Revizija, ki jo je vložil tožnik, ki ni univerzitetni diplomirani pravnik in nima opravljenega državnega pravniškega izpita, se zavrže, četudi jo naknadno odobri odvetnik, ker takšne revizije ni mogoče šteti za revizijo, vloženo po odvetniku.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnin - ugovor pasivne legitimacije – obseg izvršbe in zavarovanja – načelo sorazmernosti – nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih
Dolžnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da je odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njenega ugovora pasivne legitimacije ter za ugotovitev obstoja obeh predpostavk za izdajo začasne odredbe, ali terjatev katere zavarovanje upnik predlaga izvira iz naslova njegove udeležbe na dobičku dolžnice in pravice do polovice njenega premoženja ob prenehanju pogodbe o tihi družbi, ali iz naslova pravice do polovice skupnega premoženja pridobljenega v času trajanja izvenzakonske skupnosti s V. H..
Utemeljenost izdaje začasne odredbe je potrebno presojati tudi z vidika načela sorazmernosti, po katerem ni mogoče posegati na premoženje dolžnika v večjem obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja. Po določbi 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja, se namreč izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje.
izdaja nadomestnega sklepa na podlagi pravočasne pritožbe - nagrada stečajnega upravitelja - sprememba predpisa - poseg v pridobljeno pravico
Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, oz. celo nastanejo kasneje, pa je treba uporabiti novo pravilo ali nov predpis, v konkretnem primeru novelo Pravilnika o nagradi iz leta 2009, ki je v skladu z 8. členom začela veljati 11.7.2009.
pogojna terjatev – pobot v pravdi – prijava v stečajnem postopku
Pogojne terjatve, ki bo nastopila če in ko bo hipoteka realizirana, ni mogoče uveljavljati v pobot v pravdi, temveč jo je potrebno prijaviti v stečajni postopek.
Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je brez utemeljenega razloga zaslišalo le zakonito zastopnico tožene stranke, ne pa tožnika, kljub temu da je bilo zaslišanje tožnika predlagano. S takšnim ravnanjem je bilo porušeno procesno ravnovesje med pravdnima strankama, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
delavec s posebnimi pooblastili – poslovodna oseba – individualna pogodba o zaposlitvi – pogodbena svoboda – kogentne norme
Osebe, glede katerih je skladno z 72. členom ZDR dovoljen odmik od temeljnega načela delovnega prava, po katerem je pogodbena volja strank v pogodbi o zaposlitvi omejena s kogentinimi minimalnimi delovnopravnimi normami, so le poslovodne osebe in prokuristi. Ker tožnik ni bil niti poslovodna oseba niti prokurist, ampak delavec s posebnimi pooblastili, pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v njegovi pogodbi o zaposlitvi ne bi smele biti urejene drugače, kot to določa ZDR.
OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056842
ZZZDR člen 59, 59/1. ZPP člen 215.
premoženjska razmerja med zakonci – skupno premoženje – domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju – izpodbijanje zakonske domneve – dokazno breme izpodbijanaj – povezanost trditvenega in dokaznega bremena
Šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Na tistem, ki zatrjuje, da je k skupnemu premoženju prispeval v večjem deležu, je dokazno breme.
NEPRAVDNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058835
ZNP člen 8, 8/1, 9, 9/1, 10, 118, 118/3. SPZ člen 70, 70/5.
delitev stvari v solastnini – spor o velikosti deleža na solastni stvari - solastniki kot nujni sosporniki – predhodno vprašanje – prekinitev postopka
Ker nasprotni udeleženec osporava velikost solastninskega deleža predlagateljice, ki ga je ta pogodbeno pridobila od preostalega solastnika, obstaja med udeležencema tega nepravdnega postopka spor. Ker so v postopku za delitev stvari vsi solastniki nujni sosporniki in ob tem vpliva na način delitve tudi velikost solastninskega deleža, je treba tudi v tem primeru prekiniti postopek in udeležence napotiti na pravdo.
zemljiškoknjižni postopek - stanje zemljiške knjige ob vpisu – - nepravilno zemljiškoknjižno stanje - načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka
Če se pritožnik ne strinja z zemljiškoknjižnim stanjem vpisov, kakršno je v zemljiški knjigi v času odločanja o z zemljiškoknjižnim predlogom predlaganem vpisu, ga lahko izpodbija z ustreznimi tožbami, ne more pa se na nepravilno zemljiškoknjižno stanje sklicevati v zemljiškoknjižnem postopku.
Tožnik je v tožbi opredelil odgovornost tožene stranke kot objektivno in krivdno. Navedel je namreč, da je tožena stranka kot strokovno neusposobljenemu delavcu odredila delo na nevarnem delovnem orodju, ne da bi ga poučila o varnem delu, da mu ni zagotovila primernih delovnih oblačil in obutve niti ga ni v delo uvedla in ga nadzorovala. Poleg tega je navedel, da se je poškodoval, ko se mu je rokav desne roke zataknil ob notranjo loputo bobna stroja za čiščenje avtodelov, v katerega je med obratovanjem moral nalagati avtodele, tako da je tožba sklepčna in je bila ob izostanku tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo utemeljeno izdana zamudna sodba.
ZZZDR člen 51, 51/2. ZD člen 212, 213. SPZ člen 11, 11/1.
spor o obsegu zapuščine - napotitev na pravdo – verjetnejša pravica – vpis v zemljiško knjigo – zakonska domneva
Kadar si konkurirata vknjižba in domneva, je pri napotitvi na pravdo zaradi spora o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino, treba za verjetnejšo šteti pravico tistega, ki se opira na vknjižbo.
Tožbeni zahtevek je določen, saj je bil postavljen glede na izvedeniško mnenje, v katerem je izvedenec na parceli s točkami določil zemljišče, za katerega je prvo sodišče po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da je last tožnika.
Pravdni stranki sta sklenili pisno pogodbo, ki sta jo označili kot darilno pogodbo, zato je utemeljen tudi primarni tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj obveznost toženca temelji na pogodbenem dogovoru, dodatni razlogi prvega sodišča glede priposestvovanja pa potrjujejo utemeljenost tudi podrejenega tožbenega zahtevka, kjer tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem, zato tudi ne uveljavlja od toženca izstavitve zemljiškoknjižne listine.
izvršba na poslovni delež dolžnika - tržna vrednost - cenitev - pripombe na cenitveno poročilo
Kadar dolžnik prejme cenitev poslovnega deleža skupaj s pravnim poukom, da lahko nanj poda pripombe v določenem roku, pa dolžnik tega v tem roku ne stori, ne more naknadno ugovarjati takšni cenitvi.
ZPP člen 21, 21/1, 80, 205, 205/1, 205/1-1, 313, 339, 339/2, 339/2-11, 426. SPZ člen 12, 33, 33/1, 36. OZ člen 5, 7, 299, 378.
smrt stranke – sposobnost biti stranka - pravno nasledstvo – subjektivna sprememba tožbe – motenje posesti – petitorni spor - posesorna in petitorna pravda – začasna odredba v petitorni pravdi – meritorna odločitev
V trenutku smrti pravdne stranke postanejo pravdna stranka dediči, in sicer pod resolutivnim pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini.
Če je ob vzporednem teku petitorne in posesorne pravde prišlo prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti. Posestno varstvo je namreč le začasno, dokler nekdo ne dokaže, da ima pravico do posesti, vendar začasna odredba, izdana v petitorni pravdi, ni odločba, s katero bi se ugotovil obstoj pravice do posesti, zato ob izdani začasni odredbi takšno stališče ne more veljati.
V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka, glede na njen končni tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v višini 35.221,16 EUR uspela z zneskom 3.912,48 EUR, torej z 11% svojega zahtevka, ob pravilni uporabi citirane določbe 154. člena ZPP, ni podlage za odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Takšna odločitev tudi nima podlage v uporabi standarda „upoštevanja vseh okoliščin primera“, ki omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki. V konkretnem primeru gre za klasičen denarni zahtevek. Takšnega zahtevka ni mogoče vzporejati z odškodninskimi zahtevki, pri katerih se v sodni praksi pod določenimi pogoji stroški presojajo tako, da se upošteva pri tem posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-4, 318/2, 318/3, 286b, 339, 339/2, 339/2-14. ZGD-1 člen 8, 263, 515, 543.
zamudna sodba – zavrnilna zamudna sodba - sklepčnost zahtevka - nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predlaganimi dokazi – presoja dokazov
Presoja pogoja po 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP narekuje zgolj ugotavljanje, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana, ne pa, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten. Tudi, če je tak dokaz, ki ni v nasprotju z dejstvi, pomanjkljiv in v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, tega ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev izdaje zamudne sodbe. V kolikor pa sodišče ugotovi, da so zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi v smislu 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, pa izdaja zavrnilne zamudne sodbe sploh ne pride v poštev, ampak mora sodišče odločiti o zadevi po opravljeni glavni obravnavi.
pogodba o organiziranju potovanja – tretje osebe - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja– vzročna zveza
Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal posamezne storitve, potniku odgovarja za škodo le, če med ravnanjem tretjega in škodo obstoji vzročna zveza.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 927,47 EUR v roku 15 dni.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se je sodišče sicer sklicevalo na 2. odstavek 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga v tem primeru, vendar ga ni pravilno uporabilo. Tožena stranka bi morala dokazati, da je pri izbiri oseb, ki so opravljale storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, ravnala kot skrben organizator potovanja. Tega ni storila, sodišče pa je ne glede na to odločilo, da ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici. Sodišče bi moralo presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela dejansko ravnala kot skrben organizator potovanja, s čimer je povezana tudi hrana, ki jo v hotelu strežejo. Toženki je bilo glede na dejavnost, ki jo opravlja, nesporno znano, da je območje Karibskih otokov območje visokega tveganja za obolenje s potovalno drisko in je zato še toliko bolj pomembno, da sta hrana in pijača v hotelu neoporečni in ustrezni. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena. V obrazložitvi je namreč navedlo, da verjame tožeči stranki in priči J. M., da sta se prehranjevali le v hotelu in da na izlete nista hodili, pa je vseeno zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe prišlo s hotelsko hrano. Razlogi sodbe so si torej med seboj v nasprotju. Razloga sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, da tožeča stranka in priča o svojih težavah nista poročali nikomur v hotelu ter da iz dopisa A. C. zavarovalnice izhaja, da tedaj v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, sta v nasprotju z dejansko vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 09.09.2008 nedvomno izhaja, da je tožnica o svoji bolezni obvestila zdravnico, J. M. pa recepcijo hotela in vodičko. Iz vsebine navedenega dopisa pa izhaja zgolj to, da so pri lokalnem vodstvu potovanja, torej vodiču, preverili, ali je ta v spornem obdobju prejel kakšno reklamacijo oziroma pritožbo v zvezi s hrano, ne pa dejstvo, da takrat niso zaznali nepravilnosti v zvezi s prehrano. Lokalno vodstvo potovanja, torej vodič, je zadolžen samo za goste, ki so v hotelu letovali z agencijo F. T. GmbH, in tako niti ni mogoče ugotoviti, da v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, saj je navadno število potnikov, ki potujejo tja, majhno. V takratni skupini sta bili samo tožnica in J. M.. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe tožnice prišlo zaradi hotelske hrane na podlagi razlogov, da obstaja veliko možnih načinov okužbe, da ni poročila o okužbah drugih gostov in da iz dopisa zavarovalnice izhaja, da niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da se je kot izkušena popotnica držala vseh pravil, ki veljajo na takšnih potovanjih, torej okužba ni mogla biti posledica njenega ravnanja. Izključeni so bili vsi drugi možni vzroki okužbe razen hotelske hrane in pijače. Glede na to, da je izvedenec povedal, da se v 50% primerov ne odkrije povzročitelja potovalne driske, bi moralo sodišče upoštevati še vsa ostala odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Tožnica iz navedenih razlogov predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem hotelirjev, za katerega odgovarja toženka. 2. odstavek 892. člena OZ sicer res nalaga dokazno breme organizatorju potovanja glede vprašanja skrbne izbire oseb, ki so izvršile storitve, povezane z izvršitvijo potovanja. Vendar je vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo kljub temu pogoj za organizatorjevo odgovornost, vprašanje obstoja vzročne zveze pa je dejansko vprašanje. Glede tega se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih nepopolnosti ali napak pri ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica izkušena popotnica in da se je držala navodil, ki veljajo za potovanja v eksotične kraje, nato pa ustrezno obrazložilo, zakaj obstoja vzročne zveze kljub temu ni štelo za dokazanega. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedenčevo mnenje, iz katerega izhaja, da je možnih povzročiteljev okužbe veliko, hotelska hrana in pijača v konkretnem primeru nista ostali edina neizključena vzroka. Do okužbe je lahko prišlo tudi z dotikanjem okuženih predmetov splošne rabe, kopanjem v bazenu ali morju ipd. Povzročitelja zato ni bilo mogoče identificirati. Tudi iz dopisa zavarovalnice A. C. izhaja, da v zvezi s prehrano v hotelu v tistem obdobju lokalno vodstvo potovanja ni zaznalo nepravilnosti. Če bi do njih prišlo, bi za to nedvomno vedelo. Glede na to, da so okužbe, kakršno je utrpela tožnica, tam tako pogoste (kot je potrdil izvedenec), zgolj obvestilo o njih na recepciji in pri vodički, ki je bila zadolžena za izlete, ni moglo zahtevati posebne pozornosti. Nedvomno bi, če bi bilo takšnih (hujših) primerov okužbe več, lokalno vodstvo to zabeležilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in priče J. M. ugotovilo, da je priča obvestila le vodičko zaradi storniranja izletov, na recepciji pa vprašala, kam naj tožnico odpelje, nikomur pa ni povedala za sum zastrupitve s hrano. Navedeno potrjuje zapisnik o zaslišanju obeh. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.
Tožničina navedba o nepravilni uporabi materialnega prava prav tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe. Kot že navedeno, bi bil v tem primeru podlaga za toženkino odgovornost 2. odstavek 892. člena OZ, vendar je bil v tej zadevi vprašljiv že obstoj vzročne zveze. Če ta ni podana, toženki ni niti treba dokazovati skrbnega ravnanja pri izbiri oseb. Tožnica trdi, da bi moralo sodišče presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela ravnala s potrebno skrbnostjo. V to presojo se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati, saj je odgovornost toženke izključilo že v fazi ugotavljanja obstoja vzročne zveze. Ne glede na to pa je ugotovilo, da se kvaliteta drugega hotela ni bistveno razlikovala od kvalitete hotela, najprej določenega za tožničino bivanje (oba sta imela tri ali tri in pol zvezdice). Do bistvenih odstopanj v kvaliteti storitev torej ni moglo priti.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0058820
ZPVAS člen 10. ZDen člen 5, 56, 56/1. ZIKS člen 145. ZNP člen 1, 1/2, 97, 97/1.
denacionalizacija - agrarna skupnost - nemožnost vrnitve v naravi - odškodnina kot oblika denacionalizacije - vrsta postopka
Zaradi narave odškodninskega zahtevka iz 10. člena ZPVAS, ko je odškodnina po svoji vsebini oblika denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja kot primarna oblika denacionalizacije ni mogoča, se o takih zahtevkih odloča v nepravdnem postopku.
OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2, 135, 171, 171/1. ZDR člen 43, 43/1. ZVZD člen 5, 5/1, 5/2. Pravilnik o merilih in načinu kategorizacije nastanitvenih objektov člen 1. ZPP člen 213.
povzročitev škode – krivdna odgovornost – kdaj je podana krivda – skrbnost – odgovornost delodajalca za zagotovitev pogojev za varnost in zdravje delavca – protipravnost – opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev – deljena odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – delo nočnega receptorja – rop – napad oboroženega roparja
Kljub obstoju okoliščin, kot so neučinkovit videonadzor, hramba večje količine denarja v sefu in neomejen dostop v hotel, tveganje za nastanek škode ni toliko večje od običajnega, da bi zadostovalo za opredelitev dela nočnega receptorja za nevarnega.