ZKP člen 34, 34/1, 372, 372-1. KZ-1 člen 216, 216/1, 216/3.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - poskus kaznivega dejanja - izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine
Besedilo, da nekdo izterja več kot je kdo dolžan plačati je treba razlagati tako, da obsega tudi primere, v katerih oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Argumentacija prvostopenjskega sodišča, da je jezikovno razlago besedila da nekdo izterja več, kot je dolžan plačati, v okviru slovenskega jezika mogoče razlagati le na način, da je nekdo izterjal več, kot je bil drugi dolžan plačati in to tako v primeru, ko mu je drugi dolgoval določeni znesek, ki je manjši od (iz)terjanega, kot tudi v primeru, ko mu drugi ni dolgoval ničesar, je razumna. Prepričljivo je stališče, da je besedo več v normativnem besedilu treba razlagati tako, da velja takrat ko primerjamo različne vrednosti kot tudi v primeru, ko vrednost, ki je večja od nič primerjamo z nič. Takšna razlaga jezikovnega okvira zakonskega besedila v ničemer ne prebija. Logično je razlaga, da je vsak izterjan znesek, ne glede na to kolikšen je, vedno večji od nič, pri čemer pa je na podlagi argumenta a minore ad maius razumno sklepanje, da če je inkriminiran položaj, v katerem storilec od oškodovanca izterja več, kot pa slednji dolguje, da je še toliko bolj logično, da je inkriminiran tudi položaj, v katerem oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Drži tudi, da je bila volja zakonodajalca ob inkriminaciji zlorabe izvršbe prav v zaščiti oškodovancev, takšne zaščite pa seveda ne potrebujejo samo dejanski dolžniki v primerih, ko upnik od njih namerno izterja več, kot pa so dolžni, temveč tudi oškodovanci, ki sploh niso ničesar dolžni, pa upnik od njih vseeno izterja neko vsoto. Glede na objekt kazensko pravnega varstva je zato razumno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je ena od izvršitvenih oblik storitve tega kaznivega dejanja podana tudi takrat, ko storilec vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa se pri tem zaveda, da terjatev ne obstoji, oziroma da ne obstoji ustrezna verodostojna listina.
Pritožba iz 357. a člena ZPP ni dovoljena v primerih, ko višje sodišče v pravdnem postopku razveljavi sklep sodišča prve stopnje. Ob smiselni uporabil določb ZPP enako velja za ekvivalentne sklepa iz izvršilnega postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014117
ZKP člen 372, 372-5.. KZ-1 člen 74, 74/1, 186, 186/1, 45a.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - protipravna premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi
Pri Institutu odvzema premoženjske koristi gre za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, saj se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Vendar pa restitucija ni edini namen odvzema premoženjske koristi. Na konkretnega storilca kaznivega dejanja (in druge možne storilce) ima ukrep odvzema premoženjske koristi nedvomno tudi preventiven učinek v smislu, da vpliva na njegovo vedénje, da kaznivih dejanj ne bi storil oziroma ponovil. To se kaže v luči prvega odstavka 74. člena KZ-1, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kar z drugimi besedami predstavlja uzakonitev načela, da se kriminalna dejavnost ne izplača. Ravno preventiven vidik ukrepa odvzema premoženjske koristi omogoča, da se storilci kaznivih dejanj ne morejo zanašati na odbitek tistih stroškov, ki so per se prepovedani, saj so ti po svoji naravi neločljivo povezani s (predhodnim) protipravnim ravnanjem oziroma iz njega izvirajo.
Navedeno stališče sicer ne pomeni, da je v vseh primerih pravilna in zakonita uporaba bruto metode. Glede na raznovrstnost kaznivih dejanj ni mogoče vnaprej na abstraktni ravni določiti, da so vsi stroški, ki jih imajo storilci z izvršitvijo (dokončanih) kaznivih dejanj, nezakoniti. Na kakšen način in s kakšnimi stroški storilci dokončajo kaznivo dejanje, ni enoznačnega odgovora, zato tudi ni mogoče vnaprej opredeliti pravila, po kateri metodi mora biti odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist. Izjema, kjer se uporaba bruto metode izkaže kot pravilna, zakonita in navsezadnje pravična, pa so ravno primeri, kot je obravnavani, kjer je narava vložkov (stroškov, izdatkov oziroma dejanj) že sama po sebi protipravna.
Ostali kazenski postopki ne morejo imeti vpliva na pravilnost odločbe o odvzemu premoženjske koristi in pravilno uporabo načel proste presoje dokazov in iskanja materialne resnice v tem kazenskem postopku. Na podlagi drugačnih sodnih odločitev v drugih kazenskih postopkih zagovorniki zato neutemeljeno zatrjujejo kršitev ustavnih in procesnih načel v tem postopku.
izločitev sodnika - pravica do pritožbe - zavrženje zahteve za izločitev sodnika
Drži sicer, da o zahtevi stranke za izločitev odloča predsednik sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP), vendar pa ZPP v šestem odstavku svojega 72. člena določa tudi, da prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev zavrže s sklepom predsednik senata. Čeprav je tudi odločanje o formalnih predpostavkah za vsebinsko obravnavanje tesno povezano z odločanjem o izločitvi, se je zakonodajalec za tako možnost odločil iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravilnost odločitve pa prepustil pritožbeni presoji.
izločitev sodnika - višji sodnik - nezadovoljstvo z delom sodnika
Tudi če bi bilo res, da so bile v prejšnjem pritožbenem postopku podane procesne kršitve, napačno uporabljeno materialno pravo, ali sprejeta napačna dokazna ocena na morebitni pritožbeni obravnavi, to še ne bi bil razlog za izločitev sodnice poročevalke.
ZKP člen 149a, 149a/3, 150, 150/1-1, 155, 155/1, 155a, 155a/3, 166, 214, 371, 371/1-8, 371/1-11, 395.. ZNPPol člen 40, 40/1-4.
bistvene kršitve določb postopka - postopek identifikacije - odredba za hišno preiskavo - dokazni standard - obrazložitev odredbe - prikriti preiskovalni ukrepi - načelo sorazmernosti in subsidiarnosti - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nujna preiskovalna dejanja - ugotavljanje nezakonitosti dokaza
Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem, ali zadrževanje na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete zadošča obstoj suma, torej najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Glede na to, da je za ugotavljanje identitete zadostna že najnižja stopnja verjetnosti (dokazni standard), to je sum, je treba sprejeti stališče obeh sodišč, da sta policistka in policist imela zadostno podlago, da sta se odločila legitimirati A. K. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je bila identifikacija opravljena nezakonito, ker da obnašanje K. ni bilo sumljivo, in da v sodbah ni nobene argumentacije, zakaj bi K. obisk pri H.policista povezala s kaznivim dejanjem preprodaje drog.
Glede na obnašanje D. H. in A. K., ko je ta zapuščal njegovo stanovanje, in dejstvo, da sta neposredno zatem policista pri K. zasegla prepovedano drogo heroin, je preiskovalna sodnica razumno sklepala, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je A. K. prepovedano drogo kupil ravno pri D. H., in ocenila, da je podana verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi našli nadaljnje količine prepovedanih drog, podatke o morebitnih drugih odjemalcih, pripomočke za pakiranje in tehtanje prepovedanih drog in druge sledi ali predmete, ki bodo služili kot dokaz v kazenskem postopku. Glede na to, da je policija upravičena opraviti legitimiranje na podlagi suma, ki je najnižji dokazni standard, ta pa je bil v konkretnem primeru ugotavljanja identitete A. K. podan, takšno preverjanje zanesljivosti informatorja ni bilo potrebno. Obe sodišči sta se glede vprašanj, odločilnih za presojo zakonitosti odredbe za hišno preiskavo jasno opredelili, zato vložnikovo zatrjevanje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (očitno mišljeno po drugem odstavku 395. člena ZKP), ker da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, niso utemeljene. Bistvenega pomena je, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana na podlagi konkretnih zaznav policistov, v okviru rednega opravljanja del in nalog policije, in ne na nepreverjenih informacijah anonimnih oseb, kot to poskuša prikazati zagovornik. V bistvu je celoten niz, pozneje odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov, samo logična nadgradnja, ki temelji na zakonito pridobljenih dokazih v postopku ugotavljanja identitete A. K., pri izvedbi hišne preiskave stanovanja D. H. ter podatkih, ki jih je ta dal policiji. Kolikor zahteva trdi, da je šlo za nedovoljene dokaze in na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev iz 8.točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic iz 35., 36. in 37. člena Ustave, zato ne more uspeti.
Stališče pritožbenega sodišča, da je treba dokazni standard utemeljenih razlogov za sum pri odrejanju hišne preiskave, kakor tudi pri odrejanju ukrepov po 155. členu ZKP, glede na nujnost postopanja po 166. členu ZKP, razlagati manj restriktivno, kot pa v primerih, ko ne gre za nujna preiskovalna dejanja, je napačno. Vendar pa glede na to, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave pri D. H. podani, zaradi takega napačnega stališča višjega sodišča, pravnomočna sodba ni nezakonita, saj to zgrešeno pravno stališče na njeno zakonitost ni v ničemer vplivala.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nepravdni postopek - sodnica pristojnega sodišča kot stranka v postopku - videz nepristranskosti
Ker je ena udeleženk postopka višja sodnica, ki sodniško službo opravlja na višjem sodišču, ki je pristojno za odločanje o pritožbi v konkretni nepravdni zadevi, bi utegnil biti prizadet videz nepristranskosti sojenja, če bi v zadevi odločalo to sodišče.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00014623
SPZ člen 119, 119/2, 120, 247, 248. SZ-1 člen 25, 25/2, 25/4, 44, 44/1, 44/2. OZ člen 82.
upravljanje večstanovanjske stavbe - rezervni sklad - stroški rezervnega sklada - stroški tekočega in investicijskega vzdrževanja - stroški posla rednega upravljanja - zavezanec za plačilo - etažni lastnik - služnostni upravičenec - skupen namen pogodbenikov - dopuščena revizija
Pripadnost terjatev rezervnega sklada skupnosti etažnih lastnikov utemeljuje sklep, da je zavezanec za njihovo plačilo etažni lastnik, ne pa imetnik služnosti, in to ne glede na to, ali gre za financiranje vzdrževalnih del ali izboljšav.
To ne pomeni, da se pravdni stranki o tem, kdo je zavezanec za plačilo stroškov rezervnega sklada, v njunem relativnem razmerju ne bi mogli dogovoriti drugače, kot je urejeno v zakonu. Ponuja pa odgovor, katera pravila je treba uporabiti za presojo medsebojnih pravic in obveznosti strank spornega pravnega razmerja glede vprašanja, ki ga ti s konkretnim pravilom nista uredili.
ZIntPK člen 12, 13, 13/1. URS člen 26. ZPP člen 315.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - odškodninska odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - javni uslužbenec - postopek zaradi suma korupcije - objava osebnih podatkov v medijih - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - duševne bolečine - razžalitev dobrega imena in časti - izguba dohodka - vmesna sodba
KPK bi morala pri presoji tožnikovega ravnanja postopati po 13. členu ZIntPK; ne glede na poimenovanje zadevnega akta kot "Ugotovitve in priporočila." V tem aktu je šlo za presojo sumov koruptivnih dejanj v konkrtnem primeru, ki jo je KPK začela na podlagi prijave nekaterih odpuščenih javnih uslužbencev: zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 13. člena ZIntPK je tako izpolnjen.
Med pravdnima strankama ni sporno, da KPK ni upoštevala niti ene tožnikove postopkovne pravice iz 13. člena ZIntPK. Gre za samovoljno ravnanje upravnega organa, saj celoten način sprejetja spornih Ugotovitev in priporočil ni imel podlage v zakonu. Pogoji za protipravnost ravnanja v smislu prvega odstavka 26. člena Ustave RS so zato izpolnjeni.
Dejstvo, da je tožnik z razrešitvijo soglašal, ne pomeni, da škoda zaradi izgube dohodka ne more biti posledica toženkinega ravnanja.
ZD člen 141. ZPP člen 286, 347, 348. OZ člen 365, 369.
izročitev dela zapuščine - dediščinska tožba - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - ugovor zastaranja - prekluzija - pritožbena obravnava - dokazovanje - pravni interes - poštenost dediča
Zakon tek subjektivnega roka za vložitev tožbe veže na vprašanje, kdaj je dedič zvedel za svojo pravico, in ne na trenutek, ko bi bila njegova pravica pravno formalno ugotovljena, zato je ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik zapustnikov sin, ki je v zapuščinskem postopku sodeloval ter se je v njem tudi priglasil kot dedič, odločitev izpodbijane sodbe glede poteka zastaralnega roka materialnopravno pravilna. Zastaralni roki, določeni v 141. členu ZD namreč veljajo tako za dediščinsko tožbo kot tudi za tožbo, ki jo vloži stranka po napotitvi zapuščinskega sodišča na pravdni postopek.
Na tožniku je breme dokazovanja morebitne nepoštenosti dedičev.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - sodnik sodišča iz okrožja pristojnega sodišča kot stranka v postopku - mentor - sodniški pripravnik - subjektivna nepristranskost sodnika - izločitev sodnika - zavrnitev predloga
Okoliščina, da je bil predlagatelj v času pripravništva mentor sodnikom, ki so razporejeni na medokrajni civilni oddelek na nepravdne zadeve, oziroma so nekateri izmed teh sodnikov v preteklosti sodelovali s predlagateljem kot strokovni sodelavci, ne pomeni razloga za delegacijo pristojnosti iz razloga smotrnosti. Zagotavljanju subjektivne nepristranskosti je namreč namenjen institut izločitve sodnika (70. člen ZPP), medtem ko je objektivni videz nepristranskosti lahko prizadet le v primeru obstoja okoliščin, zaradi katerih bi se lahko v javnosti, upoštevaje kriterij razumnega opazovalca, ustvaril vtis, da vsi sodniki pristojnega sodišča ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - zdravstveno stanje stranke v postopku - zavrnitev predloga
Predlagatelj ni verjetno izkazal, da ne zmore poti do bolj oddaljenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče njegov predlog po 67. členu ZPP zavrnilo.
Preventivna funkcija odškodninskega prava tudi v luči splošnega načela neminem laedere ne seže tako daleč, da bi lahko oškodovanec zgolj zato, ker mu je nastala škoda na zemljišču, ki je sicer namenjeno tudi splošni rekreaciji oziroma uporabi širšemu krogu ljudi oziroma uporabnikov, od njegovega lastnika oz. upravljalca lahko terjal povrnitev škode. Na športnih rekreativnih površinah, kot so tudi športni stadioni, so postavljene lahko različne ovire oziroma naprave, namenjene prav uporabi takšnih objektov v športne in rekreativne namene, kot njihovi normalni sestavni oziroma funkcionalni deli. Le teh ob odsotnosti ustreznih predpisov oziroma običajev ni treba posebej zavarovati, uporabniki pa jih morajo upoštevati na ta način, da poskrbijo tudi za lastno varnost oz. za varno uporabo rekreativnih in športnih površin. To pa seveda predpostavlja tudi uporabo objektov, kakršen je stadion, v skladu s predpisanim režimom oziroma pravili v času, ko je vidljivost zadostna za normalno uporabo in seveda ob potrebni skrbnosti. Pričakuje se skrbnost povprečno skrbnega uporabnika, če te ni, se ravnanje lastnika oziroma upravljalca takšnega objekta ne obarva s protipravnostjo. Odgovor na dopuščeno vprašanje je ob vsem povedanem torej, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.