izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, ker je naklepoma huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem da kot voznik avtobusa v nasprotju z navodili za pobiranje voznine potnici ni izdal pravilne vozovnice oziroma ji je izdal vozovnico, ki je bila predhodno prodana drugemu potniku.
ZPP člen 205, 205/6, 206, 208, 208/2. ZUstS člen 23, 23/1.
sklep o prekinitvi postopka – sklep o nadaljevanju postopka – postopek za oceno ustavnosti zakona
V primeru, ko podajo stranke pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, ki bi ga bilo treba uporabiti pri sojenju, sodišče ne prekine postopka. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prekinitev postopka, vendar je kljub temu ravnalo pravilno, ko je ob zavrženju pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izdalo sklep o nadaljevanju postopka.
Preživninska obveznost do otrok je primarna in ima prednost pred vsemi drugimi toženčevimi obveznostmi.
Če toženec daje preveč za stroške bivanja in vzdrževanja hiše bo to moral racionalizirati oziroma urediti posebej, ne more pa to iti na račun preživnine za otroka. Ob tem je toženec, ki je zaposlen in torej sposoben za delo, dolžan po potrebi poiskati tudi dodatno delo oziroma dopolnilni vir zaslužka, da bo lahko izpolnjeval svoje preživninske obveznosti do otrok.
V obravnavani zadevi glede na tožničino polnoletnost ne gre za spor iz 2. odst. 406. čl. ZPP, zato določba 414. čl. ZPP ne pride v poštev.
predlog za obnovo postopka – kriva izpovedba priče
Predlog za obnovo postopka, podan zaradi krive izpovedbe priče, ni utemeljen, ker tožnica ni zatrjevala, da bi bila katera od zaslišanih prič pravnomočno obsojena s kazensko sodbo, kakor tudi ne, da bi bil kazenski postopek zoper pričo ustavljen oziroma da bi bile podane okoliščine, zaradi katerih se kazenski postopek zoper pričo ne bi mogel izvesti. Zgolj s predlogom za zaslišanje sebe kot pravdne stranke tožnica ni mogla nadomestiti obveznosti, da v predlogu za obnovo postopka poda ustrezne trditve.
ureditev meje – določitev meje med javnim dobrom in zemljiščem, ki to ni – kriteriji za ureditev meje – katastrska meja – zadnje mirno posestno stanje
Pri določitvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je potrebno upoštevati stanje v katastru (javno dobro ima lahko status močnejše pravice le, če mejaš poseže v katastrske meje javnega dobra, ne pa kadar javno dobro poseže v meje zasebne lastnine), vendar le, če ne gre za izjemo od navedenega pravila zaradi napak ali pomanjkljivosti v katastru.
Na odločitev o vrnitvi ali odvzemu v kazenskem postopku zaseženih predmetov vplivajo dejstva, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku – ali je bil predmet uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali je s kaznivim dejanjem nastal... - zato gre za materijo, ki je v neposredni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem in je urejena v kazenskih procesnih in materialnih predpisih ter predmet obravnave v kazenskem in ne civilnem postopku.
Protipravno ravnanje je našlo v opustitvi namestitve omejilcev na konca lesenih prečk, ki bi preprečila nekontrolirano premikanje jeklenih palic. To ravnanje je v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu.
V konkretnem primeru je bila tožnikova naloga sicer enostavna, vendar že samo dejstvo, da je moral stati v bližini delovnih sredstev, iz katerih izvira povečana škodna nevarnost za okolico, oziroma jim streči, zadostuje, saj je bil s tem vključen v nevarno dejavnost. Prelaganje 500 kg težkih palic, ki so se sposobne kotaliti, nedvomno predstavlja nevarno dejavnost.
OZ člen 173, 173/2, 352, 369, 369/3. ZZZDR člen 50.
povrnitev premoženjske škode – izguba preživljanja zaradi smrti preživljalca – višina mesečne rente – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – odškodninske terjatve – pretrganje zastaranja
Odškodnino za škodo zaradi izgubljenega preživljanja je mogoče zahtevati v obliki rente ali pa s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje. V takšnem primeru zastaranje za vsako nadaljnjo terjatev teče od dneva, ko je bil prejšnji postopek končan.
navajanje dejstev in dokazov – prekluzija – pritožbena novota
Odločilnemu dejstvu, ki ga je razkril dokazni postopek, pritožnik pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval, zato tega tudi v pritožbi ne more storiti.
Da bi bilo „sodelovanje“ pravdnih strank pri nastajanju scenarija filma mogoče šteti kot del pogajanj v smislu 30. člena ZOR, bi bilo treba, da bi se stranki pogajali tudi o pravnih vidikih njunega razmerja, torej o oblikovanju celotne vsebine njunih pravic in obveznosti v določenem pravnem poslu, katerega naj bi sklenili. Značilno za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe v smislu 30. člena ZOR je tudi, da stranka ve, s kom kot pogodbeno stranko se pogaja in o kakšni pogodbi (vsebinsko gledano) se z njim pogaja.
izvršba na nepremičnine – uveljavljanje predkupne pravice na dražbi - predkupni upravičenec - javna dražba - najboljši ponudnik
Čeprav iz besedila 182. člena ZIZ izrecno ne izhaja, da v primeru, ko najboljši ponudnik izkoristi pravico iz 4. odstavka 182. člena ZIZ, sodišče ponovno da možnost predkupnemu upravičencu, da izjavi, da nepremičnino kupuje pod enakimi (novimi) pogoji, je treba upoštevati, da je 182. člen ZIZ namenjen tako varstvu pravic predkupnega upravičenca kot doseganju namena prodaje dolžnikovega premoženja, to pa je čim višja cena zaradi čim ugodnejšega poplačila upnikov. Oboje pa se lahko doseže le tako, da se predkupnemu upravičencu v primeru, da najboljši ponudnik v primeru izenačitve ponudbe ponudi višjo ceno, omogoči ponovna izenačitev ugodnejše ponudbe po 1. odstavku 182. člena ZIZ, najboljšemu ponudniku pa nato ponovno uveljavljanje njegovih pravic.
pravica do zasebne lastnine - pravica zahtevati delitev nepremičnine – udeleženci postopka za delitev solastne stvari – neprimeren čas za delitev – odlog za tri leta - civilna delitev stanovanja - način delitve
Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nepremičnina – stanovanje št. 15 v 4. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu T., B. B., s skupno površino stanovanja 57,97 m2, ki ni vpisano v zemljiški knjigi, in ki predstavlja skupno premoženje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, na katerem sta njuna deleža enaka, razdeli civilno – s prodajo nepremičnine in razdelitvijo izkupička med udeleženca po enakih delih.
Zoper tak sklep se pritožuje nasprotni udeleženec. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je stanovanje prazno, a le zato, ker se je najprej začasno iz njega izselil nasprotni udeleženec, ker je bilo življenje s predlagateljico nevzdržno, nato pa še njun sin, potem ko je predlagateljica pripeljala v stanovanje novega partnerja in je bil sinu nasilno onemogočen vstop v stanovanje. Ni res, da nihče ne želi živeti v spornem stanovanju, saj imata v njem stalno bivališče pritožnik in njegov sin M. R.. Pritožnik si je začasno uredil bivališče v V., sin pa sploh nima začasnega bivališča. Nasprotni udeleženec je pridobil skrbništvo nad sinom, ki je doživel hude travme in potrebuje psihiatrično pomoč, odvzeta mu je bila tudi poslovna sposobnost. Ker bo treba za sina poskrbeti, pritožnik meni, da bi ga bilo treba vključiti v postopek delitve skupnega premoženja.
Pritožnik pojasnjuje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec soglaša s prodajo stanovanja, saj z njo ne soglaša. S takšno odločitvijo pa mu je kršena temeljna ustavna pravica do prostega razpolaganja s svojim premoženjem oziroma do zasebne lastnine.
Navaja, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve premoženja na dva enakovredna dela, pač se je odločilo za prodajo stanovanja.
Pritožnik meni, da je treba kot predhodno vprašanje urediti vprašanje bivanja M. R.. Glede na opisano nasprotni udeleženec meni, da je njegov interes, da ne pride do prodaje stanovanja močnejši, še posebej zato, ker imata v tem stanovanju stalno prebivališče on in sin. Zato predlaga, da sodišče odloži delitev in prodajo stanovanja za dobo treh let. V tem obdobju bo bodisi poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja, bodisi kako drugače poizkušal urediti sinov stanovanjski problem.
Pritožba ni utemeljena.
Postopek v tej zadevi se je začel z vložitvijo predloga za delitev skupnega premoženja že 27. 8. 2002. Predlagateljica je predlagala civilno delitev in pojasnila, da v skupno premoženje sodi dvosobno stanovanje in da fizična delitev ni mogoča. S civilno delitvijo je v odgovoru na predlog z dne 13. 9. 2002 soglašal tudi nasprotni udeleženec.
Način delitve, h kateremu mora v skladu z 2. odstavkom 70. člena Stvarnopravnega zakonika (1) stremeti sodišče, če se solastniki ne morejo sporazumeti, je res fizična delitev. A dvosobno stanovanje, veliko le 57 m2, ni fizično deljivo. Stanovanje je namreč skupina prostorov, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom (4. člen Stanovanjskega zakona (2)). Stanovanje je fizično deljivo, če je mogoče iz doslej enega stanovanja narediti dve stanovanji – dve funkcionalni celoti, ki imata vsaka svoj samostojen vhod. Da bi bilo kaj takšnega v konkretnem primeru mogoče, pritožnik ne trdi (in ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje). Ob tem, ko sta obe pravdni stranki že v začetku postopka soglašali s tem, da fizična delitev ni mogoča, pritožbeni trditvi, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve stanovanja na dva enakovredna dela, ni mogoče pritrditi.
Pritožbene navedbe, da bi bilo treba v postopek delitve skupnega premoženja pritegniti skupnega sina udeležencev nepravdnega postopka, so neutemeljene. Udeleženci postopka za razdružitev skupnega premoženja so skupni lastniki premoženja. Dejstvo, da morajo starši za otroke poskrbeti, ne vpliva na status udeležencev postopka za razdružitev skupnega premoženja, saj pravni interes otrok zakoncev, katerih skupno premoženje se deli, s sodno odločbo ni prizadet. Dejanski interes za izid postopka za priznanje statusa udeleženca nepravdnega postopka ne zadošča (prim. 19. člen Zakona o nepravdnem postopku (3)).
Naše pravo prisilne lastninske skupnosti ne pozna. Solastnik ima neodtujljivo pravico do delitve, ki jo lahko uveljavi kadarkoli, samo v neprimernem času ne (1. odstavek 69. člena SPZ). Da bi bil predlog za delitev skupnega premoženja podan v neprimernem času, pritožnik ne trdi. Smiselno pa se sklicuje na določbo 3. odstavka 70. člena SPZ, po kateri lahko sodišče odloži delitev skupnega premoženja za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Nasprotni udeleženec interesa, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, sploh ne zatrjuje in ne izkazuje. Ob tem, ko v spornem stanovanju nihče od udeležencev postopka (pa tudi njun sin) že nekaj časa ne živi in ob tem, ko je bila delitev zaradi pritožnikovega neuspešnega uveljavljanja večjega deleža na skupnem premoženju odložena za skoraj šest let, pa je v interesu vseh, da se skupno premoženje razdruži.
Zmožnosti nasprotnega udeleženca za izplačilo predlagateljičinega deleža je sodišče prve stopnje skrbno in realno ocenilo na 3. strani izpodbijanega sklepa. Takšne ocene pritožnik ne izpodbija, ampak v pritožbi posplošeno navede, da bi v obdobju treh let morda poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja. Ob ocenjeni vrednosti stanovanja 87.570,00 EUR in mesečni pokojnini nasprotnega udeleženca 500,00 EUR, je možnost delitve stvari na način iz 5. odstavka 70. člena popolnoma nerealna, celo če bi sodišče delitev odložilo še za nadaljnja tri leta.
Izpodbijana odločitev tudi ne posega nedopustno v pritožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine in tudi ne v njen element – pravico razpolaganja. Lastninska pravica nasprotnega udeleženca je namreč prirejena lastninski pravici predlagateljice in ne sega na njen lastninski delež. Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.
Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 153. člena Zakona o pravdnem postopku(4) v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo.
odmera odškodnine - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti – neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke
Pravilno je opozorilo, da bi lahko šlo zgolj za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, do odškodnine iz tega naslova pa bi bila tožnica po stališču sodne prakse upravičena le, če bi bilo močnejše intenzivnosti in trajalo daljši čas ali če bi to opravičevale posebne okoliščine. Teh okoliščin pa ni niti zatrjevala, tudi v pritožbi ne. Samo navedba, da je narava njenega dela takšna, da je moč pričakovati, da bo imela dodatne bolečine, ne zadostuje.
Če se tožnica ni mogla udeležiti naroka za glavno obravnavo, na katerem naj bi bila zaslišana, bi lahko sodišču poslala opravičilo za izostanek in prošnjo za preložitev naroka. Če stranka tega ne stori, sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti dokaza z njenim zaslišanjem.
V konkretnem primeru je zemljiškoknjižno sodišče, ko je na predlog predlagatelja dovolilo zaznambo začasnih ukrepov za zavarovanje urejanja prostora, postopalo v skladu z določbo 3. odstavka 82. člena ZUreP-1, kjer je določeno, da na podlagi občinskega odloka o začasnih ukrepih občina v roku trideset dni od njegove uveljavitve predlaga zaznambo začasnih ukrepov v zemljiški knjigi.
vlaganje sredstev zakoncev - vlaganje zakoncev v obnovo stanovanja, ki je last tretjega – nova stvar – investicijsko vzdrževanje - obogatitveni zahtevek – stvarnopravni zahtevek – gradnja na tujem svetu – dogovor z lastnikom stvari
Z obnovo stanovanja in izdelavo dveh sob v mansardi hiše tožnica in prvotoženec nista ustvarila nove stvari, saj sta le izboljšala bivalne pogoje, kar je opredeliti kot investicijsko vzdrževanje.
Z lastnikom sporne nepremičnine ni bilo dogovora, da bosta zaradi vlaganj v obnovo hiše postala solastnika sporne nepremičnine.
Tožnica je na podlagi vlaganj v sporno nepremičnino dobila le obogatitveni zahtevek, ni pa pridobila lastninske pravice.
pravična denarna odškodnina – nepremoženjska škoda – subjektivne značilnosti oškodovanca
Res je sicer, da se bolečinski prag pri posameznikih razlikuje, vendar je v odškodninskem pravu izhodišče za odmero odškodnine povprečni oškodovanec, medtem ko se subjektivne značilnosti konkretnega oškodovanca, skladno z načelom individualizacije odškodnine, upoštevajo le v razumni meri. Morebitna preobčutljivost oškodovanca zato ne opravičuje višje odškodnine.
pogodba o uporabi glasbenih neodrskih del - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - tarifa - nadomestilo za uporabo repertoarja - zastaranje terjatve
Razveljavljen tarifni del pravilnika na veljavnost pogodbe ni vplival, saj sta bila način in višina plačila med strankama v pogodbi dogovorjena posebno, sama obveznost plačila nadomestila za uporabo repertoarja pa izhaja že iz ZASP in torej pogodba ni bila sklenjena na podlagi prej navedenega pravilnika, ampak na podlagi ZASP.
odpravnina – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga – odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – ustrezna zaposlitev
Tožnica je kljub temu, da je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odklonila ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, upravičena do odpravnine, ker se je ponudba nove pogodbe o zaposlitvi nanašala na neustrezno zaposlitev.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja – odpoved pravici
Ker se je tožnik v sporazumu o razveljavitvi individualne pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko izrecno in nedvoumno dogovoril, da prenehajo učinkovati vse pravice in obveznosti, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka ni zavezana za plačilo odpravnine, ki jo tožnik vtožuje, ampak le za plačilo plače za mesec avgust, za kar sta se stranki v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja posebej dogovorili.