obseg zapuščine - spor o obsegu zapuščine - porabljena denarna sredstva - namenska raba denarja - vrnitev denarja v zapuščino
Pri reševanju vprašanja obsega zapuščine je nepomembno, ali je zapustnica denar porabila v skladu s pravili solastninskega prava (vlagala naj bi v solastno nepremičnino). Če ga je porabila, potem pač ni del zapuščine.
Tožnik je v tožbi opredelil odgovornost tožene stranke kot objektivno in krivdno. Navedel je namreč, da je tožena stranka kot strokovno neusposobljenemu delavcu odredila delo na nevarnem delovnem orodju, ne da bi ga poučila o varnem delu, da mu ni zagotovila primernih delovnih oblačil in obutve niti ga ni v delo uvedla in ga nadzorovala. Poleg tega je navedel, da se je poškodoval, ko se mu je rokav desne roke zataknil ob notranjo loputo bobna stroja za čiščenje avtodelov, v katerega je med obratovanjem moral nalagati avtodele, tako da je tožba sklepčna in je bila ob izostanku tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo utemeljeno izdana zamudna sodba.
pogodba o organiziranju potovanja – tretje osebe - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja– vzročna zveza
Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal posamezne storitve, potniku odgovarja za škodo le, če med ravnanjem tretjega in škodo obstoji vzročna zveza.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 927,47 EUR v roku 15 dni.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se je sodišče sicer sklicevalo na 2. odstavek 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga v tem primeru, vendar ga ni pravilno uporabilo. Tožena stranka bi morala dokazati, da je pri izbiri oseb, ki so opravljale storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, ravnala kot skrben organizator potovanja. Tega ni storila, sodišče pa je ne glede na to odločilo, da ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici. Sodišče bi moralo presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela dejansko ravnala kot skrben organizator potovanja, s čimer je povezana tudi hrana, ki jo v hotelu strežejo. Toženki je bilo glede na dejavnost, ki jo opravlja, nesporno znano, da je območje Karibskih otokov območje visokega tveganja za obolenje s potovalno drisko in je zato še toliko bolj pomembno, da sta hrana in pijača v hotelu neoporečni in ustrezni. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena. V obrazložitvi je namreč navedlo, da verjame tožeči stranki in priči J. M., da sta se prehranjevali le v hotelu in da na izlete nista hodili, pa je vseeno zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe prišlo s hotelsko hrano. Razlogi sodbe so si torej med seboj v nasprotju. Razloga sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, da tožeča stranka in priča o svojih težavah nista poročali nikomur v hotelu ter da iz dopisa A. C. zavarovalnice izhaja, da tedaj v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, sta v nasprotju z dejansko vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 09.09.2008 nedvomno izhaja, da je tožnica o svoji bolezni obvestila zdravnico, J. M. pa recepcijo hotela in vodičko. Iz vsebine navedenega dopisa pa izhaja zgolj to, da so pri lokalnem vodstvu potovanja, torej vodiču, preverili, ali je ta v spornem obdobju prejel kakšno reklamacijo oziroma pritožbo v zvezi s hrano, ne pa dejstvo, da takrat niso zaznali nepravilnosti v zvezi s prehrano. Lokalno vodstvo potovanja, torej vodič, je zadolžen samo za goste, ki so v hotelu letovali z agencijo F. T. GmbH, in tako niti ni mogoče ugotoviti, da v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, saj je navadno število potnikov, ki potujejo tja, majhno. V takratni skupini sta bili samo tožnica in J. M.. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe tožnice prišlo zaradi hotelske hrane na podlagi razlogov, da obstaja veliko možnih načinov okužbe, da ni poročila o okužbah drugih gostov in da iz dopisa zavarovalnice izhaja, da niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da se je kot izkušena popotnica držala vseh pravil, ki veljajo na takšnih potovanjih, torej okužba ni mogla biti posledica njenega ravnanja. Izključeni so bili vsi drugi možni vzroki okužbe razen hotelske hrane in pijače. Glede na to, da je izvedenec povedal, da se v 50% primerov ne odkrije povzročitelja potovalne driske, bi moralo sodišče upoštevati še vsa ostala odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Tožnica iz navedenih razlogov predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem hotelirjev, za katerega odgovarja toženka. 2. odstavek 892. člena OZ sicer res nalaga dokazno breme organizatorju potovanja glede vprašanja skrbne izbire oseb, ki so izvršile storitve, povezane z izvršitvijo potovanja. Vendar je vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo kljub temu pogoj za organizatorjevo odgovornost, vprašanje obstoja vzročne zveze pa je dejansko vprašanje. Glede tega se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih nepopolnosti ali napak pri ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica izkušena popotnica in da se je držala navodil, ki veljajo za potovanja v eksotične kraje, nato pa ustrezno obrazložilo, zakaj obstoja vzročne zveze kljub temu ni štelo za dokazanega. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedenčevo mnenje, iz katerega izhaja, da je možnih povzročiteljev okužbe veliko, hotelska hrana in pijača v konkretnem primeru nista ostali edina neizključena vzroka. Do okužbe je lahko prišlo tudi z dotikanjem okuženih predmetov splošne rabe, kopanjem v bazenu ali morju ipd. Povzročitelja zato ni bilo mogoče identificirati. Tudi iz dopisa zavarovalnice A. C. izhaja, da v zvezi s prehrano v hotelu v tistem obdobju lokalno vodstvo potovanja ni zaznalo nepravilnosti. Če bi do njih prišlo, bi za to nedvomno vedelo. Glede na to, da so okužbe, kakršno je utrpela tožnica, tam tako pogoste (kot je potrdil izvedenec), zgolj obvestilo o njih na recepciji in pri vodički, ki je bila zadolžena za izlete, ni moglo zahtevati posebne pozornosti. Nedvomno bi, če bi bilo takšnih (hujših) primerov okužbe več, lokalno vodstvo to zabeležilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in priče J. M. ugotovilo, da je priča obvestila le vodičko zaradi storniranja izletov, na recepciji pa vprašala, kam naj tožnico odpelje, nikomur pa ni povedala za sum zastrupitve s hrano. Navedeno potrjuje zapisnik o zaslišanju obeh. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.
Tožničina navedba o nepravilni uporabi materialnega prava prav tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe. Kot že navedeno, bi bil v tem primeru podlaga za toženkino odgovornost 2. odstavek 892. člena OZ, vendar je bil v tej zadevi vprašljiv že obstoj vzročne zveze. Če ta ni podana, toženki ni niti treba dokazovati skrbnega ravnanja pri izbiri oseb. Tožnica trdi, da bi moralo sodišče presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela ravnala s potrebno skrbnostjo. V to presojo se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati, saj je odgovornost toženke izključilo že v fazi ugotavljanja obstoja vzročne zveze. Ne glede na to pa je ugotovilo, da se kvaliteta drugega hotela ni bistveno razlikovala od kvalitete hotela, najprej določenega za tožničino bivanje (oba sta imela tri ali tri in pol zvezdice). Do bistvenih odstopanj v kvaliteti storitev torej ni moglo priti.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - upravičeni predlagatelj
Iz dikcije 3. člena ZVEtL jasno izhaja, da je predlagatelj postopka po tem zakonu pridobitelj, to je tisti, ki izkazuje (zatrjuje) upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, ne pa tisti, ki ima lastninsko pravico že vknjiženo.
plača – delo preko polnega delovnega časa – prerazporeditev delovnega časa
Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo za prerazporeditev delovnega časa, ki se izenači v obdobju šestih mesecev, je dolžna tožniku plačati delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – pogoj za opravljanje dela
Ker za delovno mesto cestarja II, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, kot poseben pogoj dela ni bilo določeno delo z asfaltom in tudi ne posebne zdravstvene zahteve s tem v zvezi, tožena stranka ni imela podlage, da je omejitve pri delu z asfaltom tožnika štela kot razlog nesposobnosti za opravljanje dela na tem delovnem mestu.
Dokaz je očitno neprimeren, da bi se lahko dovolila obnova tedaj, če se ne nanaša na odločilna dejstva, če potrjuje nekaj, kar je sodišče v pravnomočni odločbi že upoštevalo ali tedaj, ko bi bili predlagani dokazi takšni, da bi potrjevali navedbe vložnika zahteve, vendar to ne bi nasprotovalo dejstvom, ki so v sodbi nedvoumno ugotovljena. Drugače povedano, dokaz bo očitno neprimeren tudi, če bi šteli, da je to, kar navaja vložnik zahteve za obnovo, resnično, pa to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve glede na druge dokaze, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje.
pravni interes za pritožbo – pritožba v svojo škodo
Pritožnica kot dedinja meni, da kasneje najdeno premoženje ne sodi v zapuščino. Trdi, da je kasneje najdeno premoženje last tretjega. Za pritožbo, podano v svojo škodo, pritožnica nima pravnega interesa.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. Kolektivna pogodba dejavnosti vzgoje in izobraževanja člen 38.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro delavcev – kolektivna pogodba
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka pri izbiri delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, ni upoštevala kriterijev po veljavni kolektivni pogodbi. Kriterije oziroma kolektivno pogodbo bi morala upoštevati, saj zavezuje vse delodajalce in delavce v okviru posamezne dejavnosti, in to tudi tedaj, ko podaja odpoved le enemu delavcu na delovnem mestu, na katerem je več izvajalcev.
ZFPPIPP člen 301, 301/1, 301/2, 301/3, 301/7, 301/8. ZPP člen 208, 208/1.
prekinitev pravdnega postopka zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka – nadaljevanje prekinjenega postopka
Ker je ZFPPIPP nasproti ZPP specialni predpis, je glede prenehanja razloga za prekinitev postopka in nadaljevanje prekinjenega postopka uporabiti določbo 301. člena ZFPPIPP, v kolikor je v njej drugače določeno kot v 1. odstavku 208. člena ZPP.
oškodovanje tujih pravic – zakonski znaki kaznivega dejanja – uporaba milejšega zakona
Neprepričljivo in nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da je določba 1. odst. 223. čl. KZ-1, ki je začel veljati 1. novembra 2008 bistveno spremenjena, saj ne inkriminira več odtujitve storilčevega premoženja (odtuji, uniči, poškoduje ali vzame njegovo stvar). Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo le iz jezikovne razlage kazenskopravne norme, kar pa ni v duhu ustvarjalne in zakonite uporabe kazenskega prava, ki terja uporabo tudi drugih metod: logične, sistematične, primerjalne, zgodovinske, teleološke in racionalne metode za razlago kazenskega zakona.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0058808
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 376, 381.
stroški izvršilnega postopka kot pravdni stroški – zamudne obresti – pravilo ne ultra alterum tantum
Ker je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo izvršilne stroške, odmerjene v sklepu o izvršbi, kot del njenih pravdnih stroškov, je s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek za plačilo 62,76 EUR stroškov izvršilnega postopka, zagrešilo uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Izrek sodbe namreč nasprotuje njenim razlogom. Zahtevka za plačilo izvršilnih stroškov tožeče stranke namreč sodišče ni zavrnilo, temveč jih je materialnopravno pravilno upoštevalo v okviru dosoje stroškov celotnega postopka. Zato bi moralo zgolj razveljaviti tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče odmerilo stroške upnika.
ZPP člen 95, 95/1. ZST-1 člen 5, 5/2, 5/2-1, 13, 13/1, 18, 18/1.
pooblastilo – predlog za oprostitev plačila takse – predlog za obročno plačilo
Tožnikova trditev, da se pooblastilno razmerje nanaša le na to pravdo, ne pa tudi na vložitev predloga za oprostitev plačila taks, ne zdrži kritične presoje, saj predlog za oprostitev plačila taks ni samostojen postopek.
Tožnik je predlagal le oprostitev plačila taks, ne pa tudi obročnega plačila (ali odloga plačila), zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obročnega plačila.
prepozen predlog za odlog plačila sodne takse – nastanek taksne obveznosti - ugovor zoper plačilni nalog
ZST-1 veže učinke sklepa o obročnem plačilu sodne takse le na tiste vloge, glede katerih je taksna obveznost nastala istega dne, ko je bila zahteva podana, ali pozneje.
Dejstvo, da je tožeča stranka vložila ugovor zoper plačilni nalog, ne vpliva na vprašanje nastanka taksne obveznosti, pač pa na postopek izterjave sodne takse in na izvršljivost plačilnega naloga.
ZIZ člen 33, 33/1, 33/3, 33/7, 226, 226/1, 226/2, 227, 230, 231, 232. Pravilnik o delovni knjižici člen 14.
denarna kazen – pogoji za izrek (nove) denarne kazni – nenadomestno dejanje – konkretizacija dejanj, za katera se izreče denarna kazen
Denarna kazen se izreče s sklepom. Zato bi moralo biti jasno, da sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku izreka tudi denarno kazen. Izrek denarne kazni je namreč odločitev sodišča. Sodišče je tisto, ki določi primeren rok za izpolnitev in določi višino denarne kazni, če dolžnik v določenem roku obveznosti ne bo izpolnil.
Sodišče prve stopnje je razveljavilo izdani plačilni nalog, ker je ugotovilo, da tožeča stranka tožbi ni priložila verodostojne listine v pomenu 431. člena ZPP, zaradi česar ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga.
odškodninska odgovornost – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – varno delo
Čeprav predstavlja delo z viličarjem delo s povečano nevarnostjo, prvotožena stranka ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, ker do škodnega dogodka ni prišlo zaradi delovanja viličarja, ampak zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je v trenutku, ko je ugotovil, da se ena izmed bal prevrača, v nasprotju s pravili varne vožnje sestopil z viličarja, da bi balo ujel.
Prvotožena stranka od delavcev ni zahtevala niti jih ni opozarjala, da bi se bale med prevozom privezale, da bi bil tovor stabilen in da med prevozom ne bi prišlo do padca, delavcem pa tudi ni dala pisnih navodil in sicer ni predpisala, katere dimenzije blaga se nalagajo v boks palete in katere je treba ob nalaganju na ravne palete povezati s folijo. Z opisanimi opustitvami ni zagotavljala varnega dela, zaradi česar za škodo, ki jo je tožnik utrpel, krivdno odgovarja.
ZDR člen 7, 109, 109/1. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 24.
odpravnina – kolektivna pogodba
Tožnica je upravičena do odpravnine po Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, ki je višja od odpravnine po ZDR, kljub temu, da se stranke kolektivne pogodbe niso posebej dogovorile za uporabo določb o višjih zneskih odpravnine tudi po uveljavitvi ZDR. Ob uveljavitvi ZDR, ki dopušča, da se s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše od zakonskih, veljavne kolektivne pogodbe niso bile razveljavljene.
ZDR člen 29, 29/1, 29/1-3, 52, 52/1, 52/1-2, 52/1-3.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – transformacija – opis del in nalog
Ob izkazanem zakonsko določenem razlogu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso podani razlogi za transformacijo pogodbe o zaposlitvi v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zgolj zato, ker tožena stranka ni navedla (kratkega) opisa del in nalog, ki jih je tožnica opravljala.
Ker odpravnina, dogovorjena s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja, predstavlja prejemek iz delovnega razmerja (in ne korporacijskopravnega upravičenja), je tožena stranka od bruto zneska odpravnine utemeljeno odvedla akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost.