ZFPPIPP člen 121, 210, 210/1. ZOdvT člen 21, 21/1, 28, 28/1. ZST-1 člen 16, 21, 21/1.
prisilna poravnava - stroški postopka
S sklepom o potrditvi prisilne poravnave sodišče odloči, da se potrdi prisilna poravnava, ugotovi vsebino potrjene prisilne poravnave, odloči o terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, in naloži dolžniku, da upnikom plača te terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (prvi odstavek 210. člena ZFPPIPP). To pomeni, da tudi v primeru sklepa o potrditvi prisilne poravnave ne gre le za sklep procesno-tehnične narave, ampak za meritorni sklep, zato je treba v pritožbenem postopku v celoti upoštevati načelo kontradiktornosti, iz katerega izhaja tudi pravica dolžnika, da odgovori na vložene pritožbe upnikov oziroma delničarjev.
neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - dospelost terjatve do naročnika - dopuščena revizija
Ker izvajalčeva pripoznava podizvajalčeve terjatve varuje nevtralen položaj naročnika, je treba 631. člen OZ razlagati tako, da izvajalčeva terjatev do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca že v trenutku, ko se je podizvajalec v teh okoliščinah z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika. Od tega trenutka dalje je naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca.
ZDDV-1 člen 41, 41/1, 41/2. OZ člen 131, 131/1, 239, 239/2, 190. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 98. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 50, 50/1-10.
V odločbi navedeni pravni viri v celoti pritrjujejo stališču sodišč prve in druge stopnje, da je odločilen kriterij, naveden v 4. točki Priloge I k ZDDV-1, da so izdelki namenjeni izključno za osebno rabo. Ker je Priloga I v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDDV-1 sestavni del zakona, tudi opredelitve medicinske opreme v 10. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (ki je podzakonski predpis) ni mogoče razlagati brez upoštevanja navedenega temeljnega kriterija, opredeljenega v ZDDV-1. Glede na dejansko ugotovitev, da so bile dobavljene vrečke namenjene uporabi v transfuzijskih centrih tožeče stranke, je pravilno stališče, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo nižje davčne stopnje pri dobavi spornega blaga tožeči stranki.
dopuščena revizija - nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali ima Komisija za preprečevanje korupcije v postopku nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarja pooblastilo za izdajo upravnega akta (zaključnih ugotovitev o konkretnem primeru)?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, pa še, ali mora upravno sodišče v postopku odločanja o zakonitosti dokončnega upravnega akta iz petega odstavka 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije zagotoviti celovito presojo vseh v tožbi navedenih pravnih in dejanskih okoliščin ali pa je odločanje tega sodišča zadržano na način, da se omeji predvsem na presojo, ali so tožniku kršene zatrjevane temeljne pravice?
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - odškodninska odgovornost države zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku
Dolgotrajnega reševanja zadeve, ki naj bi ga povzročilo sodišče, ki je krajevno in stvarno pristojno za odločanje o odškodninskem zahtevku zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni mogoče razlagati v skladu s pravnim standardom "drugega tehtnega razloga" iz 67. člena ZPP.
ZGD-1 člen 227, 233, 233/1, 545, 545/1. OZ člen 86, 86/1, 86/2.
delniška družba (d. d.) - prepoved vračila vložka - prikrito vračilo vložka delničarju - korporacijsko pravni zahtevek - pasivna legitimacija tretjega - dejanski koncern - zagotovitev zavarovanja za obvladujočo družbo - nadomestitev prikrajšanja odvisne družbe - ničen pravni posel - pravni posel, ki nasprotuje prisilnim predpisom - dobra vera - slaba vera
ZGD-1 v 545. členu ureja razmerje med odvisno in obvladujočo družbo in ureditev nadomestitve prikrajšanja. Zahtevek za nadomestitev prikrajšanja je predmet urejanja med odvisno in obvladujočo družbo. Odvisna družba do tretje osebe, ki pri škodljivem pravnem poslu sodeluje na tej pravni podlagi, nima nikakršnega zahtevka.
Enako velja za zahtevek družbe zoper tretjo osebo, ki temelji na 233. členu v zvezi z 227. členom ZGD-1. Vrnitveni zahtevek, ki je urejen v 233. členu ZGD-1, je korporacijskopravni zahtevek. Kot takega ga je mogoče uveljavljati le v razmerju med družbo in delničarjem. Ne gre za osebe, ki izplačilo prejmejo v zvezi z zasledovanjem svojega poslovnega interesa (na primer banke, ki zagotovijo posojilo v zameno za zavarovanje vračila posojenega zneska), kot je v konkretnem primeru tožena stranka.
Tožena stranka bi bila lahko v obravnavanem primeru pasivno stvarno legitimirana le na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava, ki urejajo ničnost pravnih poslov. Sklenitev pravnega posla, ki predstavlja prikrito vračilo vložka, je prepovedana v razmerju med družbo in družbenikom oziroma z njim povezano tretjo osebo. Sklenitev pogodbe o zavarovanju posojila kreditodajalcu ni prepovedana. Ker sklenitev pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev toženi stranki ni prepovedana, pogodba ni nična sama po sebi (drugi odstavek 86. člena OZ). V primeru, da je tožena stranka pri sklepanju pogodbe ravnala v slabi veri, pa je pogodba nična zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ). Če kreditodajalec ve za to, da je sklenitev takega pravnega posla nedovoljena, ker pomeni vračilo vložka delničarju, in kljub temu pogodbo o zavarovanju sklene, namreč tudi sam prekrši kogentne določbe ZGD-1.
Dobra vera se domneva, zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka, ki toženi stranki očita slabovernost, tista, ki bi morala slednjo tudi dokazati. Dokazati mora, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti, da je sklenitev spornega pravnega posla prepovedana (da je v nasprotju s prisilno določbo 227. člena ZGD-1). V primeru, da bi bile podane okoliščine, ki bi ji vzbujale dvom v dovoljenost sklenitve pogodbe o zavarovanju, bi morala tožena stranka preverjati ali pogodba o zavarovanju, ki ga je tožeča stranka zagotovila za obvladujočo družbo, predstavlja prepovedan pravni posel v smislu 227. člena ZGD-1. Ker se tožena stranka ukvarja s financiranjem kot profesionalno dejavnostjo, bi tak sum terjal njeno nadaljnje poizvedovanje. Obstoj dejanskega koncerna pa za tak dvom sam po sebi ne zadošča.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00013901
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 23, 23/1-10, 24, 26, 30, 30/2, 49, 49/1, 125. ZMZ člen 75. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/3, 5, 5/3, 9, 9/1-a, 9/3, 10, 10/1-b. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
mednarodna zaščita - svoboda veroizpovedi - sprememba veroizpovedi - dejanje preganjanja - splošna verodostojnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - glavna obravnava - pritožba tožene stranke
Pristnost verskega prepričanja ali njegove spremembe se nanaša na prosilčevo notranje sprejemanje vere, obred krsta pa se povezuje z zunanjim, objektivno zaznavnim dogodkom sprejema osebe v krščanstvo. Zaradi takega pomena je krstitev lahko sprejeta kot materialni znak, da je oseba spremenila dosedanjo veroizpoved, zato na splošni ravni ni mogoče izključiti, da v izvorni državi ne bi bila izpostavljena dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstila.
V obravnavanem primeru mora biti pred presojo, ali je utemeljen tožnikov strah pred dovolj resnim preganjanjem v izvorni državi, na podlagi objektivnih in subjektivnih dejavnikov, naštetih v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1, ugotovljeno, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega.
224. člen ZPP je sistemsko umeščen v osemnajsto poglavje ZPP, ki ureja dokaze in izvajanje dokazov. Ta člen zato ureja dokazna pravila glede dokazovanja z listinami. Med drugim je v prvem odstavku urejeno tudi dokazno pravilo o domnevi pristnosti javne listine in o resničnosti njene vsebine. Četrti odstavek tega člena ZPP pa ureja pravilo o izpodbojnosti teh dokaznih pravil. Vsa ta dokazna pravila v 224. členu ZPP služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev glede (dopustnih) tožbenih zahtevkov. S temi dokaznimi pravili se zato ne širi pojma pristnosti listine kot dopustne izjeme za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka po prvem odstavku 181. člena ZPP.
Že sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo 21. člena ZIZ, da mora biti vsebina dolžnega ravnanja v izvršilnem naslovu opredeljena tako, da bo izvršilnemu sodišču jasna brez nadaljnjega pravnega sklepanja. Če gre za denarno izpolnitev, mora biti določno opredeljena višina denarnega zneska, ki ga mora plačati. Če gre za nedenarno izpolnitev, pa mora biti opredeljena tako, da bo izvršilnemu sodišču, ki odloča po načelu stroge formalne legalitete, vsebina dolžne izpolnitve jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu (izreku sodbe). Takšna konkretizacija izpolnitve zato ni zagotovljena v primeru, ko bi bila določena z nedoločenimi pravnimi standardi ali s citiranjem posameznih norm splošnega predpisa oziroma s sklicevanjem na posamezne splošne predpise oziroma sklenjene pogodbe.
ZPP člen 32, 32-7, 481, 481/1. ZIZ člen 15. ZKme-1 člen 5, 100.
spor o pristojnosti - premoženjskopravni spor - fizična oseba - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji - subjektivni kriterij za gospodarski spor
Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP.
ZIZ člen 15, 35, 35/2, 35/3, 166. ZS člen 114, 114/3, 114/4. ZS-H člen 24, 24/1. ZPP člen 25, 25/2.
spor o pristojnosti - izvršilni postopek - izvršba na nepremičnine
Dolžnikovi nepremičnini, glede katerih se je Okrajno sodišče v Domžalah izreklo za nepristojno za opravo izvršbe, se nahajata na območju katastrske občine št. ... A. Ta katastrska občina z navedeno številko sodi v območje Okrajnega sodišča v Ljubljani in ne v območje Okrajnega sodišča v Ajdovščini, kot je v svojem sklepu zapisalo Okrajno sodišče v Domžalah.
izvršilni postopek - izvršba na nepremičnine - poplačilo upnikov - izpodbijanje terjatev - posojilna pogodba - sporazum o zavarovanju terjatve - ničnost pogodbe - ugotovitvena tožba - pravni interes - napotitveni sklep - navidezna (simulirana) pogodba - slamnati mož
Z namenom zaščite svojega pravnega položaja in uresničitve svojih interesov lahko upnik po 201. členu ZIZ opravi vsa procesna dejanja, ki (lahko) rezultirajo v ugotovljenem neobstoju terjatve, drugače ugotovljeni njeni višini ali slabšem vrstnem redu. Zato lahko upnik na podlagi 201. člena ZIZ izpodbija terjatev drugega upnika (enako njeno višino in vrstni red) s kakršnim koli zahtevkom, s katerim lahko doseže v zakonski določbi opisan učinek, to je izpodbitje same terjatve, njene višine ali vrstnega reda.
Pravna usoda ene pogodbe je odvisna od pravne usode druge pogodbe (le), kadar je volja pogodbenih strank usmerjena v to, da posamezne povezane pogodbe medsebojno lahko obstajajo ali padejo.
družba z omejeno odgovornostjo - poslovodenje družb - vodenje poslov družbe - odgovornost poslovodje - pridobitev protipravne premoženjske koristi - zahtevek družbe proti poslovodji - soglasje k vložitvi tožbe - pristojnost skupščine
S poslovodenjem praviloma ni mišljeno opravljanje poslov, to je izvajanje dejavnosti podjetja, temveč vodenje podjetja. Pri vodenju poslov gre namreč praviloma za vodilna dela in naloge, za vodenje družbe in njenih poslov, ki je v domeni uprave. Kot poslovodstvo tako na splošno razumemo operativno vodenje delovanja družbe, ki pa obsega tudi vodenje finančnega poslovanja in skrb za zakonitost poslovanja. Prav pooblastila, ki jih je toženi stranki kot poslovodji dajal ta položaj, pa je tožena stranka izrabila pri poslovodenju (vodenju in nadziranju finančnega poslovanja družbe) na škodo družbe.
V konkretnem primeru gre torej za prikrajšanje v zvezi s poslovodenjem. Tožena stranka je namreč protipravno premoženjsko korist pridobila kot začasni direktor gospodarske družbe, in to pri vodenju finančnega poslovanja družbe, pri poslovanju z njenim transakcijskim računom, ko je kot poslovodja »odrejala gotovinske dvige« (nakar so podrejeni »po nje[n]ih navodilih« dvigali gotovino in ji jo izročali). Dajanje odredb pa je značilnost poslovodenja.
varstvo konkurence - nelojalna konkurenca - oglaševanje - celostna podoba izdelka - ustvarjanje zmede na trgu - določnost tožbenega zahtevka
Na zaznavo potrošnika vplivajo vsi elementi na vrečki, njihova razporeditev in barvna kombinacija.
Rdeča barva na zgornjem delu vrečke je eden izmed bistvenih oblikovnih elementov izdelkov obeh pravdnih strank. Vendar pa ni edini. Nezanemarljivi so tudi ostali elementi na vrečki. Vsi ti elementi kot celota tvorijo izdelek tožeče stranke in tudi izdelek tožene stranke. Te elemente sicer omenja in poudarja tudi tožeča stranka, ko trdi, da so si izdelki pravdnih strank podobni tudi glede ostalih sestavin. Vendar pa v tožbenem zahtevku ti ostali elementi na noben način niso zajeti. Omejitev zahtevka le na polje rdeče obarvanosti ter na dimenzije vrečke ne zadostuje za določno opredelitev prepovedanega ravnanja. Prepovedano ravnanje tožene stranke na tak način ni dovolj konkretizirano.
ZOdvT člen 18. ZOdv člen 17. ZPP člen 367a, 367a/1.
odvetniški stroški - nagrada za uspeh - kumulacija - odvetniška tarifa - pogodbena določila - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi 17. člena ZOdv v zvezi z 18. členom Odvetniške tarife iz leta 2003 prepovedano kumuliranje nagrade za uspeh odvetnika (Pactum de quota litis) z drugo metodo zaračunavanja plačila odvetniških storitev, ki izhaja iz pogodbe o plačilu odvetniških storitev, sklenjene med pravdnima strankama.
dopuščena revizija - visoko šolstvo - negativna ocena - doktorska disertacija - dovoljeno pravno sredstvo - nedovoljena začasna odredba
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je po izteku roka, ki je določen v drugem odstavku 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZVis-D (Uradni list RS št. 63/04), tj. po 30. 9. 2016, dovoljena vložitev pritožbe v postopkih ocenjevanja študentov, ki so se vpisali v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, ter so se izobraževali, a niso končali izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVis-D?
Izpodbijana sodba, s katero je organu naloženo ponovno odločanje, se ne izvršuje, temveč zgolj učinkuje, pri čemer je njen učinek v tem, da mora upravni organ upravni postopek ponovno voditi in ga čim prej zaključiti z zakonito in pravilno odločitvijo (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Takšna obveznost organa pa ne pomeni izvrševanja izpodbijane sodne odločbe, temveč izvajanje upravne pristojnosti. Začasna odredba, s katero se predlaga zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe zato ni dopustna.
OZ člen 39, 39/4, 40, 40/3, 88, 112, 118, 119, 119/1.
najemna pogodba za poslovni prostor - ničnost pogodbe - nesorazmerje med predmetoma izpolnitve - načelo enake vrednosti dajatev - oderuška pogodba - nasprotovanje moralnim načelom - nedopustnost podlage - nedopusten nagib - spremenjene okoliščine - razveza najemne pogodbe
Ob nezatrjevanju drugih okoliščin, ki bi utemeljevale nedopustnost pogodbene podlage oziroma nedopustnost nagiba se izkaže kot pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da ugotavljanje primernosti višine najemnine ni odločilno za presojo ničnosti Najemne pogodbe.
Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do subjektivnega elementa oderuštva iz prvega odstavka 119. člena OZ tako, da ta element ne more biti izpolnjen na strani najemnice, ki je kot hčerinska družba odvisna družba svoje matere in ne obratno. Da bi tožeča stranka s pritožbo lahko uspešno izpodbila presojo sodišča prve stopnje glede oderuštva pogodbe, bi torej morala izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o obeh kumulativnih predpostavkah oderuštva.
Tudi sicer bi morebitno nesorazmerje pri dogovorjeni odškodnini lahko bilo podlaga le za delno ničnost Najemne pogodbe (88. člen OZ), ki bi jo morala tožeča stranka ustrezno utemeljiti. Glede nesorazmerne pogodbene kazni pa že zakon daje zavezancu za plačilo pogodbene kazni oblikovalno tožbeno upravičenje za zmanjšanje takšne obveznosti (252. člen OZ).
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) tarifna številka III.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila - neobstoj veljavne tarife - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
ZPP člen 92, 137, 142, 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2. OZ člen 190, 193, 195.
neupravičena pridobitev - odpadla pravna podlaga - vložitev revizije - vročitev pisanja pooblaščencu - plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe - vrnitev prejete odškodnine za nepremoženjsko škodo - pošteni prejemnik odškodnine - nedobrovernost pridobitelja - začetek osebnega stečaja
Za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil toženec dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je odločilen trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen. Zgolj dejstvo, da je bil dopis 21. 2. 2013 vročen (le) toženčevem pooblaščencu, tožnici ne more iti v škodo. Morebitne kršitve obveznosti v notranjem razmerju med pooblaščencem in stranko lahko utemeljijo le samostojne odškodninske zahtevke pooblastitelja do pooblaščenca, ki se lahko uveljavljajo v posebni pravdi.
ZKP člen 4, 4/2, 5, 5/2, 166, 166/1, 178, 178/5, 178/9, 371, 371/1-8, 371/1-11.. URS člen 22, 29.
pripor - priporni razlog begosumnosti - pravica do obrambe - pravica do izjave - pravica do zagovornika - nedovoljeni dokazi - zaslišanje priče - obvestilo o zaslišanju priče - nujno preiskovalno dejanje - zagovor soobdolženca kot dokaz - dokazna podlaga v spisu - doktrina prima facie - protispisnost
Zagovor soobdolženke torej ni predstavljal del dokazne podlage za odreditev pripora, zunajobravnavni senat pa je z naknadnim sklicevanjem na ta (nov) dokaz obrambi kršil pravico, da bi se do njega opredelila in torej ni ravnal skladno z določbo 5. člena ZKP. Gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP od vložnika zahteva, da poleg njenega substanciranega uveljavljanja zatrjuje in izkaže tudi njen vpliv na zakonitost pravnomočne odločbe
Eno izmed dejstev, ki ga je v konkretnem primeru pri utemeljevanju suma upoštevala že preiskovalna sodnica, je bila tudi komunikacija med obdolžencem in soobdolženo. Zunajobravnavni senat je pritrdil oceni preiskovalne sodnice in dodatno obrazložil, da medsebojna komunikacija obdolženca s soobdolženko izhaja tudi iz njenega zagovora. Takšna ocena novega oziroma dodatnega dokaza, ki jo je v zvezi z obstojem utemeljenega suma podal šele zunajobravnavni senat, sicer ni pravilna, ker je obrambi onemogočil, da bi v zvezi z njim podala izjavo, vendar pa zunajobravnavni senat s takšno oceno ni prekoračil okvirjev dejanskega stanja, kot ga je ugotovila že preiskovalna sodnica. Obramba je torej imela možnost izpodbijati vsa dejstva, ki so bila ob odreditvi pripora že znana, na komunikacijo obdolženca s soobdolženko pa zunajobravnavni senat ni sklepal le na podlagi zagovora soobdolženke, temveč tudi na podlagi izpovedb obeh prič, ki sta v luči obstoja utemeljenega suma predstavljata popolnoma neodvisni vir. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da izkazana kršitev pravice do izjave s strani zunajobravnavnega senata v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014107
ZKP člen 407, 420, 421, 421/4, 421/5.. KZ-1 člen 53, 53/2-2, 55, 55/1.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 7, 46.
učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - kršitev kazenskega zakona - neprava obnova postopka - izrek enotne kazni obsojencu - odmera kazni - načelo zakonitosti - časovna veljava kazenskega zakona - milejši zakon
Stališče, da bi morala vsaka sodba, s katero je ESČP ugotovilo kršitev konvencijske pravice, brez izjeme imeti za posledico razveljavitev domačih odločb ali njihovo spremembo, oziroma, v kontekstu slovenskega pravnega reda, samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, ni sprejemljivo. Ni nujno, da mora biti rezultat presoje, ki jo opravi Vrhovno sodišče, v vsakem primeru takšen, kot bi na prvi pogled izhajalo iz odločbe ESČP. Tudi v fazi odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pretehtati vse relevantne pravne argumente, tudi tiste, na katere se v dosedanjem postopku sodišča morebiti niso oprla. Če so ti argumenti po vsebini tehtnejši, jim bo Vrhovno sodišče sledilo, tudi če to narekuje zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ugotovitev kršitve konvencijske pravice s strani ESČP od Vrhovnega sodišča zahteva, da se z odločbo ESČP seznani in se do nje opredeli, ne pomeni pa zagotovila obsojencu, da bo z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti uspel.
Procesne možnosti po 5. odstavku 421. člena ZKP ni mogoče razlagati kot instrumenta, ki je namenjen samodejnemu sprejemu odločbe ESČP v slovensko sodno odločbo, ne da bi se Vrhovno sodišče o zadevi smelo in moralo ponovno izreči, še posebej v primeru, če zadevo razsvetli še z drugih, v dosedanjih odločbah neupoštevanih vidikov.
V teoriji in sodobnih kazenskopravnih sistemih poznamo tri pravila za izrekanje enotne kazni za kazniva dejanja v steku: pravilo absorbacije, asperacije in kumulacije. Pravila so sicer različno stroga, skupno pa jim je vseeno to, da seštevek kazni, ki naj se izreče kot enotna, ni nikoli nižji od najstrožje kazni, ki jo je sodišče izreklo za posamezno kaznivo dejanje. Enotna kazen je v za storilca najboljšem primeru enaka najstrožji že določeni kazni, v zanj najslabšem primeru pa celo enaka seštevku vseh kazni.
Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 ne ureja izrekanja enotne kazni za primere, kot je obravnavani in da gre v bistvu za prekrito pravno praznino, tj. za situacijo, ko predpis le navidezno ureja nek dejanski stan. Zakonodajalec ni imel namena, da je enotna kazen tudi v primerih, ko je ena od kazni v steku 30 let, največ 20 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 niti ne katera od drugih določb v KZ-1 tako ne urejajo izreka enotne kazni v primerih, ko je ena od kazni v steku višja od 20 let zapora. Pri sprejemu KZ-1 je določba, ki bi urejala tak položaj, umanjkala.
Sorazmerno kaznovanje, ki kazen niansira glede na težo pravne kršitve, je tako ena od manifestacij korektivne pravičnosti, ki se odziva na različne oblike pravnih kršitev in po kateremu gre „vsakomur glede na nepravo.“ Situacija, po kateri bi bil storilec ob izreku enotne kazni nagrajen, ker je namesto enega izvršil več kaznivih dejanj, je zato v popolnem nasprotju s temi izhodišči.
Če se storilec, kateremu je bila za kaznivo dejanje umora izrečena najvišja predpisana kazen tridesetih let zapora, znajde v ugodnejšem položaju le zato, ker je poleg umora izvršil še dve dodatni kaznivi dejanji, je s tem kršeno načelo enakosti. Obravnavan bi bil namreč mileje kot nekdo, ki je izvršil le eno kaznivo dejanje, za katerega mu je bila izrečena kazen 30 let zapora.
Da bi bila enotna kazen nižja od najvišje izrečene, glede na stališče vložnika celo 10 let nižja, je enostavno v nasprotju z vsemi naštetimi načelnimi izhodišči. Sporno določbo je zato treba v primeru obsojenca razlagati na način, ki se takemu absurdnemu rezultatu izogne, hkrati pa je rezultat pravičen za obsojenca. Skupni imenovalec teh dveh teženj je izrek enotne kazni 30 let zapora, upoštevaje načelo absorbcije kot najugodnejše od načel, ki jih teorija predvideva za izrek enotnih kazni.