ZD člen 117, 117/1. ZIZ člen 168, 168/1, 168/3, 168/4. ZPP člen 81, 81/5.
smrt dolžnika - zavrženje predloga za izvršbo - zmotna ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s smrtjo dolžnika - pogodba o dosmrtnem preživljanju - izvršba na nepremičnine - lastninska pravica na nepremičnini - izvršba na nepremičnino, na kateri lastninska pravica v zemljiški knjigi ni vpisana na dolžnika
Iz prvega odstavka 168. člena ZIZ izhaja, da je mogoče predlagati izvršbo na določeno nepremičnino le, če je ta last dolžnika, pri čemer mora sodišče lastništvo preizkusiti po uradni dolžnosti. V skladu s tretjim odstavkom 168. člena ZIZ je izvršba na nepremičnino mogoča tudi, če je lastninska pravica pri tej nepremičnini vpisana na nekoga drugega, vendar upnik priloži listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. V tem primeru opravi sodišče vpis lastninske pravice po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Upnik, ki pa nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Sodišče prve stopnje naj zato razišče dejansko stanje glede lastništva nepremičnine, ki je predmet izvršbe.
ZFPPIPP člen 239, 239/1, 383a, 384, 384/1, 384/3-1, 384/4.
predlog za začetek stečajnega postopka - osebni stečaj - poročilo o stanju premoženja - ugotavljanje pogojev na naroku - nepopolna vloga
Glede ugotavljanja pogojev za začetek stečaja je narok predviden le, kadar je predlagatelj upnik, oziroma če je vložen ugovor iz drugega odstavka 235. čl. v zvezi s 383. čl. ZFPPIPP.
To, da so nekatere pripravljalne vloge bile zelo kratke, še ne pomeni, da niso bile potrebne, saj je pomembna predvsem vsebina vlog in ne samo njihov obseg.
URS člen 26. ZOR člen 154, 154/1, 200, 376. ZTuj člen 81.
izbris iz registra prebivalstva RS - pravično zadoščenje - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - odškodninska odgovornost države - zastaranje
Pred sprejemom ZVPSBNO priznanje pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku pred slovenskimi sodišči ni bilo možno, ker takšna škoda ni predstavljala pravno priznane nepremoženjske škode po čl. 200 ZOR.
Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je brez utemeljenega razloga zaslišalo le zakonito zastopnico tožene stranke, ne pa tožnika, kljub temu da je bilo zaslišanje tožnika predlagano. S takšnim ravnanjem je bilo porušeno procesno ravnovesje med pravdnima strankama, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
izvršba na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet - omejitve izvršbe
Organizacija za plačilni promet mora poznati in spoštovati zakonske omejitve izvršbe iz čl. 102 in 101 ZIZ, le-te pa nedvomno veljajo tudi za izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet.
učinki obveznosti – upnikove pravice in dolžnikove obveznosti – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – actio pauliana – kako se izpodbija – oblikovanje tožbenega zahtevka – učinek izpodbijanja
Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve tistega pravnega dejanja, ki se izpodbija, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove obveznosti. Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi, saj je upnikovo izpodbijanje omejeno samo na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti.
javni uslužbenec – vojak – plačilo po dejansko opravljenem delu – sodno varstvo
Terjatev iz naslova plačila po dejansko opravljenem delu je mogoče uveljavljati neposredno pred delovnim sodiščem, ker gre za tako imenovano čisto denarno terjatev.
pogodba o organiziranju potovanja – tretje osebe - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja– vzročna zveza
Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal posamezne storitve, potniku odgovarja za škodo le, če med ravnanjem tretjega in škodo obstoji vzročna zveza.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 927,47 EUR v roku 15 dni.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se je sodišče sicer sklicevalo na 2. odstavek 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga v tem primeru, vendar ga ni pravilno uporabilo. Tožena stranka bi morala dokazati, da je pri izbiri oseb, ki so opravljale storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, ravnala kot skrben organizator potovanja. Tega ni storila, sodišče pa je ne glede na to odločilo, da ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici. Sodišče bi moralo presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela dejansko ravnala kot skrben organizator potovanja, s čimer je povezana tudi hrana, ki jo v hotelu strežejo. Toženki je bilo glede na dejavnost, ki jo opravlja, nesporno znano, da je območje Karibskih otokov območje visokega tveganja za obolenje s potovalno drisko in je zato še toliko bolj pomembno, da sta hrana in pijača v hotelu neoporečni in ustrezni. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena. V obrazložitvi je namreč navedlo, da verjame tožeči stranki in priči J. M., da sta se prehranjevali le v hotelu in da na izlete nista hodili, pa je vseeno zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe prišlo s hotelsko hrano. Razlogi sodbe so si torej med seboj v nasprotju. Razloga sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, da tožeča stranka in priča o svojih težavah nista poročali nikomur v hotelu ter da iz dopisa A. C. zavarovalnice izhaja, da tedaj v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, sta v nasprotju z dejansko vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 09.09.2008 nedvomno izhaja, da je tožnica o svoji bolezni obvestila zdravnico, J. M. pa recepcijo hotela in vodičko. Iz vsebine navedenega dopisa pa izhaja zgolj to, da so pri lokalnem vodstvu potovanja, torej vodiču, preverili, ali je ta v spornem obdobju prejel kakšno reklamacijo oziroma pritožbo v zvezi s hrano, ne pa dejstvo, da takrat niso zaznali nepravilnosti v zvezi s prehrano. Lokalno vodstvo potovanja, torej vodič, je zadolžen samo za goste, ki so v hotelu letovali z agencijo F. T. GmbH, in tako niti ni mogoče ugotoviti, da v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, saj je navadno število potnikov, ki potujejo tja, majhno. V takratni skupini sta bili samo tožnica in J. M.. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe tožnice prišlo zaradi hotelske hrane na podlagi razlogov, da obstaja veliko možnih načinov okužbe, da ni poročila o okužbah drugih gostov in da iz dopisa zavarovalnice izhaja, da niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da se je kot izkušena popotnica držala vseh pravil, ki veljajo na takšnih potovanjih, torej okužba ni mogla biti posledica njenega ravnanja. Izključeni so bili vsi drugi možni vzroki okužbe razen hotelske hrane in pijače. Glede na to, da je izvedenec povedal, da se v 50% primerov ne odkrije povzročitelja potovalne driske, bi moralo sodišče upoštevati še vsa ostala odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Tožnica iz navedenih razlogov predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem hotelirjev, za katerega odgovarja toženka. 2. odstavek 892. člena OZ sicer res nalaga dokazno breme organizatorju potovanja glede vprašanja skrbne izbire oseb, ki so izvršile storitve, povezane z izvršitvijo potovanja. Vendar je vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo kljub temu pogoj za organizatorjevo odgovornost, vprašanje obstoja vzročne zveze pa je dejansko vprašanje. Glede tega se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih nepopolnosti ali napak pri ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica izkušena popotnica in da se je držala navodil, ki veljajo za potovanja v eksotične kraje, nato pa ustrezno obrazložilo, zakaj obstoja vzročne zveze kljub temu ni štelo za dokazanega. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedenčevo mnenje, iz katerega izhaja, da je možnih povzročiteljev okužbe veliko, hotelska hrana in pijača v konkretnem primeru nista ostali edina neizključena vzroka. Do okužbe je lahko prišlo tudi z dotikanjem okuženih predmetov splošne rabe, kopanjem v bazenu ali morju ipd. Povzročitelja zato ni bilo mogoče identificirati. Tudi iz dopisa zavarovalnice A. C. izhaja, da v zvezi s prehrano v hotelu v tistem obdobju lokalno vodstvo potovanja ni zaznalo nepravilnosti. Če bi do njih prišlo, bi za to nedvomno vedelo. Glede na to, da so okužbe, kakršno je utrpela tožnica, tam tako pogoste (kot je potrdil izvedenec), zgolj obvestilo o njih na recepciji in pri vodički, ki je bila zadolžena za izlete, ni moglo zahtevati posebne pozornosti. Nedvomno bi, če bi bilo takšnih (hujših) primerov okužbe več, lokalno vodstvo to zabeležilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in priče J. M. ugotovilo, da je priča obvestila le vodičko zaradi storniranja izletov, na recepciji pa vprašala, kam naj tožnico odpelje, nikomur pa ni povedala za sum zastrupitve s hrano. Navedeno potrjuje zapisnik o zaslišanju obeh. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.
Tožničina navedba o nepravilni uporabi materialnega prava prav tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe. Kot že navedeno, bi bil v tem primeru podlaga za toženkino odgovornost 2. odstavek 892. člena OZ, vendar je bil v tej zadevi vprašljiv že obstoj vzročne zveze. Če ta ni podana, toženki ni niti treba dokazovati skrbnega ravnanja pri izbiri oseb. Tožnica trdi, da bi moralo sodišče presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela ravnala s potrebno skrbnostjo. V to presojo se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati, saj je odgovornost toženke izključilo že v fazi ugotavljanja obstoja vzročne zveze. Ne glede na to pa je ugotovilo, da se kvaliteta drugega hotela ni bistveno razlikovala od kvalitete hotela, najprej določenega za tožničino bivanje (oba sta imela tri ali tri in pol zvezdice). Do bistvenih odstopanj v kvaliteti storitev torej ni moglo priti.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka, glede na njen končni tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v višini 35.221,16 EUR uspela z zneskom 3.912,48 EUR, torej z 11% svojega zahtevka, ob pravilni uporabi citirane določbe 154. člena ZPP, ni podlage za odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Takšna odločitev tudi nima podlage v uporabi standarda „upoštevanja vseh okoliščin primera“, ki omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki. V konkretnem primeru gre za klasičen denarni zahtevek. Takšnega zahtevka ni mogoče vzporejati z odškodninskimi zahtevki, pri katerih se v sodni praksi pod določenimi pogoji stroški presojajo tako, da se upošteva pri tem posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini.
Tožbeni zahtevek je določen, saj je bil postavljen glede na izvedeniško mnenje, v katerem je izvedenec na parceli s točkami določil zemljišče, za katerega je prvo sodišče po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da je last tožnika.
Pravdni stranki sta sklenili pisno pogodbo, ki sta jo označili kot darilno pogodbo, zato je utemeljen tudi primarni tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj obveznost toženca temelji na pogodbenem dogovoru, dodatni razlogi prvega sodišča glede priposestvovanja pa potrjujejo utemeljenost tudi podrejenega tožbenega zahtevka, kjer tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem, zato tudi ne uveljavlja od toženca izstavitve zemljiškoknjižne listine.
pogodba o prenosu nepremičnine – ena oseba kot pogodbenik pogodbe o prenosu nepremičnine – realizacija pogodbe o prenosu nepremičnine – ustna pogodba – načelo vestnosti in poštenja
Če pri pravnem poslu o prenosu nepremičnine nastopa le ena oseba tako na strani odsvojitelja kot na strani pridobitelja, je pogodba lahko sklenjena le pisno, ne pa ustno.
obseg zapuščine - spor o obsegu zapuščine - porabljena denarna sredstva - namenska raba denarja - vrnitev denarja v zapuščino
Pri reševanju vprašanja obsega zapuščine je nepomembno, ali je zapustnica denar porabila v skladu s pravili solastninskega prava (vlagala naj bi v solastno nepremičnino). Če ga je porabila, potem pač ni del zapuščine.
ZIZ člen 65, 65/3. ZPP člen 105a, 105a/3. OZ člen 366.
tožba zaradi nedopustnosti izvršbe – rok za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe – začetek teka roka za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe – zamuda roka – izguba pravice – taksna obveznost kot procesna predpostavka - umik vloge
Tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe mora tretji vložiti v 30-ih dneh od (subjektivne) pravnomočnosti napotitvenega sklepa, sicer takšno pravico izgubi.
Če tožeča stranka tožbo umakne (tudi ob presumpciji umika), si ne zagotovi materialnopravnega učinka pravočasnosti tožbe.
Za sklenitev pogodbe morata torej stranki soglašati o bistvenih sestavinah, naravi, podlagi in predmetu pogodbe, pa tudi tistih nebistvenih sestavinah, ki so bile izjavljene v pogajanjih. Če je volja o navedenem izjavljena navzven, dejansko pa volji pogodbenih strank nista soglasni, gre za nesoglasje. Nesporazum pa je posebna oblika nesoglasja, ki zagotavlja, da je pogodba veljavno sklenjena le, če je podano soglasje o naravi, podlagi in predmetu pogodbe. Sankcija pa je v obeh primerih ista – pogodba sploh ni sklenjena.
ZPP člen 286, 337, 337/1, 339, 339/1. SPZ člen 66, 66/1, 68. ZTLR člen 14, 14/1, 15, 15/6. ZOR člen 219, 210, 214, 218, 324, 324/2, 277, 277/1. OZ člen 198, 190, 193, 197, 299, 299/2, 378, 378/1.
neupravičena uporaba – solastniki – sklepčnost tožbe – nedobroverni posestnik
Solastnik, ki uporablja solastno stvar v večjem obsegu, kot ustreza njegovemu idealnemu deležu, se glede presežka šteje za nedobrovernega posestnika. V takem primeru se razmerje med solastnikoma, če se nista dogovorila o plačilu za uporabo, presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Splošni predpostavki obogatitvenega zahtevka sta okoriščenje tistega, ki je brez podlage uporabil tujo stvar, in prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno. Tej zahtevi tožnica s tožbeno trditvijo, da toženec ničesar ne plačuje za uporabo stanovanja, ni zadostila.
izvršba na poslovni delež dolžnika - tržna vrednost - cenitev - pripombe na cenitveno poročilo
Kadar dolžnik prejme cenitev poslovnega deleža skupaj s pravnim poukom, da lahko nanj poda pripombe v določenem roku, pa dolžnik tega v tem roku ne stori, ne more naknadno ugovarjati takšni cenitvi.
Če škoda nastane v trenutku premika viličarja, ta pa se premakne zaradi delovanja motorja (med obratovanjem), viličar predstavlja nevarno stvar. Imetnik se lahko oprosti objektivne odškodninske odgovornosti, če dokaže enega od izključitvenih razlogov iz 153. člena OZ.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Delo na gradbenem odru sicer samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti in tudi vsako delo na višini ne predstavlja nevarne dejavnosti. Delo na gradbenem odru na višini štirih metrov pa pomeni nevarno dejavnost, ker gre za večjo izpostavljenost nastanku škode in možnosti nastanka obsežnejših škod. Izvajalec nevarne dejavnosti za škodo, ki izvira iz te dejavnosti, objektivno odgovarja.