Ker izvajalčeva pripoznava podizvajalčeve terjatve varuje nevtralen položaj naročnika, je treba 631. člen OZ razlagati tako, da izvajalčeva terjatev do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca že v trenutku, ko se je podizvajalec v teh okoliščinah z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika. Od tega trenutka dalje je naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca.
S poslovodenjem praviloma ni mišljeno opravljanje poslov, to je izvajanje dejavnosti podjetja, temveč vodenje podjetja. Pri vodenju poslov gre namreč praviloma za vodilna dela in naloge, za vodenje družbe in njenih poslov, ki je v domeni uprave. Kot poslovodstvo tako na splošno razumemo operativno vodenje delovanja družbe, ki pa obsega tudi vodenje finančnega poslovanja in skrb za zakonitost poslovanja. Prav pooblastila, ki jih je toženi stranki kot poslovodji dajal ta položaj, pa je tožena stranka izrabila pri poslovodenju (vodenju in nadziranju finančnega poslovanja družbe) na škodo družbe.
V konkretnem primeru gre torej za prikrajšanje v zvezi s poslovodenjem. Tožena stranka je namreč protipravno premoženjsko korist pridobila kot začasni direktor gospodarske družbe, in to pri vodenju finančnega poslovanja družbe, pri poslovanju z njenim transakcijskim računom, ko je kot poslovodja »odrejala gotovinske dvige« (nakar so podrejeni »po nje[n]ih navodilih« dvigali gotovino in ji jo izročali). Dajanje odredb pa je značilnost poslovodenja.
Na zaznavo potrošnika vplivajo vsi elementi na vrečki, njihova razporeditev in barvna kombinacija.
Rdeča barva na zgornjem delu vrečke je eden izmed bistvenih oblikovnih elementov izdelkov obeh pravdnih strank. Vendar pa ni edini. Nezanemarljivi so tudi ostali elementi na vrečki. Vsi ti elementi kot celota tvorijo izdelek tožeče stranke in tudi izdelek tožene stranke. Te elemente sicer omenja in poudarja tudi tožeča stranka, ko trdi, da so si izdelki pravdnih strank podobni tudi glede ostalih sestavin. Vendar pa v tožbenem zahtevku ti ostali elementi na noben način niso zajeti. Omejitev zahtevka le na polje rdeče obarvanosti ter na dimenzije vrečke ne zadostuje za določno opredelitev prepovedanega ravnanja. Prepovedano ravnanje tožene stranke na tak način ni dovolj konkretizirano.
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.