OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0056871
SZ člen 24, 24/1, 26, 29, 33. ZOR člen 210. ZPP člen 2 in 212.
upravljanje v večstanovanjskih hišah – pogodba o upravljanju – položaj upravnika – zakoniti zastopnik – izterjava obratovalnih stroškov – izterjava stroškov upravljanja – aktivna legitimacija upravnika – neupravičena pridobitev – trditveno in dokazno breme
Za stroške upravljanja, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev, velja, da jo lahko uveljavlja v lastnem imenu.
Aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, lahko upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar do takega prenosa materialnopravnih upravičenj ni prišlo, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV I-597/96, z dne 15. 03.1996, v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 37,69 EUR in zakonite zamudne obresti na dan 30.11.1995 v znesku 1,09 EUR ter zakonite zamudne obresti od zneska 37,69 EUR od 01.12.1995 do plačila. Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje nadaljnje stroške postopka.
Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je od toženca kot lastnika stanovanja v objektu, kjer je bila imenovana za upravnika, zahtevala plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja. Pravni temelj njenega zahtevka predstavlja pogodba o upravljanju z dne 10.07.1992, iz katere je razvidno, da so jo lastniki tega objekta izbrali za upravnika. K pogodbi je priložen seznam lastnikov, med katerimi je tudi tožena stranka. Ker je upravnik v času vložitve predloga za izvršbo po veljavni zakonodaji vtoževane stroške lahko izterjal le od lastnika, kar je splošno znano dejstvo, zavrnitev zahtevka iz tega razloga ni upravičena. Sklicuje se tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki je že presodilo, da iz predloga za izvršbo izhaja tako pravna podlaga kot višina terjatve. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni izkazana višina zahtevka, saj iz izpiska iz knjigovodske evidence z dne 25.01.1996, na podlagi katerega je bil vložen predlog za izvršbo, izhaja vsaka vtoževana postavka, ki skupaj znašajo vtoževani znesek. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Ker je glede na zahtevan znesek obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Tožnik zatrjuje, da je na podlagi pogodbe o upravljanju z dne 10.07.1997, sklenjene med tožečo stranko in lastniki (v nadaljevanju pogodba), upravnik večstanovanjske hiše na naslovu G. ter da za lastnike in uporabnike stanovanjskih storitev te hiše obračunava stroške, nastale s preskrbo, jih razdeljuje, poravnava fakture in vrši izterjavo. Ob tem se je skliceval tako na sklenjeno pogodbo kot na verzijsko upravičenje, saj je dolgove poravnal.
Tožeča stranka kot upravnik tako zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov, za njihovo izterjavo pa veljajo drugačna pravila. Za stroške upravljanja, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev, velja, da jo lahko uveljavlja v lastnem imenu. Glede obratovalnih stroškov pa velja, da Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ), ki je veljal v času zatrjevanega nastanka vtoževane terjatve ne daje pravne podlage, da bi lahko upravnik tovrstne stroške od etažnega lastnika terjal v lastnem imenu.
29. člen SZ določa le, da upravnik v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih po zakonu ter s tem upravniku podeljuje položaj zakonitega zastopnika. Aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, lahko upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Takšne določbe pogodba o upravljanju z dne 25.01.1992, na katero se sklicuje pritožnik, nima (1).
Ob pomanjkanju takšnih določil v pogodbi, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. Drži, da je sicer navedla, da je račune poravnala, vendar ni povedala, iz čigavih sredstev. Le, če jih je poravnala iz svojih sredstev in ne morebiti iz sredstev ostalih etažnih lastnikov (kjer bi lahko nastopala kot zakoniti zastopnik), bi lahko zahtevala povračilo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).
Tožeča stranka zahteva tudi povračilo stroškov upravljanja (1. odstavek 24. člena SZ). Ti predstavljajo njeno lastno terjatev in jih ima pravico terjati. Zavezanec za plačilo pa je lastnik stanovanja (5. in 6. alineja 26. člena SZ v povezavi 33. členom SZ). Tožeča stranka ni navedla, da je toženec lastnik stanovanja, pojasnila je le, da svoje storitve opravlja za uporabnike oz. lastnike, kar bi lahko pomenilo tudi za najemnike. Ti pa niso zavezani za povračilo stroškov upravljanja. Uspeti ne more niti s pritožbenim sklicevanjem, da je splošno znano dejstvo, da je upravnik v času vložitve predloga za izvršbo po veljavni zakonodaji vtoževane stroške lahko izterjal le od lastnika, saj tudi za splošno znana dejstva velja, da jih je potrebno zatrjevati, ni pa jih potrebno dokazati (2).
Odveč je tudi pritožbeno in poprejšnje sklicevanje na predložene listine (izpisek iz knjigovodske evidence, sklenjena pogodba o upravljanju in podobno), saj izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. 2. in 212. člen ZPP pravdnima strankama (primarno pa tožeči stranki, v katere interesu in po volji katere se vodi postopek) nalagajo, da navedejo dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in ugovore ter predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (trditveno in dokazno breme).
Ker tožeča stranka temu bremenu že glede temelja (obstoja terjatve) ni zadostila, v postopku ne more uspeti, ne glede na morebiti izkazano višino svoje terjatve. Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 1541/2007 z dne 08.08.2007 res zapisalo, da iz izvršilnega predloga in pripravljalne vloge izhaja višina terjatve in tudi pravna podlaga tožbenega zahtevka, kar pa še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožba, ki je predmet sodne presoje, mora biti sposobna obravnavanja (popolna in razumljiva), ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, pa je vprašanje njene sklepčnosti in dokazovanja.
Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).
Pristojnost sodnika posameznika za odločanje o pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti določa 5. odstavek 458. člena ZPP.
vpis lastninske pravice v primeru več zaporednih prenosov - vknjižba solastninske pravice na funkcionalnem zemljišču
V obravnavanem primeru je bilo več zaporednih prenosov pravice, ki pa niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zato bi bil predlog predlagateljice ob upoštevanju citiranega 2. odstavka 150. člena ZZK-1 utemeljen le v primeru, če bi predlagateljica v ustrezni obliki predložila listine o vseh sklenjenih pravnih poslih.
Predlagateljica ni bila imetnica pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, zato vknjižba lastninske pravice direktno na podlagi tega zakona ni mogoča. ZZK-1 namreč določa, da se vknjižba pravic lahko dovoli le na podlagi listin, naštetih v 1. in 2. odstavku 40. člena ZZK-1, med katerimi je sicer navedena tudi odločba državnega organa (8. točka), vendar pa takšna odločba za obravnavano sporno razmerje očitno ni bila izdana, saj se nanjo ne sklicuje niti predlagateljica niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil za ureditev spornega razmerja izpeljan kakršenkoli postopek, predviden po citiranih 2. in 3. odstavku 190. člena SZ-1.
tekst :
Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se predlog za vknjižbo lastninske pravice in predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine zavrneta.
Dovoli se izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.
Predlagateljica sama nosi stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve je z izpodbijanim sklepom dovolilo vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC dne 13.2.1978. Predmet prodaje po navedeni listini je stanovanje št. 17 v izmeri 60,67 m2, ki se nahaja v 3. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..... z identifikacijsko št. stavbe 448.ES, stoječe na parc. št. 127/18 in 127/25 k.o. X. Stanovanje je vpisano v vl. št. 1693/18 k.o. X. v korist in na ime DD in EE, za oba do 1/1 skupne lastnine. Predlagateljica je pravna naslednica na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC ter kupoprodajne pogodbe z dne 4.9.1995. Na podlagi člena 190 SZ-1 je predlagateljica solastnica zemljišča, na katerem stoji večstanovanjska stavba in nepremičnine 448.ES, ki so vse vpisane v vl. št. 1693 k.o. X. do 363/10000. Na podlagi vzpostavljene kupoprodajne pogodbe z dne 13.2.1978, kupoprodajne pogodbe z dne 4.9.1995 in člena 190 SZ-1 je sodišče dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice.
Proti navedenemu sklepu se pritožuje udeleženec EE in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi in predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrne. V pritožbi pojasnjuje, da se v obravnavanem primeru predlaga vknjižbo lastninske pravice na posamezno enoto v stanovanjski hiši ..., ki stoji na parc. št. 1639/1 k.o. X. Ta parcela je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena kot skupna lastnina DD in EE, torej pritožnika. Pritožnik je vknjižen kot lastnik nepremičnine in ni nikoli nastopal kot prodajalec, čeprav je po stanju zemljiške knjige on lastnik parcele. Sklep o vknjižbi ne izkaže pravnega nasledstva. Vknjižbo lastninske pravice se lahko opravi samo, če je izkazano pravno nasledstvo v razmerju do zemljiškoknjižnega lastnika. Sklep naslovnega sodišča se neutemeljeno sklicuje na člen 8 SPZ. Ta člen določa povezanost zemljišča in objekta in sicer vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Nepremičnina je zemljišče. Po zemljišču se odloča ravno usoda tistega, kar je zgrajeno na zemljišču. Prenos lastnine lahko dovoli samo zemljiškoknjižni lastnik. To je edina podlaga za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja od dosedanjega lastnika, ki je vknjižen kot lastnik. Izpodbijani sklep ne more biti dopusten, saj ni izkazano pravno nasledstvo in ne obstojijo listine, ki bi dopuščale pravni prenos lastninske pravice na konkretnih nepremičninah v korist novih lastnikov brez sodelovanja pritožnika.
Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.
Pritožba je utemeljena.
Iz ugotovitev prvostopnega sodišča, podatkov v spisu ter podatkov zemljiške knjige, ki jih je vpogledalo drugostopno sodišče izhaja, da je predlagateljica predlagala vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini – stanovanju št. 17, vpisani v podvložek 1639/18 k.o. X.. Ker ni razpolagala z ustrezno listino, ki je lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice v smislu določb 40. in 41. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1), je hkrati predlagala tudi vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC dne 13.2.1978. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku dovolilo predlagano vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in tudi predlagano vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice. Pritožbeno sodišče je že ob prvi razveljavitvi sklepa prvostopnega sodišča dne 13.2.2008 pojasnilo, da se v takšnem primeru kot je obravnavani, vknjižba lastninske pravice v korist predlagatelja lahko dovoli le, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji za dovolitev vknjižbe lastninske pravice v korist predlagatelja, določeni v ZZK-1. Pogoji za dovolitev vpisa po 148. členu ZZK-1 so, da izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva, da listina, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma na podlagi katere zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti, po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis, da je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, da po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis in da so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa ta zakon. Ob upoštevanju določbe 150. člena ZZK-1 je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena ali predznamovana ali se hkrati vknjiži oziroma predznamuje pravica, glede katere se bo opravil vpis in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis. Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo oziroma predznambo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. S to določbo se varuje načelo pravnega prednika, ki je uzakonjeno v 9. členu ZZK-1.
AA ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, pri kateri se predlaga obravnavani vpis, saj je bila pred spornim vpisom pri nepremičnini vl. št. 1639/18 k.o. X. vpisana skupna lastnina v korist DD in EE, kar ugotavlja tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Predlagateljica za prehod pravice med njima in AA ni predložila nobene listine. To pa pomeni, da oseba, proti kateri se predlaga vpis, ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila ali listine, ki bi bila lahko podlaga za vknjižbo pravice v korist AA. V obravnavanem primeru je bilo več zaporednih prenosov pravice, ki pa niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zato bi bil predlog predlagateljice ob upoštevanju citiranega 2. odstavka 150. člena ZZK-1 utemeljen le v primeru, če bi predlagateljica v ustrezni obliki predložila listine o vseh sklenjenih pravnih poslih. Očitno te listine ni ali z njo ne razpolaga, na kar je mogoče sklepati tudi glede na okoliščino, da je predlagateljica zoper EE že vložila tožbo, s katero uveljavlja lastninsko pravico na sporni nepremičnini. To je tudi prava pot za rešitev spornega razmerja, saj vknjižba solastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji večstanovanjska stavba, v kateri se nahaja stanovanje, za katerega se predlaga vknjižba lastninske pravice, na podlagi določbe 190. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1) po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. Citirano zakonsko določilo namreč pravi, da med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZLNDL) pravico uporabe etažni lastniki ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalna zemljišča ali ne. Takšno zemljišče je v solastnini etažnih lastnikov (1. odstavek). V vsakem primeru se šteje, da je skupni del večstanovanjske stavbe zemljišče, na katerem stoji stavba. Parcelacija zemljišča, na katerem stavba stoji, se lahko izvede na zahtevo upravnika brez parcelacijskega dovoljenja. Vlogo za parcelacijo lahko da upravnik brez soglasja lastnikov zemljišč (2. odstavek). Če v zemljiški knjigi pravica uporabe ni vpisana v korist etažnih lastnikov, se pravica uporabe na dan uveljavitve ZLNDL ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja večstanovanjske stavbe. Če na območjih, kjer je bilo zgrajeno več večstanovanjskih stavb te pravice ni mogoče ugotoviti, se smiselno uporabijo določbe o pogodbeni komasaciji. Če je v večstanovanjski stavbi obvezno imenovanje upravnika, etažni lastniki ne morejo samostojno nastopati v komasacijskem postopku, ampak jih zastopa upravnik (3. odstavek). V obravnavanem primeru predlagateljica ni bila imetnica pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, zato vknjižba lastninske pravice direktno na podlagi tega zakona po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. ZZK-1 namreč določa, da se vknjižba pravic lahko dovoli le na podlagi listin, naštetih v 1. in 2. odstavku 40. člena ZZK-1, med katerimi je sicer navedena tudi odločba državnega organa (8. točka), vendar pa takšna odločba za obravnavano sporno razmerje očitno ni bila izdana, saj se nanjo ne sklicuje niti predlagateljica, niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil za ureditev spornega razmerja izpeljan kakršenkoli postopek, predviden po citiranih 2. in 3. odstavku 190. člena SZ-1.
Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da vpis lastninske pravice v korist predlagateljice ni dovoljen, saj sodišče zaradi formalnosti zemljiškoknjižnega postopka in načela pravnega prednika ne sme dovoliti vpisa, če predlagatelj ne izkaže vseh pogojev oziroma predloži listin, ki bi jih moral. Ker sta postopka za vpis lastninske pravice in za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine povezana postopka in je glede obeh mogoča le enaka odločitev, je bilo potrebno zavrniti tudi predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, saj če ni pogojev za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice, potem tudi odločanje o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 pritožbi udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlagani zemljiškoknjižni predlog ter hkrati dovolilo izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.
Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 120. člena ZZK-1 se v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Ker ZZK-1 nima posebnih določb o stroških zemljiškoknjižnega postopka, je potrebno uporabiti določbo 35. člena ZNP glede stroškov postopka, ki v 1. odstavku pravi, da v nepravdnem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določil predlagateljica sama nosi stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.
javni uslužbenec – vojak – dejansko delo – prikrajšanje pri plači
Tožnik je v spornem obdobju na podlagi ukaza, ki ga je moral izvršiti, dejansko opravljal višje vrednoteno delo na dolžnosti načelnika odseka. Upravičen je do plačila prikrajšanja pri plači v razliki med količnikoma za določitev osnovne plače, kot sta določena za dolžnosti, na kateri je delo opravljal, in za dolžnost, na katero je bil razporejen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – pogoj za opravljanje dela
Ker za delovno mesto cestarja II, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, kot poseben pogoj dela ni bilo določeno delo z asfaltom in tudi ne posebne zdravstvene zahteve s tem v zvezi, tožena stranka ni imela podlage, da je omejitve pri delu z asfaltom tožnika štela kot razlog nesposobnosti za opravljanje dela na tem delovnem mestu.
ZFPPIPP člen 301, 301/1, 301/2, 301/3, 301/7, 301/8. ZPP člen 208, 208/1.
prekinitev pravdnega postopka zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka – nadaljevanje prekinjenega postopka
Ker je ZFPPIPP nasproti ZPP specialni predpis, je glede prenehanja razloga za prekinitev postopka in nadaljevanje prekinjenega postopka uporabiti določbo 301. člena ZFPPIPP, v kolikor je v njej drugače določeno kot v 1. odstavku 208. člena ZPP.
plača – delo preko polnega delovnega časa – prerazporeditev delovnega časa
Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo za prerazporeditev delovnega časa, ki se izenači v obdobju šestih mesecev, je dolžna tožniku plačati delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. Kolektivna pogodba dejavnosti vzgoje in izobraževanja člen 38.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro delavcev – kolektivna pogodba
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka pri izbiri delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, ni upoštevala kriterijev po veljavni kolektivni pogodbi. Kriterije oziroma kolektivno pogodbo bi morala upoštevati, saj zavezuje vse delodajalce in delavce v okviru posamezne dejavnosti, in to tudi tedaj, ko podaja odpoved le enemu delavcu na delovnem mestu, na katerem je več izvajalcev.
Dokaz je očitno neprimeren, da bi se lahko dovolila obnova tedaj, če se ne nanaša na odločilna dejstva, če potrjuje nekaj, kar je sodišče v pravnomočni odločbi že upoštevalo ali tedaj, ko bi bili predlagani dokazi takšni, da bi potrjevali navedbe vložnika zahteve, vendar to ne bi nasprotovalo dejstvom, ki so v sodbi nedvoumno ugotovljena. Drugače povedano, dokaz bo očitno neprimeren tudi, če bi šteli, da je to, kar navaja vložnik zahteve za obnovo, resnično, pa to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve glede na druge dokaze, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje.
vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - upravičeni predlagatelj
Iz dikcije 3. člena ZVEtL jasno izhaja, da je predlagatelj postopka po tem zakonu pridobitelj, to je tisti, ki izkazuje (zatrjuje) upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, ne pa tisti, ki ima lastninsko pravico že vknjiženo.
pravni interes za pritožbo – pritožba v svojo škodo
Pritožnica kot dedinja meni, da kasneje najdeno premoženje ne sodi v zapuščino. Trdi, da je kasneje najdeno premoženje last tretjega. Za pritožbo, podano v svojo škodo, pritožnica nima pravnega interesa.
oškodovanje tujih pravic – zakonski znaki kaznivega dejanja – uporaba milejšega zakona
Neprepričljivo in nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da je določba 1. odst. 223. čl. KZ-1, ki je začel veljati 1. novembra 2008 bistveno spremenjena, saj ne inkriminira več odtujitve storilčevega premoženja (odtuji, uniči, poškoduje ali vzame njegovo stvar). Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo le iz jezikovne razlage kazenskopravne norme, kar pa ni v duhu ustvarjalne in zakonite uporabe kazenskega prava, ki terja uporabo tudi drugih metod: logične, sistematične, primerjalne, zgodovinske, teleološke in racionalne metode za razlago kazenskega zakona.
ZPP člen 95, 95/1. ZST-1 člen 5, 5/2, 5/2-1, 13, 13/1, 18, 18/1.
pooblastilo – predlog za oprostitev plačila takse – predlog za obročno plačilo
Tožnikova trditev, da se pooblastilno razmerje nanaša le na to pravdo, ne pa tudi na vložitev predloga za oprostitev plačila taks, ne zdrži kritične presoje, saj predlog za oprostitev plačila taks ni samostojen postopek.
Tožnik je predlagal le oprostitev plačila taks, ne pa tudi obročnega plačila (ali odloga plačila), zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obročnega plačila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0058808
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 376, 381.
stroški izvršilnega postopka kot pravdni stroški – zamudne obresti – pravilo ne ultra alterum tantum
Ker je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo izvršilne stroške, odmerjene v sklepu o izvršbi, kot del njenih pravdnih stroškov, je s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek za plačilo 62,76 EUR stroškov izvršilnega postopka, zagrešilo uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Izrek sodbe namreč nasprotuje njenim razlogom. Zahtevka za plačilo izvršilnih stroškov tožeče stranke namreč sodišče ni zavrnilo, temveč jih je materialnopravno pravilno upoštevalo v okviru dosoje stroškov celotnega postopka. Zato bi moralo zgolj razveljaviti tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče odmerilo stroške upnika.
Sodišče prve stopnje je razveljavilo izdani plačilni nalog, ker je ugotovilo, da tožeča stranka tožbi ni priložila verodostojne listine v pomenu 431. člena ZPP, zaradi česar ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga.
ZIZ člen 33, 33/1, 33/3, 33/7, 226, 226/1, 226/2, 227, 230, 231, 232. Pravilnik o delovni knjižici člen 14.
denarna kazen – pogoji za izrek (nove) denarne kazni – nenadomestno dejanje – konkretizacija dejanj, za katera se izreče denarna kazen
Denarna kazen se izreče s sklepom. Zato bi moralo biti jasno, da sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku izreka tudi denarno kazen. Izrek denarne kazni je namreč odločitev sodišča. Sodišče je tisto, ki določi primeren rok za izpolnitev in določi višino denarne kazni, če dolžnik v določenem roku obveznosti ne bo izpolnil.
prepozen predlog za odlog plačila sodne takse – nastanek taksne obveznosti - ugovor zoper plačilni nalog
ZST-1 veže učinke sklepa o obročnem plačilu sodne takse le na tiste vloge, glede katerih je taksna obveznost nastala istega dne, ko je bila zahteva podana, ali pozneje.
Dejstvo, da je tožeča stranka vložila ugovor zoper plačilni nalog, ne vpliva na vprašanje nastanka taksne obveznosti, pač pa na postopek izterjave sodne takse in na izvršljivost plačilnega naloga.
kolektivni delovni spor – priznanje reprezentativnosti sindikata v organizaciji
Dejstvo, da so člani predlagatelja ne le delavci nasprotnega udeleženca, ki se ukvarja z dejavnostjo gostinstva in turizma, ampak tudi delavcu druge družbe, ki se ukvarja s trgovino, ne vpliva na utemeljenost predloga, da se predlagatelju prizna reprezentativnost sindikata v organizaciji pri nasprotnem udeležencu, saj za to izpolnjuje vse taksativno določene pogoje iz 6. člena ZRSin.
sprememba pogodbe o zaposlitvi – delovno mesto – plača
Ker tožnica ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni prišlo in tožena stranka ni imela podlage za razporeditev na drugo delovno mesto in za znižanje plače. Do razlike v plači med prejeto plačo in plačo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi je tožnica upravičena.
Ker odpravnina, dogovorjena s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja, predstavlja prejemek iz delovnega razmerja (in ne korporacijskopravnega upravičenja), je tožena stranka od bruto zneska odpravnine utemeljeno odvedla akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost.
kolektivni delovni spor – kolektivna pogodba – stranka – podpisnik – pogajanja – pogajalska skupina
Stranko kolektivne pogodbe na strani delavcev tvorijo trije sindikati, samo eden izmed njih ni stranka kolektivne pogodbe, ampak le podpisnik. Stranka, ki jo predstavljajo trije sindikati, bi tudi morala določiti pogajalsko skupino. Ker je pogajalsko skupino določil le eden izmed podpisnikov, je bila pravica preostalih podpisnikov do sodelovanja v pogajalski skupini kršena.