, saj pritožniku kot tujcu zgolj določa tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Šele v primeru, če tujec države ne zapusti v roku določenem za prostovoljno vrnitev, izda nato policija v skladu z 69. členom Zakona o tujcih odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, na podlagi katere (ko postane izvršljiva) se ga odstrani iz države. Policija torej odstrani tujca iz države šele po tem, ko postane izvršljiva odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev in takšno odločbo je mogoče prisilno izvršiti, ne pa odločbe, s katero je tujcu določen le rok za prostovoljno vrnitev. Že iz tega razloga zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039933
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. URS člen 22. ZUS-1 člen 20, 20/1, 45, 45/1, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 236, 285, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prevod listine - odločanje na podlagi listine v tujem jeziku - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - pravica do izvedbe dokaza - pravica do kontradiktornega postopka - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Glavna obravnava v upravnem sporu je namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi.
Po navedenem je treba pritožbi ugoditi že zato, ker je sodišče dokazne predloge zavrnilo in odločilo o tožbi, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je po navedenem že zato podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva ni opravilo. To pomeni, da bi sodišče storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če bi bila njegova ocena o nesubstanciranosti dokaznih predlogov pravilna, saj bi bil pritožnik nezakonito prikrajšan za možnost obravnavanja tožbenih ugovorov pred sodiščem.
RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041043
URS člen 23, 125. ZSS člen 24, 24/1, 24/2, 24/3, 24/4, 25, 28, 29, 32, 33, 34. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 23, 23/1, 23/1-2, 31, 32, 36. ZUS-1 člen 2, 27, 27/1, 27/1-1, 64, 64/1, 64/1-4. ZUP člen 8, 8/1.
Sodni svet - sodniško napredovanje - redno napredovanje - pogoji za napredovanje - ocena sodniške službe - ni upravni akt - vezanost Sodnega sveta na oceno personalnega sveta - pravica do sodnega varstva - ugoditev tožbi - zmotna uporaba materialnega prava
V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev.
Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi v njegovo neodvisnost.
Sodni svet lahko tudi tedaj, ko odloča o sodnikovi pritožbi zoper odločbo predsednika o (ne)napredovanju, napravi drugačne dejanske in pravne zaključke od tistih, ki so vsebovani v oceni personalnega sveta in morebiti korigirano oceno uporabi pri svoji odločitvi. Če se izkaže, da je pritožba utemeljena, spremeni odločbo predsednika sodišča, ki temelji na neustrezni oceni. Čeprav razlogi za spremembo niso na strani predsednika, pač pa v neustreznosti ocene, ki jo je bil dolžan upoštevati, je to edini način za odpravo njenih učinkov. Ne more pa Sodni svet odločbe predsednika razveljaviti in mu zadeve vrniti v ponovno odločitev, v okviru katere bi ustreznost (posredno izpodbijane) ocene preizkušal slednji sam: zakon mu take pristojnosti (in nasploh prisojnosti ugotavljanja sodnikove strokovne in delovne uspešnosti) ne daje.
slovenska vojska - misija - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih konkretnih in natančnih navedb v odgovoru na pritožbo glede tega, zakaj tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi čiščenja orožja. Ob navedbah tožene stranke v odgovoru na pritožbo ne zadošča zgolj pavšalni zaključek sodišča druge stopnje, da med opravila, ki pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka spada tudi sprotno čiščenje orožja. Takšen zaključek očitno izhaja iz sicer neobrazložene domneve, da se je sprotno čiščenje orožja opravljalo tudi ob dnevih, ko naj bi bil tožnik prost.
Kratko informiranje o tem, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, ne pomeni formalnega, posebej organiziranega obveznega sestanka, ki bi kot del delovne obveznosti kratil pravico do počitka. Pretirana je zahteva, da pripadnik na dan tedenskega počitka ne bil smel doživeti ničesar, kar bi ga spominjalo na to, da je vojak na mednarodni misiji (takšno razumevanje je razvidno iz zatrjevanja, da je kršitev pravice do tedenskega počitka podana, ker je tožnik moral biti v uniformi, ni smel zapustiti baze, da so šli jest v skupini in podobno).
Zmotno je stališče, da zahteva po sprotnem čiščenju orožja in opreme, že sama po sebi, pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.
Opravila, kot je prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka. V konkretni zadevi je treba upoštevati, kaj je o nošenju vode tožnik zatrjeval, pa tudi, ali mu je nošenje vode sploh kdo odredil (prav na dan počitka) in kako je bila zagotovljena preskrba s pitno vodo.
svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - predlog - pogoji za izdajo - neenotna praksa sodišča druge stopnje
Zatrjevana neenotnost sodne prakse sodišča druge stopnje v sodbi Pdp 312/2018 in sklepu Pdp 44/2020 ni podana, saj zadevi med seboj nista primerljivi. V sodbi Pdp 312/2018 je bilo ugotovljeno, da je bila izredna odpoved delavca nezakonita zato, ker niti v opominu niti v izredni odpovedi ni bilo opisane kršitve, ki naj bi jo delodajalec napram delavcu storil (navedena je bila le zakonska podlaga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - četrta alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1). Razlog za ugotovljeno nezakonitost izredne odpovedi je bil torej v neobrazloženosti (izostanek dejanskega opisa očitanih kršitev) pisnega opomina in izredne odpovedi. V sklepu Pdp 44/2020 pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved tožnika (podana po sedmi in osmi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1) pravočasna. V citiranem sklepu se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do vprašanja obrazloženosti pisnega opomina in izredne odpovedi.
tedenski počitek - odškodnina - slovenska vojska - trditvena podlaga - dokazna ocena - predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta sodišči nižjih stopenj bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene;
- ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zgolj povzelo stališče sodišča prve stopnje in se ni opredelilo do tega, zakaj sta izpovedi dveh prič neodločilni;
- ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek, da opravljanje funkcije poveljnika oddelka pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka - slovenska vojska - misija - trditvena podlaga - dokazna ocena
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta sodišči nižjih stopenj bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene;
- ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek, da opravljanje funkcije vodnega zaupnika (samo po sebi) pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.
Za presojo sodišča v konkretni zadevi ni odločilno, ali izrečene besede na način, kot jih je izrekla tožnica, izpolnjujejo znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, saj je evidentno, da gre za dejanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti.
Revizijsko sodišče ne sprejema presoje sodišča druge stopnje, da ne gre za ravnanje, ki izpolnjuje „elemente hujše kršitve“ delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Teža ravnanja in posledice namreč niso zanemarljive in jih ni mogoče minimalizirati. Ravno obratno. Standard hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja je izpolnjen, saj takšno ravnanje močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovni sredini in ruši medsebojne odnose.
ZDR-1 člen 127. ZODPol člen 70, 70/2, 70/3. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/5. Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2/5. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 8. KPJS člen 40.
plača - plačilo dodatka - izmensko delo - delovni čas
Že poimenovanje pojma izmensko delo nakazuje, da gre za položaj, ko se delovnik delavca izmenjuje po določenem vzorcu in zajema različna časovna obdobja (različne delovnike) na dnevni ali tedenski ravni.
Kot izmena se ne šteje posamezna ura, opravljena v določenem delovniku, pač pa cel delovnik, ki se spreminja po določenem vzorcu. Dela med 14.00 in 15.00 uro v delovniku, ki traja od 7.00 do 15.00 ure zato ni mogoče šteti za popoldansko izmeno.
ZPP člen 270, 270/1, 270/1-12, 270/2. ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4.
pristojnost Vrhovnega sodišča - sklep o oprostitvi plačila sodne takse - strokovni sodelavec - ugovor zoper sklep strokovnega sodelavca - pritožba - funkcionalna pristojnost - nepristojnost sodišča - odstop zadeve
Po določbah 4. in 5. odstavka 53 a. člena v zvezi s 4. odstavkom 54. člena Zakona o sodiščih (ZS) je zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, dovoljeno pravno sredstvo, o katerem odloči sodnik istega sodišča (in ne hierarhično višjega sodišča).
Ker torej v konkretnem primeru o pritožbi zoper izpodbijani sklep odloča sodnik sodišča prve stopnje, tj. v upravnem sporu Upravnega sodišča, se je Vrhovno sodišče izreklo za nepristojno in pritožbo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču v Ljubljani.
URS člen 25, 127. ZST-1 člen 1, 1/3. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2.
plačilo sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodne takse - zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog - dovoljenost pritožbe - pravna podlaga za odločanje o pritožbi - ustavni položaj Vrhovnega sodišča - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Če je o vprašanjih v zvezi s taksami že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Ob tem lahko Vrhovno sodišče glede na okoliščine tega primera tudi doda, da je pravico do pritožbe stranka že imela in jo je tudi izkoristila, saj je o pritožbi že (enkrat) bilo odločeno po višjem sodniku Upravnega sodišča.