odškodninska odgovornost države – duševne bolečine zaradi okrnitve svobode – neutemeljeno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične klinike
Kadar je bil oškodovanec v psihiatrični ustanovi pridržan nezakonito, ker je bil sklep o pridržanju kasneje razveljavljen, je za povrnitev škode zaradi okrnitve svobode potrebno uporabiti analogijo z določilom 542. člena ZKP. Ni namreč podlage, da bi bil oškodovanec, ki so mu bile kršene temeljne človekove pravice do osebne svobode, varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, v slabšem položaju od osebe, ki ji je bila z nezakonitim ravnanjem državnega organa odvzeta prostost.
ZPIZ/92 člen 185, 185/3. ZPIZ-1 člen 3, 3/1, 7, 7/6.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - vštevanje neizplačanega dela plač, namenjenih za odkup delnic, v pokojninsko osnovo - ponovna odmera pokojnine - načelo enakosti
Pri izračunu tožničine pokojninske osnove zneski plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, niso bili upoštevani. Tako sporni zneski niso bili del dejanskega stanu v času odločanja toženca o priznanju pravice do starostne pokojnine, o teh zneskih še ni bilo pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da je ponoven izračun pokojninske osnove z upoštevanjem teh zneskov dopusten.
izvršba na nepremičnine – uveljavljanje predkupne pravice na dražbi - predkupni upravičenec - javna dražba - najboljši ponudnik
Čeprav iz besedila 182. člena ZIZ izrecno ne izhaja, da v primeru, ko najboljši ponudnik izkoristi pravico iz 4. odstavka 182. člena ZIZ, sodišče ponovno da možnost predkupnemu upravičencu, da izjavi, da nepremičnino kupuje pod enakimi (novimi) pogoji, je treba upoštevati, da je 182. člen ZIZ namenjen tako varstvu pravic predkupnega upravičenca kot doseganju namena prodaje dolžnikovega premoženja, to pa je čim višja cena zaradi čim ugodnejšega poplačila upnikov. Oboje pa se lahko doseže le tako, da se predkupnemu upravičencu v primeru, da najboljši ponudnik v primeru izenačitve ponudbe ponudi višjo ceno, omogoči ponovna izenačitev ugodnejše ponudbe po 1. odstavku 182. člena ZIZ, najboljšemu ponudniku pa nato ponovno uveljavljanje njegovih pravic.
pravica do zasebne lastnine - pravica zahtevati delitev nepremičnine – udeleženci postopka za delitev solastne stvari – neprimeren čas za delitev – odlog za tri leta - civilna delitev stanovanja - način delitve
Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nepremičnina – stanovanje št. 15 v 4. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu T., B. B., s skupno površino stanovanja 57,97 m2, ki ni vpisano v zemljiški knjigi, in ki predstavlja skupno premoženje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, na katerem sta njuna deleža enaka, razdeli civilno – s prodajo nepremičnine in razdelitvijo izkupička med udeleženca po enakih delih.
Zoper tak sklep se pritožuje nasprotni udeleženec. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je stanovanje prazno, a le zato, ker se je najprej začasno iz njega izselil nasprotni udeleženec, ker je bilo življenje s predlagateljico nevzdržno, nato pa še njun sin, potem ko je predlagateljica pripeljala v stanovanje novega partnerja in je bil sinu nasilno onemogočen vstop v stanovanje. Ni res, da nihče ne želi živeti v spornem stanovanju, saj imata v njem stalno bivališče pritožnik in njegov sin M. R.. Pritožnik si je začasno uredil bivališče v V., sin pa sploh nima začasnega bivališča. Nasprotni udeleženec je pridobil skrbništvo nad sinom, ki je doživel hude travme in potrebuje psihiatrično pomoč, odvzeta mu je bila tudi poslovna sposobnost. Ker bo treba za sina poskrbeti, pritožnik meni, da bi ga bilo treba vključiti v postopek delitve skupnega premoženja.
Pritožnik pojasnjuje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec soglaša s prodajo stanovanja, saj z njo ne soglaša. S takšno odločitvijo pa mu je kršena temeljna ustavna pravica do prostega razpolaganja s svojim premoženjem oziroma do zasebne lastnine.
Navaja, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve premoženja na dva enakovredna dela, pač se je odločilo za prodajo stanovanja.
Pritožnik meni, da je treba kot predhodno vprašanje urediti vprašanje bivanja M. R.. Glede na opisano nasprotni udeleženec meni, da je njegov interes, da ne pride do prodaje stanovanja močnejši, še posebej zato, ker imata v tem stanovanju stalno prebivališče on in sin. Zato predlaga, da sodišče odloži delitev in prodajo stanovanja za dobo treh let. V tem obdobju bo bodisi poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja, bodisi kako drugače poizkušal urediti sinov stanovanjski problem.
Pritožba ni utemeljena.
Postopek v tej zadevi se je začel z vložitvijo predloga za delitev skupnega premoženja že 27. 8. 2002. Predlagateljica je predlagala civilno delitev in pojasnila, da v skupno premoženje sodi dvosobno stanovanje in da fizična delitev ni mogoča. S civilno delitvijo je v odgovoru na predlog z dne 13. 9. 2002 soglašal tudi nasprotni udeleženec.
Način delitve, h kateremu mora v skladu z 2. odstavkom 70. člena Stvarnopravnega zakonika (1) stremeti sodišče, če se solastniki ne morejo sporazumeti, je res fizična delitev. A dvosobno stanovanje, veliko le 57 m2, ni fizično deljivo. Stanovanje je namreč skupina prostorov, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom (4. člen Stanovanjskega zakona (2)). Stanovanje je fizično deljivo, če je mogoče iz doslej enega stanovanja narediti dve stanovanji – dve funkcionalni celoti, ki imata vsaka svoj samostojen vhod. Da bi bilo kaj takšnega v konkretnem primeru mogoče, pritožnik ne trdi (in ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje). Ob tem, ko sta obe pravdni stranki že v začetku postopka soglašali s tem, da fizična delitev ni mogoča, pritožbeni trditvi, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve stanovanja na dva enakovredna dela, ni mogoče pritrditi.
Pritožbene navedbe, da bi bilo treba v postopek delitve skupnega premoženja pritegniti skupnega sina udeležencev nepravdnega postopka, so neutemeljene. Udeleženci postopka za razdružitev skupnega premoženja so skupni lastniki premoženja. Dejstvo, da morajo starši za otroke poskrbeti, ne vpliva na status udeležencev postopka za razdružitev skupnega premoženja, saj pravni interes otrok zakoncev, katerih skupno premoženje se deli, s sodno odločbo ni prizadet. Dejanski interes za izid postopka za priznanje statusa udeleženca nepravdnega postopka ne zadošča (prim. 19. člen Zakona o nepravdnem postopku (3)).
Naše pravo prisilne lastninske skupnosti ne pozna. Solastnik ima neodtujljivo pravico do delitve, ki jo lahko uveljavi kadarkoli, samo v neprimernem času ne (1. odstavek 69. člena SPZ). Da bi bil predlog za delitev skupnega premoženja podan v neprimernem času, pritožnik ne trdi. Smiselno pa se sklicuje na določbo 3. odstavka 70. člena SPZ, po kateri lahko sodišče odloži delitev skupnega premoženja za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Nasprotni udeleženec interesa, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, sploh ne zatrjuje in ne izkazuje. Ob tem, ko v spornem stanovanju nihče od udeležencev postopka (pa tudi njun sin) že nekaj časa ne živi in ob tem, ko je bila delitev zaradi pritožnikovega neuspešnega uveljavljanja večjega deleža na skupnem premoženju odložena za skoraj šest let, pa je v interesu vseh, da se skupno premoženje razdruži.
Zmožnosti nasprotnega udeleženca za izplačilo predlagateljičinega deleža je sodišče prve stopnje skrbno in realno ocenilo na 3. strani izpodbijanega sklepa. Takšne ocene pritožnik ne izpodbija, ampak v pritožbi posplošeno navede, da bi v obdobju treh let morda poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja. Ob ocenjeni vrednosti stanovanja 87.570,00 EUR in mesečni pokojnini nasprotnega udeleženca 500,00 EUR, je možnost delitve stvari na način iz 5. odstavka 70. člena popolnoma nerealna, celo če bi sodišče delitev odložilo še za nadaljnja tri leta.
Izpodbijana odločitev tudi ne posega nedopustno v pritožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine in tudi ne v njen element – pravico razpolaganja. Lastninska pravica nasprotnega udeleženca je namreč prirejena lastninski pravici predlagateljice in ne sega na njen lastninski delež. Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.
Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 153. člena Zakona o pravdnem postopku(4) v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo.
premoženjska škoda - škoda zaradi neuporabe avtomobila – zamuda pri izplačilu zavarovalnine – protipravno ravnanje – najem nadomestnega vozila
V obravnavani zadevi gre za zahtevek zaradi škode zaradi nezmožnosti uporabe avtomobila. Zaradi zamude toženke pri izplačilu zavarovalnine tožnik ni mogel kupiti novega avtomobila in je moral za čas od 26.10.2005 do 23.12.2005 najeti nadomestno vozilo.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 39.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro presežnih delavcev
V času podaje sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je odpovedne razloge, pravice in obveznosti delodajalca ter postopek odpovedi določal ZDR, določbe v zvezi s tem pa je vsebovala tudi za toženo stranko veljavna kolektivna pogodba dejavnosti. Te določbe so se nanašale predvsem na način izbire presežnih delavcev in so določale kriteriji, ki bi jih tožena stranka pri izbiri delavca, kateremu bo podala odpoved, morala upoštevati.
pravična denarna odškodnina – nepremoženjska škoda – subjektivne značilnosti oškodovanca
Res je sicer, da se bolečinski prag pri posameznikih razlikuje, vendar je v odškodninskem pravu izhodišče za odmero odškodnine povprečni oškodovanec, medtem ko se subjektivne značilnosti konkretnega oškodovanca, skladno z načelom individualizacije odškodnine, upoštevajo le v razumni meri. Morebitna preobčutljivost oškodovanca zato ne opravičuje višje odškodnine.
povrnitev škode - odškodnina - odgovornost delodajalca - varstvo pri delu - kotna brusilka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolna dokazna ocena - nasprotje med izpovedbami in razlogi sodbe
Zaradi nepopolne dokazne ocene glede izpovedb prič (ko je sodišče v razlogih odločitve povzelo le del izpovedb, obstajajo pa nasprotja med tem, kar so povedale priče in zaključki sodišča), je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, ker obširnih kršitev ni moglo samo odpraviti, saj bi s tem preveč posegalo v pravice strank.
pobotni ugovor – sodna pristojnost – stvarna pristojnost
Četudi delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o pobotnem ugovoru, ker v zvezi z njim ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, pobotnega ugovora ne zavrže, ker za odločanje zadošča, da je podana sodna pristojnost.
Tožnik je upravičen do odškodnine, ki je bila za primer nekrivdne razrešitve določena s pogodbo o zaposlitvi, ker tožena stranka ni dokazala, da je bil krivdno razrešen. Tožena stranka tega niti ni zatrjevala, zatrjevala je le, da je bil tožnik razrešen zaradi napredovanja (po lastni volji). Ker takšna razrešitev ni predvidena kot razlog, zaradi katerega do odškodnine ne bi bil upravičen, je tožbeni zahtevek utemeljen.
plačilo za delo – delo preko polnega delovnega časa – odreditev dela
Tožniku so nadrejeni delavci odrejali delo v takem obsegu in s takimi časovnimi roki, da ga je bilo objektivno mogoče opraviti le z ostajanjem v službi preko polnega delovnega časa, torej z opravljanjem nadur. Kljub izostanku izrecne odredbe nadurnega dela, je glede na opisane okoliščine treba šteti, da je bilo nadurno delo odrejeno in je tožnik upravičen do plačila za takšno delo.
SPZ člen 75, 99. ZPP člen 353. Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije v stavbah člen 1, 1/1.
prekomerne imisije toplote in svetlobe - odstranitev zasteklenih površin - krajevno običajne meje imisij
Ugotovitev izvedenca, da celo svetel fasadni omet, s katerim so običajno obdane stanovanjske hiše v naseljih, kot je naselje v ... (slednje je ugotovitev sodišča prve stopnje), odbije več energije, ki jo je prejel v obliki sončnega sevanja, kot steklo, nedvomno dokazuje, da odboj sončne svetlobe od spornih steklenih površin ne presega krajevno običajne meje in zato ne predstavlja prepovedane imisije v smislu 75. člena SPZ.
ZDR člen 31, 32, 83, 83/1, 88, 88/1, 88/1-3, 88/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je bil utemeljeno pisno opozorjen na kršitev delovnih obveznosti, saj ni pripravil predloga razporeda dela v sprejemni pisarni, po katerem bi vsak od zaposlenih delal 40 ur na teden, s čimer ne bi bilo potrebe po nadurnem delu. Tožnik je bil kot vodja sprejemne pisarne zadolžen za organizacijo dela. Ker za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča eno utemeljeno pisno opozorilo, ni bistveno, ali sta se preostali 2 opozorili, ki jih je tožnik prejel, nanašali na naloge, za katere ni bil zadolžen po pogodbi o zaposlitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – izostanek z dela
Tožnik ni storil očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, saj po pozivu tožene stranke ni neupravičeno izostal z dela. Izostanek z dela ni bil neupravičen, tožnik se je na poziv nazaj na delo, ki je bil podan po pravnomočnosti sodbe o nezakonitem predhodnem prenehanju delovnega razmerja, odzval in se oglasil pri toženi stranki. Seznanil jo je, da se ima namen vrniti na delo in da je za določen čas zaposlen pri drugem delodajalcu ter da ima trimesečni odpovedni rok. Od njega ni bilo mogoče zahtevati, da takoj samovoljno brez odpovednega roka prekine pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem.
ZOR člen 389, 389/2, 390, 390/1. OZ člen 1060. ZPP člen 318, 318/1.
pretrganje zastaranja - zavrženje prve tožbe in vložitev nove v treh mesecih - nesklepčnost tožbe
Po določilu prvega odstavka 390. člena ZOR je zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, le v primeru, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče stvari same, pa vloži upnik novo.
ZPP člen 242, 249. Pravilnik o sodnih izvedencih člen 41, 42, 48.
nagrada za izvedensko delo
Prvi odstavek 48. člena Pravilnika sicer vsebuje določbo, da lahko izvedenec oziroma cenilec po opravljenem študiju spisa predlaga sodišču zvišanje založenega zneska, če oceni, da zaradi predvidene obsežnosti dela že plačani znesek v obliki predujma ne bo zadostoval za izplačilo stroškov in nagrade, vendar to določilo ni obligatorno. Izvedenec namreč, v kolikor oceni, da založeni znesek ne bo zadostoval za izplačilo stroškov in nagrade, lahko predlaga sodišču zvišanje založenega predujma, zato dejstvo, ker v obravnavanem primeru izvedenec tega ni storil, ne more imeti za posledico, da se njegova nagrada in stroški izplačajo le iz založenega predujma. Po 41. členu Pravilnika samo materialni stroški v zvezi z izvedenskim oziroma cenilskim delom za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja, obračunajo po veljavni ceni podjetij ali zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške, medtem ko se po 42. členu Pravilnika za izračun nagrade za izvedensko in cenilsko delo uporablja točkovna tarifa, določena s tem Pravilnikom.