Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi gradbena dela na sosednjih nepremičninah v lasti tožene stranke kakorkoli posegla v njeno lastninsko pravico. Sporno je namreč le dejstvo, da tožena stranka s takšnimi posegi onemogoča izvedbo Občinskega podrobnega prostorskega načrta, kar pa ne more biti predmet presoje sodišča, temveč upravnega organa (1. čl. ZPP).
preživljanje polnoletnih otrok – zvišanje preživnine
Pri preživljanju polnoletnega otroka ima določba 2. odstavka 103. člena ZZZDR drugačen pomen oziroma težo kot pri preživljanju mladoletnega otroka. Polnoletne otroke, ki se šolajo, so starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in sposobnostmi, pri čemer imajo prednost preživninske obveznosti do mladoletnih otrok. V prvem primeru se bolj upošteva zmožnosti staršev kot pa pri preživljanju mladoletnih otrok. Glede na skromne možnosti staršev in okoliščino, da tožnica zasluži s honorarnim delom, je tudi sama dolžna prispevati za svoje preživljanje, saj s tem zaslužkom lahko pokrije tudi del svojih nepokritih preživninskih potreb.
IZVRŠILNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056870
ZPP člen 7. ZZZDR člen 59. ZIZ člen 59.
nedopustnost izvršbe – premoženjska razmerja med zakonci – skupno premoženje – razpravno načelo – trditvena podlaga – vezanost na trditveno podlago
Ob tem, ko tožena stranka ne izpodbija ugotovitve o solastninskem deležu tožnice do 1/2 in je sodišče mimo trditvene podlage ugotavljalo solidarno odgovornost tožnice za dolg, je materialnopravno napačno zavrnilo zahtevek za nedopustnost izvršbe.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0059047
OZ člen 131, 179.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – kršitev pravice do sojenja v razumnem roku – povrnitev škode - nepremoženjska škoda – pravno priznana škoda – osebnostne pravice – pravna podlaga
Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah OZ oz. ZOR ni pravno priznana škoda, temveč jo je priznal šele ZVPSBNO.
prostorski ukrepi – razlastitev in omejitve lastninske pravice – razlastitev – odškodnina in nadomestna nepremičnina – odškodnina – ocena vrednosti nepremičnine – namembnost zemljišča
V zvezi z določitvijo odškodnine je odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo pred izdajo Uredbe, s katero se je spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče. Za predlagateljico je torej pomembna tista tržna cena, ki bi jo lahko dobila s prodajo zemljišča kot kmetijskega zemljišča in ne kot nezazidanega stavbnega zemljišča.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056730
SPZ člen 8, 48, 48/3, 54. ZZZDR člen 12, 51, 51/2, 52. ZOR člen 210. OZ člen 190. ZPP člen 191, 196.
povečanje vrednosti nepremičnine – izboljšave na nepremičnini – neupravičena pridobitev – obogatitveni princip – skupno premoženje – terjatev skupnega premoženja – stvarna legitimacija na aktivni strani – sosporniki – nujni sosporniki
Tisti, ki je izgubil lastninsko pravico na vgrajenih stvareh, je lahko prikrajšan, lastnik nepremičnine pa obogaten, če so izboljšave povečale vrednost njegove nepremičnine. Razlogi pravičnosti zato terjajo ureditev ustreznega instrumenta, ki bi omogočil izravnavo na premoženjskem področju. Tak primer pokriva določilo 48. člena SPZ, ki določa, da tisti, ki je investiral v zgradbo in jo izboljšal, lahko od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. SPZ, ki ureja navedeni izravnalni zahtevek, je z vidika tistega, ki je investiral v zgradbo lastnika oziroma jo izboljšal, specialni predpis glede na določbe o neupravičeni pridobitvi iz OZ.
Terjatev skupnega premoženja je glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja kolektivna terjatev (2. odstavek 51. člena in 52. člen ZZZDR). Temeljna značilnost kolektivnosti na aktivni strani je v tem, da sme dolžnik v takšnem primeru plačati samo vsem upnikom skupaj. Vsi upniki kolektivne terjatve so samo skupaj aktivno legitimirani za vodenje pravde. Uveljavljanje kolektivne terjatve torej vodi v pravdnem postopku v položaj nujnega sosporništva. Če pravico uveljavlja samo eden od upnikov (en zakonec), aktivna legitimacija ni podana.
SPZ člen 39, 43, 43/2, 269, 269/1. ZTLR člen 20, 29, 28. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3, 234, 234/5, 234/5-2, 240, 240/3, 240/4.
pridobitev lastninske pravice s sodno odločbo – priposestvovanje – vzpostavitev zemljiškoknjižne listine
Tožeča stranka v tožbenem zahtevku ne zahteva, da ji toženka izroči zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vpisala v zemljiško knjigo, saj pravdni stranki nikoli nista bili v pogodbenem razmerju, glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah. Ker gre za relativno obligacijsko pravico, saj pripada le pogodbenima strankama, tožeča stranka ni aktivno legitimirana, da zahteva od toženke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka je aktivno legitimirana le glede ugotovitvene tožbe, da je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem, saj ne zatrjuje (in takšnega zahtevka tudi ne postavlja), da zahteva od toženke pridobitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi 4. odstavka 240. člena ZZK-1, ker je bil zavrnjen njen predlog v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine na podlagi 3. odstavka 240. člena ZZK-1, čeprav je tožeča stranka na podlagi 2. točke 5. odstavka 234. člena izkazala, da ima nepremičnino v lastniški posesti.
listine, ki so podlaga za vknjižbo – načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka – pogoji za dovolitev vpisa – utemeljenost zahtevka za vpis – dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige
Zemljiškoknjižno sodišče ni pristojno presojati veljavnosti zavezovalnega pravnega posla.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004482
ZP-1-UPB3 člen 136, 136/5. ZVCP-1 člen 233, 233/1.
postopek o prekršku - odgovornost lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - dokazni predlog - ustavitev postopka - razumen dvom
Obdolženi je že na poziv policije kot odgovorna oseba pravne osebe posredoval podatek, da je kritičnega dne vozilo uporabljal državljan Hrvaške N. K., vključno s podatki o datumu izdaje in številki vozniškega dovoljenja ter navedbo upravnega organa, ki je vozniško dovoljenje izdal, vendar je predlagateljica postopka s pavšalno, z ničimer izkazano navedbo, da preko uradnih evidenc policije ni mogoče ugotoviti, da bi se omenjena oseba že kdaj zadrževala na območju Republike Slovenije, brez nadaljnjega preverjanja navedb obdolženega menila, da posredovani podatek ni verodostojen in zoper obdolženega vložila obdolžilni predlog z navedbo, da so s primerjavo fotografije iz potnega lista obdolženca s povečano fotografijo prekrška ugotovili „da gre na obeh fotografijah za osebo, ki ima podobne obrazne poteze“. Takšnim navedbam v obdolžilnem predlogu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo in v utemeljitev sodbe navedlo, da je s primerjanjem povečane fotografije izmerjenega vozila, na kateri je dobro videti obrazne poteze voznika in povečane fotografije obdolženca iz njegovega potnega lista zaključilo, da je na njih ista oseba, na podlagi tega pa, da obdolžencu ni uspelo dokazati, da on očitanega prekrška ni storil. Višje sodišče, nasprotno od stališča sodišča prve stopnje, na podlagi pregleda dokaznega gradiva-fotografij, ki jih je pregledalo sodišče prve stopnje, ugotavlja, da le-te ne dajejo zanesljive podlage, da je oseba, ki je v času prekrška vozila osebni avtomobil, obdolženi. Močno povečana črno-bela fotografija vozila, s katerim je bil prekršek storjen, na kateri so vidne le poteze leve strani obraza voznika, namreč za kaj več, kot za sklepanje, da je voznik v vozilu moški, ne daje podlage. Obdolžencu pa je bila prekršena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist s tem, ko obdolženčeve navedbe, kdo je prekršek storil, sodišče prve stopnje ni preverilo, čeprav je očitno, da ne gre za pravno nepomemben dokaz pač pa za dokaz s katerim bi se obdolženi lahko razbremenil odgovornosti, če bi se izkazal za resničnega.
Listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, to je izvršljiv notarski zapis, nedvomno predstavlja izvršilni naslov, v skladu z določbo 17. člena ZIZ, kar pa ne pomeni, da ni mogoče ugotavljati ničnosti notarskega zapisa v izvršilnem postopku (kot predhodno vprašanje) ali s tožbo v pravdnem postopku, saj v kolikor bi dolžnik s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova uspel, to predstavlja samostojni ugovorni razlog.
ZP-1-UPB3 člen 90, 90/5, 144. ZOdvT člen 41, 41/1.
pravica do zagovora - pisni zagovor obdolženca - pooblastilo zagovornika - stroški postopka - nagrada zagovornika
Že ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zagovornika obveščalo o procesnih dejanjih, kaže, da je štelo, da je zagovornik s strani obdolženca pooblaščen za njegovo zagovarjanje. Če je menilo (in moralo bi), da po faxu poslana kopija pooblastila ne zadostuje, bi moralo zagovornika pozvati, da dostavi sodišču originalno pooblastilo, pa tega ni storilo. V skladu z določbo 90. člena ZP-1 ima obdolženi pravico, da se zagovarja s pomočjo zagovornika, ki si ga sam izbere. Na kakšen način bo ta izvrševal obrambo stranke je stvar dogovora med zagovornikom in stranko, ki jo zagovarja. To, da se obdolženi ni odzval vabilu na zaslišanje, pri čemer je bil opozorjen, da bo sodišče izdalo sodbo brez njegovega zagovora, pa ne pomeni, da obdolženi do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nima pravice dajati navedb, predlagati dokazov in dajati drugih predlogov. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ni štelo vloge zagovornika, čeprav jo ta imenuje pisni zagovor, kot zagovor obdolženca, saj bi le to moral obdolženec podpisati, da bi se lahko štela kot njegov zagovor, vendar bi v takem primeru moralo, v skladu z določbo 67. člena ZP-1, v zvezi z določbami 76. člena ZKP zahtevati od obdolženca, da vlogo podpiše. Glede na to, da tega sodišče od obdolženca ni zahtevalo, je treba vlogo, ki jo je sestavil zagovornik, šteti kot obrazloženo vlogo obrambe. Zagovornik je upravičen zahtevati fotokopije zapisnikov o opravljenih procesnih dejanjih, do teh pa bi bil upravičen tudi, če bi se procesnih dejanj udeležil. Zato je nerazumljivo stališče sodišča prve stopnje, ki zagovorniku odreka pravico do fotokopij zapisnikov o opravljenih procesnih dejanjih, češ da se kljub vabilom nanje, le teh ni udeleževal.
Če se stranki s podpisom pogodbe strinjata, da se cena določi po ceniku, ne gre za pogodbeno določilo, s katerim bi bila določitev cene prepuščena volji ene pogodbenice, pač pa za njuno soglasje.
nastanek obveznosti – sklenitev pogodbe – soglasje volj – ponudba – vabilo k ponudbi – katalogi in oglasi – sprejem ponudbe – razlaga pogodb – nejasna določila v posebnih primerih – modro varčevanje – pogodba o modrem varčevanju
Promocijska brošura banke, v kateri so natisnjeni pogoji varčevanja in primeroma naveden izračun ob predpostavki zviševanja obrestnih mer, ni ponudba v smislu 32. člena ZOR.
razmerje premoženjskopravne narave – uporaba ZPP – pravnomočno priznana terjatev – vračilo zneska
Toženec je v izvršilnem postopku dosegel poplačilo terjatve. Za vračilo tega zneska, ki ga v predmetnem postopku od njega zahteva tožnik, ni nikakršne pravne podlage. Ne gre namreč niti za neupravičeno obogatitev (podlago za premik premoženja predstavlja pravnomočna sodba) niti za odškodnino (ni protipravnosti, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost).
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da ne gre za neupravičeno obogatitev, če je premoženje odvzeto na podlagi pravnomočne sodbe, glede zahtevka za nematerialno škodo pa, da gre za pravno nepriznano škodo. S sklepom se je izreklo za nepristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka.
Zoper odločbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka in iz pritožbe smiselno izhaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bila glavna obravnava zmotno vodena in ni imel možnosti dokazovanja svojih tožbenih navedb. Po mnenju pritožnika sta sodbi Okrajnega in Višjega sodišča, ki sta bili podlaga za neupravičeno izvršbo, nični. Pritožuje se glede po njegovem mnenju napačnih ugotovitev navedenih dveh sodišč in glede postopka, v katerem je bilo ugotovljeno, da je povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola in je sodišče odločilo, da je dolžan zavarovalnici povrniti odškodnino, ki jo je ta izplačala oškodovancem. Sodnica naj bi ga prevarala s tem, ko je njegove navedbe glede že zaključene pravde obravnavala kot predlog za obnovo in mu tako vsilila svojo voljo. Ugovarja tudi pristojnosti sodišča, ki je izdalo izpodbijano sodbo, kar utemeljuje s tem, da gre za prometni dogodek, ki je kaznivo dejanje in bi se morala zadeva obravnavati v skladu z Zakonom o kazenskem postopku pred kazenskim sodiščem.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo in razlogi prvostopenjskega sodišča. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VII P 1162/98, ki je botroval izvršbi, so nerelevantne, saj je bil postopek pravnomočno zaključen in navedena pravnomočna sodba pomeni izvršilni naslov. Sodnica pritožniku tudi ni vsiljevala svoje volje, ampak je ravnala v skladu z določili ZPP, saj je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi in je obnova eno izmed teh. Glede na to, da je tožnik tekom celotnega postopka navajal predvsem dejstva in dokaze, ki so se nanašala na pravnomočno zaključen postopek, ga je sodnica opozorila na možnost vložitve predloga za obnovo in ga seznanila s pogoji za takšen postopek. S tem ni prišlo do nikakršne prevare, prisiljenja in neveščega ravnanja sodnice, kakor navaja pritožnik.
Zadevo je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo po določbah ZPP, saj gre med pravdnima strankama za razmerje premoženjskopravne narave in ne kazenskopravne, kot to zatrjuje pritožnik.
Zahtevek za 9.800,00 EUR ni utemeljen kot neupravičena obogatitev (1. odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), saj pravnomočna sodba pomeni pravni temelj za plačilo. Prav tako ni utemeljen kot odškodninski zahtevek, saj je tožena stranka v izvršilnem postopku prejela navedeni znesek na podlagi pravnomočne sodbe in zato ni podana nikakršna protipravnost, ki bi opravičevala plačilo odškodnine. Glede tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, s tem ko je tožniku nasprotna stranka očitala povzročitev prometne nesreče pod vplivom alkohola, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da so bile takšne navedbe dane z namenom uveljavljanja njenih pravic v okviru pravdnega postopka in da pri tem ni bilo podanega žaljivega ali zaničljivega namena, zato ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in gre za pravno nepriznano škodo.
Ker ni podanih razlogov, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogov, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).
subrogacija – splošni pogoji kot del zavarovalne pogodbe – vožnja pod vplivom alkohola – domneva alkoholiziranosti
Dolžnost zavarovanca je bila, da omogoči preiskavo alkoholiziranosti in si s tem zagotovi pravice in ugodnosti iz zavarovanja, kot to določajo splošni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe.
Ob ugotovljenih okoliščinah, da so obstajale številne napake (dvigovanje parketa, vlaženje notranjih sten itd.), da toženka kljub neizmernem prizadevanju tožnice, da odpravi napake, nerazumljivo dolgo obdobje 21 mesecev ni odpravila napak v stanovanju, medtem ko se je sanacija (ko se je toženka končno lotila dela) dejansko izvedla v manj kot mesecu dni, toženki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z bremenom zmanjševanja škode toženke. Ob takšnem dejanskem stanju toženka ni bila dolžna zmanjševati škodo tako, da bi morala razvrednoteno stanovanje oddati v najem za nižjo najemnino.
dolžnost preživljanja - preživnina – potrebe otrok
Tudi v času, ko preživnina še ni določena, morata starša poskrbeti za potrebe otrok. Če se o tem nekako sporazumeta, del stroškov v tem času krije eden in del stroškov drugi. Vendar pa to, kako sta starša pokrila stroške v času, ko preživnina še ni bila določena, ne more vplivati na določitev preživnine za naprej.
ZPP člen 133, 133/1, 139, 139/3, 141, 141/4, 142, 142/1, 142/6. ZIZ člen 15, 42, 42/3. ZPSto-1 člen 24. Splošni pogoji izvajanja drugih poštnih storitev člen 7.
predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti – vročanje pravni osebi - preusmeritev pošte – osebna pisanja – fikcija vročitve – potrdilo o pravnomočnosti – vročanje v izvršilnem postopku
Ugotovitvi, da pri vročanju pravnim osebam ni razlike v načinu vročanja pri različno pomembnih pisanjih, sledi zaključek, da se osebna in navadna vročitev pravnim osebam ne razlikujeta, kar pa pomeni, da se pravnim osebam vselej vroča po pravilih za navadno vročanje.
Tudi za sodne pošiljke v izvršilnem postopku velja vročanje po pravilih ZPP.
Določbe ZPP, ZUP in ZKP o vročanju prevladajo nad kakršnimkoli dogovorom med uporabnikom in izvajalcem poštnih storitev.