stanovanjska najemna razmerja – neprofitno najemno stanovanje – odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje – krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe – drugo primerno stanovanje
Stanodajalec lahko odpove najemno pogodbo za neprofitno stanovanje, če ima najemnik v lasti ali solasti primerno stanovanje.
SZ-1 res govori samo o lastništvu drugega primernega stanovanja, vendar v primeru, ko je nekdo solastnik v tako velikem obsegu (9/10-in), z njim tudi upravlja in razpolaga ter je lastnik še enega stanovanja, čeprav na drugi lokaciji, ne more biti nobenega dvoma, da ima v lasti primerno stanovanje in ne gre za utesnjujočo razlago določbe 5. odst. čl. 103 SZ-1
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 39.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro presežnih delavcev
V času podaje sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je odpovedne razloge, pravice in obveznosti delodajalca ter postopek odpovedi določal ZDR, določbe v zvezi s tem pa je vsebovala tudi za toženo stranko veljavna kolektivna pogodba dejavnosti. Te določbe so se nanašale predvsem na način izbire presežnih delavcev in so določale kriteriji, ki bi jih tožena stranka pri izbiri delavca, kateremu bo podala odpoved, morala upoštevati.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja – odpoved pravici
Ker se je tožnik v sporazumu o razveljavitvi individualne pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko izrecno in nedvoumno dogovoril, da prenehajo učinkovati vse pravice in obveznosti, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka ni zavezana za plačilo odpravnine, ki jo tožnik vtožuje, ampak le za plačilo plače za mesec avgust, za kar sta se stranki v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja posebej dogovorili.
V konkretnem primeru je zemljiškoknjižno sodišče, ko je na predlog predlagatelja dovolilo zaznambo začasnih ukrepov za zavarovanje urejanja prostora, postopalo v skladu z določbo 3. odstavka 82. člena ZUreP-1, kjer je določeno, da na podlagi občinskega odloka o začasnih ukrepih občina v roku trideset dni od njegove uveljavitve predlaga zaznambo začasnih ukrepov v zemljiški knjigi.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - tožba zaradi motenja posesti - zavrnitev predloga
Začasna odredba se lahko izda le za zavarovanje uveljavljane nedenarne terjatve, predlagano zavarovanje s prepovedjo trganja vinske trte pa ne meri na terjatev, s katero tožeči stranki zahtevata varovanje posesti travnika.
Da bi bilo „sodelovanje“ pravdnih strank pri nastajanju scenarija filma mogoče šteti kot del pogajanj v smislu 30. člena ZOR, bi bilo treba, da bi se stranki pogajali tudi o pravnih vidikih njunega razmerja, torej o oblikovanju celotne vsebine njunih pravic in obveznosti v določenem pravnem poslu, katerega naj bi sklenili. Značilno za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe v smislu 30. člena ZOR je tudi, da stranka ve, s kom kot pogodbeno stranko se pogaja in o kakšni pogodbi (vsebinsko gledano) se z njim pogaja.
izvršba na nepremičnine – uveljavljanje predkupne pravice na dražbi - predkupni upravičenec - javna dražba - najboljši ponudnik
Čeprav iz besedila 182. člena ZIZ izrecno ne izhaja, da v primeru, ko najboljši ponudnik izkoristi pravico iz 4. odstavka 182. člena ZIZ, sodišče ponovno da možnost predkupnemu upravičencu, da izjavi, da nepremičnino kupuje pod enakimi (novimi) pogoji, je treba upoštevati, da je 182. člen ZIZ namenjen tako varstvu pravic predkupnega upravičenca kot doseganju namena prodaje dolžnikovega premoženja, to pa je čim višja cena zaradi čim ugodnejšega poplačila upnikov. Oboje pa se lahko doseže le tako, da se predkupnemu upravičencu v primeru, da najboljši ponudnik v primeru izenačitve ponudbe ponudi višjo ceno, omogoči ponovna izenačitev ugodnejše ponudbe po 1. odstavku 182. člena ZIZ, najboljšemu ponudniku pa nato ponovno uveljavljanje njegovih pravic.
pravica do zasebne lastnine - pravica zahtevati delitev nepremičnine – udeleženci postopka za delitev solastne stvari – neprimeren čas za delitev – odlog za tri leta - civilna delitev stanovanja - način delitve
Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nepremičnina – stanovanje št. 15 v 4. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu T., B. B., s skupno površino stanovanja 57,97 m2, ki ni vpisano v zemljiški knjigi, in ki predstavlja skupno premoženje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, na katerem sta njuna deleža enaka, razdeli civilno – s prodajo nepremičnine in razdelitvijo izkupička med udeleženca po enakih delih.
Zoper tak sklep se pritožuje nasprotni udeleženec. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je stanovanje prazno, a le zato, ker se je najprej začasno iz njega izselil nasprotni udeleženec, ker je bilo življenje s predlagateljico nevzdržno, nato pa še njun sin, potem ko je predlagateljica pripeljala v stanovanje novega partnerja in je bil sinu nasilno onemogočen vstop v stanovanje. Ni res, da nihče ne želi živeti v spornem stanovanju, saj imata v njem stalno bivališče pritožnik in njegov sin M. R.. Pritožnik si je začasno uredil bivališče v V., sin pa sploh nima začasnega bivališča. Nasprotni udeleženec je pridobil skrbništvo nad sinom, ki je doživel hude travme in potrebuje psihiatrično pomoč, odvzeta mu je bila tudi poslovna sposobnost. Ker bo treba za sina poskrbeti, pritožnik meni, da bi ga bilo treba vključiti v postopek delitve skupnega premoženja.
Pritožnik pojasnjuje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec soglaša s prodajo stanovanja, saj z njo ne soglaša. S takšno odločitvijo pa mu je kršena temeljna ustavna pravica do prostega razpolaganja s svojim premoženjem oziroma do zasebne lastnine.
Navaja, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve premoženja na dva enakovredna dela, pač se je odločilo za prodajo stanovanja.
Pritožnik meni, da je treba kot predhodno vprašanje urediti vprašanje bivanja M. R.. Glede na opisano nasprotni udeleženec meni, da je njegov interes, da ne pride do prodaje stanovanja močnejši, še posebej zato, ker imata v tem stanovanju stalno prebivališče on in sin. Zato predlaga, da sodišče odloži delitev in prodajo stanovanja za dobo treh let. V tem obdobju bo bodisi poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja, bodisi kako drugače poizkušal urediti sinov stanovanjski problem.
Pritožba ni utemeljena.
Postopek v tej zadevi se je začel z vložitvijo predloga za delitev skupnega premoženja že 27. 8. 2002. Predlagateljica je predlagala civilno delitev in pojasnila, da v skupno premoženje sodi dvosobno stanovanje in da fizična delitev ni mogoča. S civilno delitvijo je v odgovoru na predlog z dne 13. 9. 2002 soglašal tudi nasprotni udeleženec.
Način delitve, h kateremu mora v skladu z 2. odstavkom 70. člena Stvarnopravnega zakonika (1) stremeti sodišče, če se solastniki ne morejo sporazumeti, je res fizična delitev. A dvosobno stanovanje, veliko le 57 m2, ni fizično deljivo. Stanovanje je namreč skupina prostorov, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom (4. člen Stanovanjskega zakona (2)). Stanovanje je fizično deljivo, če je mogoče iz doslej enega stanovanja narediti dve stanovanji – dve funkcionalni celoti, ki imata vsaka svoj samostojen vhod. Da bi bilo kaj takšnega v konkretnem primeru mogoče, pritožnik ne trdi (in ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje). Ob tem, ko sta obe pravdni stranki že v začetku postopka soglašali s tem, da fizična delitev ni mogoča, pritožbeni trditvi, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve stanovanja na dva enakovredna dela, ni mogoče pritrditi.
Pritožbene navedbe, da bi bilo treba v postopek delitve skupnega premoženja pritegniti skupnega sina udeležencev nepravdnega postopka, so neutemeljene. Udeleženci postopka za razdružitev skupnega premoženja so skupni lastniki premoženja. Dejstvo, da morajo starši za otroke poskrbeti, ne vpliva na status udeležencev postopka za razdružitev skupnega premoženja, saj pravni interes otrok zakoncev, katerih skupno premoženje se deli, s sodno odločbo ni prizadet. Dejanski interes za izid postopka za priznanje statusa udeleženca nepravdnega postopka ne zadošča (prim. 19. člen Zakona o nepravdnem postopku (3)).
Naše pravo prisilne lastninske skupnosti ne pozna. Solastnik ima neodtujljivo pravico do delitve, ki jo lahko uveljavi kadarkoli, samo v neprimernem času ne (1. odstavek 69. člena SPZ). Da bi bil predlog za delitev skupnega premoženja podan v neprimernem času, pritožnik ne trdi. Smiselno pa se sklicuje na določbo 3. odstavka 70. člena SPZ, po kateri lahko sodišče odloži delitev skupnega premoženja za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Nasprotni udeleženec interesa, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, sploh ne zatrjuje in ne izkazuje. Ob tem, ko v spornem stanovanju nihče od udeležencev postopka (pa tudi njun sin) že nekaj časa ne živi in ob tem, ko je bila delitev zaradi pritožnikovega neuspešnega uveljavljanja večjega deleža na skupnem premoženju odložena za skoraj šest let, pa je v interesu vseh, da se skupno premoženje razdruži.
Zmožnosti nasprotnega udeleženca za izplačilo predlagateljičinega deleža je sodišče prve stopnje skrbno in realno ocenilo na 3. strani izpodbijanega sklepa. Takšne ocene pritožnik ne izpodbija, ampak v pritožbi posplošeno navede, da bi v obdobju treh let morda poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja. Ob ocenjeni vrednosti stanovanja 87.570,00 EUR in mesečni pokojnini nasprotnega udeleženca 500,00 EUR, je možnost delitve stvari na način iz 5. odstavka 70. člena popolnoma nerealna, celo če bi sodišče delitev odložilo še za nadaljnja tri leta.
Izpodbijana odločitev tudi ne posega nedopustno v pritožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine in tudi ne v njen element – pravico razpolaganja. Lastninska pravica nasprotnega udeleženca je namreč prirejena lastninski pravici predlagateljice in ne sega na njen lastninski delež. Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.
Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 153. člena Zakona o pravdnem postopku(4) v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo.
ureditev meje – določitev meje med javnim dobrom in zemljiščem, ki to ni – kriteriji za ureditev meje – katastrska meja – zadnje mirno posestno stanje
Pri določitvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je potrebno upoštevati stanje v katastru (javno dobro ima lahko status močnejše pravice le, če mejaš poseže v katastrske meje javnega dobra, ne pa kadar javno dobro poseže v meje zasebne lastnine), vendar le, če ne gre za izjemo od navedenega pravila zaradi napak ali pomanjkljivosti v katastru.
ZPP člen 205, 205/6, 206, 208, 208/2. ZUstS člen 23, 23/1.
sklep o prekinitvi postopka – sklep o nadaljevanju postopka – postopek za oceno ustavnosti zakona
V primeru, ko podajo stranke pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, ki bi ga bilo treba uporabiti pri sojenju, sodišče ne prekine postopka. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prekinitev postopka, vendar je kljub temu ravnalo pravilno, ko je ob zavrženju pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izdalo sklep o nadaljevanju postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSM0020893
SPZ člen 23. SZ člen 117, 122. URS člen 22. ZOR člen 103,103/1, 107, 107/2, 109, 117, 117/2. ZPP člen 190, 190/1, 190/2. ZTLR člen 33. ZZK-1 člen 9. ZZZDR člen 52, 52/1, 54.
enostranska prodaja skupnega premoženja zakoncev – ničnost prodajne pogodbe – izpodbojnost prodajne pogodbe – začetek teka roka za izpodbijanje – pravočasnost izpodbijanja – kršitev prepovedi prodaje stanovanja pred dokončnim poplačilom kupnine – subjektivne meje pravnomočnosti – učinek pravnomočne ugotovitvene sodbe o obstoju (so)lastnisnke pravice – pasivna legitimacija za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine
Četudi je prvotožena stranka s stanovanjem razpolagala v nasprotju z določili ZZZDR, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci, se ničnost pogodbe iz tega razloga ne more uveljaviti. Ničnost je skrajna sankcija, ki se praviloma uveljavi le, kadar so prizadeti širši družbeni interesi. Na drugo sankcijo odkazujejo določila ZZZDR, ki je v razmerju do ZOR specialni predpis, saj le-ta varujejo interese zakoncev v njunem medsebojnem razmerju, hkrati pa dajejo zakoncu možnost, da reagira na nedovoljeno razpolaganje drugega zakonca tako, da pravne posle sklenjene v nasprotju z določilom prvega odstavka 52. člena ZZZDR, po katerem zakonca s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, izpodbija.
Kršitev 122. člena SZ ne more biti razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in sledečih členov SZ. Četudi so pogodbene stranke kršile prepoved iz 122. člena SZ, je takšna prepoved manjšega pomena, saj zaradi naknadnega plačila preostanka kupnine, kršitev prepovedi sama po sebi ni imela nobenih nedovoljenih posledic in se v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZOR, ob tem ko ni sporno, da je bila kupoprodajna pogodba v celoti realizirana, ničnost ne more uveljaviti, saj je tak pravni posel konvalidiral.
Za presojanje pravočasnosti izpodbojne tožbe ni relevanten trenutek pridobitve lastninske pravice oziroma vpisa v zemljiško knjigo, saj se določila ZOR nanašajo na izpodbijanje pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla, ki predstavlja pravni temelj za pridobitev lastninske pravice, le-ta pa je z vsemi učinki veljavno sklenjen že, ko pogodbene stranke dosežejo soglasje o bistvenih sestavinah ter zadostijo obličnostnim zahtevam, kdaj se realizirajo pravice in obveznosti, ki za pogodbene stranke iz take pogodbe izhajajo, je pri tem nepomembno.
Sicer prvi odstavek 190. člena ZPP določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne konča, vendar pa subjektivnih meja pravnomočnosti že iz povsem procesnih razlogov ni mogoče širiti na osebe, ki v takšni pravdni niso imele možnosti sodelovati.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0059046
EKČP člen 6, 13, 41. URS člen 26. ZOR člen 200. OZ člen 131, 179.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - pravica do enakosti pred zakonom - kršitev pravice do sojenja v razumnem roku - povrnitev škode - nepremoženjska škoda - pravno priznana škoda - osebnostne pravice - pravna podlaga
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice. Tožnica zato svojega zahtevka ne more utemeljiti na določilu 179. čl. OZ oziroma 200. čl. ZOR, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.
Preživninska obveznost do otrok je primarna in ima prednost pred vsemi drugimi toženčevimi obveznostmi.
Če toženec daje preveč za stroške bivanja in vzdrževanja hiše bo to moral racionalizirati oziroma urediti posebej, ne more pa to iti na račun preživnine za otroka. Ob tem je toženec, ki je zaposlen in torej sposoben za delo, dolžan po potrebi poiskati tudi dodatno delo oziroma dopolnilni vir zaslužka, da bo lahko izpolnjeval svoje preživninske obveznosti do otrok.
V obravnavani zadevi glede na tožničino polnoletnost ne gre za spor iz 2. odst. 406. čl. ZPP, zato določba 414. čl. ZPP ne pride v poštev.
krajevna nepristojnost – odločanje o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti – odločanje o krajevni pristojnosti na ugovor
Okrajno sodišče v Krškem se ne bi smelo samo po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno in zadevo še pred vročitvijo tožbe toženki odstopiti Okrajnemu sodišču v Sevnici, ampak bi moralo tožbo vročiti toženki in šele v primeru, če bi toženka v odgovoru na tožbo ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča v Krškem, bi se lahko do razpisa glavne obravnave izreklo za nepristojno. Zato je Okrajno sodišče v Krškem še naprej pristojno za odločanje v tem sporu.
Tožnik je s tožbo zahteval plačilo plače in regresa za letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato ker tožena stranka svoje obveznosti, ki ji je bila opisno naložena s pravnomočno sodbo v sporu o prenehanju delovnega razmerja, ni izpolnila. Iz tega razloga je treba tudi spor o plačilu plače in regresa obravnavati kot spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.
337. členu ZPP se po 163. členu ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, razen za dejstva, ki jih mora in jih tudi lahko zapuščinsko sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti.
neupravičena pridobitev – verzija – kršitev pravil tujega prava pri dodeljevanju povojnih odškodnin – zamolčanje ostalih upravičencev
Ker se na podlagi točke G odškodnine med upravičenci istega reda odškodnina razdeli, ni pomembno, ali so se pravdne stranke predhodno dogovorile, da si bodo to odškodnino razdelile ali ne, kot tudi ni odločilno, da ga tožnice niso uveljavljale ločeno vsaka posebej. Njihovo prikrajšanje je namreč v dejstvu, da bi jim komisija določen znesek (delež) skupnega zneska odškodnine avtomatično nakazala, če toženec ne bi pri izpolnjevanju vloge prikril, da so za dodelitev odškodnine upravičene tudi one.